ZPP člen 83, 339, 339/2, 339/2-8, 379, 379/1, 384, 384/3.
direktna revizija - postavitev začasnega zastopnika - pravica do izjave stranke - ugoditev reviziji
Pri postavitvi začasnega zastopnika gre za pomembno odločitev in ne le za sklep procesnega vodstva. Sklep o postavitvi začasnega zastopnika določa, kdo je upravičen zastopati stranko in opravljati procesna dejanja v njenem imenu, kar neposredno vpliva na njen procesni položaj v postopku. Drugače kot pri sklepu procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, ker ga je mogoče vedno spremeniti in sodišče nanj ni vezano (četrti odstavek 329. člena ZPP), se želi s postavitvijo začasnega zastopnika zagotoviti obstoj okoliščin, ki morajo biti podane, da bi bilo sojenje dopustno. Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, ki je drugi odstavek 83. člena ZPP razlagalo dobesedno: da je že s tem, ko je prvi toženec v spis vložil vlogo, na podlagi samega zakona prenehala pravna podlaga za njegovo zastopanje s strani začasne zastopnice. Pooblastila začasne zastopnice so prenehala šele s pravnomočnostjo sklepa o razrešitvi. Vsa dejanja, ki jih je opravila do tega datuma - vključno z vložitvijo pritožbe - so imela popoln pravni učinek. Zato je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da je pritožba prvega toženca, ki jo je vložila začasna zastopnica, nedovoljena.
ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/4, 371, 371/8. ZP-1 člen 55, 55/2. ZNPPol člen 52, 52/1, 52/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - pripor - podaljšanje pripora - policijska pooblastila - neposredna zaznava policistov - osredotočenost suma - pravni pouk - zaseg predmeta - nedovoljen dokaz - doktrina prima facie - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sklepa
Policist je pri obdolžencu neposredno zaznal posest predmeta, ki bi ga mu bilo potrebno zaseči, vendar je temu nato sledil pouk o pravicah po 148. členu ZKP in drugem odstavku 55. člena ZP-1, zaradi česar je bil sum storitve kaznivega dejanja oziroma prekrška najkasneje od tega trenutka dalje osredotočen nanj, obdolženec pa je tedaj postal subjekt kazenskega postopka, torej nosilec temeljnih procesnih jamstev. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 že presojalo vprašanje dometa policijskih pooblastil po 51. in 52. členu ZNPPol ter zavzelo stališča, da ta veljajo le do trenutka osredotočenosti suma. Od tega trenutka dalje bi tako lahko policisti predmete v obdolženčevi posesti pridobili le na dva načina, bodisi z osumljenčevo prostovoljno izročitvijo bodisi na podlagi odredbe sodišča za osebno ali hišno preiskavo.
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 371, 371/1, 371/1-11.
podaljšanje pripora - utemeljen sum - sklicevanje na predhodne odločbe o priporu - zagovor obdolženca kot dokaz - pomanjkljiva obrazložitev - razveljavitev sklepa o priporu
Ni ovire, da se sodišče zadovolji z argumenti, ki so bili zavzeti v predhodnih (pravnomočnih) odločbah o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Vendar to velja ob temeljnem pogoju, da so razlogi o posameznih odločilnih dejstvih v odločbi, na katero se sodišče sklicuje, razumni, izčrpni, jasni ter celoviti in torej zadostijo standardu obrazloženosti sodne odločbe.
V obravnavani zadevi se sodišči najprej neustrezno sklicujeta na predhodno odločbo o odreditvi pripora, ki nima zadostnih razlogov, nato pa tudi sami sklep o obstoju utemeljenega suma pri obdolženki sprejmeta na podlagi argumentov, ki niso ustrezni oziroma celoviti. Aktivna vloga obdolženke pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja ne izhaja namreč prav iz nobenega izmed zaključkov sodišč; iz njune obrazložitve ne izhajajo tista konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da je obdolženka izvršila zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Ob celoviti presoji o vlogi obdolženca pri izvršitvi kaznivega dejanja, je ravnanje in vloga obdolženke kot sostorilke v obrazložitvi povsem izostala. Zgolj ugotovitev, da je v vozilu bila prisotna kot sopotnica, pa za utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00087063
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 371, 371/2.
kaznivo dejanje nasilja v družini - zakonski znaki kaznivega dejanja - družinska skupnost - trajnejša življenjska skupnost - dejansko vprašanje - pravno vprašanje - tiha blanketa - namenska razlaga - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov
Zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tudi pravni standard "družinska skupnost". Pri presoji, ali je ta obstajala, gre v prvem koraku vedno za dejansko vprašanje, v katerem mora sodišče razčistiti in ugotoviti vse relevantne okoliščine posameznega razmerja med obdolžencem in oškodovancem, nato pa mora v drugem koraku opraviti tudi pravno presojo (subsumpcijo), ali je problematiziran zakonski znak izpolnjen.
