služnostna pravica hoje in vožnje – priposestvovanje stvarne služnosti poti - razširitev služnosti - tehnični napredek
Do spremenjenega načina dostopa (z motornimi vozili) je prišlo zaradi tehničnega napredka – sprememb, ki jih je prinesel razvoj. V takem primeru, ko se spremeni uporaba prometnih sredstev, namen služnosti pa ostane isti, ne gre za razširitev služnosti. Služnost je bila torej priposestvovana že času, ko se je na gospodujoče zemljišče hodilo peš in vozilo z ročnimi vozički; dejstvo, da danes ta služnostna pravica vključuje vožnjo z motornimi vozili, ni posledica širitve služnosti, ampak posledica tehničnega napredka.
Materialnopravno podlago za odločitev o vrnitvi preveč izplačane neto plače in materialnih stroškov predstavlja 190. člen OZ , ki v prvem odstavku določa, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ker je zaradi izrabe dopusta za nego in varstvo otroka oziroma zaradi bolniškega staleža v spornem obdobju prišlo do negativnega izračuna, je bila tožena stranka v višini vtoževanega zneska brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke. Zato je nastal pravni položaj, ko je tožeča stranka utemeljeno uveljavljala to preplačilo na podlagi določbe 190. člena OZ.
zapuščinski postopek – načelo inkvizitornosti - prekluzija
Pravočasnost predlaganega dokaza je treba vrednotiti glede na specifično razmerje med obveznostjo sodišča in strank v zapuščinskem postopku. Obveznost dedinje na pribavo ustreznih listin je nastopila šele tedaj, ko je zatajila obveznost sodišča, ki s pomočjo sodnega izvedenca ni pridobilo pravilnih podatkov o stanju zemljišč v času daritve. Oporočna dedinja zato v tem smislu ni prekludirana za predložitev nasprotnega dokaza.
ZPP člen 181. ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZDR člen 126, 126/1.
zavrženje tožbe - pravni interes - stvarna pristojnost - davki - prispevki za socialno varnost - plača - plačilo za delo
Obračun in plačilo prispevkov iz naslova delovnega razmerja je lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Glede na tožbene navedbe in navedbe v odgovoru na tožbo, ko je bilo sporno delovno razmerje tožeče stranke, niso bili podani pogoji po 181. členu ZPP za zavrženje tožbe v tem delu iz razloga, ker naj tožeča stranka ne bi imela pravne koristi od ugotovitve dejstev. Bistveno je, da je v individualnih delovnih sporih odločitev o (obračunu) in plačilu davkov in prispevkov odvisna od obstoja delovnega razmerja, na podlagi katerega delavec uveljavlja to obveznost delodajalca. Zato je, glede na trditve v odgovoru na tožbo, nepravilno sklepati, da ni podan pravni interes tožeče stranke za ugotovitveni zahtevek (da delovno razmerje pri toženih strankah predstavlja pravno kontinuiteto ter da drugo in tretje tožena stranka odgovarjata za obveznosti družbe), ker naj bi že lahko uveljavljal dajatveni zahtevek. To še posebej velja v obravnavani zadevi iz razloga, ker sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov, temveč je odločilo o (delnem) zavrženju tožbe pred izvedbo pripravljalnega naroka oziroma naroka za glavno obravnavo. V tej fazi postopka, ko sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov, pa je takšna odločitev nepravilna. Le v kolikor bi namreč sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva med strankama kot nesporno na glavni obravnavi ugotovilo, da je obstajalo delovno razmerje, kot to uveljavlja tožeča stranka, in da je podana delovnopravna kontinuiteta oziroma obveznost družbenikov za plačilo obveznosti izbrisane družbe, bi lahko sklepalo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za takšen tožbeni zahtevek.
