OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL0062024
SZ člen 22, 22/2, 28. ZTLR člen 15, 15/2. ZOR člen 26, 149. ZPP člen 285.
upravljanje soseske - stroški upravljanja - soglasje lastnikov - pogodba o upravljanju - pogodba v korist tretjega - neupravičena pridobitev - verzija - ključ delitve stroškov upravljanja
Določila tedaj veljavnega SZ in ZTLR niso omogočala, da bi bil upravnik v posamezni stanovanjski hiši izbran z večino solastniških deležev celotne soseske. Na ta način bi bil lahko upravnik izbran kvečjemu za upravljanje skupnega funkcionalnega zemljišča, skupnih objektov in naprav, več stanovanjskih hiš (soseske), ne pa za uresničevanje odločitev lastnikov in opravljanje ostalih nalog iz 28. člena SZ znotraj posameznega stanovanjskega objekta.
Tožena stranka s svojim zahtevkom za vračilo posojila in depozita, ni uveljavljala pogodbene odškodninske odgovornosti toženca (in s tem zahtevka družbe proti družbeniku v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovanju družbe), temveč je zahtevala le izpolnitev toženčeve obveznosti, to je vrnitev posojenih denarnih sredstev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker gre med strankama za klasično civilnopravno posojilno razmerje, je družba kot tožeča stranka zoper toženca (sicer družbenika tožeče stranke) upravičeno vložila tožbeni zahtevek za vračilo posojenih zneskov, ne da bi o tem družbeniki sprejeli skupščinski sklep, saj niti ZGD-1 niti družbena pogodba ne določata, da bi za uveljavitev pravice družbe do vrnitve denarnih sredstev, ki jih je ta posodila kot posojilodajalec, bili dogovorjeni posebni pogoji v smislu soglasja družbenikov oziroma sprejetega skupščinskega sklepa.
ZFPPIPP člen 271, 271/1, 272, 272/1, 272/1-1, 272/2.
izpodbijanje v stečaju - izpodbijanje domneve obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti
Ker izpodbijana plačila toženi stranki niso bila izvršena izven časovnih mejah ugotovljene poslovne prakse med pravdnima strankama, je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo na neizkazanost objektivnega pogoja izpodbojnosti, saj je tožena stranka na osnovi navedenih dejanskih ugotovitev uspela izpodbiti zakonsko domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP.
ZDR člen 85, 85/1. ZDSS-1 člen 43, 43/4. ZIZ člen 272.
začasna odredba – zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni mogoče izdati začasne odredbe na podlagi 85. čl. ZDR. Predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi v tem primeru ni utemeljen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija - neizbrani kandidat - sodno varstvo
Tožnica bi morala tožbeni zahtevek za transformacijo delovnega razmerja iz določenega časa v nedoločen čas zaradi nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas uveljavljati najkasneje v 30 dneh od prenehanja pogodbe o zaposlitvi, da bi bila tožba dopustna.
Niti ZDR niti drugi predpisi ne dajejo podlage za reintegracijski zahtevek neizbranega kandidata, saj je sodno varstvo, ki ga ima na razpolago neizbrani kandidat, omejeno na uveljavljanje odškodninskega zahtevka zaradi kršitve prepovedi diskriminacije.
plača – dodatek k plači – preplačilo – neupravičena obogatitev
Tožeča stranka je toženi stranki v času delovnega razmerja izplačala 1.250,24 EUR bruto oziroma 783,75 EUR neto iz naslova dodatka za nedeljsko delo, dodatka za delo na praznik in iz naslova stimulacije za nebolniščino, do katerih tožena stranka ni bila upravičena na podlagi pogodbe o zaposlitvi in delovnopravnih predpisov. Kljub preplačilu tožeča stranka izplačanih zneskov ne more zahtevati nazaj, saj je sama odredila, da se toženi stranki dodatki in stimulacija izplačajo, pri čemer je vedela oziroma bi morala vedeti, da tožena stranka do njih ni upravičena.
Vloga, ki se nanaša na štiri tožnice, se šteje za eno in ne za štiri vloge. Iz tega razloga stranskemu intervenientu za vsako tožnico pripada le ¼ nagrade za sestavo navedene vloge.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Ker tožena stranka niti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla (in dokazala), da je preverila možnost prezaposlitve tožnika oziroma da je ugotovila, da tožnika ni mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni zakonita.
