otroški dodatek - dohodek - premoženje - dohodkovni razred
Določba 3. alineje 1. odstavka 18. člena ZUPJS ne vpliva na fiktivno določen dohodek v skladu z 19. členom ZUPJS. Pri načinu ugotavljanja materialnega položaja je pomemben vrstni red določb ZUPJS. Določba 18. člena ZUPJS najprej določa, katero premoženje se ne upošteva (v skladu s 3. alinejo 1. odstavka med drugim tudi premoženje, ki daje dohodke, višje od 2-kratnika bruto minimalne plače). Nato pa se v skladu z 19. členom ZUPJS tisto premoženje, ki se upošteva, upošteva tako, da se dohodki oseb povečajo za fiktivno določen dohodek. Ko je fiktivno določen dohodek določen, se ne preverja, ali je ta višji od 2-kratnika bruto minimalne plače.
Za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti je odločilen čas, ko je bila izdana nepravilna oziroma nezakonita odločba, ki je bila nato odpravljena in tožniku priznana pravica za nazaj. V času izdaje dokončne odločbe, ki je bila predmet presoje pred sodiščem (17. 12. 2012), je veljal ZPIZ-1, ki je v določbi 276. člena urejal odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. Kasneje sprejeti ZPIZ-2 na priznano odškodnino (temelj) nima nobenega vpliva. ZPIZ-2 niti v prehodnih določbah ne posega v ureditev priznavanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljiv izrek - nasprotje med izrekom in razlogi sodbe - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - pomoč - dogovor za kaznivo dejanje - kaznivo dejanje izsiljevanja - sostorilstvo - kazenska sankcija - olajševalne okoliščine - dokazna ocena - pravica do predlaganja dokazov - kršitev pravice do obrambe - kršitev kazenskega zakona - premoženjskopravni zahtevek - poskus kaznivega dejanja - dokončano kaznivo dejanje - nedovoljeni dokazi - hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - razlogi sodbe - pravica do predlaganja dokazov - izvajanje dokazov
Če torej pravica do predlaganja dokazov kot ena izmed pravic obrambe iz 5. člena ZKP za obdolženega M.B. ni bila uporabljena, potem istemu obdolžencu tudi ni mogla biti kršena.
Če že, vendar potem mora biti glavna obravnava zelo široko razumljena, je lahko pravica do obrambe kršena tedaj, ko je sodba oprta na kakšen dokaz, ki sicer ni bil pridobljen protipravno (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), spet pa tako, da je bila ena stan v postopku prikrajšana (gl. na primer odločba Ustavnega sodišča Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 idr.).
Kot je znano, je obsodilna sodba predhodni - nujni pogoj, da bi sodišče oškodovancu premoženjskopravni zahtevek prisodilo (drugi odstavek 105. člena ZKP). Naslednji - vsebinski pogoj je vrsta podatkov, ki morajo dati zanesljivo podlago za popolno in delno razsojo.
Citirano ustavnopravno izhodišče pa še zmeraj ne pomeni, da so podatki pridobljeni po odredbah preiskovalne sodnice I Kpd 90495/2010 (16, 17 in 18) z dne 21. 12. 2010, ustavnopravno nedopustni in da se sodba nanje v smislu 8. točke prvega odstavka 378. člena ZKP ne bi smela opreti. Ti podatki namreč niso bili pridobljeni po kasneje razveljavljenih določbah ZEKom, ampak po 149.b članu ZKP. Razlika je pomembna, ker pri slednji določbi ne gre več za preventivno in neselektivno pridobivanje podatkov (gl. Gorkič P., Hramba in obdelovanje prometnih podatkov za namene kazenskega postopka po razveljavitvi ZEKom-1, Pravna praksa št. 33/2014, stran 8), ampak za pridobivanje podatkov, namenjenih odkrivanju, preiskovanju in dokazovanju kaznivih dejanj, ki je zamejeno z razlogi za sum, vrsto oziroma težo kaznivega dejanja (pregon po uradni dolžnosti) ter s samo potrebo po pridobitvi.
Kar zadeva razloge sodbe, pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da njihove popolnosti ne določa obseg, temveč vsebina, ki se mora nanašati na odločilna dejstva, kot praviloma izhajajo iz opisa dejanja.
Pravica do predlaganja dokazov še ne pomeni, da mora sodišče vsakemu dokaznemu predlogu ugoditi, kot njegova materialnopravna relevantnost nujno ne pomeni, da ga mora v vsakem primeru izvesti. Razen objektivne možnosti, je izvedba posameznega dokaza določena še s potrebo, ko določenega dejstva brez tega dokaza ni mogoče ugotoviti ali obratno, ko istega dejstva zaradi drugih dokazov ni treba dodatno ugotavljati.
