invalid III. kategorije - uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalidska pokojnina - invalidnost I. kategorije
Ob priznanih omejitvah je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti in zmožnost opravljanja drugih ustreznih del v okviru štiriurnega delovnega časa. Pri tožniku ne gre za pridobitno dela nezmožnost, pač pa je v skrajšanem štiriurnem delovnem času še vedno zmožen za drugo ustrezno delo, ki bi ga opravljal z omejitvami. Zato tožnikov zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 7, 7/2, 15, 15/2, 18, 18/1, 33, 209, 209/1. ZMEPIZ člen 49, 49/1, 49/1-1, 50, 50/1.
lastnost zavarovanca - družbeništvo zasebne družbe - poslovodna oseba - pogoj minimalne plače - obvezno zdravstveno zavarovanje
Tožnica se je bila dolžna zavarovati na podlagi vzpostavljenega pravnega razmerja (družbeništva v zasebni družbi), ne glede na dosežen dohodek. Skladno z 2. odstavkom 15. člena v zvezi s 3. alineo 33. člena ZPIZ-1 se namreč družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe, obvezno zavarujejo in niso zavarovane na drugi podlagi. Tožnica je bila vpisana v register in ni bila zavarovana na drugi podlagi.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073456
ZASP člen 193, 193/2. ZASP-B člen 24, 24/1, 24/4. ZPP člen 212.
pravica distribuiranja – varstvo pravic proizvajalcev fonogramov - časovna veljavnost ZASP – imetnik pravice proizvajalca fonogramov – obstoj varstva pravice v državi članici EU – nesklepčnost – nekonkretizirane trditve
Pravice proizvajalcev fonogramov z ZAP, torej pred začetkom veljavnosti ZASP z dne 29. 4. 1995, na območju sedanje Republike Slovenije, niso bile varovane. Z uveljavitvijo ZASP pa so pod določenimi pogoji postale varovane. Varstvo proizvajalcev fonogramov je bilo omogočeno, če so bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 193. člena ZASP. Z navedeno določbo so varovani le fonogrami, ki so bili prvič posneti po 29. 4. 1975. Z novelo ZASP-B se je varstvo razširilo tudi na fonograme, ki niso bili varovani po 1. 2. in 3. odstavku 193. člena ZASP. Tako so inter alia varovani tudi fonogrami, ki so bili prvič posneti pred 29. 4. 1975, pod pogojem, da so na dan pristopa Republike Slovenije k Evropski uniji varovani v vsaj eni državi članici Evropske unije (oživitev varstva), kar določa 1. odstavek 24. člena ZASP-B. V skladu s 4. odstavkom 24. člena ZASP-B mora obstoj varstva neke pravice v državi članici Evropske unije dokazati tisti, ki se nanj sklicuje.
Za uspeh tožeče stranke pri varstvu pravic proizvajalcev fonogramov po določbi 2. odstavka 193. člena ZASP je ključnega pomena, da stranka zatrjuje in dokaže, da so bili fonogrami prvič posneti po 29. 4. 1975.
ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
VSL0057274
OZ člen 171, 299. ZBPP člen 46.
zavarovanje odškodninske odgovornosti – zamuda – tek zakonskih zamudnih obresti – brezplačna pravna pomoč – povračilo stroškov za izvedenino
Toženka v tej pravdi odgovarja za tožnici nastalo škodo na podlagi zavarovanja odgovornosti, sklenjenega z njenim zavarovancem. Škodo načeloma torej krije v obsegu, kot bi jo moral plačati njen zavarovanec. To pa velja tudi za zamudne obresti. Te tožnica terja od poteka 14-dnevnega roka po vložitvi odškodninskega zahtevka A., d.d., torej od nastopa zamude s plačilom. Zmotno je pritožbeno stališče, da toženka ne more trpeti posledic zamude, če jo je zavarovanka šele kasneje obvestila o škodnem dogodku. Gre za njuno notranje razmerje, ki pa na obveznosti nasproti tretjim ne more vplivati.
