Tožeča stranka ima prav, ko navaja, da je iz navedb pod 2. točko tožbe, kjer tožeča stranka najprej povzema pogoje iz pogodbe za odstop pogodbe in nato navaja, da tožena stranka obrokov ni plačala, razvidno, da zatrjuje odstop od pogodbe, to pa predvsem izhaja tudi iz priloženega dopisa z dne 11.11.2002. Pomembno je tudi, da sta navedbe tožeče stranke tako razumeli tožena stranka in sodišče prve stopnje, kar izhaja iz navedb v odgovoru na tožbo in iz obrazložitve zavrnitve zahtevka po tej pogodbi v sodbi sodišča prve stopnje. Po oceni revizijskega sodišča je tako ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je od pogodbe odstopila, v nasprotju z listinami v spisu, zaradi česar je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Tako kot pri poravnavi, tudi v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa ne more biti dvoma o obstoju terjatve in vprašanje iztožljivosti ne more biti več aktualno.

Toženec je neposredni pravni naslednik izbrisane družbe, ki je bila podpisnica notarskega zapisa, zato ni nikakršnih ovir, da tožeča stranka ne bi mogla predlagati izvršbe neposredno na podlagi tega izvršljivega notarskega zapisa. Tako ne more biti dvoma o obstoju terjatve tožeče stranke zoper toženca in je pravilen sklep, da tožeča stranka za vložitev tožbe glede obveznosti po prodajni pogodbi nima pravnega interesa.