Peti odstavek 168. člena ZIZ se nanaša tudi na ugotovitveno sodno odločbo o obstoju lastninske pravice, torej na originarno pridobitev lastninske pravice.
Vrhovno sodišče sledi stališču literature, da je treba določbo petega odstavka 168. člena ZIZ razlagati na način, da pride tožba po tem členu v poštev le za primere, ko listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika (40. členu ZZK-1), obstaja, upnik pa z njo ne razpolaga. Iz določbe petega odstavka 168. člena ZIZ izhaja, da sodišče, ki odloča o tožbi, torej ne zemljiškoknjižno sodišče ampak pravdno, odloči o vpisu (pravilno vknjižbi) lastninske pravice na dolžnika. To pomeni, da pravdno sodišče zgolj „preveri“, ali so za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Pogoj za vknjižbo lastninske pravice je tudi obstoj listine, ki dokazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice (40. člen ZZK-1 v zvezi s prvim odstavkom 29. člena ZZK-1). Zato je logično, da s tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ upnik ne more šele zahtevati izstavitve zemljiškoknjižne listine, ampak mora njen obstoj v tožbi zatrjevati, in če je zatrjevano dejstvo sporno, ga tudi dokazati.
Smisel ugovora in tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe tretjega je v tem, da tretji ohrani tiste pravice, katerih pravno varstvo bi bilo po opravljeni izvršbi zanj brez pravnega pomena. Zato tretji v postopku zaradi nedopustnosti izvršbe ne more uspeti sklicevanjem na svojo lastninsko pravico, če izvršba ne posega v njegov pravni položaj in njegovo sodno varstvo.