ZUP/56 člen 123. ZOR člen 154, 154/1, 158. OZ člen 131, 135. ZPIZ-1 člen 276, 277.
zakonske zamudne obresti - pravica do predčasne pokojnine - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti - protipravno ravnanje - krivda - malomarnost
Opustitev odmere predčasne pokojnine brez zmanjšanja po uradni dolžnosti ne predstavlja protipravnega ravnanja v smislu odškodninskega delikta. Pri velikem številu zavarovancev in uživalcev pokojnin ter drugih pravic iz zavarovanja tožena stranka ni ravnala malomarno, ko ni za vsakega predčasno upokojenega zavarovanca preverila, kdaj je dopolnil določeno starost in s tem pogoje za ponovno odmero pokojninske dajatve zaradi odpada njenega zmanjševanja. Zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti od izplačane glavnice.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - prekluzivni rok - sodna razveza - odmera višine odškodnine - direktor
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu kreativni direktor po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je ugotovila, da je tožnik zaposleni na ministrstvu poštno poslal zlato ogrlico in zapestnico večje vrednosti z namenom, da se pridobijo oziroma ohranijo posli. Ker zagovora tožnika ni bilo, se je delodajalec z razlogi za izredno odpoved seznanil takrat, ko je zvedel za kršitev, ki je predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To je bilo v konkretnem primeru takrat, ko se je direktor tožene stranke seznanil z vsebino anonimnega pisma, v katerem je bilo opisano ravnanje tožnika v zvezi z izročitvijo darila večje vrednosti delavki ministrstva. Zato bi moral tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje do dne, ko se je iztekel 30-dnevni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi, kar je tožena stranka zamudila rok za podajo izredne odpovedi (2. odstavek 110. člena ZDR), je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Način odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma odpovedni razlog ni v nobeni zvezi s posledicami odpovedi reintegraciji, zato ni kriterij, ki bi utemeljeval odškodnino po 118. členu ZDR. Zlasti pa odškodnina namesto reintegracije ne zajema nepremoženjske škode zaradi prenehanja delovnega razmerja. Tožnikovo psihično stanje in prizadetost zaradi podane odpovedi nista kriterija, ki bi ju bilo mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR.
ZPP člen 151. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 9.
pravdni stroški - potni stroški stranke za prihod na obravnavo - osebni pregled pri sodnem izvedencu - kilometrina - javni prevoz
V skladu s 151. členom ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi sodnega postopka. Med te stroške seveda štejejo tudi potni stroški stranke za prihod na obravnavo in osebni pregled pri sodnem izvedencu. Vendar pa o njih ni mogoče odločati po ZOdvT, temveč ob uporabi Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku.
ZPIZ-1 člen 67. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 5, 20.
invalidnost II. kategorije - invalidska pokojnina - sorazmerni del - seštevanje dob - tretja država
Upoštevaje specifiko, ki izhaja iz različnih pravnih ureditev strank meddržavnega sporazuma, so denarna nadomestila (kamor spada tudi delna invalidska pokojnina), ki jih osebe prejemajo v zvezi z invalidnostjo, urejene z nacionalnimi predpisi. Sporazum zato tudi ne ureja pravic in ne pokriva (tako imenovanih kratkoročnih) dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti.
Tožnik, ki je uveljavljal pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino lahko pridobi zgolj pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, pod pogoji, določenimi v 67. členu ZPIZ-1, ne more pa ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo na podlagi Sporazuma pridobiti drugih (kratkoročnih) pravic iz invalidskega zavarovanja.
Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije (prva alineja), zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (druga alineja) ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Tožnik nobenega od teh pogojev za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ne izpolnjuje, zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
avtorsko pravo – iztožljivost opustitve dolžnosti poročanja o uporabi fonogramov – plačilo nadomestila – civilna kazen – odškodnina za stroške terenske kontrole – uporaba tarife
Določilo 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP sankcionira le tiste uporabnike, ki kolektivnim organizacijam ne pošiljajo sporedov, torej le prireditelje iz prvega odstavka 159. člena ali RTV organizacije iz tretjega odstavka 159. člena. Tožena stranka, ki fonograme predvaja le v svojem lokalu, mednje ne sodi. Zato po tem določilu ne more biti sankcionirana. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev. Kršitev tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem.
Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje iz drugega odstavka 11. člena ZST-1 se po ustaljeni sodni praksi sicer res presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa zakon, to pa je mesečni dohodek, ki ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo, vendar pa je pri presoji različnih situacij potrebno upoštevati tudi kriterij stalnosti dohodka. Navedeno stališče sodne prakse je namreč mogoče uporabiti zgolj v primeru, če imajo prosilci stalne denarne dohodke, ne pa tudi, kadar prosilci prejmejo le enkratni dohodek ali bodo dohodek imeli le določen čas (npr. za čas prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost). V takšnih primerih je treba presoditi vse okoliščine, ki vplivajo na zmožnost preživljanja prosilca. Upoštevaje dejstvo, da je tožnikov edini mesečni dohodek denarno nadomestilo za brezposelnost, da ga bo prejemal le tri mesece, da prej drugih dohodkov ni imel in da drugega premoženja nima, so izpolnjeni pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse.
ZDZdr člen 2, 2-17, 74, 75, 76, 79, 80. ZSV člen 51. Ustava RS člen 19.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve – nadzorovana obravnava v domačem okolju – mnenje socialno varstvenega zavoda – prostorske in strokovne zmožnosti zavoda – dolžnost družbe, da zagotovi institucionalno varstvo
Zakon o socialnem varstvu nalaga družbi, da zagotovi institucionalno varstvo, v okvir katerega sodijo tudi socialno varstvene storitve. Posebne oblike institucionalnega varstva po 51. členu Zakona o socialnem varstvu izvajajo posebni socialno varstveni zavodi. Dolžnost sodišča je, da, ko je treba osebi tako varstvo zagotoviti (kot v konkretnem primeru), skrbno razišče vse okoliščine in ugotovi, kateri socialni varstveni zavod tako obliko institucionalnega varstva, ki jo potrebuje nasprotni udeleženec, nudi. Ob tem mora upoštevati tudi prostorske in strokovne zmožnosti, vendar pa v takem primeru, kot je konkreten, ko se na prostorske in tudi strokovne nezmožnosti sklicujejo vsi zavodi oz. domovi, ki bi bili primerni za namestitev, ni mogoče sprejeti stališča, da je mnenje zavoda zavezujoče, in bi bilo nedopustno, da v primeru, ko obstojijo okoliščine, ki narekujejo odločitev sodišča, da odloči o namestitvi osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, ukrep ne bi bil izvedljiv (prim. sklep VSC Cp 688/2010 z dne 2.8.2010 in sklep VSL I Cp 2421/2013 z dne 19.9.2013).
vračilo stroškov izobraževanja - vojska - javni uslužbenci - mirovanje pravic - dogovor - mirovanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja - suspenz
Tožnica se je kot javna uslužbenka s predstojnikom dogovorila za mirovanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, zato bi lahko za ta čas sklenila delovno razmerje z drugim delodajalcem. To pa pomeni, da je njena pogodba o zaposlitvi prenehala veljati z dnem sporazuma o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, razen v delu, ki se nanaša na pravico do vrnitve nazaj na delo ter do razporeditve na ustrezno delo.
Tožnici je v času mirovanja mirovala tudi pravica do izobraževanja v interesu delodajalca oz. pravica do kandidiranja po 101. členu ZJU. Gre za pravice in obveznosti, ki so neposredno vezane na opravljanje dela in s tem posledično mirujejo. Tako tožnica ni imela zagotovljeno, da se bo ponovno razporedila na dolžnost, ki jo je opravljala pred mirovanjem oz., ko se bo vrnila. Zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo šolnine za študij ni utemeljen.
Pripoznava tožbenega zahtevka mora biti jasna, nedvoumna in nepogojna. Iz spisovnega gradiva pa izhaja, da ta pogoj v konkretni zadevi nikakor ni bil izpolnjen, saj je tožena stranka ob delni pripoznavi tožbenega zahtevka hkrati tudi navedla, da zaradi slabih ekonomskih razlogov, v katerih živi njena družina, "prepoznanega" dolga v višini 80.033,00 EUR ni pripravljena vrniti naenkrat, zato predlaga v tem delu poravnalno rešitev zadeve.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - plačilo za delo - plača - obveznost plačila - dokazna ocena - elementi delovnega razmerja
Tožnica je opravljala dela, ki se nanašajo na pobiranje in čiščenje zelenjave na vrtu, na pomivanje bele in črne posode v kuhinji toženkine restavracije in občasno premoč pri kuhinjskih delih v toženkini restavraciji. Tožnica se je prostovoljno vključila v toženkin organiziran delovni proces in v njem več let nepretrgano opravljala delo na vrtu, delo pomivalke posode in delo pomočnice v kuhinji. Neobstoj pisne pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZDR ne vpliva na obstoj delovnega razmerja, za katerega se na podlagi 16. člena ZDR domneva, da obstaja, če obstajajo vsi njegovi elementi iz prvega odstavka 4. člena ZDR, torej da se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca za plačilo ter da osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Predvsem večletno osebno delo po navodilih tožene stranke utemeljuje zaključek, da so podani vsi elementi delovnega razmerja. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za sporno obdobje utemeljen.
Pravna podlaga za tožbeni zahtevek je subrogacija po 963. členu OZ. Tožeča stranka, pri kateri je bil zavarovan kredit, je kreditodajalcu izplačala odškodnino zaradi nevrnjenega kredita. S tem je nanjo prešla celotna terjatev kreditodajalca do odgovorne osebe v višini izplačane odškodnine že po zakonu. Tožeča stranka lahko zato tisto, kar je plačala banki, terja od kreditojemalca (tožene stranke), in sicer v delu, ki vrednostno ustreza dejansko izpolnjeni izpolnitvi.
Na podlagi pravnomočne sodbe (s katero je bilo odločeno, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas in da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji obračunati in izplačati izgubo na mesečnih plačah, stimulaciji, božičnici in trinajsti plači) je bila tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Tožena stranka tožnice ni pozvala nazaj na delo v skladu s pravnomočno sodbo, tožnica pa v skladu s 231. členom ZIZ ni podala predloga za izvršbo. Zato je tožnica upravičena do razlike v plači le do dneva izvršljivosti sodbe. Če delavec ne predlaga izvršitve pravnomočne sodbe v šestmesečnem roku iz 231. člena ZIZ, s tem izgubi pravico do uveljavitve delovnega razmerja. Pravica do izplačila razlike v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja je vezana na obstoj delovnega razmerja. Ker delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, tožnica ni upravičena do razlike v plači po izvršljivosti sodbe.
Krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti. Zato s tem v zvezi niti ni odločilno vprašanje, ali je toženi stranki sploh mogoče očitati opustitev skrbnosti pri izbiri pogodbenega partnerja, saj obstoj njene krivde ni predpostavka za nastanek odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 239. člena OZ.
Zgolj iz dejanskega okvirja, da je bil tožeči stranki poznan režim, pod katerim je bilo blago uvoženo v Republiko Slovenijo, kakor tudi, da bi se morala zavedati svojega položaja trošarinskega zavezanca v smislu ZTro, še ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka s tem tudi zavestno prevzela rizik prevzema stroškov odprave nezakonitosti s strani pogodbenih partnerjev tožene stranke.
V primeru verige poslov se med subjekti, ki profesionalno opravljajo svojo dejavnost in v okviru katerih nastanejo negativne premoženjskopravne posledice na strani zadnjega pogodbenika v verigi izpolnitev, ki izvirajo iz protipravnega ravnanja enega od udeležencev v verigi, ki ni v pogodbenem razmerju z oškodovancem, ta rizik prenese na njegovega sopogodbenika. Le-ta pa premoženjskopravne posledice, ki s tem nastanejo, lahko kaskadno prenaša na svojega sopogodbenika v predhodnem razmerju verige pogodb.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4, 118. ZDR člen 118.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - sodna razveza - odškodnina
Tožeča stranka je toženo stranko obvestila, da je ne bo na delo. Zato niso bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zakonito podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej da delavec o svoji odsotnosti ni obvestil delodajalca, pa bi to moral in mogel storiti.
Odškodnina po 118. členu ZDR ne zahteva zatrjevanja in dokazovanja vseh elementov odškodninskega delikta, saj tudi ne predstavlja odškodnine v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Gre za odškodnino, ki pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu in s tem za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, niti odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj delodajalca ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč odškodnina za bodočo ocenjeno škodo zaradi tega, ker ne pride do reintegracije delavca.