KZ-1 definicije "družinska skupnost" ne vsebuje, je pa mogoče na podlagi drugega odstavka 191. člena KZ-1 ugotoviti, da je zakonodajalec za družinsko skupnost predvidel "trajnejšo življenjsko skupnost". Pojem "družinska skupnost" v prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tiha blanketa. Za določitev oseb, ki sestavljajo družinsko skupnost je namreč treba uporabiti opredelitev družinskih članov, ki jih ponuja 2. člen ZPND kot krovni zakon na področju nasilja v družini. Krog oseb, ki lahko tvorijo družinsko skupnost, v skladu z navedenim členom ni popolnoma zaprt. Tudi ob uporabi namenske razlage obravnavane inkriminacije po 191. členu KZ-1 življenjske skupnosti ni mogoče razumeti ozko, v smislu le skupnosti oseb, ki živijo skupaj, temveč širše. V ta krog zato sodijo tudi skupnosti oseb, ki so po vsebini podobne tistim osebam, ki živijo skupaj - to pomeni, da jih vežejo podobne pravice, dolžnosti, čustvena povezanost in ostale lastnosti, ki so sicer značilne za osebe, ki prebivajo skupaj. Ob tem mora biti nujno izpolnjen tudi pogoj trajnosti življenjske skupnosti; razmerja med osebami v takšni skupnosti morajo biti trajnejša, saj kratkotrajnejših družinskih in drugih življenjskih skupnosti obravnavana norma ne zajema. Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru posebej presoditi, ali se je med obdolžencem in oškodovancem izoblikovala takšna trajnejša vez oziroma trajnejši odnos.
pripor - priporni razlog ponovitvene nevarnost - ponovitvena nevarnost - podlaga za presojo - kaznivo dejanje - utemeljen sum o storitvi kaznivega dejanja - utemeljen sum
V zvezi z utemeljitvijo pripornega razloga v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obdolženčeva zagovornica utemeljeno opozarja, da se je sodišče sklicevalo tudi na okoliščino, da je bil obdolženec prijet na območju Bosne in Hercegovine zaradi suma storitve kaznivega dejanja tatvine, zaradi česar je bil iz te države izgnan. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je namreč razvidno, da je lahko storitev kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti le, če je bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma, kar pa v obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Kljub temu pa ta kršitev na pravilnost sklepanja o obstoju pripornega razloga ni vplivala, saj že ostale okoliščine, ki so razvidne iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa (poleg teže dejanja, zlasti številne pravnomočne sodbe, s katerimi je bil obsojenec spoznan za krivega storitve premoženjskih deliktov in dejstvo, da je brez redne zaposlitve in sredstev za preživljanje), kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi, če bi ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval.
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2. OZ člen 171, 243, 243/4, 243/5.
dopuščena revizija - odškodninska odgovornost članov nadzornega sveta - ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo - zmanjšanje odškodnine - dolžnost zmanjševanja škode - materialnopravni ugovor - zavrnitev revizije
Dolžnost ravnanja vsakega člana vodenja ali nadzora v dobro družbe terja od njega, da si s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika prizadeva za sprejem odločitev, ki bodo v korist družbe. Vloga posameznih članov nadzornega organa ni zgolj v prispevanju svojega glasu k predlagani odločitvi, temveč tudi v udeležbi v razpravi skupaj z drugimi člani tega kolektivnega organa, da se sprejme odločitev, ki bo v dobro družbi. Sodišče druge stopnje je zato pravilno sklepalo, da bi se peti toženec lahko razbremenil odškodninske odgovornosti za sprejeto odločitev nadzornega sveta le, če bi dokazal, da si je (aktivno) prizadeval za sprejem odločitve, ki bi bila skladna z ravnanjem vestnega in poštenega gospodarstvenika in preprečiti sprejetje neinformirane odločitve nadzornega sveta. Delovanje petega toženca v smeri sprejema sklepa, za katerega se je izkazalo, da je bil v škodo družbi, zato ne predstavlja prizadevanja v dobro družbi.
