Če odvetniku stranke med pravdo preneha status odvetnika, to ne pomeni hkrati tudi prenehanja pooblastila. Pooblaščenec, ki je odvetnik in to preneha biti, še naprej ostane pooblaščenec, izgubi le tista upravičenja, za katera bi pooblaščenec, ki ni odvetnik, potreboval posebno pooblastilo (96. člen ZPP).
Tožena stranka je izpolnila tožnikov zahtevek s tem, ko je na podlagi določb Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF) izdala novo odločbo. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi prej citiranega podpisa oziroma odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. Tožnik je tožbo umaknil tudi v razumljivem roku, torej po prejemu nove odločbe in še pred razpisom naroka za glavno obravnavo, kar pomeni, da s tem v zvezi toženi stranki tudi niso nastali nobeni stroški. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.
Sodišče prve stopnje pravilno povzema določbo 144. člena ZKP v kateri je opredeljen izraz oškodovanca, zmotno pa je njegovo stališče, ko oškodovancu kot tožilcu takšen status odreka. Kot je namreč pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, lahko s kaznivim dejanjem ponarejanja listin nastane škoda tudi konkretno določeni osebi oziroma je lahko njena osebna ali premoženjska pravica prekršena ali ogrožena, zaradi česar lahko kot oškodovanec prevzame oziroma nadaljuje kazenski pregon, v primeru, če državni tožilec od njega odstopi. Pogoj je, da je iz opisa kaznivega dejanja jasno razvidno, da je prekršena ali ogrožena kakšna njegova pravica. Po presoji pritožbenega sodišča je to v opisu dejanja povsem jasno razvidno iz navedbe, da naj bi iz neresnične izjave izhajalo soglasje oškodovanca kot tožilca s prenehanjem delovnega razmerja. S tem je namreč oškodovanec kot tožilec ob pravice, ki mu gredo iz naslova sklenjenega delovnega razmerja (npr. pravice do plačila za delo in drugih prejemkov ter pravic, ki jih sicer podrobneje urejajo Zakon o delovnih razmerjih in drugi zakoni, kolektivna pogodba, pogodba o zaposlitvi).
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - obseg sodne presoje - dejanski delodajalec - možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR je predpisana obveznost delodajalca, da ponudi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če ima za njega na razpolago ustrezno delovno mesto (ustreznost je opredeljena v določbi 3. odstavka 90. člena ZDR), vsekakor pa v primeru, če dejansko izkazuje potrebo po zaposlitvi delavca na prostem delovnem mestu. Ni pa delodajalec dolžan iskati ali ponujati zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj mora le preizkusiti, ali pri njem ali obstoji možnost, da zaposli delavca pod spremenjenimi pogoji.
Obveznosti tožene stranke, ki ni imela lastne proizvodnje in ki je pogodbeno opravljala storitve za druge družbe, ni mogoče ločeno obravnavati od preostalih družb v skupini A.. Zato je bila dolžnost tožene stranke, da v kolikor ni našla za tožnika primerne zaposlitve pri sebi, ponudi ustrezno zaposlitev v drugi družbi v skupini A., za katere so njeni delavci dejansko opravljali delo. Navedeno pomeni, da je potrebno določbo 3. odstavka 88. člena ZDR v konkretnem primeru, ko je šlo za prepletenost izvajanja dela v celotni skupini A., obravnavati v širšem smislu.
ZDR člen 42, 126, 130, 131, 136, 136/2, 172, 172/3.
plača - regres za letni dopust - obveznost plačila - plačilo za delo - povračila stroškov v zvezi z delom - prehrana - pobotni ugovor - pobot - pogodba o izobraževanju
Ker tožniku v spornem obdobju plača ni bila izplačana, tožnik pa je v tem obdobju delal, je tožnikov tožbeni na izplačilo neizplačane plače utemeljen.
Tožnik se je izobraževal na stroške tožene stranke (tožena stranka je zanj plačala šolnino in potne stroške vožnje na izobraževanja), vendar dogovora med strankama o vrnitvi stroškov izobraževanja v primeru, če bi prišlo do predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika oziroma do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani tožnika, ni bilo. Zato okoliščina, da je tožena stranka za tožnika plačala šolnino in stroške voženj na izobraževanje, ni odločilna, saj plačilo teh stroškov samo po sebi ne daje podlage za utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke (torej za obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova povračila stroškov izobraževanja in stroškov voženj na to izobraževanje).
