pripadajoče zemljišče k stavbi - ugotovitev pripadajočega zemljišča - obseg pripadajočega zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - velikost zemljišča - zelenica - vrt - kulturni spomenik
Glede na zakonske kriterije nujna potrebnost zemljišča za normalno ali redno rabo stavbe ni pogoj za določitev obsega pripadajočega zemljišča k stavbi.
Velikost zemljišča sama po sebi ni relevanten kriterij za določitev pripadajočega zemljišča, ampak je bistven namen in v zvezi s tem ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo zemljišče že od gradnje dalje ves čas namenjeno redni rabi stavbe, že ob sami gradnji arhitekturno in urbanistično zasnovano kot vrt meščanske vile, potrjeno z upravnimi dovoljenji, grajeno skladno s takrat veljavnimi predpisi ter da noben prostorski akt ni nasprotoval takšni zasnovi, vse do pridobitve lastninske pravice predlagateljev.
Nesporno dejstvo, da je parcela št. 48/11 vpisana v registru kulturne dediščine kot del stavbne dediščine, ki skupaj z obravnavano stavbo tvori vilo z vrtom, je dodatna potrditev, da sporno zemljišče tvori funkcionalno in arhitekturno enotno zaokroženo posest skupaj z obravnavano stavbo.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - pobotni ugovor - skrite napake - odgovornost za stvarne napake - odgovornost podjemnika za napake - predpostavke odgovornosti - pregled izvršenega dela in obvestitev podjemnika - pravočasno grajanje napak - jamčevalni zahtevki pri pogodbi o delu - sum storitve kaznivega dejanja - identično dejansko stanje - predhodno vprašanje
Šele če so izpolnjene vse predpostavke odgovornosti za stvarne napake, med katere sodi tudi pravočasno obvestilo o napaki, pridobi naročnik jamčevalne zahtevke in pravico zahtevati povrnitev druge škode, ki mu je nastala zaradi napake.
tožba za plačilo odškodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo - ugriz psa - odgovornost imetnika domače živali - škodni dogodek - denarna odškodnina - odškodnina za telesne bolečine - primarni in sekundarni strah - odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti
Pravilna je materialnopravna presoja, da je toženec za škodo, ki jo je utrpel tožnik, v celoti sam krivdno odgovoren.
Prisojena odškodnina, ki skupaj znaša 6.000 EUR oziroma 4,5 povprečne plače, tudi ni previsoka in v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. OZ.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - nevarnost, da bo izterjava onemogočena ali precej otežena
Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je že v načelu treba obravnavati restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj dolžnika, zoper katerega upnika nima izvršilnega naslova. Dejstvo, da tožena stranka noče prostovoljno plačati terjatve tožeče stranke in zadržuje s strani tožeče stranke plačani avans na svojem poslovnem računu, ne pomeni „drugačnega razpolaganja s premoženjem, ki kaže na to, da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena“.
DZ člen 189, 197. ZNP-1 člen 21, 55, 55/2, 102, 102/1.
preživnina za mladoletnega otroka - sprememba višine preživnine - zvišanje preživnine - bistveno spremenjene okoliščine - preživninska zmožnost staršev - premoženjsko stanje preživljalca - preživninske potrebe otroka - porazdelitev preživninskega bremena - predlagatelj postopka - dvofazni postopek - nasprotni predlog - znižanje preživnine
Če ni dokazana bistvena sprememba okoliščin, sodišče ne more spremeniti preživnine.
V postopku zaradi spremembe preživnine poteka odločanje v dveh fazah. Sodišče mora najprej ugotoviti, ali je v času od prejšnje določitve preživnine do trenutka odločanja v postopku za njeno spremembo prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin na strani preživninskih zavezancev in/ali upravičencev. Nato mora sodišče preživnino znova določiti v sorazmerju z možnostjo vsakega izmed preživninskih zavezancev (staršev) in potrebami preživninskega upravičenca (otroka) oziroma mora na novo poiskati vrednostno ravnovesje med vsemi omenjenimi dejavniki.
