Če sta nepremičnino zakonca odplačno pridobila v času trajanja njune ekonomske skupnosti, potem je pač ta postala del skupnega premoženja ter deli enako usodo kot vse druge premoženjske sestavine njunega skupnega premoženja, vključno z razmerjem deležev, ki so sprva določljivi, a nedoločeni, kasneje, ob njegovi likvidaciji pa določeni z ulomkom ali odstotkom. Okoliščina, da je eden od partnerjev (v tem primeru tožničin mož) že nekoč prej tudi sam vlagal v to isto nepremičnino (tudi tedaj tujo) ne more pomeniti, da je zato njegov delež na tej stvari večji kot na preostalem skupnem premoženju.

Ko je tožnica dokazala, da je bila sporna nepremičnina v odločilnem trenutku (v trenutku pridobitve prisilne hipoteke) skupno premoženje, je bila upnica (toženka v tej pravdi) pahnjena v položaj upnika iz 83. člena DZ oziroma prej 57. člena ZZZDR. Glede na to, da je toženka v tej pravdi v specifičnem obrambnem položaju, kjer se kot imetnica prisilne hipoteke brani zoper pravno preprečevanje že dovoljene izvršbe, je treba dopustiti tudi možnost, da se zoper tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe brani v okviru te pravde. Vsebina njenega ugovora je po logiki enaka tisti, s katero bi sicer napolnila trditveno in dokazno podlago tožbe za določitev deležev zakoncev na skupnem premoženju.