Delavci tožene stranke so najemnino, ki jo je zanje plačala tožena stranka, oddelali v podjetju, za kar niso dobili plačila. Tudi sicer drugi odstavek 136. člena ZDR izrecno določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati z obveznostjo plačila. Tožena stranka v postopku ni niti zatrjevala, da bi tožnik podal kakršnokoli soglasje k temu, da mu neto pripadajočih zneskov regresa ni bila dolžna izplačati zaradi poplačila najemnine. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na izplačilo vtoževanih zneskov regresa upravičen.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - pravdni stroški
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku na odpravo izpodbijanih odločb in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti. Odločilo je, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine, o višini in izplačevanju katere je dolžna tožena stranka odločiti v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Višji tožbeni zahtevek (da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati akontacijo invalidske pokojnine) je zavrnilo. V tem sporu je pri odmeri stroškov potrebno upoštevati določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Po navedeni določbi ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Zavrnilni del v primerjavi z ugodilnim povsem ustreza kriteriju sorazmerno majhnega dela zahtevka, poleg tega pa v tem delu zahtevka niso nastali posebni stroški. V obravnavani zadevi sta tako izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja iz tretjega odstavka 154. člena ZPP in je tožena stranka dolžna tožeči povrniti vse stroške postopka.
vrnitev prostorov v posest - lastninska tožba - rei vindicatio - prenehanje vznemirjanj (actio negatoria)
Tožeča stranka je v tožbenih navedbah jasno navedla, da od tožene stranke zahteva, da ji vrne v posest prostore, ki so njena last in jih tožena zaseda brez pravnega naslova ter da s tem vlaga vrnitveni zahtevek skladno z 92.členom SPZ oziroma lastninsko tožbo (rei vindicatio), ker je zatrjevala, da je lastnica nepremičnin, ki jih brez pravnega naslova zaseda tožena stranka in je neposredni posestnik stvari. Hkrati je tožeča stranka vložila še tožbo na prenehanje vznemirjanja (actio negatoria) z ustreznim tožbenim zahtevkom po 99. členu SPZ in gre pri tej tožbi za varstvo lastnika v primeru, da ga kdo drug ovira pri izvrševanju lastninske pravice, vendar pri tem vznemirjanju ne gre za odvzem stvari.
Že sodna praksa je zavzela stališče, da v določenih primerih, zlasti ko gre za varstvo lastninske pravice na delu nepremičnine, ostra razmejitev med njima včasih niti ni možna, še posebej, ker se s tožbo zahteva tako vrnitev stvari kot takojšnja prepoved vseh (sedanjih) in bodočih posegov v nepremičnino.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje presodilo, da ugodi vrnitvenemu zahtevku po 92.členu SPZ in je zato zavrnilo zahtevek na prepoved vznemirjanja, čeprav bi, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo, smelo ugoditi obema zahtevkoma.
leasing pogodba - odpoved leasing pogodbe- predmet leasinga
Leasingodajalec ima pravico in ne dolžnost predmet leasinga prodati. Stališče sodišča prve stopnje, da ima leasingodajalec pravico izbire, je zato pravilno.
domneva o umiku tožbe – preložitev naroka zaradi možne sklenitve sodne poravnave – odsotnost strank s poravnalnega naroka
Tudi v primeru, ko sodišče zaradi možne sklenitve sodne poravnave poravnalni narok preloži na drug dan, pride v poštev sankcija iz tretjega odstavka 282. člena. Ker na (preložen) poravnalni narok ni prišla nobena od pravdnih strank, je sodišče tožbo utemeljeno štelo za umaknjeno.