Sodnik je v skrajšanem postopku namreč dolžan po uradni dolžnosti opraviti najprej preizkus, ali je sodišče pristojno, nato pa še opraviti formalni in materialni preizkus obtožnega akta, v konkretnem primeru zasebne tožbe. Šele v kolikor obtožni akt prestane tako formalni kot materialni preizkus, sledi naslednja faza, in sicer vročitev obtožnega akta obdolžencu in nato razpis glavne obravnave. V fazi preizkusa obtožnega akta tako sodišče ne izvaja dokaznega postopka, saj je ta pridržan za glavno obravnavo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00069079
OZ člen 179, 179/1, 699. ZPPCP-1 člen 4, 4/2, 10, 10/1, 11, 12.
prevozna pogodba - taksi prevoznik - poškodba potnika - deliktna odškodninska odgovornost - poslovna odškodninska obveznost - prevoz potnika in prtljage - dokazovanje obstoja škode - trditveno in dokazno breme glede nastanka škode in vzročne zveze - neudeležba na naroku - selitev v tujino
Po presoji pritožbenega sodišča iz okoliščin izhaja (konkludenten) sporazum strank o bistvenih sestavinah prevozne pogodbe, tj. predmetu prevoza (potnica, skupaj s prtljago), prevozni poti (bila vsaj določljiva) in odplačnem namenu (razviden že po tem, da je tožnica naročila taksi prevoz, torej prevoz, ki se opravlja kot dejavnost, za ustvarjanje dobička). Skladno s splošnimi pravili o sklepanju pogodb navedeno zadošča za sklep, da je bila med tožnico in taksistom sklenjena prevozna pogodba. In ključno je, da je zatrjevani škodni dogodek z njo v neposredni časovni in vsebinski zvezi. Iz tega sledi, da bi bilo zahtevek pravilno (primarno) presojati skozi prizmo poslovne odškodninske odgovornosti. Uporaba teh, specialnih pravil izključuje uporabo določb neposlovne odškodninske odgovornosti, na katere se je sicer oprlo prvostopenjsko sodišče.
Prevoznik je objektivno odgovoren tudi za poškodbo potnika, ki nastane med njegovim izstopanjem iz vozila (12. člen v zvezi z 11. in 10. členom ZPPCP-1). V fazo izstopanja prav gotovo spada tudi jemanje prtljage.
Tožnica je za dokazovanje obstoja pravnorelevantne škode ponudila le svojo (kratko in skopo) pisno izjavo, fotografijo poškodb in medicinski izvid. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da predloženi dokazi ne dokazujejo že tako razmeroma skopih trditev o obsegu nastale škode. Po izvedenem dokaznem postopku ni jasno, kakšne so bile konkretne okoliščine tožničine poškodbe, nevšečnosti, ki so tožnici nastale, kakšna je bila stopnja njenih bolečin, trajanje in kako se je škoda odražala v njenem trpljenju. Ni torej mogoče ugotoviti, ali je sploh šlo za takšen poseg v tožničino osebno sfero, ki presega običajno mero nevšečnosti in upravičuje denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo (prvi odstavek 179. člena OZ).
dodatni sklep o dedovanju - naknadno najdeno premoženje - nepremičnina - stanje zemljiške knjige - vpis pravice v zemljiško knjigo - listina, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo - lastninska pravica v pričakovanju - lastnina zapustnika - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla - darilna pogodba
Sodišče prve stopnje skladno z 221. členom ZD izda nov sklep na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini. Pri tem upošteva, da se skladno z 2. členom ZD dedujejo zgolj stvari in pravice, ki zapustniku pripadajo (na dan smrti), pri čemer se za nepremičnine domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.
