Kolektivna pogodba za dejavnosti trgovine Slovenije člen 73, 73/1, 73/4. ZDR člen 126.
plačilo razlike plače - del plače za poslovno uspešnost - plačilo za delo
V skladu z določilom 126. čl. ZDR je plačilo za poslovno uspešnost sestavni del plače le, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi oz. skladno s 1. odst. 73. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo delodajalca ali s splošnim aktom delodajalca. V nobeni od pravnih podlag plačilo za poslovno uspešnost ni bilo opredeljeno. Tožnik nasprotnega ni dokazal, saj niti ni trdil, da bi imela tožena stranka sprejeto svojo kolektivno pogodbo ali splošni akt, v katerem bi bilo opredeljeno plačilo za poslovno uspešnost. Tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi plačilo za poslovno uspešnost predvideva zgolj, če je ta določena v kolektivni pogodbi ali s splošnim aktom delodajalca. Zato tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka obračuna bruto znesek dela plače iz naslova poslovne uspešnosti za sporno leto, ni utemeljen.
Tožeča stranka in toženka sta sklenili pogodbo o izobraževanju, v kateri sta v 2. členu določili, da znaša strošek izobraževanja skupek stroškov, kar predstavlja neposredne stroške izobraževanja v višini prejetega računa s strani izvajalca izobraževanja v primeru eksternih izobraževanj in 50% vrednosti svetovalne ure po veljavnem ceniku delodajalca glede na dejansko število izobraževalnih ur, na katerih je bil delavec prisoten in je to potrdil s podpisom na listi prisotnosti v primeru internih izobraževanj. Nadalje pogodba določa, da se vse stroške izobraževanja zavezuje nositi in jih bo plačal delodajalec, v kolikor bo delavec pri njem zaposlen še najmanj 24 mesecev. V kolikor delavec ne bo izpolnil tega pogoja, pa je bilo določeno, da bo delodajalcu plačal vse stroške izobraževanja. Toženec se je pri toženi stranki zaposlil, delovno razmerje pa mu je prenehalo pred rokom 24 mesecev. Zato bi bil dolžan v skladu s pogodbo o izobraževanju toženi stranki povrniti stroške izobraževanj in sicer ob izpolnitvi pogojev, da so ta izobraževanja bila, da se jih je toženec udeležil in da obstajajo tudi drugi pogoji za povrnitev stroškov v skladu s pogodbo o izobraževanju. Ker tožeča stranka ni predložila računov in potrjenih list o udeležbi, kakor izhaja iz 2. člena pogodbe o izobraževanju, ni izkazana podlaga za ugoditev njenemu zahtevku na vračilo stroškov izobraževanja. Tožeča stranka bi namreč morala dokazati svoje stroške izobraževanja na tak način, kot je to sama določila v pogodbi o izobraževanju.
zamudna sodba - odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti
Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v spornem obdobju bila zaposlena pri toženi stranki, da ji je prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in da ji pripadajoča odpravnina zaradi podane odpovedi ni bila izplačana. Iz takšnih navedb izhaja vtoževana posledica, tj. dolžnost plačila odpravnine (109. člen ZDR).
ODŠKODNINSKO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – USTAVNO PRAVO
VSL0063109
URS člen 26, 26/1. ZASP člen 130, 130/1, 145, 151, 153, 153/1, 153/2.
odškodninska odgovornost države – protipravnost – javnopravna pravica – pravice proizvajalcev fonogramov – odobritev tarife za uporabo avtorskih del
Ravnanje Republike Slovenije je protipravno, če krši kakšno javnopravno pravico oškodovanca.
Tožeča stranka kot kolektivna organizacija ni imela javnopravne pravice zahtevati (in prejeti) odobritev od tožene stranke. Tako je bilo vse dokler ni bila uveljavljena novela ZASP-C, torej v celotnem obdobju, za katerega zahteva tožeča stranka povrnitev škode.
Tožnica do zavarovančeve smrti ni bila popolnoma nezmožna za delo in to tudi ni postala v enem letu po zavarovančevi smrti, zato ne izpolnjuje pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.
