KZ člen 3, 38, 38/5, 38/6. KZ-1 člen 7, 47, 47/5, 87. ZKP člen 372, 372-4.
denarna kazen - zamuda s plačilom posameznega obroka - izvršitev denarne kazni - časovna veljavnost kazenskega zakona - način izvršitve denarne kazni
Denarna kazen je bila v pravnomočni sodbi izrečena na podlagi 38. člena KZ-B, ki je glede na 47. člen KZ-1B milejši. Sodišče zato ne bi smelo uporabiti petega odstavka 47. člena KZ-1B in odločiti, da obsojencu zapade v plačilo celotna denarna kazen v roku treh mesecev. Takšne določbe, ki dopušča, da lahko sodišče v primeru zamude plačila posameznega obroka odredi takojšnje plačilo celotne denarne kazni, KZ-B, ki mora biti glede na čas storitve kaznivega dejanja uporabljen, ni poznal, zato je ta zakon za obsojenca milejši.
zamudna sodba – vročanje v tujini – predlog za izdajo zamudne sodbe – zavrnitev predloga za izdajo zamudne sodbe – nerazumevanje jezika – pravica do odklonitve sprejema sodnega pisanja – opustitev opozorila na pravico do odklonitve sprejema sodnega pisanja zaradi nerazumevanje jezika – ponovno vročanje tožbe
Pravilna je zavrnitev predloga tožnika za izdajo zamudne sodbe, saj je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da drugotoženka ni bila opozorjena, da lahko zavrne sprejem sodnega pisanja po pravilih Haaške konvencije o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini.
EKČP člen 6. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 454, 454/1, 454/2.
narok – spor majhne vrednosti – zahteva za izvedbo naroka – vabilo na narok – nepravilno vabljenje strank – nepravočasno vabilo – oprava naroka v odsotnosti stranke – umik zahteve tožeče stranke za izvedbo naroka za glavno obravnavo na naroku za glavno obravnavo, na katerega tožena stranka ni bila pravilno vabljena – kršitev pravice do sodelovanja v postopku – pravica do poštenega sojenja
Sodišče napak v vabljenju pravdnih strank ne more odpraviti z ex tunc ugotovitvijo, da narok, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo v odsotnosti nepravilno vabljene stranke, ni bil potreben.
Zaznamba spora – podrejenega zahtevka sicer pomeni, da v primeru uspeha s primarnim zahtevkom, predlagatelj ne bo mogel doseči vpisa lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora, vendar to na samo utemeljenost predloga ne vpliva.
OZ člen 86. ZZ člen 31, 31/2. ZKL člen 11d. ZJZP člen 5, 11, 31, 32, 34, 35. ZJN-2 člen 24, 29.
pooblastilo zakonitega zastopnika – javno zasebno partnerstvo – javni poziv – predhodni postopek – vloga o zainteresiranosti – postopek javnega naročanja s pogajanji brez predhodne objave
Javni partner lahko z javnim pozivom pozove morebitne promotorje k podaji vlog o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva, pri čemer se ta poziv lahko poda še pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu iz 11. člena ZJZP (prvi in tretji odstavek 32. člena ZJZP). Javni partner začne predhodni postopek na lastno pobudo ali na podlagi vloge o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva (prvi odstavek 34. člena ZJZP). Namen predhodnega postopka je namreč v tem, da se na podlagi investicijskega elaborata ugotovi, ali so izpolnjeni ekonomski, pravni, tehnični, okoljevarstveni in drugi pogoji za izvedbo projekta in sklenitev javno-zasebnega partnerstva (drugi odstavek 31. člena ZJZP). Ta postopek začne javni partner pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu, pri čemer predstavlja predhodni postopek temelj, na podlagi katerega se sprejme odločitev o izvedbi projekta javno-zasebnega partnerstva ali odločitev o zaključku postopka (prvi odstavek 31. člena ZJZP).
V skladu s 1. odstavkom 225. člena ZUP postane materialno pravnomočna le tista odločba, ki se ne more več izpodbijati v sodnem socialnem sporu, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti. Zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja z dne 24. 2. 2011 je formalno, ne pa tudi materialno pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 2. 2011, to je od 19. 3. 2011 dalje, pravilno ponovno priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo s predhodno že priznanimi in dodatnimi stvarnimi omejitvami.
