Po 5. odstavku 200. člena ZDR-1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz določb 6. in 8. člena ZDR-1 pa izhaja, da lahko neizbrani kandidat uveljavlja zgolj odškodnino zaradi kršitve prepovedi diskriminacije.
Neizbrani kandidat ne more v sodnem sporu zahtevati razveljavitve obvestila o neizbiri kandidata, kar pomeni, da tudi razveljavitve razpisnega postopka in izbire drugega kandidata ne more uveljavljati. Z ugotovitveno tožbo ni mogoče uveljavljati ugotovitve kršitve prepovedi diskriminacije. Za takšno tožbo neizbrani kandidat nima pravnega interesa, saj ima možnost uveljavljati dajatveni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije (po določbah 8. člena v zvezi s 6. členom ZDR-1), vendar le v prekluzivnem roku, ki je določen v citiranem 5. odstavku 200. člena ZDR-1. Zato je bila tožba za razveljavitev obvestila o neizbiri kandidata zavržena.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1, 55, 55/1, 55/1-4, 58, 58/4. ZPP člen 80, 212, 213, 213/2.
izterjava preživnine - ugovor drugačnega načina izpolnitve - vezanost na izvršilni naslov - potrebnost izvajanja dokazov
Stranka mora v dokaznem predlogu natančno ter jasno in razumljivo opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Predlagani dokazi morajo biti relevantni, potrebni, primerni ter takšni, da z njihovo izvedbo ne pride do zavlačevanja postopka.
Tožnik je s svojimi ravnanji (ko najmanj 19-krat v mesecu aprilu ni pravilno in resnično evidentiral prihodov na delovno mesto oziroma odhodov z delovnega mesta v evidenci prisotnosti; najmanj 18-krat v mesecu aprilu ni evidentiral odsotnosti od dela med delovnim časom in je večkrat neupravičeno zapustil delovišče za daljša časovna obdobja; je določnega dne neposredno nadrejenemu delavcu poslal elektronsko sporočilo, v katerem je navedel neresničen podatek o prisotnosti na delovnem mestu in je opravil manj ur, kot je znašala polna delovna obveznost) kršil Navodilo o načinu izrabe odmora med delovnim časom ter ureditvi kajenja na delovnem mestu pri toženi stranki (Navodilo) in Pravilnik o delovnem času pri toženi stranki. Tožena stranka je kršitve Navodila opredelila kot hujše kršitve delovnih obveznosti, tožnik pa je kršil tudi določbe 33, 34. in 36. člena ZDR-1. Tožnikovo ravnanje izpolnjuje tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na to, da je tožnik svoje delo opravljal na oddaljeni lokaciji, ki je tožena stranka ni mogla neposredno nadzorovati, da je svoje obveznosti v časovnem obdobju 24 dni kršil skorajda vsak delovni dan, da je samovoljno opravljal nabave kljub izrecni prepovedi, je izpolnjen tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, in sicer nezmožnost opravljanja dela do izteka odpovednega roka. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
neupravičena pridobitev – prikrajšanje – stroški, povezani z bivanjem v stanovanju – fiksni stroški
Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da fiksni stroški, ki niso vezani na uporabo stanovanja, predstavljajo strošek, ki bi ga moral plačati tožnik in je zato njegova terjatev za navedeni znesek znižana. Uporabnik stanovanja mora plačati vse sprotne stroške, ki so povezani z bivanjem.
Tožnik je določenega dne ob odhodu iz službe oziroma ob nastopu dopusta iz prostorov toženke nepooblaščeno vzel prenosni računalnik v lasti toženke, ki mu ni bil dodeljen v osebno uporabo niti mu ni bil dovoljen iznos iz poslovnih prostorov toženke. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Poleg tega je tožnik izsiljeval podpis aneksa k pogodbi o zaposlitvi z grožnjo o prijavi inšpekcijskim službam in je s tem ravnanjem naklepoma huje kršil huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Njegovo ravnanje pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Tožena stranka je dokazala tudi, da je tožnik brez odobritve delodajalca iz kleti poslovnega objekta vzel večje rezervno ohišje stropne neonske luči in ga kljub izrecni prepovedi delodajalca odnesel domov. Iz tožnikovega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1.
Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014946
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - padec - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - krivdna odškodninska odgovornost - izvedenec - stroški
Tožnik se je poškodoval na delu pri prvo toženi stranki med opravljanjem zavornega preizkusa vlaka, in sicer mu je med opravljanjem dela zdrsnilo na večjem kamnu, zato je padel in z nogo udaril v rob vagona za prevoz tovornjakov, pri tem pa je utrpel poškodbo leve golenice. Pohodna pot, na kateri je tožniku zdrsnilo, ne predstavlja nevarne
stvar
i,
hoja
po njej (še posebej ob upoštevanju dejstva, da je vlak, ob katerem je hodil tožnik, miroval) pa ne dejavnosti, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pri redni rabi pohodne poti in pri običajni pazljivosti nevarnost za uporabnike ni povečana do te mere, da bi utemeljevala obstoj objektivne odgovornosti njenega imetnika. Zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke. Prvo tožena stranka je tožnika tudi ustrezno usposobila za varno delo in da mu je za delo zagotovila zaščitne čevlje s profiliranim podplatom, ki preprečuje zdrse. Zato ni podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke na nastalo nezgodo.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
ZDR-1 člen 114, 114/1, 114/2, 114/2-3- 200, 200/3, 226. URS člen 155.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - starejši delavec - varstvo pred odpovedjo
ZDR-1 v 114. členu ureja status delavcev pred upokojitvijo in v drugem odstavku določa, da varstvo starejših delavcev po 3. alineji drugega odstavka ne velja v primeru, da delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po tem členu, razen v primeru sklenitve pogodbe v skladu s prejšnjo alinejo (če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s prvim odstavkom 91. člena ali v skladu z 92. členom tega zakona). Tožnik je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že dopolnil 55 let starosti in je ob upoštevanju 226. člena ZDR (ki določa postopno zviševanje starosti za delavce pred upokojitvijo) že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo. Zato za tožnika ne velja posebno varstvo pred odpovedjo in je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa za tožbo
Z dnem začetka stečajnega postopka se postopek prekine in dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj. Med takšna pravdna dejanja sodi tudi odločanje o ugovoru zoper plačilni nalog.
ZPP člen 125a, 124, 339, 339/2, 339/2-14. Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije člen 47. ZDR-1 člen 85, 85/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - opozorilo pred odpovedjo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani del sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, tako da je ni mogoče preizkusiti. To se nanaša zlasti na predhodno opozorilo kot podlago za redno odpoved iz krivdnega razloga, ki je predmet obravnavanega individualnega delovnega spora. Sodišče prve stopnje namreč domnevne kršitve iz opozorila pred odpovedjo ni obravnavalo. Predhodno pisno opozorilo v smislu 1. odstavka 85. člena ZDR-1 pa je pogoj za zakonitost kasnejše redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je lahko zakonita le, če je v obeh primerih šlo za kršitev delovnih obveznosti. Zaradi zmotne pravne presoje o pomenu predhodnega opozorila pri odločanju o zakonitosti kasneje podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bilo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015024
ZDR člen 43, 184, 184/1. ZDR-1 člen 45. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/2, 153/3. ZVZD člen člen 5, 6, 8.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – zmotna uporaba materialnega prava – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – objektivna odškodninska odgovornost – stroj – nevarna stvar
Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot livar, se je poškodoval na delu, ko mu je vezalna naprava, s pomočjo katere se izdelki („aluminijski hlebčki“) zlagajo na palete, stisnila nogo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo s stališča, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj gre za delo s povečano nevarnostjo. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se je tožnik v trenutku, ko se je sprožila vezalna naprava, nahajal v območju vezalne naprave, pomeni okoliščino, ki predstavlja razlog za oprostitev odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti v skladu s 153. členom OZ. Navedeni člen določa, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka in ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali pa ga odvrniti. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da do popolne izključitve objektivne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ lahko pride le v izjemnih primerih. Za odločitev v tej zadevi je bistveno, ali je bilo dejanje tožnika, ko se je nahajal v posebej ograjenem prostoru takrat, ko se je povezovalna naprava zagnala, pričakovano za posebej skrbnega imetnika oziroma tistega, ki se ukvarja s takšno nevarno dejavnostjo. Ravnanje tožnika v nasprotju z navodili delodajalca je sicer lahko pomemben vzrok za povzročitev delovne nezgode, vendar to lahko vpliva le na presojo njegovega soprispevka k nesreči. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je izključena odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi tega, ker tožnik ni upošteval navodil delodajalca, ni ugotavljalo vseh ostalih pravno odločilnih dejstev, ki vplivajo na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V (pritožbenem) postopku disciplinskega kaznovanja zagovornice obtoženec ni stranka, saj denarno kaznovanje odvetnice na njegov pravni položaj oziroma pravni interes v ničemer ne vpliva.