Sklepanje sodišč prve in druge stopnje o nastanku (vtoževane) škode temelji na dokaznem sklepanju, ki je usmerjeno na čas, ko je bila sprejeta škodljiva odločitev. Vprašanje in revizijski očitki pa so usmerjeni v dogajanje po samem škodnem dogodku in nastanku škode v obliki previsokega plačila za kupljen delež delnic v ciljni družbi. Morebitno neskrbno izvrševanje pooblastil nove uprave po škodnem dogodku ne izključuje odškodninske odgovornosti prvega toženca kot člana nadzornega sveta za škodo, ki je nastala v posledici sprejema odločitve glede cene odkupa 10-odstotnega deleža v A.
Pravili četrtega in petega odstavka 243. člena OZ sodita v področje odmere odškodnine, ne pa med predpostavke odškodninske odgovornosti. Procesno gledano sklicevanje na pravno podlago iz četrtega in petega odstavka 243. člena OZ ne sodi v vprašanje obstoja odškodninske podlage, temveč v višino upravičenja, ki jo lahko uveljavlja oškodovanec. Iz takšne razmejitve jasno izhaja, kakšna procesna sredstva so na voljo odškodninsko odgovornemu zavezancu v povezavi s sklicevanjem na to pravno podlago.
V obravnavanem primeru se je izkazalo, da tožena stranka ni bila dejansko prikrajšana za možnost, da učinkovito preizkusi pisno izvedensko mnenje z neposrednimi vprašanji izvedenki na glavni obravnavi. Tožena stranka je to možnost imela v okviru procesnega položaja, v katerem je bila glede na svoje ravnanje v postopku. Toženi stranki je bila v tem obsegu omogočena vsebinska kontrola nad izpeljavo dokaza z izvedenko in tudi njen vpliv na rezultat dokazovanja z izvedenko, saj sta ji bila vročena izvedeniško mnenje in njegova dopolnitev, lahko je podala pisne pripombe na izvedeniško mnenje in njegovo dopolnitev ter izvedenki na naroku postavljala vprašanja v zvezi s pravočasno podanimi pripombami po pridobitvi dopolnitve izvedeniškega mnenja. Ker tožena stranka svojih pravic ni skrbno in pravočasno uresničevala, glede prepozno podanih navedb in pripomb na izvedensko mnenje, ne more uspeti s trditvami, da je sodišče kršilo njene procesne pravice, ker ji na naroku ni omogočilo postavitve novih vprašanj izvedenki v zvezi z njimi.
Sodišče z vmesno sodbo izreče, da je zahtevek po temelju utemeljen. Izrek vmesne sodbe, v katerem se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke, je zato napačno oblikovan, saj pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, katerega sodišče, če stranka ni postavila vmesnega ugotovitvenega zahtevka, samo ne more ugotoviti. Vendar pa se mora učinek vmesne sodbe presojati samó iz njenega naziva; vsaka sodba, ki je označena kot vmesna sodba, lahko učinkuje le v konkretni pravdi in ne more doseči istih učinkov, kot bi jih dosegel identičen vmesni ugotovitveni zahtevek.
dopuščena revizija - pravica do poštenega postopka - obrazloženost drugostopenjske odločbe - standard obrazloženosti drugostopenjske odločbe - zavrnitev revizije
Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je zahteva po obrazloženosti odločbe načeloma lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar to lahko velja le, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih navedb stranke.
Državni tožilec ima pravico modificirati obtožni akt vse do konca glavne obravnave, vendar le, dokler ne nastopijo okoliščine, ki zahtevajo izrek zavrnilne ali oprostilne sodbe.
Kasnejša modifikacija obtožnega akta, ki je nesklepčen očitek naredila sklepčnega, je nedopustna in prepozna: položaj, v katerem bi moralo sodišče postopek ustaviti oziroma izreči oprostilno sodbo, je že nastopil. Drugačno stališče namreč pomeni ne samo, da lahko postopek teče brez zakonitega obtožnega akta, temveč postavi obdolžence tudi v izrazito neenakopraven položaj.