Čeprav je invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni ob ugotovljeni preostali delazmožnosti z določenimi omejitvami vsebovana v izreku pravnomočne odločbe z dne 23. 4. 2010, se pravnomočnost nanjo ne razteza, saj ne gre za pravico samo. Pravnomočnost upravne odločbe ne pomeni, da so vsi njeni elementi avtomatično vključeni v posledice pravnomočnosti, in da o določenih sestavinah, ki po naravi stvari predstavljajo dejstva, ne pa pravice, pozneje ne bi bilo mogoče več odločati. To še zlasti, če so bila ta dejstva v prejšnjem upravnem postopku zmotno ali pomanjkljivo ugotovljena, kot v obravnavanem primeru. Invalidnost in tudi preostala delazmožnost sta namreč pravni dejstvi, ki morata biti podani, da je sploh mogoče priznati ustrezno pravico iz invalidskega zavarovanja.
Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/3, 27/4, 29, 29/1.
starostna pokojnina - sorazmerni del - izpolnjevanje pogojev
Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti v 6. členu ureja seštevanje dob. Pristojni nosilci pokojninskega in invalidskega zavarovanja držav članic Evropske unije so za pridobitev, ohranitev, trajanje in ponovno pridobitev pravic dolžni upoštevati tudi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice. Vendar pa je seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih v dveh ali več državah članicah, dopustno le, če se zavarovalne dobe ne prekrivajo. To pomeni, da sočasno izpolnjenih zavarovalnih dob ni dopustno seštevati, temveč država, ki odloča o pravici, upošteva le zavarovalni čas, dopolnjen pri svojem nosilcu zavarovanja. Tožnik z dopolnjeno starostjo 54 let ter skupno 35 let, 8 mesecev in 18 dni skupne slovensko avstrijske zavarovalne dobe ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po nobenem odstavku iz 27. člena ZPIZ-2. Pravico do sorazmernega dela starostne pokojnin je po 27. členu mogoče priznati le zavarovancu pri dopolnjeni starosti 65 let ob izkazanih najmanj 15 letih zavarovalne dobe (1. odstavek); ali leta 2014 dopolnjenih 64 letih starosti ob najmanj 20 dopolnjenih letih pokojninske dobe (3. odstavek) oziroma pri dopolnjenih 60 letih starosti s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa (4. odstavek). Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z ugotovitvijo, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev, ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Ni podana sokrivda tožnika za nastalo škodo, ki se je poškodoval na delovišču, kjer je v skupini sodelavcev s krampom odstranjeval keramične ploščice, pri tem pa mu je del ploščice priletel v oko, tako da je utrpel popolno izgubo levega očesa. Tožnik ni ravnal samovoljno, ko je pri delu uporabljal kramp, čeprav bi moral uporabljati lopato, pav tako ni uporabljal zaščitnih očal, čeprav je to delovodja videl, a ga ni opozoril ne na obvezno uporabo zaščitnih očal kot tudi ne na to, da naj bi se ploščice odstranjevale z lopato. Sokrivde ne predstavlja tudi dejstvo, da tožnik pri delu ni nosil korekcijskih očal, saj le-te niso namenjene zaščiti, ampak korekciji vida, zato bi se ob udarcu koščka ploščice lahko razbila in bi vseeno prišlo do poškodbe očesa.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 111. ZPSto-2 člen 41, 41/3, 41/4, 41/5.
izredna odpoved delavca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročitev odpovedi - odpravnina - odškodnina za izgubljeni odpovedni rok
Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, je prenehala veljati na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je tožnik prejel 18. 6. 2013. 7-dnevni odpovedni rok se je iztekel 25. 6. 2013, ko je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj. Izredna odpoved tožnika je bila toženi stranki vročena 27. 6. 2013, to pa je po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med strankama. Zato tožnik zaradi podane izredne odpovedi ni upravičen do odpravnine in odškodnine za izgubljeni odpovedni rok po 111. členu ZDR-1 in je sodišče prve stopnje tak tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
ugovor tretjega - spremenjeno lastništvo zarubljenega vozila
Pritožbeno sodišče
presoja
pravilnost izdane odločbe
glede
na
stanje, kakršno je bilo v
času
izdaje odločbe. Zato kasnejše (po izdanem izpodbijanem sklepu) razpolaganje z lastninsko pravico na spornem vozilu s strani tretjega, v tej konkretni zadevi ne predstavlja pravno upoštevnih spremenjenih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev o ugovoru tretjega.
