Pritožba zoper sodbo se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe strankam (prvi in tretji odstavek 73. člena ZUS-1). Po določbi drugega odstavka 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je vložena po poteku zakonskega roka. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZPP se šteje, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev.
Pritožnik s presojo Upravnega sodišča ne strinja, ne glede dejanskega stanja, ne glede pravne presoje. Vendar pa gre pri tem za golo nasprotovanje tej presoji, ne da bi pritožnik navedel količkaj konkretne razloge zanj. Zgolj to, da izid dokaznega postopka ni tak, za kakršnega se zavzema pritožnik, pač samo zase še ne pomeni, da je Upravno sodišče prekršilo drugi odstavek 20. člena, ZUS-1, kaj drugega pa iz pritožbe ne izhaja. Tudi v tem pogledu je zato pritožba po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljena.
Pritožnik v pritožbi ugovarja le presoji sodišča o tem, da mu pravica do obveščenosti ni bila kršena. Ta pritožbeni ugovor je neutemeljen, ker sloni na napačnem in ne povsem razumljivem stališču pritožnika, da sodišče v dokaznem postopku ne bi smelo uporabiti zapisnika o osebnem razgovoru. Na zapisnik o osebnem razgovoru se je v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obveščenosti že v tožbi skliceval pritožnik sam, kar je pravilno navedlo tudi Upravno sodišče. Pritožnik je s tem zagotovil tako trditveno podlago o procesnem dejanskem stanju kot dokazni predlog, kar je Upravno sodišče ustrezno upoštevalo in na glavni obravnavi izvedlo dokaz s pregledom listin upravnega spisa. Na tej podlagi se je opredelilo do pritožnikove trditve, da mu je bila kršena pravica do obveščenosti, in presodilo, da to ne drži. Pri tem je izhajalo iz vsebine zapisnika, na kakršno se je ves čas postopka skliceval pritožnik, toženka pa temu ni oporekala.
Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država oproščena obveznosti sprejema prosilcev za mednarodno zaščito, odgovornost pa se prenese na državo članico, ki poda zahtevo (konkretno na Republiko Slovenijo).
Ker gre pri tem za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne zadoščale le navedba, katero dejstvo je po pritožnikovem mnenju zmotno ugotovljeno, temveč bi moral pritožnik določno navesti oziroma argumentirati, zakaj naj bi bilo sklepanje sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno. Pritožnik tega ni storil, zato Vrhovno sodišče nima razloga, da bi dejansko stanje, kot ga je ugotovilo in to tudi jasno, prepričljivo in logično obrazložilo sodišče prve stopnje, štelo za zmotno ugotovljeno.
Če želi državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere postopek je bil, kot pritožniku, ustavljen zaradi umika (in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1), vložiti ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, mora pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (druga alineja prvega odstavka 64. člena ZMZ-1).
Zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pritožnik ugotovitve Upravnega sodišča, da ni navedel niti izkazal pogoja po drugem odstavku 20. člena ZMZ-1, namreč utemeljenega strahu pred preganjanjem iz katerega od razlogov po tej določbi, ne izpodbija. Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati ponavljanje splošnih navedb o pomanjkljivostih v sistemu (slab dostop do zdravstvenih storitev, omejitev ekonomskih in socialnih pravic), za katere je odgovorna država. Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, namreč same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo. Podrobnejših navedb o individualni grožnji pritožnik ni podal, tudi ugotovitev, da prihaja iz varne izvorne države, pa izpodbija zgolj z navedbami o slabem ekonomskem oziroma socialnem položaju. V zadevi ni bila sporna resničnost oziroma vsebina pritožnikovih dejanskih navedb, temveč njihovo pravno vrednotenje.
Tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med pritožnikom in toženko ni bilo sporno, zato so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo možnosti iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1. To pa pomeni, da opustitev izvedbe glavne obravnave in zaslišanja pritožnika tudi ni bila v nasprotju z zahtevami poštenega postopka iz 22. člena Ustave.
Pritožnik obrazloženo ne oporeka pravnim stališčem, na katera je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo, in sicer da zatrjevanih groženj tožnikovih stricev ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja 27. člena ZMZ-1, da njegovih težav niso povzročili subjekti preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1 in da so tožbene navedbe, da policija zaradi dejstva, ker je Amazig, ne bi naredila ničesar, nedovoljene tožbene novote. Pritožnik prav tako obrazloženo ne oporeka presoji sodišča prve stopnje, da ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko sklepala, da njegova izvorna država zanj ni varna.
