odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - primerna denarna odškodnina - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za strah - odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - smrt stranke med postopkom - sposobnost biti stranka postopka - smrt stranke, zastopane po odvetniku - nadaljevanje postopka z dediči stranke
Presoja odmere višine odškodnine za nematerialno škodo
ZPSDP člen 4, 8.. ZUJF člen 171, 171/1, 173, 173/2.
povračilo stroškov prevoza - napotitev na strokovno usposabljanje - službena pot
Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi.
Že na podlagi presoje, da je tožena stranka tožnika napotila na službeno pot, bi mu morala kilometrino, če je bila odobrena uporaba lastnega vozila, obračunati in plačati.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00029810
ZDR člen 37, 37/1, 37/2.. OZ člen 345, 352.. ZPP člen 112, 112/1, 112/7, 112/9.
odškodninska odgovornost delavca - konkurenčna prepoved - zastaranje - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok
Drugi odstavek 37. člena ZDR specifično ureja roke, v katerih lahko delodajalec, če delavec krši konkurenčno prepoved, zahteva povrnitev škode (pri čemer gre za prekluzivne roke).
Po spremembi deveti odstavek 112. člena ZPP določa, da se, če je bila tožba, vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, ali roka za zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila vložena pravočasno. Te določbe za nazaj ni mogoče uporabiti. Prav tako ni mogoče uporabiti določb o pretrganju zastaranja oziroma stališč kot izhajajo iz sodne prakse, da je zastaralni rok z vložitvijo tožbe pri nepristojnem sodišču varovan, saj pri rokih, določenih v drugem odstavku 37. člena ZDR, ne gre za zastaralne, ampak za prekluzivne roke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00029315
ZOZP člen 39, 39/1. OZ člen 131, 131/1, 154, 154/1, 179, 179/1, 179/2. ZPP člen 165, 165/3, 343a, 343a/1, 354, 354/1, 354/2.
prometna nesreča, ki jo povzroči voznik neznanega motornega vozila - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - padec motorista - madež na vozišču - trditveno in dokazno breme - presojanje zahtevka v okviru trditvene podlage - protipravnost ravnanja - vzdrževanje ceste - opustitev dolžnega vzdrževanja cestišča - skrbnost dobrega strokovnjaka - pravnorelevantna vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin - hude telesne poškodbe - poškodbe nog - dolgotrajno zdravljenje poškodb - mnenje izvedenca - duševne bolečine zaradi skaženosti - brazgotine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - trajne posledice poškodb - nesposobnost za delo - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost - nasprotje med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah in samimi zapisniki - neodpravljiva postopkovna napaka - pridržanje odločitve o pravdnih stroških
Tekočina lahko izteka na cestišče le iz vozila, ki ni tehnično brezhibno, zato že uporaba takšnega vozila v prometu predstavlja protipravnost ravnanja voznika motornega vozila. Nevarnost, ki jo iztekanje tekočine iz vozila predstavlja za druge udeležence v prometu, spada v sfero voznika takega vozila. Konkretnejših trditev o protipravnosti ravnanja neznanega voznika zato tožnik ni bil dolžan podati.
Izdana začasna odredba, da se mora dolžnica z mladoletnim sinom A. A. zglasiti in namestiti v Materinskem domu Y., bi bila ustrezna le ob pripravljenosti dolžnice za sodelovanje. Ker ta ni izkazana in tudi ni bila izkazana pred sodiščem prve stopnje, otrokove koristi, glede katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ogrožena, s takšno začasno odredbo ni mogoče zavarovati. Iz tega razloga je bilo treba ugovoru dolžnice ugoditi in po uradni dolžnosti izdano začasno odredbo razveljaviti.
razmerja med straši in otroki po razvezi zakonske zveze - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - prešolanje učenca osnovne šole - stiki - preživnina - dodelitev otroka v vzgojo, varstvo in preživljanje - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - opustitev izvedbe predlaganih dokazov
Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki je ogroženost otroka, ki mora biti izkazana do te mere, da bi opustitev takojšnega varstva lahko bistveno posegla ali ogrozila otrokove pravice in bi zaradi te opustitve otroku lahko nastala nenadomestljiva škoda. Le v teh izjemnih primerih ni mogoče čakati na končno odločitev in je zato dolžnost sodišča, da zavaruje otrokov položaj oziroma njegove pravice z začasno odredbo.