Stališče sodišča prve stopnje, da zaslišanje predlaganih prič (ki sta sicer podali svoji pisni izjavi v skladu z določbami 236.a člena ZPP) ne bi doprineslo k drugačni odločitvi, oziroma da priči ne bi mogli izpovedati o pravno relevantnih dejstvih, predstavlja nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 236.a člena ZPP, saj bi ta kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
Po 34. členu ZUPJS-C se, ne glede na 15. člen ZUPJS, pri upravičencih do denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije in znižanega plačila vrtca upoštevajo le njihovi tekoči dohodki, ne glede na to, ali so v preteklem letu imeli periodične dohodke iz naslova plače, nadomestila plače, pokojnine, nadomestila ali drugih dohodkov iz naslova obveznega socialnega zavarovanja, starševskega dodatka, preživnine, delnega plačila za izgubljeni dohodek ali nadomestila za invalidnost. Pri tem so tekoči dohodki periodični dohodki, ki jih oseba v preteklem letu ni imela, ima pa jih izplačane v mesecu pred mesecem vložitve vloge, razen če je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da jih je v mesecu vložitve vloge začela prejemati, preračunani na letno raven, in prejemki iz 15. člena ZUPJS, ki se upoštevajo v višini, kakršna velja, oziroma bo veljala z začetkom priznanja pravice. Starševsko nadomestilo, ki ga je tožnica začela prejemati v letu 2014, je periodični dohodek iz 1. odstavka 34. člena ZUPJS-C, ki se šteje kot tekoči dohodek, ki ga v preteklem letu ni imela. Od kdaj dalje ga prejema, ni bilo ugotovljeno. Prav tako ni bilo ugotovljeno, ali ima še druge tekoče dohodke in v kakšni višini. Navajala je, da ima v letu 2014 tudi dohodke iz avtorskih pogodb. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 105, 108, 318, 318/1, 338/2. ZDR člen 131, 131/1, 131/2.
zamudna sodba - regres za letni dopust - obveznost plačila - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Tožena stranka tožniku ni v celoti plačala regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnik iz razlogov na strani tožene stranke ni mogel izrabiti dopusta za leto 2012, saj je bil primoran v letu 2012 najprej izrabiti letni dopust za leto 2011, katerega izrabe mu tožena stranka v tekočem letu ni omogočila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 2012. Ker je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel le nekaj dni pred odjavo iz zavarovanj, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno tožniku prisodilo nadomestilo za neizrabljene dni letnega dopusta.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - direktor - prenehanje mandata - hujša kršitev pogodbenih obveznosti - pravni standard
Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitane kršitve, ki se nanašajo na nerazkritje dejstev o obstoju tripartitne pogodbe in opustitev dolžnosti evidentiranja obveznih predhodnih avtorizacij transakcij s strani določene banke pri trgovalnem računu ter očitek opustitve obvestitve predsednika upravnega odbora in zunanjih izvajalcev v času odsotnosti drugega izvršnega direktorja in pooblaščenke za nadzor skladnosti poslovanja. V zvezi z očitkom opustitve obvestitve upravnega odbora glede spornega dogajanja v skladu s Poslovnikom, torej ali je šlo za nastanek velike izpostavljenosti, pa je dokazna ocena sodišča prve stopnje preuranjena. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi moral tožnik o spornem dogajanju z določeno banko upravni odbor seznaniti takoj, ko je ugotovil, da ta banka razpolaga z neverodostojnim izpiskom stanja portfelja, saj je ta dolžnost izhajala iz Poslovnika o delu upravnega odbora tožene stranke in da iz vsebine predmetnih elektronskih sporočil toženi stranki izhaja grožnja nastanka velike izpostavljenosti. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni navedlo, iz katerih elektronskih sporočil naj bi to izhajalo in kako ocenjuje standard "velike izpostavljenosti". Presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne obsega le ugotovitve, ali je tožnik dejansko storil, kar se mu očita, ampak tudi materialnopravno presojo, ali je s tem podan odpovedni razlog. Tožnik se vseskozi zavzema za to, da njegovo ravnanje, tudi če dejansko predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, nima narave hujše kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajno sredstvo za najtežje kršitve delovne discipline. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali tožnikovo ravnanje ustreza standardu hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Zaključek o obstoju kršitve opustitve seznanitve upravnega odbora ter posledično o zakonitosti izredne odpovedi je zato preuranjen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZUPJS člen 17, 17/1, 17/1-6, 19, 34, 51. ZSV člen 100. Uredba o merilih za določanje oprostitve pri plačilih socialno varstvenih storitev člen 9. ZUP člen 164.
