CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0082370
OZ člen 171, 179. ZPP člen 14.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - povzročitev lahke telesne poškodbe - vezanost civilnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo - odškodninska odgovornost povzročitelja - deljena odgovornost - ugovor deljene krivde - dokaz z izvedencem - listinski dokaz - identično dejansko stanje - pravična denarna odškodnina
Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Pravdno sodišče teh dejstev, če obenem tvorijo podlago za odločitev o obstoju civilnopravne obveznosti, ne sme ugotoviti drugače. Kljub kazenski obsodilni sodbi pa mora pravdno sodišče samostojno presojati ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti, saj kazenska obsodilna sodba ugotovitev glede tega vprašanja ne vsebuje, ker je to vprašanje za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja nepomembno.
Sodišče je lahko odločilo o nepremoženjski škodi brez izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke.
Tožena stranka (pravna oseba) je imela s Pošto Slovenije sklenjen dogovor o uporabi poštnega predala in sicer, da se ji vse pošiljke, naslovljene na naslov, kjer ima svoj sedež, vročajo preko poštnega predala. Zato je Pošta ravnala pravilno, ko je toženi stranki v poštnem predalu pustila obvestilo o prispelem pismu (tožbo skupaj s pozivom, da stranka odgovori na tožbo), na katerem je poštni delavec označil, kje in v katerem roku se pismo lahko prevzame in po roku pustil sodno pošiljko v poštnem predalu. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da ji sodna pošiljka (tožba) ni bila pravilno vročena v odgovor.
zapuščinski postopek - sporna dejstva o očetovstvu - predhodno vprašanje - napotitev na pravdo
Vprašanje veljavnosti očetovstva kot predhodno vprašanje, se lahko ugotavlja le po postopku, predpisanem v ZZZDR in pod pogoji, kot jih določa ZZDZR, v pravdnem postopku. Tožba, na vložitev katere se napoti oseba, katere pravico zapuščinsko sodišče šteje za manj verjetno, glasi le na ugotovitev, da je pokojni zapustničin sin njun oče in ne na ugotovitev, da jima pripada dedna pravica po zapustnici.
ZDSS-1 člen 42, 42/2. ZJU člen 24, 25. ZUJIK člen 45, 45/1.
zavrženje tožbe - javni zavod - sodno varstvo - notranji postopek pri delodajalcu - procesna predpostavka
Za toženo stranko, ki je javni zavod na področju kulture, velja ZUJIK, ki v prvem odstavku 45. člena napotuje na ZJU. Ta v 24. in 25. členu določa notranji postopek pri delodajalcu, ki je procesna predpostavka za sodno varstvo. Ker tožnica pred vložitvijo tožbe ni vložila pritožbe zoper podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni podana procesna predpostavka za sodno varstvo, zato je sodišče prve stopnje njeno tožbo pravilno zavrglo.
Ker ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe na ugotovitev pravnega razmerja, ki je glede lastništva že vpisano v zemljiški knjigi, se tožba zavrže.
ZPIZ-1 člen 25, 25/1, 34, 34-7. ZPIZ-2 člen 3, 6, 11. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - prostovoljna vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje
V ZPIZ-2 je bil za zavarovance iz 3. člena določen rok, v katerem morajo ustrezno urediti prostovoljno zavarovanje. Na podlagi te določbe so zavarovanci do vključno 7. 6. 2013 lahko na podlagi dokazil uredili prostovoljno zavarovanje. Tožnica tega ni storila, saj je vlogo za spremembo šifre vrste zavarovanja vložila 12. 6. 2013, rok za vložitev pa se je iztekel 7. 6. 2013. Ker je tožnica zamudila rok za vložitev zahteve, je toženec takšno vlogo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje, na podlagi 7. alinee 34. člena ZPIZ-1 od 1. 2. 2012 dalje, pravilno zavrgel (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z 11. členom ZPIZ-2).
Po prvem odstavku 246. člena ZUJF javnemu uslužbencu, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s 54. členom oziroma četrtim odstavkom 130. člena ali 402. člena in 404. člena ZPIZ-1 pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Tožnik je spornega dne pridobil pravico do starostne pokojnine, zato je tožena stranka imela pravno podlago, da je tožniku na podlagi 246. člena ZUJF izdala sklep, da tožniku preneha veljati pogodba o zaposlitvi.
Poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev, vendar samo za navadne in podrejene terjatve. Če je dolžnik v posodobljenem seznamu terjatev priznal upnika kot ločitvenega upnika, zanj ne učinkuje pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava in ni podlage za uporabo 1. točke prvega odstavka 216. člena ZFPPIPP,temveč sodišče opravi izvršbo za izterjavo celotne terjatve.
