napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - napotitev dedičev na pravdo - prekinitev zapuščinskega postopka - manj verjetna pravica dediča - spor o dejstvih - spor o obsegu zapuščine - vračunanje daril v dedni delež - odpoved pravici
Tudi, če je dedinja po smrti zapustnika iz hranilnih vlog dvigovala tudi tisti del denarnih sredstev, ki spada v zapuščino zapustnika, to na obseg zapuščine ne more vplivati in ni stvar zapuščinskega postopka. Namen zapuščinskega postopka je namreč ugotoviti obseg zapuščine v času zapustnikove smrti. Navedbe o neupravičeni odtujitvi z računa zapustnika pa bodo lahko predmet obligacijskopravnih zahtevkov v pravdi.
ZPP člen 7. ZDR-1 člen 7, 7/4, 47, 111, 111/1, 111/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - zadostna trditvena podlaga - trpinčenje na delovnem mestu
Tožnik ni prerekal izvršitve dejanj, ki se mu očitajo v treh pisnih opozorilih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker po pravilni presoji sodišča prve stopnje obstoja utemeljenih razlogov za kršitev delovnih obveznosti ni izkazal, so neutemeljene pritožbene navedbe, da ga je toženec šikanozno opozarjal. Pisno opozorilo pred odpovedjo je predpostavka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zoper katero ni samostojnega pravnega varstva. Zato toženec ni bil dolžan odgovarjati na pisna pojasnila oziroma pritožbo tožnika. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za malenkostne napake tožnika, za katere ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Teža kršitve pogodbenih obveznosti ne vpliva na utemeljenost pisnih opozoril pred odpovedjo. V zvezi s tem je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na neenako obravnavo, ker direktorica ni ukrepala zoper druge zaposlene, ki so storili podobne napake. Ni enakosti v nepravu, kar pomeni, da se delavec na neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben način kršili svoje obveznosti, pa delodajalec zoper njih ni ukrepal.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00069621
ZIZ člen 15, 24, 24/1, 24/3, 56a, 56a/2. ZPP člen 76, 80, 205, 208. ZGD-1 člen 580, 580/6.
sprememba upnika med izvršilnim postopkom - predlog za nadaljevanje izvršbe z novim upnikom - ugovor zoper nadaljevanje izvršbe z novim upnikom - prekinitev izvršilnega postopka - nadaljevanje izvršilnega postopka - izbris družbe iz sodnega registra - pripojitev - univerzalna sukcesija - sposobnost biti pravdna stranka - procesna predpostavka - pravilna uporaba materialnega prava - prevzem postopka - javna objava - sodni register - prevzemna družba - prevzeta družba - materialnopravno nasledstvo - procesnopravno nasledstvo
Višje sodišče, tako kot na primer že v svoji odločbi II Ip 1843/2019,3 vztraja pri pravnem stališču, da je v primeru materialnopravnega nasledstva stranke, kakršen je obravnavani, to je pripojitev, tudi v izvršilnem postopku relevantna ne le določba 24. člena ZIZ, temveč smiselno še določba 80. člena ZPP v zvezi z 205. in 208. členom ZPP. Procesnopravno nasledstvo (kot posledico materialnopravnega nasledstva) v izvršilnem postopku sicer ureja za izvršbo specialna določba 24. člena ZIZ, vendar pa se, upoštevaje 15. člen ZIZ, v izvršilnem postopku smiselno uporablja tudi določba 80. člena ZPP, po kateri mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko sposobnosti biti stranka. Pravna oseba z izbrisom iz sodnega registra izgubi pravno subjektiviteto in s tem sposobnost biti stranka v postopku, pri čemer pri izbrisu zaradi statusne spremembe pripojitve na prevzemno družbo preide vse premoženje ter pravice in obveznosti pripojene družbe ter prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzemna družba. Pri tem je dejstvo izbrisa prevzete družbe oziroma pripojitev k prevzemni družbi podatek, ki se javno objavi v sodnem registru, materialnopravna pravila ZGD-1 o pripojitvi, tudi navedeno posledico le-te po šestem odstavku 580. člena ZGD-1, pa sodišče pozna že po uradni dolžnosti. Glede na to lahko sodišče (tudi) v izvršilnem postopku v primeru statusne spremembe pripojitve sklep o nadaljevanju izvršbe z novim upnikom – prevzemno družbo izda že ob upoštevanju omenjene določbe 80. člena ZPP v zvezi z 205. členom in 208. členom ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi spremembo upnika dovolilo brez ustreznega predloga, je zato tudi iz tega razloga neutemeljen.