ZDR člen 31, 32, 35, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Delavec mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Tožnik (komercialist) navedenih navodil delodajalca ni upošteval, saj ni spoštoval internih aktov delodajalca in je s tem za interese delodajalca ravnal škodljivo. S tem, ko je tožnik kupca, v nasprotju z internimi akti, ročno vnesel v sistem pri delodajalcu, brez pridobljene ustrezne dokumentacije s strani kupca in posledično omogočil poslovanje delodajalca z neobstoječim kupcem, torej družbo, ki ni registrirana v sodnem registru, je delodajalcu nastala škoda. Tožnik je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti ter 31., 32. in 35. člen ZDR, zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije člen 36.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je zavestno, kljub predhodnim opominom, kršil varnostne zahteve, da je potrebno v proizvodnji, skladišču in delavnicah ves čas nositi zaščitna očala. Tožnikovo opustitev uporabe predpisane varnostne opreme je možno opredeliti kot resno kršitev njegovih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki je takšne narave, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
ZPIZ-1 člen 53, 53/1, 193, 193/4, 279, 283, 283/1.
starostna pokojnina - zvišanje - beneficiran staž - obvezno dodatno zavarovanje - dodana doba
Časa obveznega dodatnega zavarovanja, ne glede na to, da so delodajalci zanj plačevali prispevek, ni mogoče enačiti z zavarovalno ali pokojninsko dobo v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niti z delovno dobo iz 53. člena ZPIZ-1. Glede na namen obveznega dodatnega zavarovanja, zavarovani riziko ter iz tega naslova zagotovljeno pravico do poklicne pokojnine, je ob jasnih določbah ZPIZ-1, čas obveznega dodatnega zavarovanja upošteven le kot dodana doba za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja in ne kot pokojninska doba v smislu 50. člena ZPIZ-1, od katere je odvisen odstotek odmere pokojninske dajatve od pokojninske osnove, niti kot delovna doba v smislu 53. člena istega zakona, ki ureja t.i. bonuse oziroma maluse pri odmerjanju starostne pokojnine. V prvem odstavku 53. člena ZPIZ-1 je namreč izrecno določeno, da se starostna pokojnina, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od pokojninske osnove, zniža za vsak mesec starosti, če zavarovanec pridobi pravico do pokojninske dajatve pred dopolnitvijo polne starosti 63-ih let moški. Odstotek zmanjšanja pokojnine je različen, odvisno od dopolnjenih let starosti ob upokojitvi.
V predsodnem postopku je bila tožnici starostna pokojnina odmerjena v zakoniti višini, vključno z upoštevanjem malusa. Zato tožničin tožbeni zahtevek na zvišanje starostne pokojnine ni utemeljen.
Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za oba zahtevka (iz naslova neizplačanih potnih stroškov in nadur) in tudi pravočasno predlagal izvedbo dokazov. V tožbi je navedel, da se je vsako nedeljo zvečer odpeljal s svojim avtomobilom iz Slovenije, kjer je pobral sodelavca, na delo v Avstrijo, od koder se je konec tedna vračal domov. Tako je v eno smer opravil 316 kilometrov. Mesečni znesek kilometrov je pomnožil s kilometrino in dobil vtoževane zneske potnih stroškov. Glede nadur je tožnik zatrjeval, da je dnevno delal 11 ur, kar tedensko pomeni 15 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130% urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezen dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da tožnik utemeljenosti svojih zahtevkov ni dokazal. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Delodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nezakonito, če je zaposlil novega delavca, ki opravlja delo, ki je le deloma enako delu, ki ga je opravljal delavec, kateremu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če je to posledica spremembe v poslovanju delodajalca in racionalizacije stroškov, vendar navedeno velja pod pogojem, da prejšnji delavec ne bi mogel opravljati dela novo zaposlenega delavca, upoštevaje tretji odstavek 88. člena ZDR.
Sodišče prve stopnje je izvedencem priznalo materialne stroške v višini 15 % od nagrade. Materialne stroške je odmerilo na podlagi 3. odstavek 45. člena Pravilnika, ki določa, da se ostali materialni stroški ovrednotijo največ do višine 15 odstotkov od odmerjene nagrade. Sodišče prve stopnje pri odmeri materialnih stroškov ni prekoračilo predpisanega okvirja. V Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja so bili trije izvedenci, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje vsakemu od njih priznalo 5 % materialnih stroškov.