Abstraktni pravni pojmi ter prosti preudarek vežejo upravni organ pri njihovih uporabi in posledično vplivajo tudi na obseg sodne presoje posamičnih upravnih aktov. Tako je tudi v primerih uveljavljanja izredne denarne socialne pomoči potrebno že v predsodnem postopku razčistiti, ali je vlagatelj materialno ogrožen, ali se je v takšnem položaju znašel iz razlogov, na katere ni mogel ali ne more vplivati, oziroma ali ima takšne izredne stroške za preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti. Zgolj z dejstvom črtanja iz evidence brezposelnih, ker se določenega dne oseba ni javila pri svetovalcu za zaposlitev, ni mogoče zapolniti abstraktnega zakonskega dela norme, ki se nanaša na razlog, zaradi katerega ni mogla ali ne more vplivati na nastali položaj in se odraža skozi preteklo ali sedanjo skrb za dostojno lastno preživljanje. Glede na to, da 1. odstavek 33. člena ZSVarPrev, v katerem so določeni pogoji za priznanje izredne denarne socialne pomoči, v predsodnem postopku ni bil pravilno interpretiran ne uporabljen in tega niti sodišče prve stopnje ni odpravilo, so ostala dejstva oz. pogoji, ki so odločilni za zakonito upravno odločanje po prostem preudarku o pravici do izredne denarne socialne pomoči, nerazčiščeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se upravna akta odpravita in se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1. URS člen 3, 3/2, 120, 120/3.
starostna pokojnina - zavrženje zahteve - zahteva za ponovno odmero pokojnine
Pritožbene navedbe tožnice o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je odpravilo odločbi toženca ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje, ker toženec tožničine zahteve za ponovno odmero pokojnine ni obravnaval po vsebini in dejanskega stanja še ni ugotavljal. Sodišče prve stopnje tako ni smelo vsebinsko obravnavati zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine, temveč je lahko le preverjalo zakonitost dokončne odločbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z ustavno odločbo št. Up - 477/14-10 z dne 27. 5. 2015 bo morala tožena stranka tožnici ponovno odmeriti starostno pokojnino, katere pravilnost in zakonitost bo mogoče v nadaljevanju tudi sodno presojati.
ZSV člen 24, 38, 38/3. ZZZPB člen 70, 70/1, 70/1-9, 70/2, 72. Pravilnik o vsebini in načinu vodenja uradnih evidenc s področja zaposlovanja člen 26.
denarna socialna pomoč - izbris iz evidence brezposelnih oseb - brezposelna oseba
Oseba, ki ni več vodena v evidenci brezposelnih oseb, ni upravičena do denarne socialne pomoči. Za presojo, od katerega dne dalje tožnik ni bil več voden v evidenci brezposelnih oseb, je odločilen izrek odločbe, od kdaj dalje so nastale posledice prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb. To pa je lahko le za naprej, od dokončnosti odločbe dalje. Do izbrisa tožnika iz evidence brezposelnih je prišlo z dokončnostjo odločbe in od tedaj dalje tožnik šest mesecev ni bil voden v evidenci brezposelnih oseb. Zato tožnik od izbrisa iz evidence brezposelnih oseb ni upravičen do denarne socialne pomoči.
izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - delovnopravna kontinuiteta
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ni izplačala plače ob zakonsko dogovorjenem roku, zamude pri plačilu plače pa so se pojavljale več kot pol leta) po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 29 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZST-1B, ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1.
izplačilo plače - stroški prevoza in prehrane - regres za letni dopust - odpravnina - ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa za postopek o pritožbi
Gre za postopek o individualnem delovnem sporu premoženjske narave in podana je stvarna pristojnost delovnega sodišča. Z začetkom veljavnosti ZST-1B so bile z dne 10. 8. 2013 določene sodne takse tudi v individualnih delovnih sporih premoženjske narave (taksna tarifa 2.2). Za postopek o pritožbi z dne 21. 9. 2015 zoper sklep z dne 10. 9. 2015 je nastala taksna obveznost ob vložitvi pritožbe. Ker tožeča stranka ob vložitvi pritožbe zoper sklep z dne 10. 9. 2015 takse ni plačala, je sodišče utemeljeno izdalo plačni nalog za plačilo sodne takse z dne 28. 9. 2015.
Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok člen 3, 19.
mednarodni protipraven odvzem otroka – postopek po Haaški konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok – pogoji za izdajo sklepa o vrnitvi otroka
Čim je ugotovljeno, da otrok ni bil nezakonito odpeljan, ni podlage za izdajo sklepa o vrnitvi otroka po določbah Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok.
Tožnik je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil v fotokopiji, brez izvirnega podpisa, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nepopolno.
Pravdni stroški bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj, z izjemo v primeru separatnih stroškov.
Treba je ločiti samo pravico do podaje odgovora na pravno sredstvo nasprotnika od upravičenosti do nagrade za vložen odgovor na pravno sredstvo. Do nagrade je namreč stranka upravičena le v primerih, ko je izpolnjen zakonski dejanski stan, opredeljen v določbah ZPP, ki urejajo povračilo stroškov postopka.