Nova dejstva ali novi dokazi, predloženi v utemeljitev naknadne prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, če sami ali v povezavi z drugimi rezultati postopka verjetno omogočajo sprejetje odločbe, katere izrek bi bil drugačen od izreka prejšnje odločbe, torej če obstaja možnost, da bi nova dejstva, okoliščine ali dokazi v povezavi z drugimi privedli do drugačne odločitve.
Ker pritožba zoper sodbo ni bila vložena, je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari postala pravnomočna. S pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari pa je odpadla potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper izpodbijani sklep. Izdana začasna odredba bi namreč po določbi 32. člena ZUS-1 lahko učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato pritožnik nima več pravnega interesa za odločitev o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
Predaja pritožnice se ni izvršila v roku šestih mesecev, zato se je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III odgovornost za obravnavanje njene prošnje za priznanje mednarodne zaščite prenesla na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. Pritožnica si zato z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pravnega položaja ne more več izboljšati, saj so učinki, za katere se zavzema, že zagotovljeni na podlagi zakonskih določb.
Sklicevanje na posamezne odločitve tujih sodišč ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu Uredbe Dublin III, saj te odločitve temeljijo na konkretnih dejanskih okoliščinah posameznih primerov in jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, zlasti ne brez konkretizacije, v čem naj bi bile primerljive z obravnavano zadevo.
Čeprav je Upravno sodišče pritožnika v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) pozvalo, naj pojasni, o katerih konkretnih dogodkih in dejstvih bi priča lahko izpovedala (saj je iz sklepa z dne 13. 3. 2026 razvidno, da mu toženka očita devet kršitev Uredbe na različne datume), je ta zgolj splošno navedel, da lahko priča potrdi, da vse, kar se mu očita, ne drži in da lahko izpove o vseh dogodkih, saj je bila pri vseh prisotna. Navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadosti zahtevi po substanciranosti dokaznega predloga iz 236. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, prej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev.
Po presoji Vrhovnega sodišča celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. V zvezi s to oceno pritožnik v pritožbenem postopku ne navaja dovoljenih in konkretnih novih dejstev in dokazov, temveč zgolj pavšalno navaja, (1) da njegove izjave niso nekonsistentne, (2) da je vseskozi izpovedoval enako in (3) da je le posamezne postopke kot prava neuka oseba pomešal. S takšnimi pavšalnimi navedbami, iz katerih niti ne izhaja, kateremu delu dokazne ocene Upravnega sodišča konkretno nasprotuje oziroma katera dejstva naj bi bila po njegovem mnenju ugotovljena napačno, pa pritožnik ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti in prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene.
Slovenski zakonodajalec (še) ni ustrezno prenesel četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da je tožena stranka v obravnavani zadevi izhajala iz presoje, ali mogoče sprejeti kakšen drug ukrep, ki bi ga bilo glede na vsebino kršitev mogoče izreči po ZMZ-1 (npr. 82.b člen), in sprejela sklep, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa od izrečenega, neučinkovita. Pritožnik pa ne navaja nobenih konkretnih okoliščin oziroma dokazov, ki bi kazali nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa utemeljen oziroma učinkovit.
Pritožnik ne oporeka pravnim stališčem, na katera je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo in sklep. Njegov očitek ugotovljenemu dejanskemu stanju pa je le pavšalen in ostaja zgolj na ravni splošnih trditev, ne da bi za to predlagal dokaze ali ponudil argumente, zaradi katerih naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje napačna. Na taki podlagi napak pri ugotovitvi dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje in tožene stranke Vrhovno sodišče ne more niti ugotavljati niti ugotoviti.
Zgolj zatrjevanje očitkov ne zadošča za sklep o njihovi utemeljenosti.
Sklicevanje na posamezne odločitve tujih sodišč ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu Uredbe Dublin III, saj te odločitve temeljijo na konkretnih dejanskih okoliščinah posameznih primerov in jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, zlasti ne brez konkretizacije, v čem naj bi bile primerljive z obravnavano zadevo.
Pritožbene navedbe so nerazumljive do te mere, da ni mogoče nedvoumno razbrati, čemu pritožnik sploh oporeka. Edini upoštevni očitek, ki iz navedenega (lahko) izhaja, je ugovor procesne kršitve, da izrek nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe, ker sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kljub v obrazložitvi sprejetemu stališču, da je s strani toženke sprejeti ukrep brez zakonske podlage oziroma da je ta protiustavna. Taka kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
Sodišče prve stopnje je pritrdilo toženki, da za predajo tožnika Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, niti okoliščin, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Pritožnik zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb in izražanjem nestrinjanja s presojo sodišča prve stopnje, brez kakršnekoli utemeljitve, zakaj je ta presoja napačna, v pritožbenem postopku ne more doseči drugačne odločitve.