ZDR-1 člen 200, 200/3. URS člen 22. ZPP člen 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-8.
prenehanje delovnega razmerja - sodno varstvo - rok
V obravnavni zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožnica skladno s 3. odstavkom 200. člena ZDR-1 tožbo vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je izvedela, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tožnica je namreč v času, ko je bila v bolniškem staležu z drugo pravno osebo sklenila delovno razmerje za določen čas, to delovno razmerje pa je s sporazumom z dne 10. 1. 2015 prekinila dne 19. 1. 2015. Ker je tožnica dne 25. 2. 2015 na sodišče prve stopnje vložila vlogo za brezplačno pravno pomoč, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je najkasneje tega dne izvedela, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, zato je tožba, vložena dne 10. 6. 2015 vložena po izteku zakonsko določenega tridesetdnevnega roka, prepozna in jo je sodišče prve stopnje skladno z določbo 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 24. ZPIZVZ člen 7, 8, 8/1.
starostna pokojnina - odmera - osnova za odmero
Tožena stranka je pri odmeri pokojnine za obdobje tožnikove zaposlitve v JLA pravilno upoštevala osnovo iz 7. člena ZPIZVZ. Za odmero pokojnine je namreč odločilna osnova, ki je glede na čin določena v 7. členu ZPIZVZ, ne pa dejansko prejete plače. Tožena stranka je pri odločanju pravilno upoštevala tožnikov zadnji čin, kot je razviden tudi iz Uradnega vojaškega lista. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, s katero je tožena stranka tožniku odmerila starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
izračun sodne takse – vštevanje takse – izvršilni postopek preide v pravdnega – podružnica
V primeru, da je pred tem postopkom, zaradi istega predmeta spora tekel postopek za izvršbo na podlagi verodostojne listine, se taksa, plačana v tem postopku, všteje v takso, odmerjeno za nadaljevanje postopka pred pravdnim sodiščem.
Podružnice pravnih oseb ne morejo biti stranke v postopku. Kot tožeča stranka je tako ves čas postopka pravilno nastopala družba K. d. o. o. Dodatna navedba „Podružnica M.“ tega ne more spremeniti.
Tožnica, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, na dan 31. 12. 2012 ni bila zavarovanka niti tega dne ni bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Bila je uživalka vdovske pokojnine. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev po 394. členu ZPIZ-2, da bi se lahko upokojila po ZPIZ-1. Zgolj status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, ne da bi bili sočasno izpolnjeni še ostali predpisani pogoji (pogoj starosti, dopolnjena pokojninska doba in prijava na zavodu za zaposlovanje), ne zagotavlja možnosti uveljavljanja pravice do starostne pokojnine po prejšnjih predpisih.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 86, 191, 346, 347. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 32. plačni razred namesto v 29. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del tožbenega zahtevka od avgusta 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 4. 6. 2014. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije z dne 16. 7. 2009. Zastaranje namreč začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec). Za terjatve iz delovnega razmerja pa 202. člen ZDR-1 določa, da zastarajo v roku 5 let. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice so ob vložitvi tožbe dne 4. 6. 2014 že zastarale vse glavnice od avgusta 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do julija 2009, zato je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačane plače v tem delu utemeljen.
Pri vprašanju eventualne kumulacije je vselej potrebno upoštevati istovetnost zahtevkov: če sta zahtevka ista, gre le za en zahtevek in nikakršna kumluacija, niti eventualna, ni mogoča. Prav tak (istoveten) zahtevek pa je zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila kot podrejenega, saj z njim de facto zahteva isti denar na podlagi v bistvenem enakega dejanskega stanja.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR člen 6, 6/7. OZ člen 179, 180, 181.
