Pritožnik je po eni strani navajal, da so ga na domu njegove matere začeli iskati že leta 2019 in da je takrat že bil v Evropi, po drugi pa, da je iz Maroka odšel šele konec leta 2022. Glede na navedena neskladja pritožnikovih izjav bi izpodbijana dokazna ocena pritožbeni preizkus prestala tudi, če bi navedba, da bi bila pritožnikova mati hipotetično lahko seznanjena, da pritožnika tam išče vojska, držala.
Ker tožnik ne v postopku pred toženko ne v tožbi ni navedel oziroma izkazal takšnih negativnih okoliščin glede postopka sprejema in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi pomenile oviro za predajo, se tudi ne vzpostavi obveznost toženke samoiniciativno preverjati podatke o stanju azilnega sistema v republiki Bolgariji.
Zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča ne pomeni vzpostavitve dodatnega dokaznega bremena za nasprotno stranko glede pomanjkljivosti azilnega sistema.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi le ponavlja tožbene trditve, do katerih se je Upravno sodišče že opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje mednarodne zaščite.
V pritožbi pritožnik le ponavlja tožbene trditve in povzema svojo izpovedbo pred Upravnim sodiščem. Pri tem ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo Upravno sodišče, temveč le navaja, da jih Upravno sodišče ni upoštevalo v zadostni meri. Zgolj njegova drugačna ocena navedb in izjav pa ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji Upravnega sodišča glede razlogov za zapustitev izvorne države.
Kot je pravilno ugotovilo Upravno sodišče, je toženka ustrezno izpolnila svojo obveznost vsebinske preučitve prošnje in obrazložitve razlogov za svojo odločitev. Ta obrazložitev je Upravnemu sodišču omogočila vsebinski preizkus pravilnosti in zakonitosti upravne odločbe, ki ga je to sodišče tudi opravilo in za svojo odločitev navedlo izčrpne razloge. Ti razlogi so po presoji Vrhovnega sodišča logični in prepričljivi, za njihovo vsebinsko presojo pa Vrhovno sodišče ni imelo podlage v povsem posplošenih pritožbenih razlogih.
Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, v kateri prosi za mednarodno zaščito, sama zase ni relevantna.
Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu Zakona o mednaroni zaščiti (ZMZ-1), torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Upravno sodišče je obrazložilo, zakaj izrečeni ukrep omejitve gibanja v obravnavanem primeru ni nesorazmeren. Tem razlogom pritožnik ne ugovarja. Zgolj to, da gre za odločitev, ki posega v pritožnikovo osebno svobodo, pa samo po sebi še ne utemeljuje nesorazmernosti izrečenega ukrepa.
Po drugi alineji prvega odstavka 25. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) lahko zaščito pred preganjanjem in resno škodo dajejo tudi politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistven del njenega ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito, in sicer na način, da sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite (drugi odstavek 25. člena ZMZ-1)
Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da je splošna verodostojnost prosilca za mednarodno zaščito eden od elementov, ki vpliva na presojo, ali je treba izjave prosilca potrditi, pri čemer ugotovitve v posameznem primeru v zvezi s pogoji iz točk (a) do (d) petega odstavka 4. člena Direktive 2011/95, čemur ustrezajo prva do četrta alineja tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), lahko vplivajo na presojo splošne verodostojnosti prosilca iz točke (e) te direktive oziroma iz pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Pri tem pa presoja splošne verodostojnosti prosilca ni omejena na upoštevanje teh pogojev, pač pa jo je treba opraviti ob upoštevanju vseh drugih upoštevnih elementov obravnavane zadeve v okviru celovite in posamične presoje.
Namen glavne obravnave je omogočiti strankam, da se izjavijo o vseh pravno pomembnih vidikih obravnavane zadeve (dejanskih in pravnih, tako procesnih kot materialnih - 21. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), da komentirajo izjave vseh udeležencev upravnega spora, da se opredelijo do predlaganih dokazov, vključno s tistimi, ki jih namerava sodišče izvesti po uradni dolžnosti (20. člen ZUS-1), da predlagajo svoje dokaze in da pri izvedbi dokazov aktivno sodelujejo. Z razpisom in izvedbo glavne obravnave sodišče strankam postopka omogoči neposredno obravnavo zadeve pred sodiščem ter uresničevanje njihovih procesnih pravic tudi v zvezi s presojo dejanskega stanja zadeve. Zagotovitev navedenih procesnih možnosti pa ne pomeni, da je sodišče v upravnem sporu odgovorno tudi za to, da jih stranke uresničujejo v določenem obsegu, saj je to v dispoziciji strank.
Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo, da je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Kot neverodostojno je sodišče prve stopnje ocenilo pritožnikovo pojasnilo, podano na naroku za glavno obravnavo, da je biseksualnost zatrjeval že pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, vendar pa pritožba, ki povzema le splošna izhodišča glede dokazne ocene v postopkih mednarodne zaščite, tem dejanskim ugotovitvam obrazloženo ne nasprotuje. Iz razlogov izpodbijane sodbe tudi sicer ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje ob tem napačno uporabilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) na način, da bi bodisi uporabilo vezano namesto proste dokazne ocene ali kako drugače kršilo s tem povezane standarde skrbnosti.
Pritožnik povsem posplošeno nasprotuje presoji, ki jo je sprejelo Upravno sodišče glede izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bilo izpodbijano stališče napačno. Pritožbeni očitki so nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti. Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi štelo presojo Upravnega sodišča v zvezi s tem očitkom za napačno.
