izločitvena pravica - predmet izločitvene pravice - generična stvar
Zakon ne predpisuje, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene stvari (species), ne pa tudi generične stvari (genus), na primer denar. Bistveno za presojo utemeljenosti obstoja izločitvene pravice je, da lahko tisti, ki dokaže, da stečajnemu dolžniku neka stvar (bodisi individualno določena bodisi generična) ne pripada, zahteva izločitev iz stečajne mase (22. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP). Razlika je samo v načinu izročitve: kadar je stvar individualno določena, mora dolžnik izročiti prav to stvar, kadar pa gre za generične stvari, mora izročiti enako količino takih stvari, v obravnavanem primeru torej enako količino denarja (tako tudi odločba VSL I Cpg 1484/1999).
ZPIZ-2 člen 144. ZDoh-2 člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6. ZDavP-2 člen 352, 352/3, 353, 353/2.
plača - bruto znesek- obračun - davki in prispevki
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo vtoževano plačo za obdobje junij 2010 do vključno december 2010 tako v bruto kot v neto zneskih. ZDavP v drugem odstavku 353. člena določa, da mora zavezanec za prispevke za socialno varnost iz tretjega odstavka 352. člena citiranega zakona predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V tem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu podatke iz obračuna davčnih odtegljajev od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost, kot tudi druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost. ZPSV, ZPIZ-2 - 144. člen in drugi področni zakoni, ki se sklicujejo na ZPIZ-2 glede plačila vseh ostalih prispevkov, ki se plačujejo iz bruto plače, ter ZDoh-2 urejajo obračunavanje in plačevanje dohodnine ter stopnjo prispevkov.
Davki in prispevki se obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila po šestem odstavku 352. člena ZDavP, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki niso konstantne in se spreminjajo. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe poleg bruto zneskov napačno določilo konkretne zneske neto plače, ki jih mora tožena stranka obračunati oziroma izplačati tožniku, saj se neto zneski izračunajo na podlagi podatkov v času izplačila neto plače. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ta del izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je tožniku prisodila neto zneske plač za plače v obdobju junij 2010 do vključno december 2010 v opisni obliki, v presežku pa je zahtevek tožnika iz tega naslova (za plačilo po višini določenih neto plač) zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).
ZDR člen 13,204, 204/3. ZDR-1 člen 83, 83/1. OZ člen 25, 45, 45/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - izredna odpoved delodajalca
Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica dne 28. 10. 2013 podala toženi stranki, je veljavna in ni obremenjena z napakami volje v smislu določb OZ. Grožnje s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi suma storitve kaznivega dejanja ni mogoče šteti za nedopustno grožnjo po 1. odstavku 45. člena OZ, po katerem lahko stranka zahteva razveljavitev pogodb, če druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzroči utemeljen strah, tako da je zaradi tega strahu sklenila pogodbo. Ker je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 28. 10. 2013, ji tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni mogla še enkrat odpovedati z izredno odpovedjo. Pogodbe o zaposlitvi, ki je na podlagi prve odpovedi že prenehala, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na ta tak način ponovno odpoveduje, več ne obstoji, s tem pa tudi ni več delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Takšna nova odpoved ne more imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni. Zato se lahko tudi za takšno odpoved smiselno uporabi določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha in da uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na njeno uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved delodajalca - zagovor - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pravica do zagovora
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tožena stranka do tožnika izpolnila svojo obveznost delodajalca v smislu 2. dostavka 85. člena ZDR-1 in da tožniku ni kršila pravice do zagovora, ker je tožniku poskušala omogočiti zagovor, zlasti zato, ker je razloge za to, da se zagovora ni udeležil (27. 2. oziroma 10. 3. 2014) pripisalo tožniku samemu namesto toženi stranki, kar je napačno. Tožena stranka je namreč ravnala nepravilno, ker že v prvem vabilu na zagovor ni določila, ob upoštevanju pravice tožnika kot naslovnika priporočene pošiljke, da se pisanje lahko dvigne v 15 dneh od prejema obvestila. Ni mogoče šteti, da se je tožnik izogibal vročitvi vabila, če je pisanje prejel oziroma dvignil v okviru 15 dnevnega roka – tožnikova žena je pisanje dvignila predzadnji dan roka. Še bolj nesprejemljivo pa je stališče, da je tožnikova žena „selektivno“ dvigovala poštne pošiljke in da je dne 5. 3. 2014 že razpolagala z novim obvestilom pošte o poštni pošiljki, to je drugim vabilom z dne 27. 2. 2014, kar naj bi očitno pomenilo, da je razlog, da (drugega) vabila ni prejel prej, na tožnikovi strani. Zmotno je torej stališče, da so zato podane in izkazane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke kot delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožeči stranki kot delavcu omogoči zagovor. Za tako okoliščino ni mogoče šteti niti očitanega „selektivnega“ dvigovanja pošte niti domnevno namernega prevzema pošiljk tik pred koncem roka. Tožnik je priporočene poštne pošiljke sprejemal v roku, sicer bi prišlo do t. i. fikcije vročitve, ki bi zanj imela škodljive posledice, saj bi se v tem primeru štelo, da se ni odzval na pravilno poslano vabilo na zagovor. Bistveno je, da tožena stranka z vabili na zagovor, kakršna je poslala tožniku, tožniku zagovora ni omogočila in je kršila njegovo pravico do zagovora. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku. V preostalem (nespremenjenem) delu pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje (v zvezi z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom) nepopolno ugotovljeno.
