Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na navedeno obvestilo tožene stranke je namreč 18. 3. 2025 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
ZP-1 je spremenil obravnavanje prekrškov in utrdil zavedanje, da spadajo prekrški v področje kaznovalnega prava.
Za tovrstne postopke v smislu 24. člena ZBPP ni bistvena ocena glede možnosti uspeha obdolženca v postopku, pač pa je glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti.
Toženka ne pojasni, zakaj je vložitev zahteve za sodno varstvo razumna in v čem je odločitev o plačilu globe pomembna za prosilčev materialni položaj. V izpodbijani odločbi je le trditev, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj ter je zanj življenjskega pomena, ker prosilec nima pravnega znanja.