Pri izvajanju nove sistemske ureditve socialno varstvenih prejemkov po ZSVarPre in ZUPJS, ki sta se dejansko začela uporabljati s 1. 1. 2012, ni mogoče zakonito poseči v pridobljeno pravico po prej veljavnih predpisih na način, kot se zavzema tožena stranka. Tudi v konkretnem primeru je bilo po ugotovitvi, da tožnik po novi pravni ureditvi več ne izpolnjuje pogojev za denarno socialno pomoč, niti za kakšno drugo pravico iz sistema socialne varnosti, mogoče pravnomočni posamični upravni akt, na podlagi katerega je bil pred tem več let uživalec denarne socialne pomoči, z odločbo z dne 16. 4. 2012 zakonito razveljaviti z učinkom za naprej, kot je razsojeno z izpodbijanim delom prvostopenjske sodbe, ne pa za nazaj s 1. 1. 2012.
Predmeti lizinga so bili res ukradeni in v okviru kazenskega postopka zaseženi, vendar ni mogoče mimo neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili vsi predmeti že po dobrih treh mesecih vrnjeni toženi stranki kot njihovemu lastniku. Ko so bili predmeti lizinga vrnjeni toženi stranki, je ta pozvala tožečo stranko, da jih prevzame. Ker tožeča stranka tega ni želela, je na koncu tožena stranka predmete lizinga prodala. Za tako ravnanje je imela tožena stranka v razmerju do prvotnih lastnikov podlago v določbi 64. člena SPZ, po kateri je na predmetih lizinga veljavno pridobila lastninsko pravico (in na kar je tožena stranka ves čas postopka, pa tudi še v odgovoru na pritožbo, opozarjala). Povedano pa pomeni, da predmeti lizinga niso imeli pravne napake, saj je tožena stranka s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe na njih veljavno pridobila lastninsko pravico. Zgolj začasna evikcija pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, po veljavni sodni praksi ne daje podlage za avtomatično razdrtje pogodbe.
ZDR-1 člen 17, 17/3, 18, 200, 200/1, 200/2, 200/3.
obstoj delovnega razmerja - sodno varstvo - elementi delovnega razmerja
Tožnik je delal pri toženi stranki na način, da so izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1 (delo je opravljal po navodilih delodajalca; vključen je bil v delovni proces; za delo je prejel plačilo). Tožnik je bil vsakodnevno prisoten na delu približno 8 ur. Tožena stranka je določala vsebino njegovega dela, torej sestavo in montažo televizijskih prispevkov ter mu pri tem dala dodatne pogoje glede montaže. Zato je tožnikov zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja utemeljen.
Temelje za oceno izgubljenega dobička mora razkriti odškodninski upravičenec in on nosi glede tega trditveno in dokazno breme - podati mora trditve tako o višini posameznih postavk kot razloge, zaradi katerih je prav na tak način izračunan izgubljeni dobiček mogoče utemeljeno pričakovati. Za te trditve pa mora predložiti tudi primerne in zadostne dokaze. Koliko dejstev mora zatrjevati in katere dokaze mora predložiti, je odvisno tudi od ugovorov nasprotne stranke.
Pri tožniku je prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti v smislu 1. alinee drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, vendar šele od 26. 2. 2014 dalje. Stanje, ugotovljeno po dokončni odločbi, zlasti če gre za poslabšanje zdravstvenega stanja, je lahko edino stvar novega postopka pri tožencu, ne more pa biti novo stanje upoštevno v tem postopku.
Tožnici je bila izrečena sankcija za težjo disciplinsko kršitev. Očita se ji hudo nedostojno, nasilno ali žaljivo obnašanje do strank in sodelavcev pri opravljanju dela, in sicer do predpostavljenega direktorja urada. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila očitano težjo disciplinsko kršitev, zato sta izpodbijana sklepa o denarni kazni zaradi disciplinske kršitve nezakonita.
Izpodbijana sodba o delnem posegu v drugostopenjski posamični upravni akt na način, da so določene dodatne omejitve glede na preostalo delovno zmožnost, ki se nanašajo predvsem na zmanjšano število tedenskih aktivnih učnih ur z dijaki,... temelji izključno na mnenju izvedenca medicinske stroke. Sodišče je izvedenskemu mnenju sledilo v celoti, ne da bi predhodno odpravilo protislovje v njegovi oceni. Izvedenec se je namreč strinjal z oceno invalidske komisije II. stopnje, ob tem pa predlagal dodatne omejitve v zvezi s preostalo delovno zmožnostjo, ki se nanašajo izključno na učno vzgojni proces, čeprav je invalidska komisija II. stopnje izrecno ugotovila, da tožnik za delo učitelja praktičnega pouka sploh več ni zmožen. Zato je ostalo nerazčiščeno vprašanje o tem, ali je tožnik za delo na delovnem mestu, “učitelja praktičnega pouka“, zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, sploh še zmožen ali ne.
