V četrtem odstavku 162. člena ZDR-1 je obdobje za prenos določeno v trajanju 12 mesecev (do 31. decembra naslednjega leta), kar pomeni, da sta referenčno obdobje in obdobje za prenos izenačena. Zato bi se lahko postavilo vprašanje, ali tako opredeljeno obdobje za prenos v resnici zadosti zahtevi iz navedenih sodb Sodišča EU, da je obdobje za prenos daljše od referenčnega obdobja, vendar pa to ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. V trenutku, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, je namreč od poteka referenčnega obdobja za izrabo letnega dopusta za leti 2014 in 2015 poteklo ne le 12 mesecev za prenos, temveč pri dopustu za leto 2015 več kot 18 mesecev (sodba C-214/2010 govori o ustreznosti 15-mesečnega obdobja za prenos), v primeru dopusta za leto 2014 pa gre celo za več kot 30 mesecev od izteka referenčnega obdobja.
Ker Mestna občina Koper in Občina Ankaran nista sklenili ustreznega sporazuma o (raz)delitvi premoženja, so postale nepremičnine po samem zakonu last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nove občine nahajale, in to z učinkom za nazaj (ex tunc). Ustanovitev nove (izločene) občine pa je v tem pomenu ključna razmejitvena točka tako vsebinsko kot časovno. Opisani delitveni ključ je razumen; sosednji občini se lahko tudi o nepremičninah dogovorita, sicer po zakonu postane lastnica nepremičnin tista občina, na območju katere ležijo.
Tožnica je kot upoštevno infrastrukturo štela vse tisto, kar je pomenilo funkcionalni del koprskega tovornega pristanišča in kar je sama enačila s strukturami znotraj ograjenega območja Luke Koper. S tem je zahtevek utemeljila v pomenu integralne gospodarske infrastrukture pristaniškega omrežja. To ni nerazumno, saj gre za sklop nepremičnin, ki so bile v pomenu pristaniške službe že v zasnovi organsko povezane. Tudi zato ni videti, da bi bilo problematično, ali so bile predmetne nepremičnine namenjene/potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, saj jih je tožnica zadosti jasno tudi funkcionalno vezala na pristaniško dejavnost prav v tem pomenu.
Pogodbena kazen je pavšalna odškodnina, ki je tesno in neločljivo vezana na pogodbeno razmerje. Njen obstoj (podlaga), pogoji, ob katerih se udejanji ter njena višina so določeni s pravnimi pravili pogodbenega prava. Subjekta tega pravnega razmerja sta pogodbeni stranki. Obveznost plačila pogodbene kazni (že po naravi stvari) bremeni drugo pogodbeno stranko.
Namen ZVKSES je varstvo končnega kupca. Res je, da ta zakon govori tako o odgovornosti investitorja kot o odgovornosti vmesnega kupca. A razlog, da je sploh vpeljan institut vmesnega kupca, je ta, da se kavtele tega specialnega zakona raztezajo tudi na primere, ko kot prodajalec nastopa vmesni kupec in da niso zamejene zgolj na položaj, ko je prodajalec sam investitor. A prodajalec je vselej le eden, saj zakonodajalec ni storil še nadaljnjega koraka, da bi pogodbeno zavezo raztezal na obe osebi.
Za izpolnitev standarda zlorabe pravne osebe se ne zahteva (obarvani) naklep drugemu škodovati, marveč zadošča že nižja stopnja krivde (vsaj huda malomarnost). V tem se pojem zlorabe razlikuje od šikanoznega ravnanja, kjer gre zgolj še za navidezno izvrševanje pravice.