S sodno odločbo o ničnosti kreditne pogodbe (oziroma njenega določila), ki je pravnomočna in naslovljena na zadevnega potrošnika, se ta nedvomno lahko seznani z nepoštenostjo zadevnega pogodbenega pogoja. Takrat lahko presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, ter v roku vloži odškodninski oziroma kondikcijski zahtevek. Zastaralni rok za kondikcijski zahtevek, ki temelji na nični kreditni pogodbi, zato začne teči najkasneje na dan pravnomočnosti odločbe o ničnosti te kreditne pogodbe - ponudnik (banka) pa lahko trdi in dokaže, da je ta (konkretni) potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja že pred izdajo te odločbe.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Glede na posebnosti ureditve postopka izdaje sklepa o izvršbi se za zagotavljanje pravice do izjave (9. člen ZUP) v tem postopku ne uporablja posebni (ali skrajšani) ugotovitveni postopek, pač pa je treba dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na primeren način obvestiti o davčnem dolgu in drugih okoliščinah, ki so predmet odločanja šele v sklepu o izvršbi in mu zagotoviti, da se pred izdajo sklepa (ki je glede na nesuspenzivnost pritožbe takoj izvršljiv in s katerim se že poseže v premoženje novega dolžnika) o tem lahko izjasni.
Načeli zaslišanja in informiranja se v davčnem izvršilnem postopku ne raztezata na okoliščine, ki se ne nanašajo na izvršilni postopek (prim. prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Posledično se tudi davčni organ v izvršilnem postopku do tovrstnih izjav stranke ni dolžan opredeljevati.
Sodnikova in delavčeva disciplinska odgovornost sta primerljivi, nista pa enaki. Podobno velja glede ugotavljanja sodnikove in delavčeve disciplinske odgovornosti, ki je v obeh primerih predmet posebnega, disciplinskega postopka, s to razliko, da je v disciplinskem postopku zoper sodnika v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZSSve določena smiselna uporaba določb ZKP, ki v disciplinskem postopku zoper delavca v 12. oddelku III. poglavja ZDR-1 ni določena. Glede na to, in ker se odvetniške storitve vrednotijo po vrstah pravnih postopkov, kot so določeni (našteti) v posebnem delu OT, se izkaže za pravilno odmera tožničinih stroškov po tar. št. 14 OT, namesto po tar. št. 10/2 OT, ki se sicer uporablja za odmero stroškov v skrajšanem kazenskem postopku.
Z izbrisom družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije njeno premoženje ne preneha, temveč preide na (nekdanje) družbenike kot izplačilo lastniškega deleža. Če premoženje izbrisane družbe vključuje tudi terjatve do njenih družbenikov, pa te nato (v ustreznem deležu) prenehajo s konfuzijo, saj pride do združitve upnika in dolžnika v isti osebi. Drugačna razlaga (da prostovoljni izbris pomeni dejanski odpust dolga družbeniku) bi pomenila negacijo te zakonske ureditve in ustvarjanje fikcije, ki v veljavnem pravu nima podlage.
V sporih majhne vrednosti ni revizije, zato je ni mogoče dopustiti.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
V primeru izpodbijanja neuveljavljanja nujnega dednega deleža, se izračun vrednosti darila, in s tem presoja morebitnega zmanjšanja premoženja dolžnika, opravi na podlagi 28. in 30. člena ZD.
Zakonodajalec je z uzakonitvijo možnosti dodeljevanja zadev z zamikom želel čimbolj izenačiti čas reševanja zadev in tako zagotoviti pravico strank do enakega varstva v postopku (22. člen Ustave) in do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave). Ta cilj zakonodajalca je legitimen in s tako zakonsko ureditvijo ni prekomerno posegel v pravico do zakonitega sodnika, če so pravila načina dodeljevanja določena objektivno in vnaprej. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni v nasprotju s pravico do zakonitega sodnika, če so pravila dodeljevanja zadev z zamikom konkretizirana v letnem razporedu dela. Pomembno je, da so tudi ta pravila objektivna in določena vnaprej, da so odredbe vodje oddelka o razlogih za prednostno reševanje zadev transparentne ter je omogočena časovna sledljivost odredbe in dodelitve.
Zgolj dejstvo, da spis (verjetno pomotoma) ni bil dodeljen po pravilih iz drugega odstavka 156. člena Sodnega reda, še ne predstavlja kršitve pravice do zakonitega sodnika. Napake se namreč dogajajo (tudi te so del naključnosti ob dodeljevanju spisov) in ne morejo povzročiti, da bi bile vse dodelitve spisov od neke napake dalje napačne in nezakonite. Bistveno pa je, da je spis po tistem dodeljen v skladu z vnaprej določenimi objektivnimi merili.