Med sodiščem prve stopnje in strankami obstaja soglasje, da so bili izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov po 150. in 151. členu ZKP, pridobljeni zakonito (v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1). Postavlja se vprašanje, ali jih je dopustno kot dokaz uporabiti v drugem kazenskem postopku zaradi drugega - nekataloškega - kaznivega dejanja (krive izpovedbe). Pri tem ne gre za situacijo, v kateri bi bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni zaradi dokazovanja kaznivega dejanja krive izpovedbe niti ne gre za primer t. i. naključne pridobitve obremenilnih prisluhov glede nekega drugega kaznivega dejanja. Z vidika časovnega sosledja gre za obrnjeno situacijo, saj so najprej obstajali izsledki (dokazi) v obliki pogovorov med obtožencema, šele kasneje pa naj bi oba krivo izpovedala. Toda tudi v tem primeru določba tretjega odstavka 154. člena ZKP prepoveduje, da bi se izsledki obravnavanih ukrepov lahko uporabili za dokazovanje, določba drugega odstavka 83. člena ZKP pa posledično narekuje njihovo izločitev.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - objektivni in subjektivni pogoj - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - nastanek težko nadomestljive škode - hujše neugodne posledice - aktivno ravnanje dolžnika
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so navedbe tožeče stranke o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ostale na posplošeni ravni hipotetičnih možnosti. Tožeča stranke ne le, da ni izkazala konkretnega ravnanja tožene stranke v smeri odtujevanja ali obremenjevanja zatrjevanega skupnega premoženja pravdnih strank z namenom onemogočanja izterjave tožeči stranki, tega ni niti zatrjevala. Tudi glede obstoja potrebe odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, tožeča stranka ni navedla nobenih konkretnih ravnanj tožene stranke, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da iz njih izhaja vsaj verjetna bojazen, da tožeči stranki preti sila ali težko nadomestljiva škoda. Teoretična možnost, da bi toženec parcele prodal in njegovo zanikanje, da bi bile parcele kupljene tekom trajanja zakonske zveze (kar se zatrjuje v pritožbi), ni dovolj. Tožeča stranka mora izkazati dejansko pretečo nevarnost in potrebo, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tudi če obstaja hipotetična možnost, da bi toženec parcele prodal, to ni dovolj. Izkazano mora biti konkretno ravnanje tožene stranke v smeri odtujevanja in obremenjevanja zatrjevanega skupnega premoženja ter onemogočanja izterjave. To pa v obravnavanem primeru ne le, da ni izkazano, niti zatrjevano ni.
ZZK-1 člen 3, 3/1, 3/1-3, 3/2, 3/2-3, 3/2-4, 13.a, 15, 15.a, 40.a.. SPZ člen 105, 105/1, 105/3, 105/4, 105/5.. SZ-1 člen 23.
etažna lastnina - skupni del stavbe v etažni lastnini - solastnina na skupnih delih v etažni lastnini - neločljiva povezanost - skupni del, ki služi več večstanovanjskim stavbam - enostanovanjska stavba
Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu in se ji ni mogoče odpovedati. Gre za poseben pravni status oziroma pravno povezanost etažne lastnine s splošnim skupnim delom. Odločitve nepravdnega sodišča, ki je najprej tri parcele in etažni del opredelilo kot splošne skupne dele, zatem pa jih dodelilo v (so)last stavb in fizične osebe, ni mogoče zemljiškoknjižno izvesti. Pritožničin solastninski delež bi z izvedbo take odločitve avtomatično izguibil pravno naravo skupnega dela in lahko postal predmet samostojnega razpolaganja, kar pa se ne ujema s pravno naravo tistih deležev, ki pripadajo stavbam. Ne more namreč biti idealni delež neke nepremičnine po svoji pravni naravi splošni skupni del, drugi idealni delež pa ne.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00030966
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.. ZSSloV člen 53, 53/2.. OZ člen 165, 246, 299.
odškodninska odgovornost delodajalca - neizrabljen tedenski počitek - poklicni vojak - misija - delovni čas - pravo EU - sodna praksa Sodišča EU - zakonske zamudne obresti - odmera višine odškodnine
Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
Sodišče mora pri odločanju, ali bo predhodno vprašanje reševalo samo, ali pa bo postopek do pravnomočne rešitve tega vprašanja na matičnem področju prekinilo, upoštevati načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka kot tudi pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.
ZPP člen 44, 44/2, 156, 156/1. ZNP-1 člen 216, 216/1. ZNP člen 35, 35/1, 37.
predlog za delitev solastne stvari - umik predloga za delitev solastne stvari - umik predloga - vrednost nepremičnine - stroški postopka - povrnitev stroškov
Sodišče prve stopnje je stroškovno breme postopka, ki se je končal z umikom njenega predloga, materialnopravno pravilno naložilo predlagateljici.
Zapuščinsko sodišče je vezano na uradni status nepremičnin; za ugotovitev oz. podelitev statusa zaščitene kmetije sâmo ni pristojno, ampak je to stvar ustreznega upravnega postopka.