Prispevki za socialno varnost predstavljajo del plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi (plačilo za opravljeno delo je temeljna pravica delavca), ki pa ga je dolžan obračunati in odvesti delodajalec v imenu in za račun delavca (torej v delavčevo korist) pristojnim organom oziroma institucijam. Delodajalec z opustitvijo svoje obveznosti plačila prispevkov v imenu in za račun delavca neposredno poseže v delavčevo pravico do plačila za opravljeno delo (ki je nedvomno pravica delavca iz delovnega razmerja), kar se posledično odrazi tudi kot poseg v delavčeve pravice iz nekaterih socialnih zavarovanj. Z obveznostjo delodajalca, da v imenu in za račun delavca prispevke, obračunane od delavčeve bruto plače, tudi plača, namreč ne preneha pravica delavca, da zahteva od delodajalca, da te prispevke nakaže pristojnim zavodom. Za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (oziroma njihovimi pravnimi predniki) pa je na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu, zato je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe oz. stališče, da zaradi možnosti davčne izvršbe delavec svoje pravice ne more uveljavljati v sodnem sporu oziroma, da sploh ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča.
Pogodba o pristopu k dolgu je urejena v poglavju OZ, ki ureja spremembo dolžnika, pa vendarle po svoji vsebini in pravnih posledicah ni sprememba dolžnika v obligacijskem smislu, saj gre za utrditev obveznosti. Pravna posledica pristopa k dolgu je namreč kumulativna in po pristopu k dolgu upniku za izpolnitev odgovarjata prvotni dolžnik in pristopnik, zato se ravno iz teh razlogov sploh ne zahteva soglasje prvotnega dolžnika k sklenitvi pogodbe o pristopu k dolgu. Prav zaradi tega, ker ima pristop k dolgu kumulativni učinek, je položaj upnika takšen, kot če bi bila prvotni dolžnik in pristopnik solidarna dolžnika, vendar zakon pristopniku ne daje regresnih upravičenj.
Za pristop k dolgu, ki je dvostranska pogodba, je po mnenju pritožbenega sodišča odločilno, da upnik izkaže neplačano terjatev do prvotnega dolžnika, pri čemer sploh ni pomembno, da je upnik v posel vključen po podizvajalski pogodbi, ki ima svoj dejanski temelj v pogodbi, ki jo je podizvajalčev naročnik sklenil z (glavnim )izvajalcem in torej zadošča že izkaz terjatve upnika do dolžnika in je pristopnik k dolgu zavezan ta dolg plačati.
Pritožba upravičeno opozarja, da vsebina sporazuma vendarle ni zamejena zgolj na razmerje med upnikom - tožečo stranko in toženo stranko, neodvisno od razmerja med toženo stranka kot naročnikom in njenim izvajalcem del po pogodbi z dne 12. 4. 2011 in ko je temu tako, je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje to spregledalo, in se ni ukvarjalo s tripartitnostjo sporazuma in z njegovo vsebino, ki je narekovala tripartitnost sporazuma in ni odgovorilo na trditve tožene stranke, da se je po sporazumu zavezala tožeči stranki plačati le tisto, kar je iz krovnega posla dolgovala P. d. d. in še pod točno določenimi pogoji (tako kot po 631. členu OZ).
določitev preživnine – potrebe upravičenca – materialne zmožnosti zavezanca – določitev stikov – časovne meje pravnomočnosti – pritožbene novote
Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Preživninskih potreb otrok ni mogoče presojati zgolj matematično, po posameznih postavkah, temveč celovito, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, kot so starost otrok, splošno znana dejstva, dnevno variranje potreb otrok, itd.
Sodišče mora stike določiti natančno in jasno tako, da jih je mogoče izvrševati. Način izvrševanja stikov pa mora biti tak, da ustreza načinu življenja staršev in otrok. Staršema mora biti jasno, na kakšen način se stiki izvajajo (kdaj, kje, kolikokrat in za koliko časa) tako, da o tem vprašanju med njima ne more biti več spora in dvoma.
Prokurist brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika ne more sam zastopati pravne osebe v sodnem postopku in tudi ne pooblastiti oziroma pooblastila za zastopanje prenesti na drugo osebo.