Kaznivo dejanje izsiljevanja po 213. členu KZ-1 je predvsem osebno kaznivo dejanje, sestavljeno iz prisiljenja (Deisinger M., Kazenski zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 420), naperjena zoper posameznika, ki je nujni pogoj, da bi bilo protipravno premoženjsko korist sploh mogoče pridobiti. Težišče inkriminacije torej ni v varstvu posameznikovega premoženja, kot je to po zgornjih dveh dejstvih na prvi pogled videti, ampak v varstvu njegove integritete, v katero brez posebej utemeljenih razlogov, kaj šele zaradi pridobivanja protipravne premoženjske koristi, ni dovoljeno posegati.
Po prvem odstavku 374. člena ZKP izbiro in odmero kazenske sankcije določajo predvsem dejanske okoliščine iz 49. člena KZ-1 in ne nepravilno uporabljen kazenski zakon, kar se kot rečeno v obravnavanem primeru niti ni zgodilo ter še manj spodrsljaj v zapisu kaznovalnega okvirja, kot je dejansko predpisan za eno izmed ugotovljenih kaznivih dejanj.
invalidska pokojnina - invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije
Pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke ni obstajalo takšno zdravstveno stanje, ki bi imelo za posledico, da bi se pri njem ugotovila invalidnost I. kategorije, kakor je ta določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1.
Za pritožbeno rešitev zadeve je upoštevno le zdravstveno stanje, kakršno je bilo izkazano z listinskimi medicinskimi izvidi, izdanimi do konca predsodnega upravnega postopka. Vsa morebitna poznejša poslabšanja, izkazana z novejšo medicinsko dokumentacijo, so lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka.
Predlagatelj (sindikat) ni upravičen do izpodbijanja odločbe, s katero je bil drugemu sindikatu dodeljen status reprezentativnosti. Kolektivni delovni spor v zvezi z reprezentativnostjo sindikata lahko sproži le tisti sindikat, ki mu pristojno ministrstvo oz. delodajalec nista priznala statusa reprezentativnosti sindikata (50. člen ZDSS-1).
Pravdni stranki sta se glede odločanja o sporih v zvezi z delom ureditve kornerjev dogovorili za pristojnost stalne arbitraže pri GZ Slovenije. V tej zvezi je namreč tožena stranka posredovala tožeči stranki ponudbo, v kateri je predlagala kot razsodišče v njunih sporih po omenjenem temelju stalno arbitražo pri GZ Slovenije, tožeča stranka pa temu ni z ničemer nasprotovala ali ugovarjala (prevzeti posel je nato tudi izpolnila). Zato se šteje, da je bil med strankama arbitražni sporazum sklenjen pisno (tretji odstavek 10. člena Zakona o arbitražah – Zarbit.)
ZPP člen 154, 154/1, 163, 163/1, 163/2. ZDSS-1 člen 28.
pravdni stroški - umik tožbe - ustavitev postopka - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - plačilo razlike plače
Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek, to je glede na vrednost glavnega zahtevka, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke.
Tožeča stranka je upravičena do povračila stroškov, ki jih je priglasila v zahtevi za povračilo stroškov, ki jo je podala ob umiku tožbe, glede na ocenjeno vrednost spora, medtem ko do višjih stroškov ni upravičena, ker jih ni pravočasno uveljavljala in jih zato ne more zahtevati šele v pritožbi.
ZPP člen 39, 39/1, 154, 154/1. ZOdvT člen 24, 24/1. ZDSS-1 člen 28.
plačilo razlike plače - umik tožbe - ustavitev postopka - vrednost spornega predmeta
Pravno podlago za določitev vrednosti spornega predmeta predstavlja člen 24/1 ZOdvT, ki omejuje vrednost spornega predmeta v individualnih delovnih sporih s ponavljajočimi se dajatvami na največ triletni znesek. Ker je tožeča stranka v tožbenem zahtevku uveljavljala izplačilo razlik v plači in ker je iz tožbenih navedb razvidna le vrednost enomesečne razlike v plači, je znašala vrednost spornega predmeta glede na 24/1 člen ZOdvT 36-kratnik te mesečne razlike v plači. Ker pa tožeča stranka v pritožbi predlaga, da se ji stroški postopka na prvi stopnji odmerijo upoštevaje vrednost spornega predmeta v višini 20-kratnika mesečne razlike v plači in je tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje priglasila pravdne stroške z ozirom na takšno vrednost spornega predmeta, je potrebno pravdne stroške tožeče stranke odmeriti glede na to vrednost.
Tožnik je upravičen do reparacije oz. odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ne bi nezakonito prenehalo iz razlogov na strani delodajalca.
