OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00074682
SPZ člen 256, 256/1, 257, 257/2, 259, 259/1. OZ člen 190, 200, 200/2, 202, 202/1.
stavbna pravica - nastanek stavbne pravice - pogodba o ustanovitvi stavbne pravice - imetnik stavbne pravice - poslovodstvo brez naročila - pravice poslovodje brez naročila - obveznosti poslovodje brez naročila - neupravičena pridobitev - zavrnitev predloga za začetek stečajnega postopka - verjetnost izkazane terjatve - aktivna procesna legitimacija upnika
Od dogovora strank o vsebini stavbne pravice je razvidno, ali stavbna pravica obremenjuje celotno nepremično, ali je bila ustanovljena omejena stavbna pravica.
Poslovodja brez naročila mora potem, ko je posel dokončan, dati dominusu obračun ter mu prepustiti koristi, ki jih je zanj pridobil, hkrati pa ima pravico do povračila potrebnih in koristnih stroškov. Povračilna dolžnost nastane torej šele po končanju posla. Šele tedaj je mogoče ugotoviti, kateri stroški so bili potrebni in koristni, sicer glede na celotni rezultat gestije.
poslovna skrivnost - varstvo poslovne skrivnosti v pravdnem postopku - varovanje poslovne skrivnosti - tržna vrednost
Tudi po presoji pritožbenega sodišča je vsebina navedenih internih aktov takšne narave, da njihovo razkritje ne bi vplivalo na položaj toženke na trgu oziroma ga ne bi moglo v ničemer ogroziti. Zgolj okoliščina, da so ti akti rezultat dela in znanja toženkinih zaposlenih, ne utemeljuje zaščite v smislu tretjega odstavka 8. člena ZPosS. Ker glede internih aktov ni izpolnjen pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 2. člena ZPosS, je prvostopenjsko sodišče predlog v tem delu pravilno zavrnilo.
Prvostopenjski presoji, da pogoj tržne vrednosti ni izpolnjen tudi glede podatkov iz preostalih listin, pritožba nasprotuje z navajanjem, da gre za podatke, ki so povezani z zaščito konkurenčne prednosti toženke, njihovo razkritje pa bi škodovalo njenim finančnim in poslovnim interesom. Pritožbeno sodišče tudi glede podatkov v teh listinah soglaša s prvostopenjsko presojo o neobstoju tržne vrednosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 2. člena ZPosS.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075608
ZDR-1 člen 4, 6. ZPP člen 291, 291/1. OZ člen 171, 171/1.
odškodninska odgovornost delavca - škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom - škoda delodajalca - huda malomarnost delavca - diskriminacija - vzročna zveza - opustitev nadzora delovnega procesa - soprispevek delavca - delna sprememba izpodbijane sodbe
Delodajalec je dolžan nadzirati delo delavcev in opozoriti na napake ter tako poskrbeti za varno delo in preprečiti nastanek škode. Če bi tožnica vršila kontrolo toženčevega dela, bi nastala bistveno manjša škoda, natisnjenih bi bilo manj zvezkov, saj bi bila napaka odkrita že dopoldne, kar pomeni, da je skladno s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika podan njen soprispevek, vendar pa pritožba utemeljeno nasprotuje višini prisojenega soprispevka (50 %). Od delodajalca se ne more pričakovati, da bo ves čas delovnega procesa nadziral vsako delovno opravilo zaposlenih, ampak se utemeljeno zanese na to, da delavci skrbno opravljajo svoje delo, njihovo delo pa le občasno preveri. Za nastalo škodo je odločilno hudo malomarno ravnanje toženca, ki ni preveril, kateri valj je uporabil med tiskanjem, ni niti enkrat preveril pravilnosti tiskanja, čeprav bi to moral in mogel storiti, zato je njegov prispevek k nastali škodi bistveno večji kot prispevek tožnice z opustitvijo nadzora, in sicer je toženec k nastali škodi s svojim hudo malomarnim ravnanjem prispeval 80 %.
zahteva za sodno varstvo - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - neizvedba dokazov - pravica do izjave - pravica do obrambe
Zahteva za sodno varstvo je po svoji naravi pravno sredstvo zoper odločbe prekrškovnih organov in te odločbe so predmet presojene, ne pa tudi morebitna druga dejstva in okoliščine, ki jih je prekrškovni organ v postopku sicer ugotovil, ni pa jih povzel in se do njih opredelil v odločbi.