Zahteva za ločitev zapuščine od dedičevega premoženja se namreč lahko nanaša samo na ločitev celotne zapuščine in ne njenih posameznih delov (primerjaj Kreč - Pavić, Narodne novine, Zagreb 1964), pri čemer je upnik, ki je predlagal ločitev zapuščine, dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. Inštitut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi, popisu in cenitvi zapuščine namreč še ne bo dosegel svojega namena. V takšnem primeru bo prekinitev zapuščinskega postopka smiselna, saj (pravilna) izdaja sklepa o dedovanju niti ni mogoča. Obseg zapuščine bo namreč znan šele po tem, ko se zaključi izvršilni postopek, ki ga je sprožil upnik za poplačilo svoje terjatve. Premoženje zapustnika, iz katerega se bo poplačala terjatev upnika, namreč niti ni prešlo v obseg zapuščine, zaradi česar niti ni prešlo na dediče. V kolikor bo sodišče prve stopnje sledilo predlogu upnice D. d.d. za ločitev zapuščine, naj upošteva, kar je samo že ugotovilo, da so se zakoniti dediči zapustnika dedovanju odpovedali, kar pomeni, da ni dedičev, in da upoštevaje 9. člen ZD postane zapuščina brez dedičev last države RS. Pravica države, da pridobi zapuščino brez dediča ni dedna pravica, ne gre za zakonito dedovanje, temveč za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez gospodarja, gre za prehod sui generis (primerjaj Dedno pravo, Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana 2009, razdelek 3.3.4.). Država torej ni dedič v smislu ZD, 143. člen ZD pa določa, da lahko zapustnikovi upniki v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. Pa tudi sicer je bistven namen te določbe po pravni teoriji dejansko zavarovati interese zapustnikovih upnikov v primerih, ko ti konkurirajo z upniki samih dedičev.
prenehanje družbe po skrajšanem postopku – izbris iz sodnega registra – prehod obveznosti izbrisane družbe na družbenika
Iz podatkov o sodnem registru je razvidno, da so skladno s 1. odst. 425. člena ZGD-1 obveznosti izbrisane družbe prešle na družbenika P. A. Z., to je novo toženo stranko. Ker je tožeča stranka predlog za nadaljevanje postopka vložila pred iztekom enoletnega roka iz 2. odst. 425. člena ZGD-1, je odločitev prvostopenjskega sodišča o nadaljevanju pravde zoper družbenika skladna z navedenim zakonskim določilom.
Odločba o prevedbi naziva ne predstavlja odločbe o prvi razporeditvi po uveljavitvi ZJU oziroma odločbe o plači. Šele na podlagi sprejetega akta o sistemizaciji, ki je skladen z ZJU in podzakonskimi predpisi, je tožena stranka tožnika razporedila in mu z odločbo določila plačo. Na podlagi te odločbe je tožnik upravičen do izplačila plače, določene za uradniški naziv na podlagi odločbe o prevedbi naziva.
URS člen 49. ZDR člen 38, 38/1. ZOdvT tarifna številk 3100, 3102.
konkurenčna klavzula – kršitev konkurenčne klavzule – tehnična, proizvodna in poslovna znanja – pavšalna odškodnina – stroški postopka – nagrada za postopek – nagrada za narok
Tehnična, proizvodna in poslovna znanja so splošen pojem, ki ga mora v vsakem primeru konkretizirati delodajalec, ki ta znanja ščiti s konkurenčno klavzulo. Ker v presojanem primeru tožeča stranka teh znanj ni konkretizirala niti ni dokazala, da bi tožnik taka znanja uporabil pri novem delodajalcu (uporabil je le znanja prodajalca, katera bi lahko pridobil pri katerikoli družbi, ki se ukvarja s prodajo), tožbeni zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule ni utemeljen.
Z namenom določitve takega sistema nagrajevanja, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora, je v ZOdvT določena le ena nagrada za postopek, ena nagrada za narok in ena nagrada za sporazum. Iz tega razloga tožnik ni upravičen do nagrade za vsak narok posebej, ampak le do ene nagrade za narok, ki zajema vse pred sodiščem prve stopnje opravljene naroke.