Utrjeno stališče sodne prakse je, da zapuščinsko sodišče ob izdaji dodatnega sklepa o dedovanju ne more ugotavljati, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino. V obseg zapuščine namreč zajame le tiste nepremičnine, katerih (so)lastnik je zapustnik po podatkih javne zemljiške knjige.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7.. URS člen 22.. OZ člen 153, 153/1, 153/2, 168, 168/1, 168/2.. ZPP člen 7, 8, 213, 249, 285, 286, 315.. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 4, 10, 11.
odškodninska odgovornost - odškodnina zaradi poplave - predpostavke za vložitev odškodninske tožbe - trditveno in dokazno breme - škoda - pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga - materialno procesno vodstvo - primeren dokaz - vmesna sodba - mednarodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - stroški postopka - nagrada in stroški izvedenca
Temelj odškodninske obveznosti zahteva kumulativen obstoj vseh njenih predpostavk: Sodišče lahko torej kljub vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne, če se izkaže, da škoda ni nastala. V konkretnem primeru pa, glede ugotavljanja višine (obsega) škode, ne gre za ugotavljanje kompleksnih dejstev, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Za odločanje je odločilna trditvena podlaga strank, ki sta jo ponudili do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ). V predmetni zadevi, po mnenju sodišča druge stopnje, ne gre za ugotavljanje kompleksne škode, s tem pa, ob odsotnosti temeljne predpostavke za odločitev o odškodnini, ob s strani tožeče stranke predloženem pavšalnem in nepreverljivem popisu uničenih premičnin, obsega škode ni mogoče ugotoviti. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, a le, če za to obstajajo utemeljeni in ustavno sprejemljivi razlogi; med drugim to lahko stori, če je predlagani dokaz popolnoma neprimeren za ugotovitev pravno pomembnega dejstva. Sam poseg v premoženjsko sfero tožeče stranke ni dovolj, da bi sodišče slednji prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo. Pojem pravno priznane škode, ki tožeči stranki daje pravico do denarne odškodnine za nastalo škodo, zaradi uničenih oz. poškodovanih stvari, je opredeljen v OZ. V okviru ugotavljanja škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti, je bistveno ali je tožeča stranka s svojimi trditvami in predlaganimi dokazi uspela z veliko verjetnostjo izkazati nastanek škode, za izračun katere sodišča nima ustreznega znanja (preveriti subjektivno oceno tožeče stranke, glede poškodovanih oz. uničenih premičnin). V obravnavani zadevi tudi ne gre za vprašanje, ali se bo v nadaljevanju postopka višina škode lahko ugotovila vsaj v minimalnem obsegu, pač pa za procesno situacijo, ko predmetna škoda sploh ni dokazljiva, saj za njeno ugotovitev niso predlagani pravnorelevantni dokazi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00067133
OZ člen 168, 168/1, 168/1-2, 168/2, 458, 458/1, 458/2, 459, 478, 480, 480/1.
jamčevanje prodajalca za stvarne napake stvari - nakup poslovnega deleža - jamčevalni zahtevek - posredna (refleksna) škoda - izvedba del brez predhodne pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja - pretrganje vzročne zveze - bazen - škoda zaradi zaupanja - prekluzivni rok za grajanje napak - izguba pravic kupca - prevara prodajalca - zamakanje - sorazmerno znižanje kupnine - kondikcijski zahtevek - nesklepčna tožba - sprememba vrednosti spornega predmeta med postopkom - stroški postopka
Čeprav ni bilo ovir za to (tožnica ni trdila, da čistilna naprava ni izpolnjevala pogojev za pridobitev dovoljenja), tožnica ni pridobila ustreznega okoljevarstvenega dovoljenja. Ker se na pozive upravnega organa za dopolnitev zahteve za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ni odzvala, njeni zahtevi ni bilo ugodeno. Res je, da do škode ne bi prišlo, če bi komunalna čistilna naprava ob primopredaji imela okoljevarstveno dovoljenje, vendar je pravno pomembno tudi dejstvo, da bi tožnica lahko preprečila nastanek škode. Vzročna zveza med ravnanjem tožencev in nastalo posredno škodo je bila pretrgana z neskrbnim ravnanjem tožnice, zato je posredna škoda njeno stroškovno breme.