ZDR člen 42, 126, 130, 131, 136, 136/2, 172, 172/3.
plača - regres za letni dopust - obveznost plačila - plačilo za delo - povračila stroškov v zvezi z delom - prehrana - pobotni ugovor - pobot - pogodba o izobraževanju
Ker tožniku v spornem obdobju plača ni bila izplačana, tožnik pa je v tem obdobju delal, je tožnikov tožbeni na izplačilo neizplačane plače utemeljen.
Tožnik se je izobraževal na stroške tožene stranke (tožena stranka je zanj plačala šolnino in potne stroške vožnje na izobraževanja), vendar dogovora med strankama o vrnitvi stroškov izobraževanja v primeru, če bi prišlo do predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika oziroma do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani tožnika, ni bilo. Zato okoliščina, da je tožena stranka za tožnika plačala šolnino in stroške voženj na izobraževanje, ni odločilna, saj plačilo teh stroškov samo po sebi ne daje podlage za utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke (torej za obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova povračila stroškov izobraževanja in stroškov voženj na to izobraževanje).
Delavci tožene stranke so najemnino, ki jo je zanje plačala tožena stranka, oddelali v podjetju, za kar niso dobili plačila. Tudi sicer drugi odstavek 136. člena ZDR izrecno določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati z obveznostjo plačila. Tožena stranka v postopku ni niti zatrjevala, da bi tožnik podal kakršnokoli soglasje k temu, da mu neto pripadajočih zneskov regresa ni bila dolžna izplačati zaradi poplačane najemnine. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na izplačilo vtoževanih zneskov regresa upravičen.
ZFPPIPP člen 60, 60/1, 60/4, 65, 68. ZPP člen 226, 226/2.
preizkus terjatev – verjetnost obstoja terjatve – prerekanje terjatve – listine v tujem jeziku
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem, katere terjatve so verjetno izkazane, ravnalo po pravilih iz 68. člena ZFPPIPP, ki določajo, katere trditve in dokaze lahko ter katera dokazna pravila in domneve mora sodišče pri presoji upoštevati. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je, ob (dokaj skopih) pojasnilih upravitelja o razlogih za neobstoj prerekani terjatev, upravitelju v primerih, ko je trdil, da je bila terjatev plačana, kot nevtralni osebi v tem postopku, verjelo.
Upnika sta vložila prijavi po odvetniku, priložila sta dokazila o obstoju terjatev, vendar so ta dokazila pomanjkljiva (v tujem jeziku). Ker so bila dokazila predložena, vendar niso bila v slovenskem jeziku, ne izkazujejo dolžniško upniškega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato napačno odločilo, da navedbe obeh upnikov v prijavi zadoščajo za podelitev verjetnosti terjatvam.
nepremoženjska škoda – denarna renta – invalidnina – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – trditvena podlaga – huda telesna poškodba – delovna nezgoda
Invalidnina je lahko eden od kriterijev pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sodišče jo upošteva po prosti oceni. Vendar pa mora biti v zvezi z invalidnino podana ustrezna trditvena podlaga, čemur pa prva toženka ni zadostila.
Sodobna sodna praksa odškodninskega področja oži obseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari, ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če iz same stvari ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, stvar pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju določenih oseb. Podobno, obrnjena situacija, kjer stvar sama po sebi je nevarna, vendar se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo, prav tako ne ustreza pravnemu standardu nevarne stvari, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost.
motenje posesti – zadnje posestno stanje – pravica do posesti
S posestnim varstvom se varuje le dejanska oblast na stvari, namen posestnega varstva pa je v tem, da se sankcionira vsaka nedopustna uporaba sile pri spremembi posestnega stanja. Iz navedenih razlogov ni relevantna okoliščina, da toženec razpolaga z nepravnomočno sodbo o delitvi skupnega premoženja, iz katere izhaja, da je izključni lastnik stanovanja in predmetov v stanovanju.
ZPP člen 323, 323/3, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 25.
vročitev sodne odločbe – vročitev elaboratov – sestavni del sklepa – pravica do pravnega sredstva – kršitev pravice do obravnavanja
Z vročitvijo odločbe brez elaboratov, ki sta njen sestavni del, je udeleženkama postopka onemogočeno njeno obravnavanje. S tem je storjena absolutna bistvena kršitev postopka in kršena ustavna pravica do pravnega sredstva.