Terjatev stranke (upravičenca do brezplačne pravne pomoči) proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih sodišče prisodi v korist upravičenca, z odločbo, s katero se postopek pred njim konča, pa preide na Republiko Slovenijo po samem zakonu do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, vendar šele z dnem pravnomočnosti odločbe pravdnega sodišča o stroških postopka.
Temelje za oceno izgubljenega dobička mora razkriti odškodninski upravičenec in on nosi glede tega trditveno in dokazno breme - podati mora trditve tako o višini posameznih postavk kot razloge, zaradi katerih je prav na tak način izračunan izgubljeni dobiček mogoče utemeljeno pričakovati. Za te trditve pa mora predložiti tudi primerne in zadostne dokaze. Koliko dejstev mora zatrjevati in katere dokaze mora predložiti, je odvisno tudi od ugovorov nasprotne stranke.
Naročnik lahko graja napake po pozivu k pregledu in prevzemu, torej takrat, ko podjemnik sam sporoči, da je delo dokončano. Ko se delo še izvršuje, lahko naročnik graja pričakovane (in torej morda še niti ne obstoječe) napake. Vendar pa to podjemnika ne odveže bremena grajanja napak potem, ko ga podjemnik pozove na pregled in prevzem, saj se obstoj napak lahko zares ugotovi šele potem, ko so po podjemnikovem mnenju dela izvršena.
Podjemnik od naročnika ne more zahtevati plačila, preden od naročnika ne zahteva, naj pregleda in prevzame izvršeno delo. Podjemnik po pregledu in prevzemu praviloma ne odgovarja več za očitne napake in lahko od naročnika zahteva plačilo.
Zakon nalaga pregled „brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče“. Pregled in prevzem morata biti torej opravljena nemudoma, razen če temu nasprotujejo utemeljen razlog. Če pa naročnik nemudoma ne pregleda in prevzame izvršenega dela brez utemeljenega razloga, se delo šteje za prevzeto. Podjemnik je upravičen do plačila kljub temu, da ni bilo ne pregleda, ne prevzema. Nastopi namreč fikcija pregleda in prevzema.
Breme zatrjevanja, in po potrebi dokazovanja, da je bilo delo izvršeno v skladu s podjemno pogodbo, nosi podjemnik, vendar le do pregleda in prevzema ali fikcije prevzema. Že po prejemu poziva k prevzemu, ki mu ni nemudoma sledilo grajanje napak, je nastala fikcija prevzema.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013418
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179. ZVZD člen 5, 6. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih člen 50.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - soprispevek
Do poškodbe tožnika je prišlo pri zapiranju protipožarnih vrat, ki so tožniku delno priprla roko in mu odščipnila četrti prst leve roke. Prvo tožena stranka je opustila nadzor nad upoštevanjem navodil za varno delo oz. varno uporabljanje vrat, zato je odgovorna za nastalo škodo po načelu krivdne odgovornosti.
Tožnik je ravnal v nasprotju s tisto skrbnostjo za lastno varnost, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca, ko stopa skozi vrata, posebej še, če gre za težka vrata, ki se zapirajo na poseben zapiralni mehanizem. Tožnik je poskušal ustaviti vrata, tako da je dlan leve roke naslonil na vrata in jih skušal zadržati. Tudi po izkustvenem pravilu je takšno ravnanje lahkomiselno, saj bi moral pričakovati, glede na težo vrat, da mu lahko vrata prste stisnejo, glede na kratek časa zapiranja vrat. Zato tožnikov soprispevek k nastanku škode znaša 20 %.
ZDR člen 31, 35, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1, 251.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - goljufija - ponarejanje listin
Ni dokazano, da je tožnica vedela, da gre za ponarejene listine, zato ji uporabe ponarejene oz. spremenjene listine kot prave, to je ravnanja, ki naj bi imelo znake kaznivega dejanja, ni mogoče očitati. Prav tako ni dokazano, da je bila tožnica tista oseba, ki je ponaredila žig in podpis odgovornega projektanta na projektu vodovodnega priključka. Zato ji kršitve delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 251. členu KZ-1 ni mogoče očitati.