Za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za škodo zaradi zaupanja morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake (drugi odstavek 468. člena OZ), med drugim sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku.
Tožba je v delu, v katerem tožnica zahteva znižanje kupnine v višini stroškov, potrebnih za opravo stvarne napake – zamakanja v kleti, nesklepčna. Toženca sta v več pripravljalnih vlogah nasprotovala stališču tožnice, da je upravičena do vrnitve kupnine v višini stroškov sanacije. Pravilno sta opozarjala, da strošek sanacije ni enak manjvrednosti celotnega predmeta pogodbe in da tožnica ni podala trditev v smeri, zakaj in za koliko naj bi bil kupljeni poslovni delež (z vsemi nepremičninami, premičninami in drugim premoženjem, ki ga tožnica niti ne navaja) zaradi njunih kršitev manj vreden. Tožnica se na njune trditve ni ustrezno odzvala. Znižanje kupnine za vsoto stroškov, potrebnih za odpravo stvarnih napak, izključujeta tako jezikovna razlaga zakona, kot tudi teleološka razlaga zakona.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSM00070333
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 2, 22, 36, 36/1. SZ-1 člen 83, 83/1, 91, 91/2, 91/3, 103, 103/1, 103/1-5, 103/1-7, 103/3. ZPP člen 5, 14, 212, 285.
odpoved najemne pogodbe - odpoved najemne pogodbe iz krivdnih razlogov - število uporabnikov stanovanja - medsosedska razmerja - namensko najemno stanovanje - pravica do spoštovanja doma - sorazmernost posega - materialno procesno vodstvo - relativna bistvena kršitev določb postopka
Drugi odstavek 91. člena SZ-1 določa, da mora lastnik skleniti aneks k najemni pogodbi na zahtevo najemnika, če se število oseb poveča za eno ali več oseb, ki jih mora najemnik preživljati po zakonu, za vse ostale osebe pa le, če je glede na število oseb stanovanje po velikosti še primerno. Tretji odstavek istega člena pa, da prejšnji odstavek ne velja za stanovanje, namenjeno osebam iz četrte alinee prvega odstavka 83. člena tega zakona, to pa je namensko najemno stanovanje. To pomeni, da določba tretjega odstavka 91. člena SZ-1 ne prepoveduje sklenitve aneksa, temveč samo določa, da v primeru namenskega najemniškega stanovanja lastniku ni treba skleniti aneksa k najemni pogodbi zaradi povečanja števila oseb v takšnem najemnem stanovanju.
Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da krivdni razlog iz 7. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1 ni podan, saj je toženka po prejemu opomina s sodelovanjem CSD želela odpraviti kršitev, pa tožnica na to ravnanje ni reagirala, niti se odzvala s pojasnilom, zakaj si je glede sklenitve aneksa premislila in slednjega ne želi skleniti, pri čemer sedaj pritožba tudi ne graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni navedla trditev, da sporno stanovanje po velikosti ni primerno. Glede zaključka sodišča prve stopnje, da je toženka plačevala obratovalne stroške za dva najemnika, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da slednje pomeni, da je tožnica oziroma B. d.o.o. kot upravnik predmetne zgradbe sprejemal A. A. kot stalnega stanovalca oziroma uporabnika stanovanja, ki ga je imela v najemu toženka.
ZPP člen 72, 72/2, 285. ZD člen 13, 13/2, 13/3, 164, 165, 165/1, 167, 167/1.
povečanje dednega deleža - načelo oficialnosti - preiskovalno načelo - materialno procesno vodstvo - zapuščinski postopek - pomanjkljive trditve - zahteva za izločitev sodnika
Ker je zahteva za izločitev sodnika podana po izdaji izpodbijanega sklepa, je prepozna in zato neupoštevna.
V zapuščinskem postopku prihaja materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) še posebej do izraza. Zapuščinski postopek se vodi po uradni dolžnosti (164. člen ZD), zato se v njem prepletata načelo oficialnosti in preiskovalno načelo.
