Sodba z nedoločnim (ali premalo določnim) izrekom je obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP šele tedaj, ko tudi sama obrazložitev ne omogoča nedvoumne razjasnitve, kaj je hotelo sodišče izreči.
Izrek, ki toženkam nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja z zazidanjem odprtine v dimovodu, ki sta jo zaprli le z mavčno ploščo, je zadostno opredeljen.
Obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov s hkratno navedbo, da toženki "nista uspeli dokazati nasprotnega", bi bila na mestu samo, če dokazov sploh ne bi predlagali, ali če bi bili njuni predlogi pavšalni, nejasni, ali bi se nanašali na nebistveno ali nepomembno dokazno temo.
Čeprav KPND za primer iz 4. alineje 4. točke 40. člena ne predpisuje vrste, minimalnega obsega, trajanja delavčevih težav ali drugih okoliščin za upravičenost do solidarnostne pomoči, to ne pomeni, da že zgolj elementarna nesreča ali požar sama po sebi utemeljujeta pravico delavca do solidarnostne pomoči oziroma dolžnost delodajalca, da jo izplača. Zgolj zaradi razglasitve epidemije torej delavec ne more biti upravičen do solidarnostne pomoči. Ta finančna pomoč ni namenjena na splošno vsem zaposlenim, ampak določenemu delavcu za vsaj delno ali lažjo premostitev njegovih težav oziroma odpravo premoženjske ali nepremoženjske škode. Poleg tega delodajalec solidarnostne pomoči ni dolžan plačati za vsakršne, manjše ali kratkotrajne težave. Že poimenovanje instituta predpostavlja, da gre za solidarnost pri reševanju resnejših težav oziroma socialne stiske. Pojem težav oziroma škode, ki utemeljujejo solidarnostno pomoč, predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem konkretnem primeru.
Zaposlitev uslužbenca Evropske komisije in vključitev v sistem socialnovarstvenih dajatev za uradnike in druge uslužbence Evropskih skupnosti torej izključuje obveznost istočasne vključitve takšnega uslužbenca v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi statusa družbenika in poslovodne osebe v Republiki Sloveniji, s tem pa tudi ugotavljanje lastnosti zavarovanca za obdobje te zaposlitve ter posledično plačilo prispevkov toženki.
Razpoložljivost denarnih sredstev v času, ko bi delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela morala biti izplačana, delo pa je bilo glede na predhodni pisni dogovor opravljeno, ni pogoj za njeno izplačilo.
Za uporabo izjeme iz tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, in sicer da v zadevi, ki jo Upravno sodišče obravnava, nastopajo iste stranke kot v prvem upravnem sporu, da gre v obeh sodnih postopkih za podobno dejansko in pravno podlago in da se je prvi upravni spor, na katerega se sodišče sklicuje, pravnomočno končal. Te pogoje mora sodišče preveriti in okoliščine, ki utemeljujejo njihovo izpolnjevanje, v sodbi tudi obrazložiti. Pri tem - ker gre za izjemo - je pomembno, da sodišče pojem "podobne dejanske in pravne podlage" razlaga strogo, zato mora natančno preveriti, ali stranki v svojih vlogah navajata v bistvenem enake vsebinske navedbe, pravno pomembne za rešitev spora, in predlagata enake dokaze. Upoštevaje, da je za uporabo obravnavane izjeme od sojenja na glavni obravnavi zaradi spornega dejanskega stanja referenčen pravnomočno končani upravni spor, pa je tudi nujno, da je bila v njem izvedena (vsebinska) glavna obravnava, kot to zahtevajo določbe 51. člena člena ZUS-1. Pri tem pa Upravno sodišče ni dolžno presojati pravilne sestave sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu.
Odločanje Upravnega sodišča po sodnici posameznici brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, ne predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).
Za uporabo tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 Upravno sodišče ni dolžno predhodno oceniti, ali je v pravnomočno končanem upravnem sporu odločilo (izvedlo glavno obravnavo) pravilno sestavljeno sodišče.
Presoja, ali je bilo Upravno sodišče v pravnomočno končanem upravnem sporu pravilno sestavljeno, kot morebitna absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je pridržana izključno Vrhovnemu sodišču.
Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi moralo Upravno sodišče presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu. Te dolžnosti sodišče nima, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
Senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).
Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati. Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.