Do umika tožbe je prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka oz. plačila razlike nezakonito odvzetega zneska pokojnine. Zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odst. 158. člena ZPP).
Po prvem odstavku 246. člena ZUJF javnemu uslužbencu, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s 54. členom oziroma četrtim odstavkom 130. člena ali 402. člena in 404. člena ZPIZ-1 pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Tožnik je spornega dne pridobil pravico do starostne pokojnine, zato je tožena stranka imela pravno podlago, da je tožniku na podlagi 246. člena ZUJF izdala sklep, da tožniku preneha veljati pogodba o zaposlitvi.
zavarovalno razmerje - lastnost zavarovanca - poslovodna oseba
V smislu 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 je bilo obvezno zavarovanje poslovodnih oseb in družbenikov do uveljavitve novele zakona ZPIZ-1 s 1. 1. 2002 obvezno le, če so dosegle takšne dohodke, ki so predstavljali osnovo za obračun dohodnine, najmanj v znesku minimalne plače, in če niso bile obvezno zavarovane na drugi podlagi. Oba pogoja sta morala biti izpolnjena kumulativno, saj sicer do 31. 12. 2001 za takšne osebe zavarovanje ni bilo obvezno. Od uveljavitve novele ZPIZ-1 od 1. 1. 2002 dalje pogoj osnove za obračun dohodnine najmanj v višini minimalne plače ni bil več določen. Ker sodišče prve stopnje teh pravno relevantnih dejstev za obdobje od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 ni ugotavljalo, je tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjskega posamičnega upravnega akta o lastnosti zavarovanca na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2000 dalje (do 17. 4. 2011 ter od 8. 7. 2011 do 18. 8. 2011) preuranjeno zavrnilo.
zapuščinski postopek - sporna dejstva o očetovstvu - predhodno vprašanje - napotitev na pravdo
Vprašanje veljavnosti očetovstva kot predhodno vprašanje, se lahko ugotavlja le po postopku, predpisanem v ZZZDR in pod pogoji, kot jih določa ZZDZR, v pravdnem postopku. Tožba, na vložitev katere se napoti oseba, katere pravico zapuščinsko sodišče šteje za manj verjetno, glasi le na ugotovitev, da je pokojni zapustničin sin njun oče in ne na ugotovitev, da jima pripada dedna pravica po zapustnici.
Tožnici je bila izrečena sankcija za težjo disciplinsko kršitev. Očita se ji hudo nedostojno, nasilno ali žaljivo obnašanje do strank in sodelavcev pri opravljanju dela, in sicer do predpostavljenega direktorja urada. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila očitano težjo disciplinsko kršitev, zato sta izpodbijana sklepa o denarni kazni zaradi disciplinske kršitve nezakonita.
Izpodbijana sodba o delnem posegu v drugostopenjski posamični upravni akt na način, da so določene dodatne omejitve glede na preostalo delovno zmožnost, ki se nanašajo predvsem na zmanjšano število tedenskih aktivnih učnih ur z dijaki,... temelji izključno na mnenju izvedenca medicinske stroke. Sodišče je izvedenskemu mnenju sledilo v celoti, ne da bi predhodno odpravilo protislovje v njegovi oceni. Izvedenec se je namreč strinjal z oceno invalidske komisije II. stopnje, ob tem pa predlagal dodatne omejitve v zvezi s preostalo delovno zmožnostjo, ki se nanašajo izključno na učno vzgojni proces, čeprav je invalidska komisija II. stopnje izrecno ugotovila, da tožnik za delo učitelja praktičnega pouka sploh več ni zmožen. Zato je ostalo nerazčiščeno vprašanje o tem, ali je tožnik za delo na delovnem mestu, “učitelja praktičnega pouka“, zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, sploh še zmožen ali ne.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013388
ZTPDR člen 70. ZDR člen 182, 182/1. OZ člen 131. ZDR-1 člen 177.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - prometna nezgoda - voznik tovornega vozila
Toženec (voznik tovornega vozila s prikolico) hitrosti in načina vožnje ni prilagodil masi tovornega vozila in razmeram na cesti, kar je imelo za posledico pregretje zavor. Toženec zaradi zmanjšanega zavornega učinka do kritičnega ovinka ni mogel dovolj zmanjšati hitrosti, da bi lahko varno prevozil ovinek in v posledici tega se je priklopljena prikolica zaradi ostrega zavoja, zvrnila na levi bok. Toženec je bil izkušen poklicni voznik (22 let izkušenj). Vozil je na cesti, ki jo je dobro poznal. Zavedal se je, da prevaža tovor, ki je težji od 20.000 kg, kar je skupaj s težo vozila znašalo 37.000 kg. Glede na to, da je poznal cesto in vedel, da gre za dolg spust, a je vseeno vozil v 6 prestavi, čeprav je vedel, da to ni običajno, predstavlja takšno ravnanje tožnika hudo malomarno ravnanje.