določitev letnega dopusta - invalid - starejši delavec
ZDR v 1. odstavku 159. člena določa, da letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši kot 4 tedne, ne glede na to, ali delavec dela polni ali krajši delovni čas. Tožena stranka je dne 28. 12. 2012 sprejela nove Kriterije za določitev letnega dopusta. Tožniku na podlagi novih kriterijev, glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki 30 let, pripada 27 dni letnega dopusta in za invalidnost 3 dni, kar je v skladu z 2. odstavkom 159. člena ZDR, po katerem ima starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60% telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka s telesno ali duševno prizadetostjo, pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta. Tožniku pa po novih kriterijih ne pripadajo 3 dnevi dopusta za dopolnjenih 50 oziroma 52 let starosti, ker še ni dosegel starosti starejšega delavca 55 let. Po določbi 197. člena ZDR namreč uživajo posebno varstvo delavci, starejši od 55 let. Zato tožbeni zahtevek za odpravo oziroma razveljavitev obvestila o določitvi letnega dopusta za leto 2013 s priznanjem pravice do koriščenja 36 dni letnega dopusta, ni utemeljen.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – dokončna odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja – vročanje – smiselna uporaba ZUP – vročanje zagovorniku – rok za izpolnitev naloženih obveznosti
Glede na to, da je bil sklep sodišča prve stopnje z dne 3. junija 2015 pooblaščeni zagovornici vročen dne 25. septembra 2015 in je storilcu šele od navedene vročitve pričel teči rok za izpolnitev obveznosti, je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da storilec v predpisanem roku ni izpolnil obveznosti iz 4. točke sklepa s katerim je bilo predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugodeno, to je, da v petnajstih dneh od prejema pravnomočnega sklepa predloži sodišču dokazilo o vključitvi v ustrezen program z navedbo imena in naslova pooblaščenega izvajalca.
Tožnik je upravičen do plačila odpravnine ter plačila za izgubljeno plačilo v času odpovednega roka, ker je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj delodajalca iz prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, izpolnjeni pa so bili tudi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, je zamudna sodba pravilna in zakonita.
dokaz z zaslišanjem strank - dolžnost zaslišanja zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank - relativna bistvena kršitev določb postopka - dogovor o prevzemu dolga - neprerekana dejstva - materialno procesno vodstvo
Načeloma je sicer pritrditi pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na dokazni predlog tožeče stranke in dejstvo, da je zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, zaslišati tudi zakonitega zastopnika tožene stranke. Vendar pa procesna kršitev, ko sodišče prve stopnje zakonitega zastopnika tožene stranke ni zaslišalo, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V obravnavanem primeru namreč zaradi procesne neaktivnosti tožene stranke, ki se ni odzvala na dopolnitev tožbe tožeče stranke, ni bilo potrebe po dokazovanju po tožeči stranki zatrjevanih dejstev.
Ker tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremen, da dokaže obstoj ustnega dogovora o kompenzaciji plačila vtoževanih regresov za letni dopust s plačilom stroška najema stanovanja in stroškov bivanja, je bil delavcu pravilno prisojen znesek (razlike) regresa za letni dopust, ki naj bi ga tožena stranka neutemeljeno kompenzirala s plačilom najemnine.
lastnost zavarovanca - prostovoljna vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - brezposelna oseba
Rok za prijavo v obvezno zavarovanje, ki je določen v 6. členu ZPIZ-2, se nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bil zavarovan po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A, niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njegove zahteve. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti stališče ministrstva, ki je z razlago, sprejeto konec maja 2014, razširilo uporabo določbe 3. člena ZPIZ-2A tudi na ostale zavarovance, ki dokažejo, da so bili na dan 31. 12. 2012 vpisani kot brezposelne osebe v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje in bi bili lahko tako prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje tudi na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Jasne določbe 6. člena ZPIZ-2A z razlago, da tudi za ostale zavarovance velja rok za ureditev zavarovanja, ni mogoče dopolnjevati.