Toženi stranki je prenehalo delovno razmerje zaradi pravnomočne sodbe v kazenskem postopku, s katero je bila obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev. Zato je tožeča stranka na podlagi druge točke prvega odstavka 154. člena ZJU toženi stranki izdala sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je delovno razmerje prenehalo po samem zakonu z izdajo sklepa in ni bilo podlage za zavarovanje. Datum prenehanja delovnega razmerja je bil pravnomočno ugotovljen v sklepu predstojnice, zato ni odločilno, da je bila tožena stranka šele po enem mesecu dejansko odjavljena iz zavarovanja. Zato ji je bil za sporni mesec neupravičeno izplačan del plače. Ta znesek predstavlja preplačilo iz naslova neto plače. Ker tožeča stranka ni mogla preplačila upoštevati pri obračunu plače za naslednji mesec, je nastal pravni položaj, ko je tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega v smislu določbe 190. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.
nedopustnost izvršbe - izročitev na kratko roko - pridobitev lastninske pravice na premičnini
Izročitev se šteje za opravljeno s sklenitvijo pravnega posla o prenosu lastninske pravice brez dejanske izročitve, če je bila premičnina že pred sklenitvijo pravnega posla v posesti pridobitelja (izročitev na kratko roko). Gre za poseben zakonsko urejen nadomestek izročitve, ki se uporablja v primeru, ko je pridobitelj že neposredni nelastniški posestnik stvari in se z njenim lastnikom, ki je posredni lastniški posestnik dogovori, da mu slednji stvar odsvoji. Prenos lastninske pravice se opravi samo z dogovorom med strankama brez realnega dejanja in tako nelastniška neposredna posest konvertira v lastniško neposredno posest.
ZPIZ-1 člen 7, 15, 15/1, 15/1-6, 15/2, 18, 18/1, 30, 33. ZMEPIZ člen 45.
lastnost zavarovanca - opravljanje samostojne pridobitne dejavnosti - družbeništvo zasebne družbe - izvzem iz zavarovanja - lastnik zasebnega podjetja
Drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1 določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Takšna situacija je bila podana, ko tožnica ni bila več vključena v obvezno zavarovanje po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1, niti na katerikoli drugi podlagi, je pa bila ena od dveh družbenikov zasebne družbe in oseba, pooblaščena za zastopanje zasebne družbe, in je bila od določenega dne dalje edina družbenica in edina oseba, pooblaščena za zastopanje v drugi zasebni družbi. Samo zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje, kakor to določa drugi odstavek 45. člena ZMEPIZ. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožnica nima lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva zasebne družbe, ni utemeljen.
invalidnost I. kategorije - invalidnost III. kategorije - datum nastanka invalidnosti
Pred sedaj obravnavanim invalidskim postopkom, v katerem je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, je bil tožnik z odločbo toženca razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. Ta odločba je postala pravnomočna, zato tožnik v nobenem primeru ne bi mogel biti razvrščen v I. kategorijo invalidnosti pred pravnomočnostjo te odločbe, niti od tega dne ne bi mogel pridobiti pravice do invalidske pokojnine, ker bi prišlo do nedopustnega posega v pravnomočno odločbo. Pravnomočna odločba se lahko spremeni le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pod pogoji, ki jih določa zakon. V rednem postopku pa se nove pravice priznajo na podlagi dejstev ugotovljenih v novem postopku od dneva, ko so takšna relevantna dejstva ugotovljena ali izkazana v medicinski dokumentaciji.
ZPIZ-1 člen 67. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 5, 20.
invalidnost II. kategorije - invalidska pokojnina - sorazmerni del - seštevanje dob - tretja država
Upoštevaje specifiko, ki izhaja iz različnih pravnih ureditev strank meddržavnega sporazuma, so denarna nadomestila (kamor spada tudi delna invalidska pokojnina), ki jih osebe prejemajo v zvezi z invalidnostjo, urejene z nacionalnimi predpisi. Sporazum zato tudi ne ureja pravic in ne pokriva (tako imenovanih kratkoročnih) dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti.
Tožnik, ki je uveljavljal pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino lahko pridobi zgolj pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, pod pogoji, določenimi v 67. členu ZPIZ-1, ne more pa ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo na podlagi Sporazuma pridobiti drugih (kratkoročnih) pravic iz invalidskega zavarovanja.
Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije (prva alineja), zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (druga alineja) ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Tožnik nobenega od teh pogojev za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ne izpolnjuje, zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
URS člen 22. ZPP člen 7, 7/1, 142, 142/7, 261, 261/1.
izvajanje dokazov – dokazni predlog – zaslišanje strank – enako varstvo pravic – vročanje vabila na zaslišanje – vročanje pooblaščencu
Stališče, da bi morala biti nasprotna stranka zaslišana že neposredno na podlagi 22. člena URS, je zmotno. Sodišče v pravdnem postopku dokazov (razen v zakonsko izrecno predvidenih primerih - glej drugi odstavek 7. člena ZPP - za kar pa v konkretni zadevi ne gre) ne izvaja po uradni dolžnosti na podlagi ustavnih določb, ampak le na podlagi ustreznih (to je določnih in hkrati vsebinsko prepričljivo obrazloženih) dokaznih predlogov pravdnih strank.