Ker pooblastila odvetniku za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu ni podelil zakoniti zastopnik tožene stranke (pooblastilo odvetniku je podpisal prokurist, ki ni imel pooblastila direktorja tožene stranke za tako dejanje), odvetnik, ki je vložil pritožbi, ni imel te pravice. Zato je potrebno pritožbi kot nedovoljeni zavreči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0063810
ZPP člen 8, 243.
kršitev pogodbene obveznosti – višina škode - dokazna ocena – primernost dokaza – pravila znanosti in stroke – izvedenec - materialno dokazno breme – prevalitev procesnega dokaznega bremena
Strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, je lahko potrebno ne le za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva, marveč je lahko potrebno tudi za pravilno konkretizacijo oziroma ovsebinjanje pravnih standardov. Kadar se namreč tipologični argumenti, ki so nujni za uporabo pravnih standardov, nanašajo na določeno strokovno ali poklicno vedenje ali ravnanje, bo s tem, kakšna so tipična vedenja in ravnanja v določeni stroki ali poklicu, sodišče seznanil izvedenec. Čeprav so pravila znanosti in stroke v tem primeru pravnega značaja, jih je mogoče spoznati le prek izvedenca.
SPZ člen 33, 35. ZFPPIPP člen 98, 292, 292/1, 292/6, 384, 384/6, 384/7, 386, 389, 389/1, 389/1-2.
motenje posesti – motilno dejanje – menjava ključavnice – posest stanovanja – osebni stečaj – stanovanje kot del stečajne mase – predaja in prevzem nepremičnine – procesna sposobnost
Stečajna upraviteljica v določbah ZFPPIPP ni imela podlage za to, da je toženki (kot solastnici) naročila zamenjavo ključavnice na stanovanju, ki sodi v stečajno maso stečajnega dolžnika (tožnice).
Tožnica ima kljub osebnemu stečaju neomejeno procesno sposobnost v postopku zaradi motenja posesti, saj ne gre za dejanja iz 386. člena ZFPPIPP.
Dvojne prodaje nepremičnin v nobenem primeru niso dopustne, vendar je treba razlikovati med primeri, ko je do prodaje tuje stvari prišlo zaradi prevare in goljufije prodajalca, in primeri, ko sicer gre za prodajo tuje stvari, vendar prodajalcu goljufivega namena ni mogoče očitati. Medtem ko gre v prvem primeru po stališču sodne prakse za nemoralno postopanje prodajalca, ki ima za posledico ničnost sklenjene pogodbe, ima kupec v drugem primeru možnost uveljavljati pravne napake na stvari ali druge zahtevke zaradi nepravilne izpolnitve prodajalca.
odgovornost prevoznika v mednarodnem cestnem prevozu - odškodninska odgovornost
Sodišče prve stopnje ima prav, ko zaključi, da je tožena stranka dokazala zgolj, da je njen voznik zapeljal v desno izven cestišča na bankino, ki se je pod težo njegovega vozila vdrla, vozilo pa je nato zdrsnilo po brežini in se prevrnilo na bok. Ni dvoma, da bi se voznik tovornega vozila s polpriklopnikom in tovorom moral zavedati, da lahko s tako vožnjo povzroči škodljivo posledico, da se zaradi teže lahko bankina, ki ni namenjena vožnji, udre in se vozilo prevrne ter poškoduje tovor. Da je bil razlog za takšno ravnanje nasproti vozeče neznano vozilo pa tožena stranka res ni dokazala. Ker tožena stranka ni dokazala zatrjevanih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da je škoda posledica okoliščin, katerim se tožena stranka ni mogla izogniti, niti preprečiti njihovih posledic, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo in pri tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo.