ZDR-1 člen 12, 12/2, 31, 31-5, 54, 54/1, 54/1-3, 54/1-12, 56. ZDR člen 10.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlog za sklenitev - dokazovanje razloga za sklenitev v postopku
Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki za določen čas enega meseca na delovnem mestu vodja projektov, pri čemer razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, v pogodbi ni bil naveden. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena za čas vpeljave določnega sistema in je bil v času izteka pogodbe o zaposlitvi projekt zaključen, tako da je bilo delo v enem mesecu tudi dejansko narejeno. Zato je sodišče pravilno štelo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz razloga po 12. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, saj je šlo za delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa. ZDR-1 v 31. členu, ki ureja sestavine pogodbe o zaposlitvi, v peti alinei res na novo določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati poleg ostalih sestavin tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer prejšnji ZDR navedenega določila ni imel. Vendar navedeno ne more pomeniti, da v primeru, ko pogodba o zaposlitvi ne vsebuje razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, avtomatično pride do transformacije delovnega razmerja, ne da bi tožena stranka mogla v sodnem postopku dokazovati razlog sklenitve pogodbe za določen čas.
Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo zahtevek za transformacijo tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki iz določenega v nedoločen čas in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski zahtevek.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006472
OZ člen 649. ZGO-1 člen 171.
gradbena pogodba - zamuda z dokončanjem del - odškodnina - pogodbena kazen - škoda - PZI projekt- PGD projekt - izločitev sodnika
Tožeča stranka kot izvajalec je bila namreč celo v prekršku, ker v času gradnje ni imela pri sebi na gradbišču PZI projektov za tista dela, ki jih je takrat izvajala (16. točka 171. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju: ZGO-1). Ne gre torej za formalizem ali formalistično tolmačenje dogovorov iz Gradbene pogodbe, ampak za jasno določena pravila, kako se gradbeni objekti gradijo in nenazadnje tudi za izpolnjevanje pogodbeno sprejetih zavez.
ZDR-1 člen 73, 73/1, 75, 75/8. ZDR člen 73, 73/6, 79.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - prenos dejavnosti - začasni prenos - delodajalec prenosnik - delodajalec prevzemnik - prenehanje delovnega razmerja na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi
Druga in tretja toženka sta sklenili pogodbo o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev, na podlagi katere je druga toženka na tretjo toženko prenesla opravljanje dejavnosti varnostnih storitev in delavce, ki so opravljali delo v okviru organizacijske enote. S to pogodbo je prišlo do trajnega prenosa skupine delavcev, ki opravljajo delo v tej enoti, med katerimi je bila tudi tožnica. Ker pogodba o prenosu delavcev med drugo toženko (delodajalcem prenosnikom) in tretjo toženko (delodajalcem prevzemnikom) ni bila sklenjena za časovno omejeno obdobje, ne gre za začasni prenos v smislu določbe osmega odstavka 75. člena ZDR-1 oziroma takrat veljavnega šestega odstavka 73. člena ZDR. Zato druga toženka kot delodajalec prenosnik na podlagi navedene določbe ni dolžna prevzeti tožnice nazaj na delo in ji priznati delovno razmerje za nedoločen čas.
Tožnici je na njeno prošnjo delovno razmerje pri tretji toženki prenehalo na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je zaposlila pri drugi družbi, nato pa ponovno pri tretji toženki. Ker je tožnici pogodba o zaposlitvi pri tretji toženki prenehala po njeni volji skladno z 79. členom ZDR-1, tretja toženka tožnice ni dolžna prevzeti nazaj na delo in ji priznati delovno razmerje za nedoločen čas po prenehanju delovnega razmerja pri prvi toženki.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - protipravno ravnanje - višina odškodnine
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ravnanja tožene stranke (odreditev dela obsežnega izpolnjevanja obrazcev v izredno kratkem roku 5 dni; stalno neodzivanje na tožničine dopise; ravnanje ob prošnji za izhod na glavno obravnavo določenega dne - zavrnitev prošnje za izdajo dovolilnice za izhod; nezagotavljanje dela v daljšem časovnem obdobju ter izločitev tožnice iz delovnega okolja ob selitvi na drugo lokacijo) v obdobju od septembra 2007 do septembra 2010 predstavljala ponavljajoče se, sistematično, graje vredno ter očitno negativno in žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti tožnici, torej trpinčenje na delovnem mestu oziroma mobbing v skladu s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR. Zato je tožnica upravičena do odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Tožnica je s svojimi ravnanji (ko je določenega dne iz vrtca samovoljno odnašala stvari; dlje časa telefonirala med delovnim časom, kljub temu, da po navodilih tožene stranke med delom ni bilo dopustno imeti pri sebi telefonov; spala med delovnim časom) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 135. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2. URS člen 15, 15/2, 15/3, 50, 50/2, 51, 51/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
