ZRRD člen 38. Pravilnik o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti člen 68, 68/7.
koncesija - podelitev koncesije - javna služba na področju raziskovalne dejavnosti - raziskovalni programi
Sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno ocenitev 2. recenzenta pri kriteriju „Družbeno-ekonomska oziroma kulturna relevantnost raziskovalnih rezultatov raziskovalca oziroma skupine raziskovalcev“ zavrača kot neutemeljene. Ocenjevanje je namreč v izključni pristojnosti recenzenta oziroma OST (v delu, ki temelji na sedmem odstavku 68. člena Pravilnika o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti). Gre za strokovno opravilo, v katerega sodišče v skladu z uveljavljeno sodno prakso ne sme posegati in zato ti ugovori ne morejo biti premet presoje v upravnem sporu.
Sestavni del skupne ocene je tudi (sporna) ocena obeh recenzentov. Sodišče ugotavlja, da je v spornem primeru tožena stranka skupno oceno v tem delu oblikovala na podlagi upoštevanja ocene drugega recenzenta, ki je program X1-0104 ocenil z 11,5 točkami (na podlagi najslabše ocene recenzenta). Upoštevanje te ocene (in ne povprečja ocen obeh recenzentov ali ocene prvega recenzenta) je tožena stranka utemeljila tudi z lastnim vpogledom v SICRIS bazo. Po presoji sodišča navedenemu načinu ocenjevanja načeloma ni mogoče očitati kršitve pravil, saj le-ta takšno postopanje, torej upoštevanje povprečja ocen recenzentov, najboljšo ali najslabšo oceno recenzentov, dovoljujejo.
Upravno sodišče RS je v obravnavani zadevi v okviru svoje stvarne pristojnosti presojalo pravilnost in zakonitost točke 1 izreka izpodbijanega akta in sicer, da se tožnico razreši s položaja direktorice občinske uprave. Gre za odločitev županje, ki jo je ta sprejela na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU. Namen navedene določbe je zagotoviti županu možnost, da si sam izbere svoje sodelavce, kar izhaja iz dejstva, da lahko direktorja občinske uprave brez razlogov razreši znotraj enega leta od nastopa funkcije. V obravnavani zadevi pa gre nesporno za razrešitev direktorja občinske uprave, ki je v primeru, če so za to izpolnjeni pogoji, opredeljeni v petem odstavku 83. člena ZJU, v diskreciji župana občine, torej organa, ki je direktorja občinske uprave tudi imenoval.
Razlogi, iz katerih se lahko izreče odločba za nično, so v prvem odstavku 279. člena ZUP taksativno našteti, in jih zato, ker gre za izredno pravno sredstvo, s katerim se lahko poseže v pravnomočno odločbo, ni mogoče razlagati širše. Tako odločbe zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega predpisa in kršitve pravil postopka ni mogoče izreči za nično. Tožeča stranka v tožbi navaja ugovore, ki se nanašajo na napačno ugotovitev dejanskega stanja ter nepravilno uporabo materialnega prava (obstoj ovir za vračilo v naravi). Tovrstne ugovore bi lahko uveljavljala le z rednimi pravnimi sredstvi zoper izdano odločbo ter kasneje z vložitvijo tožbe v upravnem sporu in ne z uveljavljanjem razlogov iz 279. člena ZUP.