odpravnina - odškodnina za čas odpovednega roka - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - absolutna bistvena kršitev določb postopka - diskriminacija
Ker iz obrazložitve sodbe ne izhaja, za kakšno obliko duševnih bolečin je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino, se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka pri zavrnitvi izbire tožeče stranke za delovno mesto laborant pri praktičnem pouku kršila prepoved diskriminacije in enak zahtevek, ki se nanaša na zavrnitev izbire tožeče stranke na delovno mesto učitelj praktičnega pouka v določenem programu. Pravilno je presodilo, da ni dopustna ugotovitvena tožba za ugotovitev dejstev in da je ta zahtevek vsebovan v tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine, ki jo zahteva tožeča stranka kot neizbrana kandidatka zaradi kršitve zakonske prepovedi diskriminacije pri izbiri na navedeni delovni mesti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso bile podane okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek o diskriminaciji v zvezi z objavo prostega delovnega mesta učitelja praktičnega pouka v določenem programu, čeprav je bil razpis objavljen le v zbornici in prosto delovno mesto ni bilo javno objavljeno, ker je bila tožnica kljub temu seznanjena z objavo in se je na razpis tudi prijavila. Kršitev javne objave, čeprav gre za prekršek, zaradi katerega je bila tožena stranka sankcionirana, sama po sebi ne kaže na diskriminatorno ravnanje tožene stranke nasproti tožnici. Isto velja za tožničine očitke, da naj bi bila neenako obravnavana zato, ker ni bila povabljena na razgovor v postopku izbire prijavljenih kandidatov. Ker nihče od prijavljenih na razpis, niti tožnica niti izbrana kandidata, niso izpolnjevali pogojev za obe prosti delovni mesti, je imela tožena stranka pravno podlago za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas v 109. členu ZOFVI, česar ni mogoče šteti za diskriminacijo. Zato ni bila kršena prepoved diskriminacije, opredeljena v 6. členu ZDR, in je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - sodna razveza - zaposlitev pri drugem delodajalcu
Tožnik je podal pisni zagovor, v katerem se je opredelil do očitkov v pisni obdolžitvi. Razlog za to, da pooblaščena oseba za izvedbo zagovora in podajo odpovedi do podaje odpovedi ni bila seznanjena s pisnim zagovorom tožnika, je na strani prvotoženke, ki ji pisnega zagovora ni pravočasno posredovala. Ker se prvotoženka (za podajo odpovedi pooblaščena oseba) neupravičeno ni seznanila s pisnim zagovorom, čeprav bi to lahko storila, je bila tožniku kršena pravica za zagovora. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
Zmotna je odločitev sodišča prve stopnje, ko je že s prvim naslednjim dnem po odpovedi pogodbe o zaposlitvi le-to razvezalo, ob tem pa ni ugotavljalo, ali je bil tožnik zaposlen ali ne. Res je, da delavec ne more imeti sklenjenih dveh delovnih razmerij pri dveh delodajalcih hkrati za poln delovni čas, vendar je tožnik to tudi upošteval in zahteval priznanje delovnega razmerja zgolj za čas, ko je bil nezaposlen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje.
izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - delovnopravna kontinuiteta
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ni izplačala plače ob zakonsko dogovorjenem roku, zamude pri plačilu plače pa so se pojavljale več kot pol leta) po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 29 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
Posebnost pavlijanske tožbe je, da upnik ne uveljavlja izpodbojnega zahtevka proti dolžniku, ampak proti tretjemu, s katerim je dolžnik npr. sklenil sporni pravni posel (za kar gre tudi v tej zadevi). Le-ta v primeru upnikovega uspeha v pravdi izgubi pravni učinek proti upniku v obsegu, kot je to potrebno za izpolnitev njegove terjatve proti dolžniku (260. člen OZ). Brezpredmetno je, da pri spornem poslu ne gre za pravno razmerje med upnikom in dolžnikom oziroma med pravdnima strankama v tej zadevi.