zavarovanje pred odgovornostjo – odbitna franšiza – višina odškodnine
Zavarovalnica ni dolžna izplačati oškodovancu več, kot bi bila dolžna izplačati svojemu zavarovancu, če bi oškodovanec od njega uveljavljal odškodnino za povzročeno škodo. Višina zavarovalničine obveznosti je odvisna od zavarovalne pogodbe. Če je škoda večja od zavarovalne vsote, za katero jamči zavarovalnica, oškodovanec lahko zahteva presežek od povzročitelja. Enako velja za dogovorjeno odbitno franšizo.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 103, 103/1, 107. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
odškodninska odgovornost - krivdna odgovornost delodajalca - vzročna zveza - teorija adekvantne vzročnosti - tek
Tožnikov delodajalec ni krivdno odgovoren za škodo, ki jo je utrpel tožnik pri teku, saj hiter, pa če tudi eksploziven tek, po normalnem teku stvari nima za posledico takšne poškodbe, kot jo je utrpel tožnik.
Ker pripoznava tožbenega zahtevka ni bila dana na področju proste dispozicije, saj je tožnik zatrjeval promet s kmetijskim zemljiščem, ki je bil urejen s ZKZ, v katerem so določbe, ki so prisilne narave, ne more imeti nikakršnega pravnega učinka.
Ni naloga sodišča, da vedno izvede vse dokazne predloge strank, temveč da izvede tiste dokaze, ki so potrebni, da se sporna dejstva ugotovijo z zadostno stopnjo verjetnosti. Pritožbeno sodišče še dodaja, da zavrnitve dokaznih predlogov na zadnjem naroku toženka ni grajala, zato se na kršitev pravice do izjave v pritožbenem postopku ne more več sklicevati.
ZDR člen 83, 83/4, 88, 88/1, 88/1-1. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 17, 22, 23.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - kolektivna pogodba - obveščanje sindikata - rok za podajo odpovedi
Tožena stranka ni bila dolžna predhodno o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga obvestiti sindikata, saj je šlo za individualni odpust, prav tako pa tožnik ni bil član sindikata.
O odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca samostojno odloča zakoniti zastopnik delodajalca, torej direktor in le-ta ni vezan na nikakršne sklepe nadzornega sveta, ki v zvezi z odpovedmi pogodb o zaposlitvi po ZDR nima zakonskih pristojnosti. Tako pogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi niso sklepi nadzornega sveta tožene stranke, seveda pa ni nezakonito, če tudi nadzorni svet obravnava problematiko.
Delodajalec ni dolžan takoj odpovedati pogodbe o zaposlitvi v primeru slabega poslovanja in je povsem običajno, da najprej poskuša izboljšati poslovne rezultate z različnimi ukrepi, odpovedi pa delavcem poda, ko več ni mogoče drugače uspešno poslovati.
spor majhne vrednosti - plačilni rok - stroški izterjave - stroški izvršilnega postopka - protispisnost
Po izrecni določbi 4. odstavka 11. člena ZPreZP se stroški izterjave iz 1. odstavka istega člena ne štejejo med izvršilne stroške, kot jih določa zakon, ki ureja postopek izvršbe.
Neposredno zaslišanje prič in strank je namenjeno ravno temu, da si sodišče ustvari osebni vtis, kateri od zaslišanih je nanj naredil prepričljiv vtis, kateri pa ne, kot podlago za odločitev pa nato upošteva tista dejstva, ki jih je ugotovilo s takim prepričanjem.
SPZ člen 12, 73, 76, 76/1, 76/3. ZGO-1 člen 2, 2/1, 153, 153/1. ZPP člen 13, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
sosedsko pravo – vzdrževalna dela – novogradnja – uporaba sosednje nepremičnine – primerno nadomestilo – prepoved zlorabe
Treba je izhajati iz besedila prvega odstavka 76. člena SPZ in ne (le) iz naslova člena in določbo razumeti tako, da mora iti za dela, ki so nujna in ki jih ni mogoče opraviti drugače kot preko sosedovega zemljišča. Besedilo prvega odstavka 76. člena SPZ ne daje opore stališču, da se nanaša le na vzdrževalna dela na že obstoječih objektih, ne pa za novogradnje.