izvršba na podlagi verodostojne listine - umik izvršilnega predloga - izjava o umiku - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - kondemnatorni in dovolilni del sklepa o izvršbi - obrazloženost ugovora - stroški odgovora na ugovor dolžnika - kriterij potrebnosti
Če se upnikova izjava o umiku nanaša le na dovolilni del sklepa o izvršbi, se uporabi 43. člen ZIZ. Izjava o umiku velja od trenutka, ko je podana, sodišče pa izda sklep o ustavitvi postopka, ki je deklaratorne narave. Upnikova izjava o umiku mora biti jasna in določna in ne sme biti dvoma o njeni vsebini.
Strogost zahteve po obrazložitvi dolžnikovega ugovora je utemeljena v rednem izvršilnem postopku, ki je namenjen predvsem uveljavitvi upnikovih interesov. Slednji namreč že razpolaga z izvršilnim naslovom, ki dolžniku nalaga izpolnitev obveznosti, o kateri se je lahko dolžnik izjavil v kontradiktornem postopku pridobitve izvršilnega naslova. Izhodišče presoje pa je povsem drugačno v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, v katerem je fazi dovolitve izvršbe pridružen še postopek za izdajo plačilnega naloga. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine bi zahteva po popolni sklepčnosti ugovora pomenila preveliko neravnotežje strank v korist upnika.
Upravičenost do povračila stroškov odgovora na ugovor se presoja tudi z vidika obrazloženosti dolžnikovih navedb v ugovoru ter z vidika, ali upnik v odgovoru na ugovor tem navedbam nasprotuje ali ne, ter ali so njegove trditve dejanske ali le materialnopravne narave, pri čemer se določeni stroški lahko izkažejo kot nepotrebni, čeprav jih stranka subjektivno drugače ocenjuje. Če odgovor na ugovor ne prispeva k odločitvi sodišča o ugovoru, stroškov takšnega odgovora ni utemeljeno naložiti v plačilo dolžniku, pa čeprav je bil upniku ugovor poslan v odgovor. Upnik samo zaradi tega še ni pridobil pravice do povrnitve stroškov odgovora na ugovor.
ZIZ člen 20, 20a, 21, 26, 26/1, 26/2, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2. OZ člen 82, 82/1, 82/2.
notarski zapis kot izvršilni naslov - pogodbena kazen - pogojna terjatev - določenost pogodbenih določil - obligacija prizadevanja - obligacija rezultata - razlaga pogodb - jezikovna razlaga - namenska razlaga
V primeru, ko sta nastanek in zapadlost obveznosti dolžnika iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa vezani na nastop negativnega dejstva, upnik ni dolžan v izvršilnem postopku dokazovati izvršljivosti terjatve na način iz prvega in drugega odstavka 26. člena ZIZ, temveč zadošča, da zatrjuje, da je takšno negativno dejstvo nastopilo.
Presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo mora sodišče že po uradni dolžnosti opraviti tako pred izdajo sklepa o izvršbi kot tudi (ponovno) v ugovornem postopku.
Zapisan pogoj je med strankama res sporen (upnik meni, da gre za obligacijo rezultata, medtem ko dolžnica stoji na stališču, da gre za obligacijo prizadevanja), vendar pa to še ne pomeni nujno, da je pogoj zaradi tega nedoločen oziroma nedoločljiv.
Izterjevana pogodbena kazen je bila dogovorjena za primer, če dolžnica ne izpolni pogodbeno dogovorjene obveznosti, da nase prevzame vse še neizpolnjene obveznosti po pogodbi o dolgoročnem stanovanjskem kreditu in najkasneje do 31. 12. 2021 poskrbi za to, da upnik ne bo več nastopal v vlogi solidarnega poroka in zastavitelja po tej pogodbi. Ker so obveznosti povezane s kreditno pogodbo, je jasno, da realizacija takega dogovora ni odvisna samo od dolžnice, temveč tudi od ravnanja tretjih oseb (banke in tudi upnika), bistveno pa je tudi, da sta pogodbeni stranki v besedilu zapisa pogoja uporabili besedo „poskrbi“. Določila o pogoju zato ni mogoče razumeti drugače, kot da dolžničina zaveza predstavlja le obligacijo prizadevanja (torej da v roku naredi vse, kar je z njene strani potrebno, da bo obveznost po kreditni pogodbi prešla nanjo in bo upnik te obveznosti prost) in ne obligacije rezultata (da poskrbi še za to, da bo tudi banka do tega roka uredila vse potrebno, da upnik pravno formalno več ne bo zavezan po tej pogodbi), kot v pritožbi neutemeljeno meni upnik. Določilo je torej že gramatikalno in tudi ob upoštevanju konteksta, v okviru katerega je bilo oblikovano, popolnoma jasno, zato ga je treba uporabiti tako, kot se glasi (in claris non fit interpretatio) in ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 82. člena OZ, ki ureja razlago spornih določb s pomočjo iskanja skupnega namena pogodbenikov in načel obligacijskega prava.
Tožba je v delu, ki se nanaša na prvo toženko, neodpravljivo nesklepčna, ker tožnica tožbe ni uperila proti C. C., ampak proti družbi, ki je bila ustanovljena kasneje. Pritožbeno uveljavljanje dejanj v zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvo toženke zaradi kršitve pogodbenih obveznosti pa se nanašajo na obdobje, ko prvo toženka sploh še ni pridobila pravne subjektivitete, ker tedaj še ni bila vpisana v sodnem registru.
Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je druga toženka imetnica nacionalne figurativne znamke A., registrirane pri Uradu R Slovenije za intelektualno lastnino in nosilka upravičenj iz tega naslova. S tem ni podan abstraktni zakonski dejanski stan, da je prva toženka prodajala blago z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga, ki se nanaša na neupravičeno uporabo znamke. Prva toženka je namreč v skladu z dovoljenjem drugo toženke kot njen pogodbeni partner prodajala prehransko dopolnilo na slovenskem trgu. Zato v zaznavi kupcev prehranskih dopolnil takšnega tipa, distributer ni bistvena sestavina blagovne znamke.
Izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z določbama 4. točke prvega odstavka 359. člena ZKP in četrtega odstavka 364. člena ZKP ne vsebuje odločbe o pogojni obsodbi, ampak le podatek o določeni kazni in preizkusni dobi, zaradi česar je nerazumljiv. Poleg tega je izrek izpodbijane sodbe neskladen z njeno obrazložitvijo v točki 8, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da je obtožencema izreklo pogojno obsodbo, kar pa iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja.
razveza zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze
Predpostavke, na katerih temelji zakonska zveza, morajo obstajati na strani obeh zakoncev. Ob ugotovitvi, da je postala zakonska zveza za predlagateljico nevzdržna, ker med udeležencema ni več čustvene povezanosti, razumevanja in zaupanja, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zakonska zveza razveže.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00067669
ZDR-1 člen 142, 142/1, 154. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18, 18/5. ZNDM-2 člen 2. ZNPPol člen 4.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - policist - mejna kontrola
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnik med delovnim časom ne bi mogel koristiti odmora.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zakrivljena zamuda - bolezen zakonitega zastopnika - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič
Toženka oziroma njena zakonita zastopnica bi lahko in morala poslovanje organizirati tako, da bi to potekalo normalno in nemoteno ne glede na bolniški stalež zakonite zastopnice. Ker tega ni storila, gre za neupravičen vzrok za zamudo na njeni strani. Pritožbene navedbe o notranji organizaciji poslovanja toženke tako ne utemeljujejo toženkine zamude, saj gre za (neupravičen) vzrok na njeni strani.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - NEPRAVDNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00067034
DZ člen 122, 122/1. ZZZDR člen 92, 92/1. URS člen 22, 155, 155/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZNP-1 člen 45, 45/2. ZS člen 3, 3/2.
spor iz družinskih razmerij - spor za ugotovitev očetovstva - rok za vložitev otrokove tožbe na izpodbijanje očetovstva - subjektivni rok - začetek teka subjektivnega roka - petletni zastaralni rok - uveljavitev novega zakona - pravdna sposobnost - opravljanje procesnih dejanj - sodelovanje otroka, ki je dopolnil 15 let, v postopku - pravna praznina - zakonska analogija - neprava retroakrivnost - prepoved retroaktivne veljave predpisov - metoda praktične konkordance - način reševanja konflikta med pravicami - enako varstvo pravic - protiustavna pravna praznina - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za vložitev predloga predlagateljice lahko začel teči od uveljavitve DZ. Obstoječo pravno praznino je sodišče pravilno interpretiralo in zapolnilo tako, da je oblikovalo izjemo, pri tem pa sledilo ciljem, kot jih je določil zakonodajalec v 122. členu DZ v zvezi s drugim odstavkom 45. člena ZNP-1, s tem, ko je določil petletni rok, v katerem mora otrok vložiti predlog za ugotovitev očetovstva. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravice predlagateljice do sodnega varstva izhajalo iz vrednostnega izhodišča zakonodajalca, ki je omejil uveljavljanje te pravice otroka na obdobje petih let, hkrati pa je upoštevalo, da se okoliščine konkretnega primera v bistvenih sestavinah ne skladajo s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, na podlagi katerih se po DZ presoja začetek teka roka za vložitev predloga za ugotavljanje očetovstva. Kakršno koli drugačno vrednotenje bi pomenilo, da je kršeno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov in načelo enakega varstva pravic v razmerju med predlagateljico in otroki, ki so dopolnili 15 let ob uveljavitvi DZ. Drugačno materialnopravna ocena bi pomenila, da je prekluzivni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva za predlagateljico začel teči že pred uveljavitvijo DZ.
Ker gre za varstvo elementarnih ustavnih pravic, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je z odločitvijo nedopustno poseženo v pravico prvo nasprotnega udeleženca do anonimnosti, in da sodišče pravic predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca ni presojalo s pomočjo načela sorazmernosti ter da ni upoštevalo, da je treba to nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco, ko gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice. Še posebej, če se upošteva metoda praktične konkordance, glede na konflikt predstavljenih pravic in upravičenj predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca, ob upoštevanju človekovih pravic, glede na konkretne okoliščine primera, je ob tehtanju treba dati prednost pravici predlagateljice do zahtevanega sodnega varstva, ker bi drugačna razlaga pravico predlagateljice do poznavanja lastnega izvora časovno omejevala retroaktivno, z učinkom za nazaj, kar bi pripeljalo do absurdne situacije, ko bi bil lahko rok za vložitev predloga zamujen že ob uveljavitvi DZ.