Ker prvotožena stranka na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena, ni odgovorila in ker je bil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine (delno) sklepčen, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo (delno) zamudno sodbo, s kateri je prvotoženi stranki naložilo plačilo (dela) vtoževane odškodnine. Na pravilnost navedene odločitve ne vpliva dejstvo, da je drugotožena stranka na tožbo pravočasno odgovorila, saj sta bili toženi stranki kot dolžnika nedeljive obveznosti navadna in ne enotna sospornika. Kot navadna sospornika sta bili toženi stranki samostojni stranki, tako da dejanja oziroma opustitve ene nista koristili oziroma ne škodovali drugi stranki.
KZ člen 68, 68/2, 107, 325, 325/1, 325/2-1. ZKP člen 95, 95/1, 96, 96/1,358, 358-3, 371, 371/1, 371/1-11, 383, 392, 392/1. ZVCP člen 30, 30/2, 32, 32/1, 32/1-1, 44, 44/1.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti – vzročna zveza – krivda – protipredpisna vožnja
Pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 325. členu KZ ni vzročne zveze brez protipredpisne vožnje in ni krivde brez vzročne zveze ter obratno, krivda predpostavlja obstoj vzročne zveze, ta pa protipredpisnost vožnje.
denarna socialna pomoč – napačna navedba tožene stranke
Ker zavarovanec, če je zaradi očitne pomote v tožbi napačno navedel toženo stranko, lahko spremeni navedbo tožene stranke najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če ni poravnalnega naroka, do sprejema dokaznega sklepa na prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer se sprememba navedbe tožeče stranke ne šteje za spremembo tožbe, je sodišče prve stopnje tožničino tožbo zoper dokončno odločbo drugostopenjskega organa, ki je v tožbi kot toženo stranko navedla prvostopenjski organ, neutemeljeno zavrglo po prejemu tožbe.
Upoštevaje, da je tožnik mlad delavec, katerega poklic ni deficitaren, da se je v štirih mesecih po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ponovno zaposlil, da nima družine in da živi pri mami ter da vsaka neutemeljena odpoved pogodbe o zaposlitvi psihološko negativno vpliva na posameznika, je prisojena odškodnina ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini ene mesečne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, primerna.
vrnitev v prejšnje stanje – nedopusten predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem je tožena stranka le navajala, da zaradi odsotnosti ni bila zmožna podati odgovora na tožbo, odgovora za tožbo pa ni priložila, je nedopusten.
ZPP člen 242. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 5, 6, 7.
priča – potni stroški
Ker je na relaciji od pričinega delovnega mesta do zaslišanja na sodišču prve stopnje zagotovljen mestni promet kot najcenejše prevozno sredstvo, je priča upravičena le do povrnitve potnih stroškov v višini cene vozovnice za mestni promet v obe smeri, ne pa v višini cene vožnje s taksijem.
ZUP člen 62, 62/1, 87, 89, 89/3, 92, 92/2. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPIZ-1 člen 252, 252/2. Uredba o upravnem poslovanju člen 171, 171/3. Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve člen 20, 20/2.
vročanje v tujino – mednarodna povratnica – prepozna tožba
Vročitev upravne odločbe fizični osebi v tujino, ki je opravljena neposredno naslovniku z mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR) in je vročena naslovnikovi ženi, je pravilna, ker se po 2. odstavku 92. člena ZUP fizičnim osebam v tujini lahko vroča tudi neposredno, pri tem pa se vročitev ne opravlja po določbi 87. člena ZUP, ki velja le za vročanje na območju Slovenije, temveč na podlagi mednarodnih poštnih standardov, po katerih se priporočena pisma vročajo naslovniku osebno na naslov, če to ni mogoče, pa se vročijo enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem pošiljk.
Za utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova razlike v plači med plačo, ki jo je tožnica prejemala, in plačo, do katere bi bila upravičena za delo, katerega naj bi dejansko opravljala, ne zadošča le ugotovitev, da je tožnica opravljala delo drugega delovnega mesta, ampak ji je morala to delo naložiti tožena stranka (delodajalec, nadrejeni delavec).