Tožnik je pravočasno prijavil nesrečo pri delu, zato je upravičen zahtevati 100 % nadomestilo v času bolniške odsotnosti. Do prenizkega izplačila nadomestila plače v času bolniškega staleža tožnika ni prišlo zaradi njegove napake, temveč po krivdi tožene stranke. Zato je njegov tožbeni zahtevek utemeljen.
ZPP člen 19, 19/1. ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZASP člen 5, 5/2.
stvarna pristojnost - avtorsko delo - plačilo za delo
Tožnica v tem sporu zahteva plačilo avtorskih honorarjev za strokovna predavanja, za članke, za učno gradivo. Zahteva, da tožena stranka preneha s kršenjem moralne avtorske pravice (da jo navede kot avtorico), plačilo civilne kazni in odškodnino zaradi psihičnih bolečin. Tožnica torej zahteva plačilo za avtorsko delo, zato v tem delu ne gre za delovni spor (ZDSS-1 v 5. členu ne določa stvarne pristojnosti delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih v primeru spora iz naslova avtorskih pravic). Gre za pravice iz ZASP, v teh sporih pa je podana pristojnost okrožnega sodišča.
plačilo razlike plače - javni uslužbenci - vojska - dodatek za povečan obseg dela - plačilo za dejansko opravljeno delo - plačilo za delo - obveznost plačila
Tožnik je v spornem obdobju, ko je bil formalno razporejen na dolžnost skladiščnika (količnik za določitev osnovne plače 2,00), dejansko opravljal vsa dela v polnem obsegu na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje (količnik 2,50). V določenem obdobju je tožnik dodatno opravljal tudi 80% dela na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje (količnik 4,00), za katero je določen višji količnik za določitev osnovne plače kot za delo na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje (količnik 2,50).
Zato tožniku v vtoževanem obdobju pripada razlika plače med količnikom 2,00 (dejansko izplačanim) do količnika 4,00, vse v višini 80 % navedene razlike (torej dejansko do količnika 3,20), saj je tožnik dejansko opravljal v tem obsegu (80 %) dolžnost pomočnika za mednarodno sodelovanje.
Tožnik je v spornem obdobju opravil bistveno več dela, kot bi ga opravil, če bi v celoti opravljal zgolj dela na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje ali zgolj dela na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje, zato ni mogoče šteti, da je tožena stranka s tem, ko je tožniku v spornem obdobju poleg plače priznala in izplačala tudi dodatek za povečan obseg dela, izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna, niti tega, da je ta dodatek po svojem namenu že predstavljal plačilo za dejansko opravljeno delo.
invalidnost - poslabšanje zdravstvenega stanja - priznanje novih pravic - preostala delovna zmožnost
Pri tožnici (invalidki III. kategorije) ni mogoče ugotoviti poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo drugačno oceno invalidnosti, saj pri tožnici ni podana popolna trajna dela nezmožnost ali potreba po časovni razbremenitvi pri delu. Zato primarni zahtevek na razvrstitev tožnice v II. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na tem pravnem temelju in podredni zahtevek na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi omejitvami pri delu in časovno razbremenitvijo, nista utemeljena.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - trditvena podlaga - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornega vozila je v tožbi kot vzrok poškodbe navedel, da je tega dne padel iz stranice prikolice. Tudi v pripravljalnih vlogah in svojem zaslišanju je navedel enak vzrok za poškodbo - padec iz stranice tovornjaka. Zato je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v svoji izpovedi navedel drug vzrok za nezgodo. Iz navedb tožene stranke izhaja, da ni zanikala tožnikovega padca s stranice tovornjaka, je pa izpostavila druga vprašanja - ali je tožnik tovor pravilno nakladal, kako se pravilno zapira cerada, ipd. Tožnik je zato tekom postopka konkretiziral svoje navedbe o padcu in podrobneje opisal potek dogodka. Vseskozi je trdil, da je padel iz stranice tovornjaka, ko je zapiral cerado oz. nameščal letve, ki cerado držijo, pri čemer je večkrat navedel, da je bil tovornjak polno naložen. Po oceni pritožbenega sodišča pri tem ni bistveno, ali je tožnik stranico tovornjaka odprl in zaprl zaradi nalaganja blaga ali zaradi nalaganja viličarja po koncu nalaganja blaga, kar je sodišče prve stopnje nepravilno štelo kot ključno okoliščino. Bistveno namreč je, da je tožnik škodo utrpel, ko je v okviru svoje zaposlitve pri toženi stranki nalagal blago v družbi A.. Nepravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik podal pomanjkljivo trditveno podlago, zaradi česar sploh ni ugotavljalo odgovornosti tožene stranke.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR se za poslovni razlog šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Med te razloge ni mogoče uvrstiti kršitev pogodbenih obveznosti, ki jih je kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi izrecno navedel zakoniti zastopnik tožene stranke. Ker torej tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga, opredeljenega v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, je takšna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) nezakonita.