Ko dedič poda zahtevo iz 13. člena ZD, je sodišče dolžno izvesti vsa potrebna dejanja, da se ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo teh določb ZD.
Za pravilno uporabo materialnega prava pri presoji popolnosti opisa predmetnega kaznivega dejanja ni pomembno, ali se zasebni tožilec subjektivno čuti razžaljenega, niti kakšne posledice naj bi mu na podlagi inkriminiranih besed domnevno nastale, bistven je le objektivni kriterij žaljivosti.
udeleženec v nepravdnem postopku - pogoji za dopustitev udeležbe - izkazanost pravnega interesa - začasen odvzem otroka - namestitev otroka pri drugi osebi - ureditev stikov otroka s staršem - pravica do izjave
O posameznikovem pravnem interesu lahko govorimo le v primeru, da gre za neposreden in konkreten poseg v njegove pravice oziroma pravni položaj. Z nujnim odvzemom otroka nasprotni udeleženki pa v pravice oziroma pravni položaj udeleženca samo po sebi ni poseženo; poseženo je (šele) z namestitvijo in ureditvijo stikov, zato mu v tem delu postopka gre status udeleženca.
DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00066773
URS člen 54. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 8. ZIZ člen 71, 102, 102/1, 102/1-2, 197, 270, 272. ZPP člen 360, 360/1. ZNP-1 člen 6, 7, 55, 55/2. DZ člen 7, 7/4, 8, 161, 162, 183, 189.
začasna odredba v družinskih sporih - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - znižanje preživnine zaradi spremenjenih razmer - bistveno spremenjene okoliščine - sprememba izvajanja stikov - prevoz otroka na stike - dolžnost preživljanja mladoletnega otroka - višina preživnine za otroka - nadstandardna preživnina - nujno preživljanje otroka - zmožnosti preživninskega zavezanca - nezmožnost za delo iz zdravstvenih razlogov - preživljanje zakonca - nastanek težko nadomestljive škode - varstvo koristi otroka - ogroženost otroka - porazdelitev preživninskega bremena - trditveno in dokazno breme - regulacijska začasna odredba - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe
V korist otroka je, da ima stabilen in predvidljiv režim stikov, ki ni podvržen nepotrebnim spremembam. Na strani staršev je, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da ohranjajo način stikov, za katerega je bilo v predhodnih postopkih ugotovljeno, da je v korist otroka.
Oba od staršev sta dolžna po svojih najboljših močeh poskrbeti za materialno blaginjo otroka pred ostalimi finančnimi obveznostmi. V luči tega institut začasne odredbe o znižanju preživnine ni namenjen temu, da sodišče reagira na vsako, časovno omejeno spremembo okoliščin na strani udeležencev postopka in s tem poseže v pravnomočno odločbo o preživnini. Takojšnje ukrepanje je potrebno le v primerih ogroženosti otroka oziroma le izjemoma, upoštevaje tudi druge okoliščine, ob celovito in trajnejše poslabšanih materialnih zmožnostih katerega od staršev.
tožba na ugotovitev obstoja terjatve - sklep o dedovanju - vsebina sklepa o dedovanju - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - pravna narava dednega dogovora, ki je del sklepa o dedovanju - sodna poravnava - učinek sodne poravnave - izpodbijanje sodne poravnave - tožba za razveljavitev sodne poravnave - razpolaganja dedičev - vsebina in obseg dednega dogovora - skupno premoženje zakoncev - postopek osebnega stečaja
Po ustaljeni sodni praksi velja, da lahko dediči z dednim dogovorom razpolagajo tudi s stvarmi in pravicami, ki niso predmet postopka, ki je v teku. Predmet sodne poravnave namreč ni nujno enak predmetu zahtevka. Ker ima dedni dogovor učinek sodne poravnave, veže vse stranke dogovora, tako tudi tožnico. Tudi če bi tožnica sicer lahko na nepremičninah uveljavljala stvarnopravni zahtevek na podlagi zakonskih določb o skupnem premoženju zakoncev, je s sklenitvijo dednega dogovora razpolagala tudi s svojim deležem teh nepremičnin. Treba je šteti, da se je z dednim dogovorom tej pravici odpovedala.
prekinitev postopka - napotitev na pravdo - terjatev dediča do zapustnika - sporna dejstva - velikost dednega deleža - vračunanje daril v dedni delež
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je dediče napotilo na pravdo glede terjatev, ki so jih imeli do zapustnika. Velja namreč, da zapuščinsko sodišče o terjatvah dedičev zoper zapustnika ne odloča.