Ni dvoma, da se obtožbeni očitek ne nanaša na prometno dovoljenje (ki je urejeno v 32. in 33. členu ZMV) temveč evidenco registriranih vozil. Ta evidenca pa tudi ne spada med javne knjige (znak očitanega kaznivega dejanja je namreč poleg javne listine lahko tudi javna knjiga), ki jih je mogoče razumeti kot knjige, registre in evidence, katerih informacije so javno dostopne. Sodna praksa je tako na primer za javne knjige štela zemljiško knjigo, sodni register, register društev in sirotinsko knjigo. Čeprav gre za uradno knjigo, pa javna knjiga ni evidenca o vpisanih registriranih motornih vozilih, saj je dostop do podatkov iz te evidence omogočen le določenim uradnim osebam in za določene namene, kar je določeno v 63. členu ZMV-1.
Dejanje, kot je opisano v obtožbi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, saj je očitek, ki se nanaša na javno listino, vezan na evidenco, ki nima lastnosti javne listine.
Ker je torej sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, kar bi v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe, v ponovljenem postopku narekovalo izrek oprostilne sodbe, bi bila razveljavitev sodbe nesmiselna, zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornika ter izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.
prodajna pogodba - stvarne napake - garancija za brezhibno delovanje stvari - dokaz z izvedencem - forenzika
Dokazni predlog za postavitev izvedenca "forenzične stroke" je neprimeren oziroma celo nemogoč, saj takšen izvedenec ne obstaja. Izraz forenzičen po SSKJ pomeni "ki je v zvezi s sodstvom ali sodiščem, soden: forenzična kemija, psihologija; forenzična medicina, sodna medicina." Dokazni predlog, po postavitvi izvedenca "forenzične stroke" je zato nezadosten, ker ne specificira področja, iz katerega se naj postavi izvedenec. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je postavilo izvedenca kemijske stroke, kar je toženka po vsebini tudi želela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00067525
OZ člen 766. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 455, 455/1, 458, 458/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2, 16.
plačilo odvetniških storitev - spor majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - očitek protispisnosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo kontradiktornosti - neizvedba predlaganih dokazov - domneva umika dokaznega predloga - pogodba o naročilu (mandat) - mandatna pogodba z odvetnikom - obstoj pooblastilnega razmerja - odvetniški stroški - veljavna odvetniška tarifa - čas izstavitve računa - zamuda s plačilom - sprememba višine odvetniške točke - posledice zamude - zakonske zamudne obresti - popravek obračuna
Obravnavani spor spada med spore majhne vrednosti (zahtevek ne presega 2.000 EUR), za katere veljajo posebna pravila glede pritožbenega preizkusa. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ugotovljeno dejansko stanje je tako neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.
Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni popolnoma in določno navedlo tistih dejstev za katere šteje, da so dokazana oziroma nedokazana in iz katerih razlogov, tako da je v napadeni sodbi izostala obrazložitev odločilnih dejstev in dokazna ocena oziroma presoja izvedenih dokazov posebej, kar velja tudi za izpovedbo zaslišanih prič, ki jih je sodišče prve stopnje ocenjevalo selektivno in ločeno od drugih dokazov, ne pa v povezavi z drugimi dokazi, kot to pravilno graja pritožba.
gospodarski spor majhne vrednosti - dovoljen pritožbeni razlog - neizvedba glavne obravnave
Relevantno dejansko stanje v zvezi z vtoževano terjatvijo, ki zneska plačila za izvedbo dejanske sanacije škode in za nadzor nad izvedeno sanacijo sploh ne vključuje, med strankama ni bilo sporno. Nobena od pravdnih strank svojih vlogah tudi ni zahtevala izvedbe naroka. Ker poleg tega tudi ni bilo kakšnih drugih ovir za izdajo sodbe, je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno odločilo brez razpisa naroka.
zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - milejši zakon - tajnost odvetnikovih podatkov - privilegirana priča - pravni pouk privilegirani priči - edicijska dolžnost - upravičen interes javnosti - izločitev senata - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - odvzem premoženjske koristi - prejemnik premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - pravica do izjave
Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto.
Dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožnik je prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost.
Bistveno za presojo obstoja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.
Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega dokaza, torej se z njim ni seznanilo in nanj razlogov svoje odločitve ni oprlo.
Bistvo določila prvega odstavka 500. člena ZKP je, da kadar pride v poštev odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi (96. in 98. člen KZ), ga je potrebno povabiti zaradi zaslišanja v predhodnem postopku in na glavni obravnavi. Z zaslišanjem se prejemniku koristi omogoči, da se seznani z obtožbo, izjavi glede morebitnega odvzema premoženjske koristi in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija utemeljenost obtožbe oziroma obstoj materialnopravnih pogojev za odvzem premoženjske koristi.
sklep o izvršbi - domneva vročitve - dejansko prebivališče dolžnika - naslov prebivališča - pravilnost vročitve
Domneva vročitve lahko nastopi le takrat, če je bil postopek vročanja pravilno opravljen, torej med drugim tedaj, če je bilo vročanje izvedeno tam, kjer naslovnik dejansko prebiva. Le v tem primeru je mogoče pričakovati, da se bo s pisanjem seznanil in bo lahko pravočasno uveljavljal svoje pravice v postopku.
predlog upnika za prodajo - razlog za ustavitev izvršbe - ustavitev izvršbe na premičnine
V tem primeru, ko je upnik predlagal prodajo in poplačilo že v predlogu za izvršbo, ni bil dolžan ponovno predlagati prodaje. Upnik mora namreč predlagati prodajo stvari zgolj v primeru, ko v predlogu zahteva le rubež in cenitev. Tedaj mora biti aktiven in v treh mesecih od rubeža in cenitve predlagati prodajo stvari, sicer sodišče ustavi izvršbo. Res je, da drugi odstavek 92. člena ZIZ določa rok za prodajo zarubljenih stvari, in sicer določa, da mora med dnevom rubeža in dnevom prodaje preteči najmanj petnajst dni in da mora biti prodaja opravljena v treh mesecih po rubežu. Vendar pa za neprodajo v treh mesecih po rubežu v drugem odstavku 92. člena ZIZ ni sankcije (lex imperfecta), kar pomeni, da rok določen v drugem odstavku 92. člena ZIZ ni prekluzivni rok.
Res je upnik 8. 3. 2022 podal zahtevek za povrnitev stroškov izvršiteljice v višini 594,98 EUR. Vendar sodišče teh še ni odmerilo in o upnikovem zahtevku še ni odločilo. Ker v času izdaje izpodbijanega sklepa sodišče stroškov izvršiteljice še ni odmerilo in tudi ne naložilo v plačilo dolžniku (kot to v zahtevku z dne 8. 3. 2022 predlaga upnik), njihova izterjava še ni bila predmet obravnavanega postopka. Sodišče prve stopnje jih zato utemeljeno ni (moglo upoštevati) upoštevalo pri obračunu poplačila z dne 9. 2. 2022, 2. 3. 2022 in 5. 4. 2022 plačanimi zneski, temveč je pravilno upoštevalo le stroške, ki so bili v postopku dolžniku že naloženi v plačilo in je bila njihova izterjava že predmet obravnavane izvršbe.
Dejstvo, da je izvršiteljica od plačanega zneska 800,00 EUR upniku prenakazala le 205,02 EUR, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva. Prostovoljna izpolnitev izvršitelju, kot je primer v obravnavani zadevi, ima namreč značaj sodnega pologa (84.a člen ZIZ). To pomeni, da se šteje, da je dolžnikova obveznost prenehala za znesek, ki ga je dolžnik izročil izvršitelju s trenutkom izročitve izvršitelju in ne šele takrat, ko upnik prejme denar. Dejstvo, da si je izvršiteljica zadržala del plačanega zneska, na izpolnitev dolžnikove obveznosti upniku nima nobenega vpliva.