Upoštevajoč izvedene dokaze, zlasti podatke iz plačilnih list za obdobje neposredno pred prenehanjem delovnega razmerja (to je plačilnih list za sporne mesece), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi tožnik tudi v spornem obdobju od nezakonite odpovedi dalje prejemal najmanj takšno plačo, kakršno je prejemal v marcu in aprilu 2009, ko je delo za toženo stranko dejansko opravljal. V tem času je bila tožniku izplačana plača po urni postavki 5,14 EUR, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo to urno postavko tudi za izračun pripadajoče plače za sporno obdobje, čeprav je za mesec junij 2009 prejel nadomestilo plače po nižji urni postavki, ker v tem mesecu dela ni opravljal. Tožnik je namreč upravičen do reparacije oziroma nadomestila plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, to pa je plača po urni postavki 5,14 oziroma znesek 904,64 EUR mesečno (glede na povprečen mesečni fond ur 176 ur).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Narava kršitve, ki jo tožena stranka očita tožnici (da spornega dne ni prišla na delo na novo lokacijo, temveč na lokacijo, določeno v pogodbi o zaposlitvi), ni tako huda, da bi upravičevala podajo izredne odpovedi. Tožnica je delodajalca obvestila, da bo odšla na delo na lokacijo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, v kolikor ne dobi drugačnih navodil, iz česar izhaja, da je bila pripravljena po preteku bolniškega staleža priti na delo na novo lokacijo, v kolikor bi ji delodajalec ponovno podal takšno odredbo. Tožena stranka tega ni storila, ampak je tožnici podala pisno obdolžitev in izredno odpoved. Ker niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. odstavkom 109. člena ZDR-1 (da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka), je tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen.
Določba 2. odstavka 82. člena OZ je uporabljiva le pri spornih pogodbenih določbah. To so zgolj tiste, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.
dodatek za pomoč in postrežbo - datum priznanja pravice - opravljanje osnovnih življenjskih potreb
Pri tožniku je potreba po pomoči in postrežbi objektivizirano dokazana šele od 4. 4. 2013 dalje, zato je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pred tem datumom zakonito zavrnjen. Za sporno obdobje namreč ni dokazano dejansko stanje iz prvega odstavka 128. člena ZPIZ-2, ki med drugim izrecno določa, da zavarovancu pravica do dodatka za pomoč in postrežbo pripada od dne, ko je nastala potreba po pomoči in postrežbi. Torej od dne, s katerim je z gotovostjo dokazan dejanski stan iz 1. odstavka 101. člena ZPIZ-2 (ki določa, kdaj je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb).
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0013248
ZJU člen 5, 15, 15/1, 15a, 140, 140/1. OZ člen 131, 131/1. ZDR člen 6, 6/1, 6/3, 6/6, 6/7, 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - okrnitev osebnostnih pravic - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - razžalitev dobrega imena in časti - nepremoženjska škoda - javni uslužbenec - diskriminacija - prepoved nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu
Tožena stranka ni maltretirala tožnika na delovnem mestu oziroma mu je zagotavljala delovne pogoje v skladu z 42. členom ZDR. Ravnanja zaposlenih pri toženi stranki (župan oziroma občinski funkcionarji in delavci naj bi se do njega nesramno in žaljivo vedli, z namenom doseči prenos lastninske pravice na njegovih solastnih nepremičninah, po katerih je potekala kategorizirana javna pot,...) ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delu, zato tožnikovo subjektivno dojemanje ravnanja delavcev tožene stranke kot trpinčenja na delu ni relevantno. Mobbing ni bil podan, zato ni podano protipravno ravnanje tožene stranke, ki bi opravičevalo priznanje odškodnine zaradi kršenja osebnostnih pravic.
zastaranje - terjatev zavarovalnice proti tretjemu - zavarovalni primer - vlom in odtujitev predmetov - opustitev dolžnega skrbnega varovanja - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - daljši zastaralni rok
V skladu s prvim odstavkom 353. člena OZ Odgovorna oseba ni le storilec kaznivega dejanja (povzročitelj škode), marveč tudi vsaka druga oseba, ki s povzročiteljem (storilcem) za škodo solidarno odgovarja (na primer sostorilci, napeljevalci, pomagači po 186. členu OZ, odgovorna zavarovalnica na podlagi obveznega zavarovanja v prometu, odgovorni delodajalec, če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem na delu ali v zvezi z delom). V obravnavanem primeru pa ne gre za takšen primer solidarne odgovornosti več oseb za isto škodo, saj tožeča stranka uveljavlja odgovornost tožene stranke za nastalo škodo iz razloga opustitve dolžnega skrbnega varovanja poslovnega prostora po pogodbi z dne 22.7.2008, sklenjeni z družbo S. d.o.o. Takšna odgovornost pa je po oceni pritožbenega sodišča samostojna oz. neodvisna od odgovornosti storilcev kaznivega dejanja.
podjemna pogodba – pogodbene lastnosti – izpolnitev obveznosti v nasprotju z izrečenimi posebnimi pogoji – odstop od pogodbe – dodaten rok
Izpolnitev tožene stranke ni bila taka, da bi nasprotovala izrecnim pogodbenim pogojem, zaradi česar tožeča stranka niti na podlagi te predpostavke ni imela odstopnega upravičenja.