Kadar se po prvem odstavku 302. člena ZZavar-1 izreka ukrep oprave oziroma opustitve določenih dejanj, je okvir prostora presoje za izbiro ukrepa z navedeno vsebino s strani AZN očrtan in s tem zamejen s predhodno ugotovljeno kršitvijo, ker morajo (in smejo) biti vsi ukrepi po prvem odstavku 302. člena ZZavar-1 (le) v funkciji odprave kršitve.
Prvi odstavek 302. člena ZZavar-1 je zato treba razlagati na način, da je AZN po zakonu dano pooblastilo za izrek ukrepov za odpravo kršitev zoper subjekt nadzora le, kadar ugotovi kršitev predpisa in kolikor ima izrečeni ukrep lahko pomen odprave predhodno ugotovljene kršitve.
Kadar izrečeni ukrep v odredbi iz 302. člena ZZavar-1 po vsebini odstopa od predhodno ugotovljene kršitve, ni ustrezen za odpravo te kršitve in ne more imeti pomena odprave kršitve. Tak ukrep ne bi temeljil na zakonskem razlogu za ukrepanje in zato ne bi bil sprejet v okviru in na podlagi zakona.
AZN je pri izbiri ukrepov (med drugim) omejena s prisilnimi predpisi, ker je ugovorni razlog po 5. točki 464. člena ZZavar-1 očitek, da je subjektu nadzora naloženo dejanje, katerega izvršitev bi povzročila kakšno dejanje, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi.
Z določbo tretjega odstavka 348. člena ZPIZ-2 se v zakonu vzpostavlja dolžnost in s tem odgovornost za zakonitost in pravilnost izračuna pokojninske rente, ki pripade imetniku pravice do pokojninske rente, za določno in nedvoumno na abstraktni in splošni ravni opredeljen subjekt – tj. za izplačevalca pokojninske rente. Ta določba ima pomen prisilnega predpisa.
Z določbo petega odstavka 72. člena OZ je zavarovan položaj dobroverne (vestne in poštene) stranke, ki je prepričana, da je pogodbo sklenila z zastopnikom nasprotne stranke, ki ima pooblastilo zastopanega (ta pa ga je prekoračil). Legitimno pričakovanje dobroverne stranke, ki temelji na zaupanju, da je pogodba sklenjena, ima enak cilj in vsebino, kot če bi bila pogodba sklenjena. Posledice neizpolnjenega pričakovanja so s perspektive dobroverne stranke v primeru prekoračitve zastopanja po vsebini enake kot v primeru neizpolnitve pogodbe. Ni videti prepričljivega razloga, da škoda, ki jo je utrpela dobroverna (vestna in poštena) pogodbena stranka, ki ni vedela in tudi ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil ter je upravičeno zaupala, da je pogodba sklenjena in bo izpolnjena, ne bi bila vzročno povezana s prekoračitvijo pooblastila. Dobroverna pogodbena stranka je upravičena do povrnitve vse oziroma celotne škode, ki jo je utrpela prav zaradi tega, ker je zaupala, da je pogodba sklenjena po zastopniku. Celotna materialna škoda pa po določilih prvega odstavka 168. člena in 169. člena OZ zajema navadno škodo in izgubljeni dobiček.
Tožnika sta zaradi uredbe o državnem prostorskem načrtu v položaju dejanskih razlaščencev. V tej pravdi uveljavljata odškodnino. Sodišči sta jima to pravico odrekli, češ da nista izčrpala pravnih sredstev (sodišče prve stopnje je takšno sredstvo prepoznalo v Pobudi za presojo ustavnosti in zakonitosti Uredbe, pritožbeno sodišče pa, drugače, v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja).
Vendar tožnika trdita, da sta razlastitveni poseg zaradi javnega interesa sprejela, državi pa očitata, da ni uredila njunega položaja razlastitvenih zavezancev ter ju je za nedoločen čas pustila brez slehernega pravnega sredstva. Ker nimata namena graditi, ju je absurdno siliti v postopek za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker odmena, ki jo uveljavljata v tej pravdi, ni v nikakršni zvezi s postopkom za izdajo gradbenega dovoljenja in tudi ne s postopkom za presojo ustavnosti in zakonitosti Uredbe, oziroma v navedenih postopkih ne bi mogla uveljavljati odškodninske terjatve, zadržek, da nista izčrpala pravnih sredstev, ni utemeljen.
Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati (245. člen ZIZ). Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.
Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.