Če je dejansko stanje med strankama upravnega spora sporno, je (praviloma) treba opraviti glavno obravnavo. Njen osnovni smisel je v tem, da se izvedejo ponujeni dokazi, ki niso zajeti s prepovedjo navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov iz 359. člena ZBan-2. S tem se uresniči pravica strank do kontradiktornosti sodnega postopka. To je tudi zahteva, ki se izpeljuje iz določbe prvega odstavka 6. člena EKČP. Glavna obravnava ni sicer namenjena zgolj izvajanju dokazov, pač pa je namenjena tudi zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS).

V ponovljenem postopku bo moralo Upravno sodišče razmejiti med nespornimi dejstvi oziroma indici in spornimi. Glede tistih spornih dejstev, ki so relevantna za (nadaljnji) pravni zaključek o sodelovanju revidenta pri usklajenem ravnanju osmih delničarjev hranilnice, bo treba izvesti dokaze, ki jih je predlagal revident v prvem postopku in že prej v postopku pred toženko, ali pa ob morebitni odpravi izpodbijane odločbe naložiti toženki, da jih izvede.

Čeprav je za pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti pomembno razlikovanje dveh sklopov vzročnih zvez, in sicer (1) vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom in (2) vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode, ni dvoma, da morata biti dokazana oba sklopa vzročne zveze, in sicer vsaj z verjetnostjo, ki ustreza mejnemu pragu (zadostne) verjetnosti. Prospektivna analiza vzročnosti se ukvarja z vprašanjem, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, vendar pa se pri tem ne upošteva samo dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo, ampak tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah - to velja za oba sklopa vzročne zveze. Kadar vzroka ni mogoče ugotoviti z gotovostjo, se v sodni praksi najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti.

Za obravnavani primer res velja, da bi povzročitelj škode s svojim ravnanjem (izsiljevanjem prednosti) lahko povzročil smrt oškodovanca, a vendarle je oškodovanec v prometni nesreči utrpel le lahke poškodbe, katerih zdravljenje je bilo zaključeno v enem mesecu, umrl pa je 15 mesecev kasneje. Za odločitev je zato bistveno, ali je smrt sploh verjetna posledica škodnega dogodka oziroma drugače, ali je z zadostno verjetnostjo (ki ni gotovost) izkazano, da je smrt tožničinega očeta v vzročni zvezi s škodnim dogodkom (in temu predhodnim ravnanjem odgovorne osebe). Izvedenec je vpliv prometne nesreče na smrt tožničinega očeta označil kot kamenček v mozaiku vzrokov, ki so privedli do nastopa smrti, in tako vpliv opredelil kot minimalni, ni pa ga izključil. Takšen vpliv pa ne presega mejnega praga nadpolovične verjetnosti, da je bila prometna nesreča vzrok smrti tožničinega očeta.