zmotna uporaba materialnega prava - zdravljenje v tujini - povračilo potnih stroškov - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je z ustavno odločbo opr. št. Up-1303/11-21 z dne 21. 3. 2014 ugotovilo, da je 1. odstavek 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v neskladju z Ustavo RS in da ima ugotovitev učinek razveljavitve. To pa pomeni, da ne v predsodnem niti sodnem postopku ni dopustno uporabljati protiustavnega 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnikove zahteve ni dopustno zavrniti niti zavreči le zato, ker ni bil napoten na zdravljenje v tujino po protiustavnih Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer je imela takšna ugotovitev učinek razveljavitve. Predmetno zadevo je zato mogoče zakonito in ustavno skladno reševati ob uporabi določb ZZVZZ, ki urejajo povračilo potnih stroškov. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - obsodilna sodba . vezanost delovnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo
Ker so bile okoliščine, ki naj bi jih po mnenju pritožbe tožnika sodišče moralo ponovno raziskovati, povezane z obstojem kaznivega dejanja, in ugotovljene s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, na katero je v okvirih, ki jih določa 14. člen ZPP, vezano tudi delovno sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga po 1. alinei 111. člena ZDR, to je pri presoji, ali ima kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja (objektivne in subjektivne), sodišču prve stopnje (po izdaji pravnomočne sodbe v kazenskem postopku) ni bilo potrebno izvajati dokazov, s katerimi naj bi se potrdil tožnikov zagovor (v kazenskem postopku ter v postopku, ki se je vodil v zvezi z izredno odpovedjo pogodbenih obveznosti), da očitanih kršitev (ki imajo vse znake kaznivega dejanja) ni storil. Ta dejstva so bila namreč že ugotovljena, sodišče prve stopnje pa je pravilno in v skladu s citirano določbo 14. člena ZPP upoštevalo te ugotovitve iz pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v kazenskem postopku, ker se nanašajo na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.
Tožnica je v tožbi zahtevala obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
Stranke so dogovorile in izvršile medsebojno verižno kompenzacijo, na podlagi katere je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost (dolg) do tožene stranke v višini 1.272,00 EUR (medsebojna verižna kompenzacija v prilogi A3). Na podlagi te kompenzacije pa je ugasnila tudi terjatev tožeče stranke do družbe Pr. d.o.o. v enaki višini, ki bi sicer (če ne bi bila sklenjena obravnavana medsebojna verižna kompenzacija) prišla v stečajno maso stečajnega dolžnika. Če izpodbijano dejanje ne bi bilo opravljeno, bi namreč terjatev tožeče stranke v znesku 1.272,00 EUR do družbe Pr. d.o.o. povečala stečajno maso stečajnega dolžnika in bi lahko upniki prejeli poplačilo svojih terjatev v večjem deležu.
ZPPOGD člen 1, 4, 4/3. OZ člen 83. KPDŽP člen 192. ZSDU člen 64.
razlika v plači - dodatek za delovno dobo - dodatek za stalnost - obveznost plačila
V plačo, ki jo je tožnik prejemal v obdobju od 1. 7. 2010 do 12. 12. 2011 v višini 70 % plače delavskega direktorja, sta bila že vključena dodatek za delovno dobo in stalnost. Nova določitev tožnikove plače (pred tem je tožnik prejemal plačo v višini 60 % plače delavskega direktorja, v kateri sta bila obračunan tudi dodatek za delovno dobo in stalnost) je bila posledica sprejetega ZPPOGD, ki v tretjem odstavku 4. člena med omejitvami pri določitvi višine osnovnega plačila določa, da so vsi dodatki (dodatek za delovno dobo, ipd.) že vključeni v osnovno plačilo. Iz 1. člena ZPPOGD sicer res izhaja, da ne ureja prejemkov predsednika sveta delavcev (funkcija, ki jo je tožnik opravljal od 17. 5. 2007 do 12. 12. 2011), temveč ureja zgolj prejemke predsednikov in članov uprav, izvršnih direktorjev, poslovodij ter prokuristov v gospodarskih družbah, v katerih so neposredno ali posredno imetnice večinskega deleža Republika Slovenija oziroma samoupravne lokalne skupnosti, vendar pa je bila plača tožnika na funkciji predsednika sveta delavcev vezana na višino plače delavskega direktorja, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Delavski direktor je član uprave oziroma ga je mogoče šteti med izvršne direktorje, za katere velja ZPPOGD. Na podlagi navedenega je ZPPOGD uporabljiv v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je tudi za obdobje od 13. 12. 2011 do 31. 5. 2012 (tj. ko je tožniku prenehala funkcija predsednika sveta delavcev in je bil imenovan za delavca, ki za potrebe sveta delavcev delo opravlja poklicno s polnim delovnim časom) pravilno zaključilo, da mu je tožena stranka izplačevala plačo v dogovorjeni višini, v katero sta bila dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost že vključena. Zato tožbeni zahtevek, da se tožniku za sporno obdobje priznata še dodatek za stalnost in delovno dobo ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.