Pritožnik konkretizirano ne nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni okoliščin, ki bi kazale na upoštevne sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem, prav tako ne okoliščin, ki bi kazale, da bo tožnik podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju že zaradi same predaje,zato ne more izpodbiti stališča prvostopenjskega sodišča o obstoju domneve, da Republika Hrvaška obravnava prosilce za mednarodno zaščito v skladu z zahtevami Listine EU o temeljnih pravicah, ženevske Konvencije o statusu beguncev in EKČP (neobstoj sistemskih pomanjkljivosti), niti v pritožbi (kot pred tem tudi ne v tožbi) ne zatrjuje obstoja osebnih okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da lahko zaradi njih že sama predaja za pritožnika pomeni mučenje, nečloveško ali poniževalno ravnanje in da posledično zato akt predaje v njegovem primeru ni dopusten.
Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v četrtem odstavku 70. člena določa, da je zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Pri tem ZMZ-1 ne omejuje možnosti pritožbe le na določene vrste sodb sodišča prve stopnje, pač pa to pravilo vzpostavlja za vse sodbe, ki pomenijo odločanje o materiji iz ZMZ-1, torej tudi tožbo zaradi molka organa zaradi nastopa fikcije, da je bila tožnikova zahteva zavrnjena, ker pristojni organ o njej ni odločil.
Drugi odstavek 51. člena ZMZ-1 je ob upoštevanju stališč Sodišča EU treba razumeti tako, da tudi prosilcu daje možnost vložiti zahtevo, naj upravni organ postopa skladno s to določbo, saj je rok za predajo potekel. Le na tak način je prosilcu zagotovljen dostop do ustreznega pravnega sredstva v zvezi z domnevnim potekom roka za predajo iz člena 29(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) v nadljevanju Dublinske Uredbe, kot to zahteva praksa SEU. V primeru vložitve take zahteve bi upravni organ moral izvesti ugotovitveni postopek o tem, ali je rok za predajo že potekel ali pa je bil denimo podaljšan skladno s členom 29(2) Dublinske uredbe. Če 6-mesečni rok še ni potekel oziroma je bil podaljšan in torej odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito še ni prešla na Republiko Slovenijo, bi moral prosilčevo zahtevo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 zavrniti, sicer pa bi po isti določbi moral razveljaviti sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito in o prošnji odločiti.
Drugi odstavek 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) je po presoji Vrhovnega sodišča treba razlagati na način, da ne določa le obveznosti toženke, da v primeru, če se predaja prosilca ne opravi v roku iz člena 29 Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Uredba Dublin III, po uradni dolžnosti razveljavi sklep o zavrženju prošnje in jo obravnava, ampak daje upravičenje tudi prosilcu, ki to zatrjuje, da od toženke zahteva sprejetje odločitve v tej zvezi. V nasprotnem primeru namreč prosilec v primerih, ko do izteka roka pride po sprejetju odločitve o predaji, ne bi imel na voljo hitrega in učinkovitega pravnega sredstva. Povedano drugače; če prosilec vloži vlogo, v kateri zatrjuje, da je rok iz člena 29 Uredbe Dublin III potekel, in zahteva obravnavo prošnje, mora toženka takšno vlogo vselej tudi obravnavati oziroma o njej odločiti. Če ugotovi, da njegove navedbe držijo, mora ravnati v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZMZ-1, če ugotovi, da rok ni potekel ali da je bil podaljšan, pa mora vlogo zavrniti.
Med državami članicami Evropske Unije je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.
Člen 18(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) je treba razlagati tako, da ne zahteva, da je v primeru ponovnega sprejema prosilca za mednarodno zaščito obravnavanje njegove prošnje treba nadaljevati v fazi, v kateri je bilo prekinjeno. Zato pritožnikove trditve, da bo moral ponovno sprožiti azilni postopek, same po sebi ne utemeljujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema in s tem uspeha s pritožbo, saj je na državi članici odločitev o tem, kako bo uredila nadaljevanje prekinjenega postopka.
Razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.
Pritožnik smiselno nasprotuje dokazni oceni Upravnega sodišča, da je med postopkom vsebinsko spreminjal svoje izjave o komunikaciji s pooblaščencem v prvotnem postopku in jih prilagajal na način, ki mu je ustrezal, zaradi česar je sodišče njegovo izpovedbo v celoti ocenilo kot neprepričljivo. Vendar pa pritožnik tega pritožbenega ugovora v ničemer ne konkretizira, temveč izraža le golo nestrinjanje z razlogovanjem Upravnega sodišča. Ker gre pri tem za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne zadoščale le navedba, katero dejstvo je po pritožnikovem mnenju zmotno ugotovljeno, temveč bi moral pritožnik določno navesti oziroma argumentirati, zakaj naj bi bilo sklepanje sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno.
Za obravnavo nove oziroma ponovne prošnje za mednarodno zaščito, morajo biti predhodno izpolnjene vsebinske in postopkovne zahteve iz 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).
Pojasnilo pritožnika, da novih dejstev in dokazov ni navajal zato, ker je prava neuk, ne more vplivati na drugačno odločitev v sporu, ker iz tega pojasnila ni razvidno, zakaj okoliščin, če obstojijo in so take narave, da zadostijo vsebinskim kriterijem iz 64. člena ZMZ-1, ni navajal vsaj v tožbi, ki jo je vložil po pooblaščeni svetovalki za begunce.
Sodišče je pritožnikov očitek o (zatrjevani) bistveni kršitvi določb upravnega postopka obravnavalo in ugotovilo, da toženka izpodbijanega sklepa sploh ni utemeljila s sklicevanjem na koncept varne izvorne države, zato je utemeljeno štelo ugovore v tej smeri za pravno nepomembne. To ugotovitev je pritožnik v pritožbi prezrl, zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb pa pravilnosti navedenega stališča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ne more izpodbiti.
Pritožnik je s trditvami o revščini v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.