S tem, ko si torej stranka v pravdnem postopku postavi pooblaščenca, pristane na to, da se bodo le-temu zanjo s strani sodišča pošiljala pisanja (torej tudi vabila).
delovni invalid II. kategorije - nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom - višina nadomestila
V prehodni določbi 397. člena ZPIZ-1 je določeno, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 1. 1. 2003, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Pravice iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1 se namreč pridobijo in odmerjajo le v primeru nastanka nove invalidnosti, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. V konkretnem primeru je do ponovnega odločanja o denarnem nadomestilu zaradi dela s skrajšanim delovnim časom prišlo izključno iz razloga, ker uživalcu pravnomočno že priznanega nadomestila ta dajatev v času čakanja na delo doma ni pripadala. Kot uživalcu nadomestila zaradi dela v skrajšanem delovnem času pa mu je bila dajatev v letu 2003 priznana in odmerjena po 131. členu ZPIZ-92, ker je bilo že tedaj ugotovljeno, da je bil tožnik prijavljen in zavarovan na temelju 8. člena ZPIZ-92, kar ustreza 13. členu ZPIZ-1, torej na podlagi delovnega razmerja.
Tožena stranka je pravočasno razpolagala s podatkom, da je bila tožničina hči v spornem obdobju dijakinja srednje šole, pa kljub temu tega podatka v izpodbijani odločbi ni upoštevala in je tožnici naložila, da je dolžna vrniti neupravičeno prejeta denarna sredstva za sporno leto (ker njena hči nima več statusa dijaka). Zato tožnica v tem sporu utemeljeno zahteva odpravo izpodbijane odločbe in ugotovitev, da je upravičena do otroškega dodatka za svoja dva otroka.
SZ-1 člen 29, 29/1, 29/2. SPZ člen 67, 67/1, 67/5.
upravljanje večstanovanjske stavbe - posel izrednega upravljanja - posel rednega upravljanja - sprememba namembnosti skupnega dela večstanovanjske stavbe
Tožeča stranka je z ureditvijo kotlovnice v prostoru kolesarnice spremenila namembnost oziroma rabo skupnega dela večstanovanjske stavbe, zaradi česar je potrebno šteti, da je vzpostavitev kotlovnice in uvedba plinifikacije posel izrednega upravljanja, za katerega zakon zahteva 100 % soglasje vseh etažnih lastnikov.
ZDR člen 42, 126, 130, 131, 136, 136/2, 172, 172/3.
plača - regres za letni dopust - obveznost plačila - plačilo za delo - povračila stroškov v zvezi z delom - prehrana - pobotni ugovor - pobot - pogodba o izobraževanju
Ker tožniku v spornem obdobju plača ni bila izplačana, tožnik pa je v tem obdobju delal, je tožnikov tožbeni na izplačilo neizplačane plače utemeljen.
Tožnik se je izobraževal na stroške tožene stranke (tožena stranka je zanj plačala šolnino in potne stroške vožnje na izobraževanja), vendar dogovora med strankama o vrnitvi stroškov izobraževanja v primeru, če bi prišlo do predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika oziroma do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani tožnika, ni bilo. Zato okoliščina, da je tožena stranka za tožnika plačala šolnino in stroške voženj na izobraževanje, ni odločilna, saj plačilo teh stroškov samo po sebi ne daje podlage za utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke (torej za obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova povračila stroškov izobraževanja in stroškov voženj na to izobraževanje).
Delavci tožene stranke so najemnino, ki jo je zanje plačala tožena stranka, oddelali v podjetju, za kar niso dobili plačila. Tudi sicer drugi odstavek 136. člena ZDR izrecno določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati z obveznostjo plačila. Tožena stranka v postopku ni niti zatrjevala, da bi tožnik podal kakršnokoli soglasje k temu, da mu neto pripadajočih zneskov regresa ni bila dolžna izplačati zaradi poplačane najemnine. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na izplačilo vtoževanih zneskov regresa upravičen.