Predmet dedovanja ni čista zapuščina (razlika med aktivo in pasivo), zato zapuščinskemu sodišču ni treba ugotavljati priglašenih terjatev iz naslova zapustnikovih dolgov, jih vsebinsko obravnavati, niti jih navajati v sklepu o dedovanju (primerjaj 214. člen ZD).
ZD člen 210. DZ člen 128, 129, 130, 131. ZZZDR člen 96, 97, 98, 99.
sklep o dedovanju - zakoniti dedič - krog zakonitih dedičev - domneva o očetovstvu - izpodbijanje očetovstva - tožba za izpodbijanje očetovstva - aktivna legitimacija - aktivna legitimacija dedičev domnevnega očeta - pogoji za prekinitev zapuščinske obravnave in napotitev na pravdo - zakonska ureditev - pomen pravnega vprašanja za rešitev spora - materialnopravno vprašanje
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko zapuščinskega postopka ni prekinilo in je štelo, da je B. B. sin zapustnika. Ob upoštevanju, da ne prej veljavni ZZZDR ne sedaj veljavni DZ dedičem domnevnega očeta ne daje aktivne legitimacije za tožbo za izpodbijanje očetovstva, je zapuščinsko sodišče s tako odločitvijo rešilo le materialnopravno vprašanje. 210. člen ZD pa za tak primer ne predpisuje obvezne prekinitve zapuščinskega postopka. Takšno je tudi stališče sodne prakse.
delni umik tožbe - dejanska podlaga zahtevka - škoda, ki jo povzroči več oseb skupaj - solidarna obveznost - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku
Iz dejanske podlage tožnikove tožbe je nedvoumno razvidno, da ni iztoževal tistih 5.000 EUR, na plačilo katerih je bil toženec že obsojen s kazensko sodbo, pač pa dodatnih 5.000 EUR kot razliko do 10.000 EUR, ki naj jih toženec plača solidarno z drugim sostorilcem goljufije. Čeprav je svojo vlogo, s katero je sodišču sporočil, da je toženec 5.000 EUR po sodbi kazenskega sodišča že plačal, dejansko naslovil kot skrčitev (kar je pogost izraz strank za delni umik tožbe), je iz vsebine vloge razvidno, da vztraja pri svojem celotnem zahtevku glede glavnice, le da naj se zaradi jasnosti že plačanih 5.000 EUR po sodbi kazenskega sodišča to vidi v izreku. Svoje tožbe tožnik torej ni umaknil.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 186. člena OZ, po kateri za škodo, ki so jo povzročili skupaj, odgovarjajo udeleženci solidarno, kar pomeni, da odgovarjata toženec in A. A. tožniku solidarno za vseh 10.000 EUR. Ker je bil toženec že obsojen, da plača 5.000 EUR, je pravilno, da poleg tega plača solidarno z A. A. še 5.000 EUR.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - pojasnilna dolžnost zdravnika
Vprašanje izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji je treba obravnavati ne samo z vidika, ali je tak poseg možno opraviti tudi v Republiki Sloveniji, temveč tudi z vidika, ali so bile tožnici predstavljane tudi druge možnosti oziroma ali ji je bilo sploh pojasnjeno zakaj je za njo najbolj primeren poseg, kot ga je predlagal lečeči kirurg. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnica ni prejela ustreznih pojasnil in se je nato v stiski, kot to ugotavlja tudi sodni izvedenec, odločila za poseg v tujini.