KZ-1 člen 251, 251/3, 253, 253/1. ZKP člen 424, 424/1, 425, 425/2.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - kaznivo dejanje overitve lažne vsebine - načelo dispozitivnosti - obseg preizkusa - opredelitev zatrjevanih kršitev zakona - samostojno pravno sredstvo - sklicevanje na pritožbene navedbe - očitno neutemeljena zahteva - substanciran dokazni predlog
Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvenem ne preseže očitkov iz pritožbe, temveč jih zgolj (celo v bolj pavšalnem obsegu) ponovi, hkrati pa od Vrhovnega sodišča pričakuje enako presojo, kot jo je celostno opravilo že pritožbeno sodišče, kar ni namen postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Z razlogi višjega sodišča glede vseh zatrjevanih kršitev se vložnik konkretno ter poglobljeno ne sooči in ne ponudi konkretiziranih stališč, ki bi omogočala dodatno, argumentirano presojo. S tem ne zadosti standardu obrazloženosti in konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje posebnih primerov ponarejanja listin - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - materialna izčrpanost pravnih sredstev - dejanska zmota - pravna zmota - dejansko stanje - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - dokazni predlog - dokazni predlog za zaslišanje priče - konkretizacija dokaznega predloga - trditveno breme - zavrnitev dokaznega predloga
Zagovornik argumentov, ki se nanašajo na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal, čeprav skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistit dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Kršitev kazenskega zakona vložnik zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža zgolj nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni izpodbijanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP)
Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba zaslišati vse predlagane priče, vendar pa mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, v primeru večjega števila oseb, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu oziroma drugih pomembnih okoliščinah, najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Navedeno velja toliko bolj, kadar se je o dejstvu, ki ga želi obramba izpodbiti oziroma dokazati, sodišče že prepričalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov.
Sodišče ne sme določiti posebnega pogoja, če je podano takšno nesorazmerje med višino obveznosti ter obsojenčevimi premoženjskimi razmerami in pridobitnimi zmožnostmi, da tudi ob obsojenčevem ustreznem prizadevanju za izboljšanje lastnega gmotnega položaja in poplačilo obveznosti že v času določitve posebnega pogoja ni realno pričakovati njegove izpolnitve. V ostalih primerih je ugotavljanju vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja namenjeno predvsem odločanje o morebitnem preklicu pogojne obsodbe po prvem odstavku 61. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086584
KZ-1 člen 230, 230/1, 230/2.
preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - opis dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - leasing - prejem ugodnosti
Za drugo ugodnost je odločilno, da gre tako kot pri posojilu, investicijskih sredstvih in subvenciji za financiranje oziroma olajševanje izvajanja gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno financiranje. Financiranje gospodarske dejavnosti oziroma njeno drugačno olajševanje mora biti vezano na izpolnjevanje določenih pogojev oziroma odvisno od drugih pomembnih podatkov za njegovo odobritev. Drugi odstavek 230. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zajema primere takšnega financiranja, kadar podeljeno financiranje ni porabljeno skladno z dogovorjenim ali odobrenim namenom.
pripor - odreditev pripora po izreku sodbe - ponovna odreditev pripora - trajanje pripora po vložitvi obtožnice - trajanje pripora v primeru razveljavitve obsodilne sodbe - razumen rok
Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto na občni seji dne 19. decembra 2000 zavzelo stališče, da lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zaključek, da je z obsodilno sodbo mišljena sodba sodišča prve stopnje in ne pravnomočna sodba, temelji na jezikovni razlagi določbe petega odstavka 207. člena ZKP ter sistematični in logični razlagi zakonskih določb o priporu (207. člen in 361. člen ZKP).
Besedilo določbe petega odstavka 207. člena ZKP je jasno in dolžino trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejuje na zakonski maksimum dveh let. S citirano določbo je varovan prav položaj, da v primerih, ko je po razveljavitvi prvostopenjske sodbe (na novo) odrejen pripor, skupno prestajanje pripora po vloženi obtožnici ne preseže dveh let.
Pri presoji, ali je sodišče v obravnavanem primeru kršilo določbo petega odstavka 207. člena ZKP, je relevanten čas trajanja pripora od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje.
zahteva za varstvo zakonitosti - pomembno pravno vprašanje - stroški postopka - uporaba Zakona o odvetniški tarifi - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Pravno vprašanje, ki ga Vrhovno državno tožilstvo obravnava v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, katerega dejanska vsebina je pravilna odmera stroškov pravdnega postopka, ni dovolj pomembno pravno vprašanje, da bi o njem moralo odločati Vrhovno sodišče RS.