ZST-1 člen 30. ZPP člen 2, 39, 39/1, 40. ZOdvT člen 24, 24/1. ZDSS-1 člen 19.
plačilo razlike plače - ustavitev postopka - umik tožbe - pravdni stroški - vrednost spornega predmeta - dolžina paricijskega roka - sklep o vrednosti spornega predmeta
Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek, kar izhaja iz določbe 39. člena ZPP, ki se na podlagi določbe 19. člena ZDSS-1 uporablja tudi v postopku pred delovnimi sodišči, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke.
Neutemeljena je pritožba, da bi moralo sodišče izdati sklep o vrednosti spornega predmeta, saj sodišče izda tak sklep le v primeru, če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, kar pa ni primer v tem individualnem delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje je za izpolnitev obveznosti za povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki določilo prekratek 8-dnevni paricijski rok. Tožeča stranka je namreč v priglasitvi pravdnih stroškov predlagala, da ji te stroške tožena stranka povrne v paricijskem roku 15 dni, zato bi sodišče prve stopnje moralo soditi v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, kot to določa 2. člen ZPP.
stvarna pristojnost - spor o avtorskih pravicah - pravice iz industrijske lastnine
Tožnik v tem sporu uveljavlja izločitveno pravico v stečajnem postopku glede avtorske pravice nad računalniškimi programi, podatki, vezanimi nanje in pripravljalnim gradivom za 151 cenikov, ki jih je tožnik izdelal v okviru delovnega razmerja pri toženi stranki. Zato je na podlagi drugega odstavka 103. člena ZS (po katerem je za odločanje o sporih o pravicah intelektualne lastnine na prvi stopnji krajevno izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, razen za spore med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami, telesi, slikami, risbami in tehničnimi izboljšavami) za odločanje v tem sporu pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.
Točka d prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 določa obseg pravic intelektualne lastnine, za katero je lahko pristojno delovno sodišče. Gre le za pravice iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem, ne pa za celoten spekter intelektualne lastnine, med katero spada tudi avtorska pravica. To je razvidno iz določbe drugega odstavka 103. člena ZS, ki sicer določa izključno krajevno pristojnost okrožnega sodišča v Ljubljani za odločanje na prvi stopnji v sporih o pravicah intelektualne lastnine, razen za spore med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami teles, slikami, risbami in tehničnimi izboljšavami. Ta izjema se nanaša ravno na spore iz industrijske lastnine, v smislu točke d prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0013155
ZPP člen 39, 39/1, 41, 44, 155, 163, 163/2, 163/3. ZOdvT člen 24, 24/1. ZST-1 člen 31.
pravdni stroški - umik tožbe - ustavitev postopka - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - plačilo razlike plače - pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev
Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek (to je glede na vrednost glavnega zahtevka), kar izhaja tudi iz 1. odstavka 39. člena ZPP, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke (npr. v tožbi).
ZOdvT v tar. št. 6002 določa pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 % nagrade, vendar največ v znesku 20,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo pavšalni znesek v višini 20,00 EUR, čeprav v konkretnem primeru znaša 20 % nagrade manj kot 20,00 EUR. Zato je pritožba v tem delu utemeljena.
Pravilnik o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, o postopku za vpis v register pooblaščenih izvršiteljev ter o tarifi za plačilo dela in stroškov pooblaščenega izvršitelja – člen 5, 5/1.
Izvršitelj je dolžan organizirati svoj delovni proces tako, da lahko tekoče opravlja vsa dejanja določena z odredbo. V tem primeru namreč ne gre za situacijo, ko je odredba o uničenju oz. prodaji dana drugemu organu ali pravni osebi (kot recimo v primeru, ko je uničenje naloženo FURS) in je izvršitelj dolžan imeti predmet v hrambi do prevzema. Zato bremeni strošek hrambe posameznega predmeta po prejemu odredbe sodišča o uničenju, ki nastane zaradi organizacije delovnega procesa izvršitelja, izvršitelja samega.