Najemne pogodbe ni mogoče odpovedati s tožbo, če najemodajalec predhodno, z opominom z vsebino iz 3. odstavka 103. člena SZ-1, ni pisno opozoril najemnika, ki krši najemno pogodbo. Najemodajalec mora poskrbeti, da je najemnik dejansko seznanjen z opominom, z vsebino kot jo določa zakon. Bistvo 3. odstavka 103. člena SZ-1 je v tem, da se najemniku omogoči, da svojo obveznost izpolni in se seznani s posledicami, če tega ne bo storil. Dokazno breme glede dejanske seznanjenosti najemnika je na najemodajalcu.
pravno varstvo - javni uslužbenec - opravljanje dela po navodilih in odredbah
Delodajalec, ki delavca premesti na drugo delovno mesto, od delavca lahko zahteva predajo dela in sredstev za delo, ki mu jih je izročil za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu. Tožnica v času, ko ji je bila pisna odredba izdana, dela ni več opravljala v sporni enoti, zato je tožena stranka, zaradi zagotovitve kontinuitete delovnega procesa, od nje imela pravico zahtevati, da svoji naslednici preda delo in predmete, last tožene stranke, ki so bili neposredno povezani z opravljanjem dela v tej enoti in jih tožnica na novem delovnem mestu v drugi enoti ni več potrebovala.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – domnevna baza – subjektivni pogoj izpodbojnosti – objektivni pogoj izpodbojnosti – običajen rok izpolnitve – trditveno in dokazno breme – prekoračitev trditev – načelo kontradiktornosti – pravilo vračanja neupravičeno pridobljenega – kondikcijski zahtevek – pobot zaradi nadomestne izpolnitve – verižna kompenzacija – stroški postopka – potni stroški pooblaščenca – odvetnik v kraju izven območja sodišča
Izpodbijani pravni dejanji sta bili storjeni v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko. Zato je bila tožena stranka dolžna trditi in dokazati, da takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, ni vedela oziroma ni morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna. Glede na domnevno bazo bi torej morala trditi in dokazati bodisi, da dejanje ni bilo storjeno v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka, bodisi da je ob dolžnem in skrbnem ravnanju pri sklepanju izpodbijanih poslov utemeljeno sklepala, da tožeča stranka ni insolventna.
Tožeča stranka zatrjevala obstoj verižne kompenzacije, glede katere se je sodna praksa že večkrat izrekla, da dejansko ne gre za pobot, ampak za odpuste dolga.
zastaranje – petletni zastaralni rok – desetletni zastaralni rok – notarski zapis – neposredno izvršljiv notarski zapis – izvršilni naslov
Za terjatev iz notarskega zapisa, ki ni neposredno izvršljiv, je treba uporabiti splošni, petletni zastaralni rok. Okoliščine, ki utemeljujejo daljši (desetletni) zastaralni rok, so zlasti gotovost dolžnikovega položaja in neobstoj bojazni, da bi se s potekom časa dokazi uničili, te značilnosti pa so lastne le neposredno izvršljivim notarskim zapisom, in ne notarskim zapisom nasploh. Neposredno izvršljiv notarski zapis zaradi dolžnikovega pristanka na neposredno izvršljivost predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik neposredno vloži predlog za izvršbo.