Nikakor ne gre za hudo kršitev prava, ki bi pomenila resno motnjo v strukturi sodne prakse, niti za kršitev prepovedi sodniške samovolje. Prav tako ni utemeljen strah pred ponavljanjem očitane napake. To lahko prepreči Državno odvetništvo z opozorilom na 42. člen ZDOdv.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086568
KZ-1 člen 49. ZKP člen 372, 372/5.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - kršitev kazenskega zakona - odmera kazni - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - dejanske okoliščine - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana v primeru prekoračitve pravice, ki jo ima sodišče po zakonu v zvezi z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oz. z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi. Prekoračitev pomeni izrek katere od odločb zunaj zakonskih meja, izrek kazenske sankcije, ki je zakon ne pozna, ali sankcije, ki bi morala biti izrečena oz. je bila kazenska sankcija odmerjena samovoljno ali arbitrarno. Pri slednjem ne gre za odmero na podlagi nepopolno ali zmotno ugotovljenih dejanskih okoliščin, kot to po umestni pripombi vrhovnega državnega tožilca izhaja iz obrazložitve v tem delu zahteve, temveč za odmero, pri kateri se sodišče sploh ne bi oziralo na dejanske okoliščine iz 49. člena KZ-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00087231
URS člen 23, 26, 36, 36/1, 125. ZIZ člen 71, 72, 73, 74, 75, 169, 169/6, 171, 192. OZ člen 131, 131/1, 179, 352. ZPP člen 8, 339/1, 339/2, 380/1.
izvršilni postopek - odškodninska odgovornost države RS - odgovornost države za oblastno protipravnost - subjektivni rok - izvršba na več nepremičnin - javna dražba nepremičnin - odlog izvršbe na predlog dolžnika - sklep o domiku - finančna stiska - nedotakljivost stanovanja - pravica do spoštovanja družinskega življenja - ugoditev reviziji - dolžna skrbnost - protipravno ravnanje sodnika - pritrdilno ločeno mnenje
Poseg v tožničine pravice, ki ga je ugotovilo Ustavno sodišče, je posledica dejstva, da izvršilno sodišče ni (ustavnopravno pravilno) uravnotežilo tožničinih pravic iz 33. in 36. člena Ustave ter 8. člena EKČP s pravico upnikov do izvršbe. Strinjati se je mogoče s prvostopenjskim sodiščem, da bi izvršilno sodišče v konkretni zadevi lahko ravnalo tudi drugače, a to samo po sebi ne utemeljuje kvalificirane napačnosti ravnanja.
Poseg v tožničine pravice namreč ni bil rezultat napačne razlage enopomenske zakonske določbe, hude malomarnosti pri uporabi prava ali vodenju postopka ali celo naklepnega ravnanja. Izvršilno sodišče je postopalo v okviru pooblastil, ki jih je imelo v času odločanja, ne da bi pri tem odstopilo od ravnanja, ki je v danih okoliščinah običajno oziroma pričakovano. Zavrnitev tožničinega predloga za odlog izvršbe s sklepom z dne 7. 3. 2014 in prodaja stanovanja in shrambe na drugi javni dražbi 15. 5. 2014 nista nasprotovala tedanji sodni praksi višjih sodišč. Ta je zastopala jasno stališče, da čeprav izguba domovanja pomeni veliko stisko za dolžnika (in njegovo družino), realizacija izvršbe sama po sebi ne more pomeniti škode, ki je varovala z 71. členom ZIZ, saj posledic, do katerih pride zaradi izvršbe same, ni mogoče šteti za škodo, ki bi upravičevala odlog izvršbe, ter da se mora dolžnik že od izvršljivosti izvršilnega naslova zavedati, da bo neplačilu dolgov sledila izguba stanovanja. Postopanje sodišča v okviru njegovih pristojnosti in razlage prava znotranj meja danih pooblastil, zato ne more pomeniti podlage odškodninske odgovornosti države.
URS člen 34, 35. ZPacP člen 20, 24, 24/3. OZ člen 6. ZPP člen 380, 380/2.
dopuščena revizija - pojasnilna dolžnost zdravnika - informirana privolitev - pacientove pravice - ravnanje lege artis - skrbnost dobrega strokovnjaka - človekovo dostojanstvo - ugoditev reviziji
Pri spremembi iz laparoskopske metode odstranitve maternice v metodo s prerezom trebuha sicer ne gre za razširitev posega, ampak za spremembo metode oziroma postopka zdravljenja (ne gre torej za to, da je potreben dodaten, ampak drugačen poseg), a Vrhovno sodišče sodi, da glede na zahteve 20. člena ZPacP in njihov ustavnopravni namen razlogov za drugačno terapevtsko pojasnilo ter pojasnilo tveganja, kot v primeru (predvidljive) razširitve posega, ni.
dopuščena revizija - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dobra vera - ustaljena sodna praksa - sodna praksa SEU - ugoditev reviziji
Pojem dobre vere je treba v primeru 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot napolniti z merili, ki so se v zvezi s pojasnilno dolžnostjo izoblikovala v praksi SEU in jih je v slovenski sodniškopravni red uvedla novejša sodna praksa.