ZJU člen 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-3, 149/3. ZDR člen 2.
premestitev - javi uslužbenec
Tožena stranka je izkazala utemeljen razlog za premestitev tožnika (to je, da se ponovno vzpostavi učinkovito oziroma smotrno delo pri toženi stranki). V domeni delodajalca in ne delavca je, da se odloči, katere ukrepe je potrebno sprejeti za zagotovitev učinkovitosti in smotrnosti delovnega procesa, sodišče pa ni pristojno in ne more ocenjevati, kako je oz. bo konkretna premestitev vplivala na učinkovitost organa. Premestitev tožnika tudi ni predstavljala sankcioniranja zaradi določene zadeve. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o premestitvi utemeljeno zavrnilo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VDS0012946
ZDR člen 184. ZTPDR člen 73. ZPP člen 18. ZMZPP člen 2, 2/1, 30, 30/1, 30/2, 31, 52, 52/3. ZOR člen 173, 185, 185/1, 185/3, 188, 188/1, 188/2, 195, 195/2, 206, 206/4, 376, 376/2. OZ člen 352. ZDM člen 2.
pristojnost - mednarodni element - uporaba domačega prava - odgovornost ladjarja - pravilo najtesnejše vezi - zastaranje - poklicna bolezen - vezanost na pravnomočno sodbo v socialnem sporu - vzročna zveza - nevarna dejavnost - solidarna odgovornost - premoženjska škoda - alternativna vzročnost - premoženjska škoda - izgubljeni zaslužek - renta
Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi poklicnega obolenja, ki je nastalo kot posledica dela na ladjah toženk. Sporno razmerje (glede na to, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v Sloveniji, da sta se tožnik in drugo toženka dogovorila za pristojnost slovenskega sodišča in da je tožnik slovenski državljan) ima najtesnejšo zvezo s slovenskim pravom.
V primerih uveljavljanja škode zaradi poklicne bolezni začne teči zastaranje takrat, ko so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na osebo določenega povzročitelja, oziroma ko bi oškodovanec mogel vložiti odškodninski zahtevek zaradi poklicne bolezni. V socialnem sporu sta sodna izvedenca v pisnem mnenju obrazložila, da je treba zdravstvene težave tožnika pripisati tudi delovnemu okolju (izpostavljenosti vibracijam na ladji). Tožnik je s prejemom tega mnenja zvedel za vzrok škode, zato je takrat začel teči 3-letni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka.
V socialnem sporu je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožnikova invalidnost deloma posledica poklicne bolezni v 33 % in deloma bolezni v 67 %. Druga toženka kot tožnikov delodajalec je imela možnost sodelovati v socialnem sporu. Zato je delovno sodišče glede vzroka tožnikove invalidnosti vezano na pravnomočno sodbo iz socialnega spora.
Tisti, ki se ukvarja z dejavnostjo, pri kateri lahko pride do poklicne bolezni, za nastalo škodo odgovarja po načelu objektivne odgovornosti.
Iz zemljiške knjige je razvidno, da je bil v zemljiški knjigi vpis na drugo toženo stranko izveden neposredno od tožeče stranke (na podlagi drugega odstavka 150. člena ZZK-1). Prva tožena stranka torej v zemljiški knjigi ni bila nikoli vpisana kot lastnica sporne nepremičnine. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka zahtevati tudi neveljavnost in izbris vpisa na prvo toženo stranko, je zato napačno. Namen izbrisne tožbe je doseči izbris tistega vpisa, za katerega se izkaže, da je materialnopravno neveljaven. V predmetni zadevi je to vpis, opravljen pod Dn. št. 1, zato drugačnega zahtevka tožeča stranka niti ni mogla postaviti. Res pa je, da je v pravdi potrebno ugotoviti materialnopravno neveljavnost obeh podlag za ta vpis, to je pogodbe z dne 30.11.2011 med tožečo in prvo toženo stranko in pogodbe z dne 14.12.2011 med prvo in drugo toženo stranko.
pravno varstvo - javni uslužbenec - opravljanje dela po navodilih in odredbah
Delodajalec, ki delavca premesti na drugo delovno mesto, od delavca lahko zahteva predajo dela in sredstev za delo, ki mu jih je izročil za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu. Tožnica v času, ko ji je bila pisna odredba izdana, dela ni več opravljala v sporni enoti, zato je tožena stranka, zaradi zagotovitve kontinuitete delovnega procesa, od nje imela pravico zahtevati, da svoji naslednici preda delo in predmete, last tožene stranke, ki so bili neposredno povezani z opravljanjem dela v tej enoti in jih tožnica na novem delovnem mestu v drugi enoti ni več potrebovala.