ZŠtip člen 48, 49, 49-1, 49-4, 50, 50/1. ZVSI člen 46.
pravica do štipendije - prenehanje pravice - sprememba izobraževalnega programa - izpolnitev obveznosti
Po 49. členu ZŠtip štipendijsko razmerje med drugim preneha, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja) in tudi v primeru, če spremeni izobraževalni program brez soglasja štipenditorja (4. alineja). Tožnica je v študijskem letu 2011/2012 opravila vse obveznosti za 2. letnik, ni pa še v tem študijskem letu zaključila študijskega programa, ker ni izdelala diplomskega dela. To pomeni, da še ni zaključila študijskega programa, saj diplomsko delo pomeni zadnje dejanje študijskega programa, ne pa obveznosti samega letnika. Poleg tega se je tožnica v 2. letnik drugega programa vpisala potem, ko je obveznost za 2. letnik programa, za katerega je pridobila državno štipendijo, že izpolnila, zato ne gre za spremembo izobraževalnega programa brez soglasja štipenditorja. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne obstajajo razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja po 49. členu ZŠtip in pravice do državne štipendije. Zato tožbeni zahtevek na vračilo izplačane štipendije ni utemeljen.
štipendija - dodatek za bivanje izven kraja stalnega prebivališča - pravočasnost vložitve tožbe - vročanje
Vročevalec je pošiljko (dokončno odločbo toženke) vročil tožnikovemu bratu. Ta je vročilnico podpisal in tožnika glede pošiljke seznanil ter mu jo izročil 16. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je od tega dne začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe, kar pomeni, da je tožba, ki je bila vložena 16. 12. 2013, vložena znotraj 30 dnevnega roka, in je torej pravočasna.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015024
ZDR člen 43, 184, 184/1. ZDR-1 člen 45. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/2, 153/3. ZVZD člen člen 5, 6, 8.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – zmotna uporaba materialnega prava – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – objektivna odškodninska odgovornost – stroj – nevarna stvar
Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot livar, se je poškodoval na delu, ko mu je vezalna naprava, s pomočjo katere se izdelki („aluminijski hlebčki“) zlagajo na palete, stisnila nogo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo s stališča, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj gre za delo s povečano nevarnostjo. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se je tožnik v trenutku, ko se je sprožila vezalna naprava, nahajal v območju vezalne naprave, pomeni okoliščino, ki predstavlja razlog za oprostitev odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti v skladu s 153. členom OZ. Navedeni člen določa, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka in ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali pa ga odvrniti. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da do popolne izključitve objektivne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ lahko pride le v izjemnih primerih. Za odločitev v tej zadevi je bistveno, ali je bilo dejanje tožnika, ko se je nahajal v posebej ograjenem prostoru takrat, ko se je povezovalna naprava zagnala, pričakovano za posebej skrbnega imetnika oziroma tistega, ki se ukvarja s takšno nevarno dejavnostjo. Ravnanje tožnika v nasprotju z navodili delodajalca je sicer lahko pomemben vzrok za povzročitev delovne nezgode, vendar to lahko vpliva le na presojo njegovega soprispevka k nesreči. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je izključena odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi tega, ker tožnik ni upošteval navodil delodajalca, ni ugotavljalo vseh ostalih pravno odločilnih dejstev, ki vplivajo na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OZ člen 83. ZPPOGD člen 4, 4/1. Uredba o določitvi najvišjih razmerij za osnovna plačila ter višine spremenljivih prejemkov direktorjev člen 3, 3/2, 3/5.
delovna uspešnost - obveznost plačila - direktor družbe - dogovor v pogodbi o zaposlitvi
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo na delovnem mestu „direktor družbe“ za določen čas. V pogodbi o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da pripada tožniku za dosežene poslovne rezultate, ki za več kot 10 % presegajo načrtovane, enkratna nagrada v višini največ ene bruto plače. S tem, ko sta stranki kot odločilen kriterij določili poslovni rezultat, ki za več kot 10 % presega načrtovani poslovni rezultat tožene stranke, sta upoštevali 4. člen ZPPOGD, ki določa, da mora biti spremenljiv prejemek odvisen od vnaprej določenih in merljivih meril. Tako določen kriterij je merljiv, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je poslovni rezultat tožene stranke v letu 2012 presegel za več kot 10 % načrtovani rezultat za isto obdobje. Ker v pogodbi o zaposlitvi določena nagrada oziroma spremenljiv prejemek v smislu ZPPOGD ne presega zneska iz 2. odstavka 3. člena Uredbe o določitvi najvišjih razmerij za osnovna plačila ter višine spremenljivih prejemkov direktorjev, po katerem lahko v družbah, ki opravljajo dejavnosti iz 5. odstavka prejšnjega člena (torej družbe, ki v samoupravnih lokalnih skupnostih kot gospodarsko javno službo opravljajo tudi komunalno dejavnost), spremenljivi prejemek znaša največ deset odstotkov izplačanih osnovnih plačil direktorja v poslovnem letu, je tožnik upravičen do vtoževane nagrade.
Ob upoštevanju dejstva, da gre za laično (prava neuko) stranko, ki zatrjuje obstoj težkega socialnega položaja, je treba ob poudarjeni socialni funkciji 104. člena SZ-1 ustrezno ovrednotiti in upoštevati tudi zatrjevanja o obveščanju upravnika o nastopu utemeljenih okoliščin, ki onemogočajo odpoved najemne pogodbe. Glede na že z zakonom določeno tesno povezanost med lastnikom stanovanja in upravnikom, ki je v določenem obsegu tudi zastopnik lastnika, je moč zaključiti, da je lahko ob ustreznem zatrjevanju okoliščin iz 104. člena SZ-1 nujnosti obvestitve lastnika stanovanja zadoščeno že v primeru podaje obvestila upravniku.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas
Tožena stranka je s tožnico sklenila dvanajst pogodb o zaposlitvi oziroma anekse k pogodbam, in sicer za čas od 15. 9. 2009 do vključno 15. 6. 2014. Tožnica je zgolj po prvi pogodbi o zaposlitvi nadomeščala delavko, kasneje pa je ves čas delala isto delo, čeprav so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene zaradi nadomeščanja različnih delavk. Ker je tožnica ves čas pri toženi stranki delala enako delo, ne glede na poimenovanje delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi, je podlagi 56. člena ZDR-1 delovno razmerje prešlo iz določenega v nedoločen čas.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - začasno povečan obseg dela - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas
Pogodba o zaposlitvi za določen čas je zakonita, če v času njene sklenitve obstaja zatrjevani zakonski razlog (v predmetni zadevi je to povečan obseg dela). Tožena stranka je dokazala, da je bil v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pri toženi stranki predviden povečan obseg dela v obliki projektov, ki naj bi se izvedli v času, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Zato je bila pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožna stranka sklenila s tožnikom za določen čas, sklenjena zakonito.
Po 5. odstavku 200. člena ZDR-1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz določb 6. in 8. člena ZDR-1 pa izhaja, da lahko neizbrani kandidat uveljavlja zgolj odškodnino zaradi kršitve prepovedi diskriminacije.
Neizbrani kandidat ne more v sodnem sporu zahtevati razveljavitve obvestila o neizbiri kandidata, kar pomeni, da tudi razveljavitve razpisnega postopka in izbire drugega kandidata ne more uveljavljati. Z ugotovitveno tožbo ni mogoče uveljavljati ugotovitve kršitve prepovedi diskriminacije. Za takšno tožbo neizbrani kandidat nima pravnega interesa, saj ima možnost uveljavljati dajatveni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije (po določbah 8. člena v zvezi s 6. členom ZDR-1), vendar le v prekluzivnem roku, ki je določen v citiranem 5. odstavku 200. člena ZDR-1. Zato je bila tožba za razveljavitev obvestila o neizbiri kandidata zavržena.