ZFPPIPP člen 347. SPZ člen 8, 16, 18, 18/1, 37, 37/1, 66, 66/3, 105, 105/1, 124, 256, 256/1. ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1-2. ZZK-1 člen 11, 11/1.
sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - predkupna pravica - povezanost zemljišča in objekta - superficies solo cedit - dejanska etažna lastnina
Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Zato je po splošnem pravilu prvega odstavka 18. člena SPZ nepremičnina opredeljena kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine (zemljiška parcela), skupaj z vsemi sestavinami (zgradbami, zgrajenimi na tej zemljiški parceli oziroma pod njo). Od razloženih splošnih pravil, po katerih zgradba oziroma njen posamezni del ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, veljata dve skupini izjem, ki sta urejeni v SPZ: etažna lastnina (prvi odstavek 105. člena SPZ) in stavbna pravica (prvi odstavek 256. člena SPZ). Vendar pritožnik ne zatrjuje stavbne pravice, niti konkretizirano ne napada zaključkov prvostopenjskega sodišča: da v predmetni stavbi etažna lastnina ni urejena, ni v postopku urejanja, ni izkazano, da je v stavbi oblikovanih največ pet enot; zaradi česar mu predkupna pravica po 124. členu SPZ ne gre. Pravna teorija je zavzela stališče, da pri dejanskih etažnih razmerjih, ki formalno še niso urejena (še ni vzpostavljena etažna lastnina), zakonita predkupna pravica ne pride v poštev, saj SPZ ureja formalno (pravno vzpostavljeno) etažno lastnino.
Pri klasični lastnini se lastninska pravica razteza na en sam predmet (prvi odstavek 37. člena SPZ). Če je to nepremičnina, se lastninska pravica nanaša na zemljiško parcelo, saj je zgradba samo sestavni del takšne (ene ali več) parcel. Celota, s katero se pri klasični lastnini na nepremičninah razpolaga, je parcela. Lastnina parcele (oz. parcel) daje pritožniku pravice, določene po SPZ, ne pa tudi zatrjevane predkupne pravice.
Po presoji pritožbenega sodišča pritožnik ne more uspeti z izvajanji glede funkcionalnega zemljišča. Slednje (tudi pripadajoče zemljišče oziroma zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe – prim. 42. člen ZVEtL-1) sicer glede na utrjeno stališče v sodni praksi ni v samostojnem prometu in zato samostojno razpolaganje z njim ni dopustno. Vendar se ZVEtL-1 v 2. točki prvega odstavka 43. člena v zvezi z odmero pripadajočega zemljišča primeroma sklicuje na dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno. Pritožnik pa navaja, da so sporne parcele del prizidka oziroma stavbe in kot take po naravi stvari ne morejo biti pripadajoče zemljišče, potrebne za redno rabo te iste stavbe.
ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/2. DZ člen 74, 74/2. ZPP člen 165, 165/4, 184, 184/2, 185, 185/1, 214, 214/2, 302, 339, 339/2, 339/2-14.
skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - posebno in skupno premoženje - obseg in deleži na skupnem premoženju - prispevek k nastanku skupnega premoženja - dohodki izvenzakonskega partnerja - kredit - gospodinjska dela - preživninska obveznost - nedoločen tožbeni zahtevek - individualno določena stvar - premičnina - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ni razlogov o pravnorelevantnih dejstvih - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih - nemogoč preizkus odločitve - razširitev tožbenega zahtevka med pravdo - odločitev o spremembi tožbe - posebna pritožba - izdaja pisnega sklepa - neizkazan pravni interes - obstoj pravne koristi - nerazumljiva tožba - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost - napačna dokazna ocena - načelo ekonomičnosti - smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama - fikcija umika pritožbe - neplačilo sodne takse - sprememba sodnika - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Okoliščina, da sodišče ni izdalo posebnega pisnega sklepa, da se sprememba toženčeve tožbe ne dovoli, ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb postopka, saj opustitev izdaje pisnega sklepa, da se sprememba tožbe ne dopusti, ni vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa, glede na to, da je toženec v pritožbi zoper sodbo lahko izpodbijal tudi sklep, da se sprememba njegove tožbe ne dovoli, kar je tudi storil.
Ni mogoče "seštevati" dohodkov stranke iz dela, ki so skupno premoženje, in strankinih denarnih sredstev, ki so njeno posebno premoženje, kot je storilo prvo sodišče, saj gre za dve različni kategoriji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŠTVA - INSOLVENČNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00074887
ZFPPIPP člen 235, 242, 242/2, 419, 420, 420/1, 421, 423. ZDru-1 člen 5, 5/1, 6, 6/1, 6/3, 40, 40/1, 42, 42/1, 42/2, 44, 44/2. ZPP člen 139, 139/3.
postopek prisilne likvidacije - prisilna likvidacija društva - začetek postopka prisilne likvidacije - sklep o začetku postopka prisilne likvidacije - aktivna legitimacija za pritožbo - zastopnik društva - odločanje o začetku postopka prisilne likvidacije - postopek začet po uradni dolžnosti - predlog za začetek postopka prisilne likvidacije - upravičeni predlagatelj - vročanje sodnih pisanj pravnim osebam - sedež pravne osebe - prenehanje društva - likvidacijski postopek - izbris društva iz registra društev - judikatne terjatve - prekinitev predhodnega postopka
V postopku, ki se začne po uradni dolžnosti, uporaba pravil o predhodnem postopku ni smiselna. To pomeni, da sodišče o začetku postopku prisilne likvidacije po uradni dolžnosti pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne likvidacije ne obvešča poslovodstva, družbe ali družbenikov. Ti lahko razloge proti postopku prisilne likvidacije uveljavljajo v pritožbi zoper sklep o začetku postopka prisilne likvidacije.
Pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne likvidacije na predlog pa mora sodišče ugotoviti, ali je predlog vložila upravičena oseba oziroma ali je podano procesno upravičenje predlagatelja. Tako mora upnik izkazati, da je upnik subjekta, zoper katerega predlaga začetek postopka prisilne likvidacije. Prav tako mora sodišče ugotoviti, ali obstajajo odločilna dejstva, ki izkazujejo, da so izpolnjeni pogoji za začetek postopka prisilne likvidacije.
postopek osebnega stečaja - prodaja nepremičnine - prodaja solastnega dela nepremičnine - izročitev in izpraznitev nepremičnine - namen uporabe nepremičnine
ZFPPIPP v drugem odstavku 395. člena govori o izselitvi iz stanovanja ali družinske stanovanjske hiše, medtem ko že iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da (celotna) nepremičnina nima (zgolj) takega namena uporabe.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00075929
KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97č, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2.
stalna pripravljenost - prikrajšanje pri plači - vojak - uporaba direktive - delovni čas - vojaško strokovno usposabljanje - straža
Za presojo, ali je podana izjema od uporabe direktive, je ključna dejavnost (vaje). Logistična podpora, katere del je bil tožnik, je bila (neločljivo) povezana z vajami, na katerih so se posnemali pogoji dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah. Iz tega razloga bi načrtovanje delovnega časa škodilo dobri izvedbi te dejavnosti.
V zvezi s stražo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ne gre za izjemo za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren; v zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih razmerah niti kot odziv na neposredno grožnjo; ugotovitev temelji na pravilni oceni predloženih listin in ji toženka neutemeljeno oporeka.
KZ-1 člen 70, 70/2, 73, 73/1, 308, 308/3, 308/6, 308/8. URS člen 2, 14.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - načelo enakosti - varnostni ukrep odvzema predmetov - varnostni ukrep odvzema avtomobila - skupno premoženje zakoncev - fakultativni odvzem predmetov - obligatorni odvzem predmetov
Utemeljeno zagovornik poudarja, da obdolženčev koristoljubni namen pri izvršitvi dejanja predstavlja konstitutivni element kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja, torej njegov zakonski znak, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati kot obteževalno okoliščino.
Sicer ni dvoma, da pomeni odvzem osebnega vozila obdolžencu poseg v njegovo lastninsko pravico, vendar je - po zakonu obligatorni - odvzem ustavno dopusten.
ZDR-1 člen 116, 116/3, 162, 164, 200, 200/3. ZPP člen 181, 351, 351/1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31, 31/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - ugotovitev nezakonitosti odpovedi - zavrženje tožbe pred sodiščem druge stopnje - pravni interes - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Opredelitev, kot izhaja iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (ki je sicer materialni predpis), ne predpisuje oziroma ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik (delavec) v tožbi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za oblikovanje tega pa je tudi sicer treba upoštevati pravila procesnega (civilnega) prava. Po postopkovnih pravilih (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova odpovedi ni v ugotovitvi nezakonitosti odpovedi v izreku sodne odločbe, ampak v ugotovitvi, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oz. ne preneha), ampak še naprej traja oziroma obstoji. Ugotovitev o nezakonitosti odpovedi je torej podlaga za priznanje delovnega razmerja, ne pa predmet odločitve.
Tožnik glede na umik zahtevka, v katerem je uveljavljal ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter s tem povezanih pravic, niti nima pravnega interesa za takšno tožbo (niti v delu, ki se nanaša na oblikovalni zahtevek). Glede njegovih pravic iz delovnega razmerja v posledici ugoditve takšnemu zahtevku se namreč nič ne spreminja. Interes pravdanja (moralno zadoščenje) pa ni pravno priznan pravni interes, saj mora biti slednji neposreden in konkreten, ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega položaja.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožniku tako za leto 2020 kot za leto 2021 pripada denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožniku omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosil (kar velja za letni dopust za leto 2021), niti, da bi ga vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta (za leto 2020), ki ga tožnik ni koristil zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža.
ZPP člen 214, 214/2, 285. ZDR-1 člen 135, 135/1, 148.
plačilo nadurnega dela - voznik tovornega vozila - evidenca opravljenih ur dela - razporeditev dokaznega bremena - neprerekana dejstva - neenakomerno razporejen delovni čas - dogovor o plačilu
Stališče toženke, da tožnik števila ur opravljenega dela preko polnega delovnega časa s predložitvijo na roko napisane lastne evidence delovnega časa, iz katere ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, ni uspel dokazati, je nepravilno, saj je bilo nasprotno na toženki breme nasprotnega dokaza o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika kot delavca, ker je vse obveznosti do njega plačala oziroma ker tožnik nadurnega dela sploh ni opravil. Res je sicer, da iz tožnikove evidence delovnega časa neposredno ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je tožnik natančno pojasnil, kako je (s preprosto matematično operacijo množenja oziroma deljenja) izračunal število mesečno opravljenih ur ob upoštevanju povprečne hitrosti vožnje 70 km/h. Toženka v postopku na prvi stopnji ni prerekala števila opravljenih kilometrov v posameznem mesecu niti ustreznosti določene povprečne hitrosti 70 km/h.
ZPP člen 243, 244, 244/1, 245, 245/1, 245/3, 246, 246/4, 248, 248/1, 249. ZSICT člen 16, 45, 45/1, 45/4. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 41, 41/4, 49, 49/1, 49/5, 50, 50/4.
izvedensko mnenje - nagrada in stroški sodnega izvedenca - sodni izvedenec -stroški izvedenca - nagrada za čas potovanja - kilometrina - davčna osnova za obračun DDV - povrnitev potnih stroškov izvedencu - pravna ali fizična oseba - izstavitev računa - obračun DDV
Ob uporabi sistemske razlage je treba zaključiti, da spada plačilo za čas potovanja na sodišče med plačila za delo ter ne med stroške, kot je napačno navedlo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, in s tem se 2% pavšalni obračun materialnih stroškov upošteva tudi glede plačila časa za potovanje na sodišče in nazaj (četrti odstavek 41. člena Pravilnika).
Jezikovna in namenska razlaga določb ZPP napotujeta, da je temeljno pravilo, da je postavljen izvedenec fizična oseba, le izjemoma je to lahko strokovna institucija. Sodišče namreč postavi izvedenca zato, ker mora pri sojenju uporabiti strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga (243. člen ZPP).
Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 7. in 212. člena ZPP, ker tožnik ni natančno pojasnil, na katere dneve je opravljal točno določene naloge ter po čigavem ukazu. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je v trditvah za vsak posamezen dan tožnik opisal, katere naloge je opravljal.
ZIZ člen 226, 273, 273/1, 273/1-2, 273/1-3, 273/2, 277, 277/2. OZ člen 33, 33/6.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogodba o rezervaciji za stanovanjsko enoto - predpogodba - tožba za sklenitev prodajne pogodbe - izdaja začasne odredbe pred vložitvijo tožbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - obstoj verjetnosti terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - zaznamba prepovedi v zemljiški knjigi - nevpisana nepremičnina v zemljiški knjigi - izrek denarne kazni zaradi kršitve prepovedi iz začasne odredbe
Predpogodba v primeru spremenjenih okoliščin strank ne veže. Tako upravičenje lahko stranka uveljavi tako, da odkloni sklenitev glavne pogodbe. V konkretnem primeru se dolžnik v ugovoru res sklicuje na spremenjene okoliščine, a kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za svoje trditve ne predlaga in tudi ne predloži nobenega dokaza. Res je, da bo svoje trditve lahko uveljavljal v pravdi, ki jo je sprožila upnica, a neobrazloženih ugovornih navedb v postopku zavarovanja sodišče glede na procesne določbe ni moglo upoštevati - nobene zakonske podlage namreč nima, da bi samo delalo poizvedbe in izvajalo dokaze brez ustreznega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je upoštevalo trditve obeh strank, pri tem pa ugotovilo, da dolžnik za svoje trditve ni predložil in tudi ne predlagal nobenega dokaza.
Tudi presoja obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve brez izdane začasne odredbe onemogočena ali precej otežena, je pravilna. Dolžnik res navaja v ugovoru, da je še pred izdano začasno odredbo na spletu pri spornem stanovanju spremenil status stanovanja v "rezervirano" in torej začasno stanovanje umaknil iz prodaje, a vendar ne zanika, da bi upnici rekel, da bo, če ne bo vrnila podpisane pogodbe (za višjo ceno od tiste iz predpogodbe), vrnil aro z obrestmi in po preteku roka začel z aktivno prodajo stanovanja.
Sodišče prve stopnje se je (kljub pravilni odločitvi) oprlo na napačno pravno podlago. Začasne odredbe ni izdalo na podlagi 2. točke prvega odstavka 273. člena ZIZ, saj je del le-te tudi zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi. Ker nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, je zato v obravnavanem primeru treba izhajati iz 3. točke prvega odstavka 273. člena ZIZ, ki pa, kot opozarja tudi pritožba, narekuje določitev denarne kazni (drugi odstavek 273. člena ZIZ). Z izdano začasno odredbo je sodišče prve stopnje sicer res prepovedalo odtujitev odtujitve in obremenitve nepremičnine. Ker pa ta ni vpisana v zemljiško knjigo, gre pri tem (pri prepovedi odtujitve in obremenitve) za prepoved dejanja, s katerim bi dolžnik povzročil škodo upnici. Tudi sicer iz smisla zavarovanja in uvoda 273. člena ZIZ izhaja, da se sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Namen zavarovanja je v obravnavani zadevi preprečitev dolžniku, da v času pravde, ki se nanaša na sporno stanovanje, tega stanovanja ne bi prodal in s tem v primeru pravdnega uspeha upnice, preprečil realizacije pravnomočne sodbe. Ko gre za začasno odredbo po 2. točki prvega odstavka 273. člena ZIZ, je preprečitvi odsvojitve namenjena zaznamba prepovedi v zemljiški knjigi. Ko imamo opravka z nevpisano nepremičnino, pa je ekvivalent zaznambi lahko le določitev denarne kazni, kar je storilo z izpodbijanim sklepom tudi sodišče prve stopnje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - direktor javnega zavoda - razrešitev direktorja javnega zavoda - sklep o razrešitvi - obstoj procesne predpostavke - pravnomočna odločitev o isti stvari - rok za sodno varstvo - napačen oziroma pomanjkljiv pravni pouk - zamuda roka za vložitev tožbe - zavrženje dela tožbe - odškodninska odgovornost zavoda
Po pravnomočnosti odločitve o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na nezakonitost sklepa o razrešitvi, ni mogoče ponovno odločati o pravočasnosti tega dela tožbe, čeprav tokrat na podlagi trditev o tem, da je tožnik zamudil sodno varstvo zaradi ravnanja na strani toženke, to je nenavedbe pravnega pouka v sklepu o razrešitvi. Odločitev o obstoju procesne predpostavke pravočasnosti za vložitev tožbe zoper sklep o razrešitvi je pravnomočna, zaradi česar je ni mogoče ponovno presojati, pa čeprav na drugi trditveni podlagi. S tega vidika je pravilno stališče, da je tožnik prepozno uveljavljal izostanek pravnega pouka kot razlog za nepravočasnost tožbe v tem delu. Če bi tožnik že v tožbi uveljavljal ta razlog za zamudo roka za izpodbijanje sklepa o razrešitvi in bi sodišče ugotovilo, da je bil s strani toženke v pravnem pouku dejansko zaveden (pa ni bil), bi tožbo štelo za pravočasno in o zahtevku v celoti odločilo po vsebini.
Ni mogoče ugotavljati zakonitosti sklepa o razrešitvi z mesta direktorja po vsebini kot predhodnega vprašanja za odločanje o zakonitosti odpovedi, če je sklep o razrešitvi zakonit, ker v sodnem postopku ni bil izpodbit oziroma ni bila ugotovljena njegova nezakonitost.
utemeljen sum - podaljšanje pripora med preiskavo - dokazna ocena
V okviru odločanja o odreditvi ali podaljšanju pripora sodišče dokazov in zagovora (ki ga obdolženec v obravnavani zadevi niti še ni podal!) ne ocenjuje, temveč le ugotavlja, ali je glede na količino in vsebino razpoložljivih dokazov verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil, medtem ko je dokazna ocena prepuščena razpravljajočemu senatu po izvedenem dokaznem postopku.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 38, 39, 40, 42, 47, 47/2. ZPP člen 249, 249/1.
nagrada izvedencu za opravljeno delo
V 39. členu Pravilnika je predvidena nagrada za opravljen pregled ali ogled, pri čemer izvedencu oz. cenilcu takšna nagrada pripada zgolj v primerih, ko pregled (npr. osebe) ali ogled (npr. stvari, ki je predmet cenitve) predstavlja samostojno opravilo in ne ko gre za del drugih, posebej ovrednotenih opravil, npr. "preglede" dodatne dokumentacije (38. člen Pravilnika), spisa (37. člen Pravilnika) oz. izdelave pisnega izvedenskega mnenja (40. člen Pravilnika).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00075592
KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3. ZKP člen 269, 371, 371, 371/2.
nasilje v družini - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - spravljanje v podrejen položaj - zalezovanje - grdo ravnanje - grožnja - nekdanja izvenzakonska partnerja - kolektivno kaznivo dejanje - načelo materialne resnice - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - pravica do obrambe - obrazložitev naklepa - direktni naklep
Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je v 191. členu KZ-1 kot eno izmed alternativno naštetih izvršitvenih ravnanj inkriminirano tudi ravnanje "z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganjati iz skupnega prebivališča ali omejevati svobodo gibanja", saj gre v tem primeru v skladu z uveljavljenimi teoretičnimi stališči za dve različni izvršitveni ravnanji, in sicer (1) za grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo z namenom preganjanja oškodovanca iz skupnega prebivališča in (2) za omejevanje svobode gibanja, zato ne drži, da je inkriminirana tudi grožnja z namenom omejevanja svobode gibanja (čeprav izvršitveni ravnanji v zakonu povezuje veznik ali).
Kljub temu je neutemeljen očitek, da dejanje, ki se očita obdolžencu, sploh ni kaznivo dejanje. Obtožni predlog načeloma res predstavljata celoto, a je sodišče vezano zgolj na dejstveni, torej konkretni opis zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Povedano drugače, obtožni predlog bi bil sestavljen v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, če bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka.
Zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče razumeti samo kot nekega ciljnega ravnanja, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvi povzroči nemoč, strah, vznemirjenje večje intenzivnosti in trajanja.
Opisano ravnanje obdolženca, ki tvori eno kolektivno kaznivo dejanje, je potrebno presojati celostno in ne posamično iz opisa dejanja iztrganih delov posameznih ravnanj. Iz zatrjevanih okoliščin v konkretnem delu opisa izhaja, da je obdolženi v okviru več izvršitvenih ravnanj oškodovanko dalj časa kontinuirano in stopnjujoče zalezoval ter ji ob določenih srečanjih hkrati grozil zoper njeno življenje in življenje njenih bližnjih. Oškodovanka je bila obdolženčevo ravnanje primorana trpeti, kajti njegovim ravnanjem se ni mogla izogniti, na takšen način pa je obdolženi oškodovanko spravljal v podrejen položaj, saj je bila zaradi tega prestrašena in se je počutila ogroženo. Zaradi navedenega je zamenjala telefonsko številko, v službi zamenjala turnuse in se večkrat zatekla k sestri. Obravnavani opis dejanja vsekakor ustrezno konkretizira zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, saj je jasno opredeljeno obdolženčevo ponavljajoče zalezovanje in izvajanje psihičnega nasilja, kakor tudi oškodovankin strah in počutje ogroženosti. Oškodovanka se ravnanju obdolženca ni mogla izogniti, kar po presoji sodišča druge stopnje predstavlja pomembno okoliščino pri konkretizaciji podrejenega položaja, saj je na takšen način konkretiziran brezizhoden položaj oškodovanke.
Zagovorniki v pritožbi ločeno obravnavajo vprašanje dokazanosti prepovedane posledice zalezovanja - prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke ter na drugi strani vprašanje dokazanosti zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj, ker pa gre za neločljivo povezano vprašanje oškodovankinega položaja in čustev, je na mestu skupna celovita obravnava. Podrejen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja. Prestrašenost in ogroženost oškodovanke sta torej tako že pojmovno zajeti v presojo pravnega standarda podrejenega položaja, zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nedovoljeno mešalo zakonske znake in utemeljevalo enega z drugim.