Upravičenka je imela na dan 31. 1. 2012 na bančnem računu 22.098,56 EUR, maja 2012 pa je z računa dvignila znesek 18.000,00 EUR in dne 14. 9. 2012 znesek 3.700,00 EUR. Zgolj zato, ker v času odločanja v predsodnem postopku na bančnem računu ni bilo več nobenega denarja, ni mogoče zaključiti, da vlagateljica na dan vložitve vloge 14. 9. 2012 ni imela nobenega premoženja v smislu 6. točke 1. odstavka 17. člena ZUPJS. Zaradi pomanjkljivega predsodnega upravnega postopka in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje odločbi tožene stranke kot preuranjeni utemeljeno odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZJU člen 24, 34, 34/1, 154. ZDR člen 86, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - neupravičen izostanek z dela - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - obveščanje delodajalca o odsotnosti
Tožnik najmanj pet dni zaporedoma (od 20. 9. 2010 do 24. 9. 2010) ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnik je bil začasno nezmožen za delo od 8. 9. 2010 do 17. 9. 2010, od 18. 9. 2010 pa je bil zmožen za delo. V socialnem sporu je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 18. 9. 2010 do 26. 10. 2012, kar pomeni, da tožnik ni neopravičeno izostal od 20. 9. 2010 dalje. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami do 29. 12. 2010, ko je bil tožniku vročen sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Ker pa tožnik tožene stranke o razlogih za svojo odsotnost od 20. 9. 2010 dalje ni obvestil, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Izpolnjen pa je tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, saj je glede na delo, ki ga je tožnik opravljal (zadolžen je bil za nadzor nad pravilnim izvajanjem predpisov ter za spoštovanje zakonitosti in drugih prvin pravnega reda RS pri toženi stranki) tožena stranka izgubila zaupanja vanj, zato ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato zakonita.
izplačilo razlike odpravnine - dogovor o odpravnini
Okoliščine glede dogovarjanja strank o načinu prenehanja delovnega razmerja ne morejo privesti do zaključka, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma. Redna odpoved iz poslovnega razloga je učinkovala, tožniku je delovno razmerje prenehalo ravno na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga z dne 1. 11. 2009, tožnik je ni izpodbijal, tožena stranka pa niti ne more izpodbijati odpovedi, ki jo je sama podala. Zatrjevano pogajanje, ki samo po sebi nikakor ne more pomeniti sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, ne more imeti večje teže od ostalih razlogov, ki jasno kažejo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga, v posledici česar je podana podlaga za odpravnino po 109. členu ZDR. Ker je dogovor o nižji odpravnini v nasprotju s prisilno zakonsko določbo o višini odpravnine, ne predstavlja ovire za priznanje višje odpravnine.
letna ocena – redna odpoved iz poslovnega razloga – kriterij pri izbiri - delovna uspešnost
Ker je sodišče prve stopnje pri presojanju pravilnosti uporabe kriterijev pri izbiri presežnega delavca, ki mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ugotovilo, da je tožena stranka upoštevala letne ocene za obdobje 2008 do 2011, za tožnico pa so se upoštevale ocene v letih 2009 do 2012, gre za neskladje v obrazložitvi sodbe, zaradi katerega je podana bistvena kršitev določb postopka. V novem sojenju moralo sodišče raziskati in ugotoviti, v katerih letih so se ugotavljale ocene za delavce in pri tem upoštevati enake kriterije za vse delavce, ki pridejo v poštev, ter upoštevati enako delovno mesto - podsekretar in enako časovno obdobje.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.