dodatek za pomoč in postrežbo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Izpodbijana sodba pravno relevantnih dejstev iz 139. čl. ZPIZ-1 (ki ureja potrebo po pomoči in postrežbi drugega pri zadovoljevanju vseh ali le večine osnovnih življenjskih potreb) ne vsebuje. Tako je ni mogoče niti preizkusiti, saj razen povsem pavšalnega zaključka, da naj bi toženec v predsodnem postopku pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialno pravo, s tem ko je zavrnil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, nima drugih pravno odločilnih razlogov. Ostalo je nerazčiščeno, ali in katere od osnovnih življenjskih potreb, določenih v 139. členu ZPIZ-1, tožnik ne zmore zadovoljevati sam. Razen povzetka mnenja IK-1 in IK-2 iz predsodnega postopka v sodbi ni njune dokazne ocene. Sicer pa niti v predlogu izbrane osebne zdravnice za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, razen zaznamka, da tožnik potrebuje stalno pomoč in postrežbo, ni s podzakonskim aktom predpisanega popisa osnovnih življenjskih opravil, ki jih lahko oz. ne more zadovoljevati sam.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0012500
ZDSS-1 člen 43, 43/1. ZIZ člen 272, 272/2. ZZ člen 36, 36/1.
zavarovanje nedenarne terjatve - nastanek težko nadomestljive škode - verjetno izkazana terjatev - javni zavod - postopek izbire direktorja - izbirni postopek - kandidati - sodno varstvo - pristojnost delovnega sodišča
Delovno sodišče je na podlagi določbe 36. člena ZZ pristojno v delovnem sporu odločati le o zakonitosti sklepa o izbiri (ali neizbiri) kandidata za direktorja zavoda. V tem okviru sodišče presoja tudi zakonitost postopka razpisa in izbire (in posameznih dejanj med postopkom, kot je npr. izločitev kandidata iz razpisnega postopka zaradi neizpolnjevanja pogojev, ki je predmet sklepa, katerega odpravo oz. razveljavitev tožnica s tožbo zahteva), s tožbo pa ni mogoče (uspešno) zahtevati razveljavitve posameznih domnevno nezakonitih dejanj oz. sklepov, sprejetih v okviru postopka razpisa in izbire. Niti v 36. členu niti v drugih določbah ZZ ni podlage za to, da bi sodišče na zahtevo neizbranega kandidata „vzpostavilo stanje na dan izdaje razveljavljenega sklepa (o izločitvi prijave tožnice iz razpisnega postopka izbora za direktorja)“ in razveljavilo „vsa poznejša opravila“, torej tudi morebitni kasneje ponovljeni razpis (za isto delovno mesto), kar s tožbo zahteva tožnica. Prav na takšno zahtevo pa se nanaša tudi predlagana začasna odredba, s katero tožnica, ki izpodbija sklep o izločitvi prijave iz razpisnega postopka izbora direktorja zavoda po razpisu, zahteva zadržanje izbire in imenovanja kandidatov po novem razpisu. Iz teh razlogov terjatev tožeče stranke, ki jo uveljavlja s tožbo, ni verjetno izkazana. Zato že prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe ni izpolnjen.