SPZ člen 70, 70/4, 70/5, 70/6, 71, 71/3, 105, 122. ZNP člen 36. SZ-1 člen 5, 5/1, 5/2.
delitev solastne nepremičnine - način delitve - fizična delitev nepremičnin - civilna delitev - pravica do delitve - funkcionalna celota - posamezen del stavbe - skupni del nepremičnine - vlaganja v nepremičnino - soglasje solastnikov - vzpostavitev etažne lastnine - zakonita zastavna pravica
Fizična delitev stavbe, kjer so za izvedbo delitve potrebna vlaganja, je mogoča le ob soglasju solastnikov. Pri tem je treba ločiti vlaganja brez katerih delitev ni mogoča, od vlaganj, ki pomenijo le pogoj, da je posamezen del mogoče uporabiti za določen namen. Če se solastnik vlaganjem upira, sodišče ne more nadomestiti njegovega soglasja, saj ima solastnik pravico do delitve solastne stvari v takem stanju, v kakršnem trenutno je. Oviro za fizično delitev v luči 70. člena SPZ ob izostanku soglasja tako predstavljajo vlaganja, ki so predpogoj, da v hiši sploh nastane posamezen dela stavbe. Fizična delitev, kjer so za nastanek več posameznih delov potrebna vlaganja, je zato mogoča le ob soglasju solastnikov.
ZPP člen 224, 224/4, 339, 339/2, 339/2-14. URS člen 14, 22. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
lovska družina - odprava in razveljavitev odločbe - odločba disciplinske komisije lovske družine - disciplinska komisija - disciplinski postopek - zapisnik kot javna listina - dokazna ocena - zaslišanje izvedenca - neprimeren dokaz - upravni odbor - obrazloženost sodbe - opredelitev do navedb strank
Iz Pravilnika o disciplinskem postopku Lovske družine X. sicer izhaja, da se na disciplinsko obravnavo povabi tudi izvedenca, ki se ga zasliši, vendar pa tožnica zaslišanja izvedenca v disciplinskem postopku ni predlagala, prav tako pa te okoliščine ni grajala v pritožbi zoper odločbo disciplinske komisije niti ni v disciplinskem postopku predlagala postavitve drugega izvedenca. Zaradi zatrjevanja, da sta disciplinska organa glede starosti uplenjene divjadi zmotno ugotovila dejansko stanje, je imela tožnica tudi v obravnavanem postopku možnost predlagati zaslišanje dr. A. A., ki je izdelal strokovno mnenje v disciplinskem postopku, ali zahtevati postavitev novega izvedenca lovske stroke, čemur pa je izrecno nasprotovala. Zato tožnica dokazno vrednost strokovnega mnenja dr. A. A. izpodbija neutemeljeno (neprepričljivo).
določitev stikov z otrokom - začasna ureditev stikov - začasna odredba v družinskih sporih - začasna odredba o stikih
Namen začasne odredbe je le začasna ureditev stikov za primer, ko bi sicer otroku nastala nepopravljiva ali sorazmerno težko popravljiva škoda. O tem, kakšni stiki so najbolj primerni in ustrezni, pa bo sodišče odločilo s končno odločbo.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZSPJS člen 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2.
preizkus ocene dela - javni uslužbenec
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost zaradi napak v postopku ocenjevanja ali ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se osredotočajo na posamezne elemente delovne uspešnosti, s katerimi si tožnica prizadeva dokazati, da je svoje delo opravljala bolje, kot izkazuje ocena dobro, pritožbeno sodišče odgovarja, da je ocena delovne uspešnosti sicer res sestavljena iz posameznih elementov, da pa ne gre za matematično vrednotenje teh elementov, niti ne more biti v pristojnosti sodišča presoja, ali opravljanje določenih konkretnih del in nalog pomeni delo tožnice, ki je nad pričakovanji tožene stranke. Ocena sodišča je omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz Uredbe o napredovanju javnih uslužbenecv v plačne razrede, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene tožene stranke oziroma tožničine nadrejene o tem, kakšen je njen prispevek k delovanju tožene stranke.
premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti - stroški - sklep o razdelitvi - končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom
Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru izhajalo iz pravila, ki velja v primeru unovčitve stečajne mase, da se iz denarnega dobroimetja pridobljenega s prodajo dolžnikovega premoženja najprej plačajo stroški stečajnega postopka, nato pa se preostanek denarja razdeli upnikom. Stroški stečajnega postopka praviloma bremenijo splošno stečajno maso, medtem ko posebno stečajno maso bremenijo le določeni stroški postopka, ki so „v zvezi“ z unovčenjem te posebne stečajne mase.
Kadar obstaja posebna stečajna masa in da ločitveni upnik soglasje za prevzem tega premoženja, mora nositi enake stroške kot v primeru unovčenja posebne stečajne mase.
Če stroški postopka v stečajnem postopku ne bodo poplačani, sodišče nima podlage za izdajo sklepa o končni razdelitvi premoženja upnikom.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenzivnost in trajanje telesnih bolečin - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine
Da je določba 179. člena OZ pravilno uporabljena mora sodišče vedno upoštevati tako konkretne značilnosti primera (načelo individualizacije odškodnine) kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (kar pomeni, da mora pri odmeri upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine), v okviru slednjega pa tudi višino odškodnine, ki jo sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih.