Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Kateri so utemeljeni razlogi za spremembo prebivališča otrok in ali je dopustno spremeniti prebivališče v korist otrok zaradi razloga uveljavljanja socialnih transferjev starša, na naslovu katerega so otroci stalno prijavljeni?
- Ali je dopustno upoštevati oziroma odštevati izredno socialno pomoč pri določitvi preživnine?
- Kako se pri presoji preživninske zmožnosti staršev upošteva potencialni, še ne realiziran zaslužek?
Predlog se zavrne.
Gre za pomembno kvalitativno prostorsko razliko v razdalji, ki utemeljuje prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev, da se v izreku določeni stroški otroka krijejo le ob predhodnem soglasju obeh staršev.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
"Ali je ob ugotovljenem dejstvu, da je bila toženka nepoštena pridobiteljica v smislu 193. člena OZ že od sklenitve pogodbe, pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od vložitve zahtevka za njihovo plačilo?"
Ustavnoskladna razlaga 113.a člena ZP-1 narekuje, da mora biti storilcu, ne glede na določbe o ugovoru iz drugega odstavka člena 113.b člena ZP-1, zagotovljeno, da se pred odločitvijo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja seznani s kršitvijo ter o njej v primernem roku izjavi. To lahko zagotovi bodisi prekrškovni organ še pred vložitvijo predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja bodisi sodišče v sodnem postopku, če tega predhodno ni storil že prekrškovni organ. Sodišče, ki mora pri odločanju skrbeti za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ima namreč, upoštevaje strukturo prekrškovnega postopka, v katerem nastopa prekrškovni organ v vlogi tožilca, dolžnost poskrbeti za udejstvovanje načela kontradiktornosti. Le taka razlaga tretjega odstavka 113.a člena ZP-1 je skladna z 29. členom Ustave RS.
Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja z utemeljitvijo, da prekrškovni organ lastnika oziroma uporabnika vozila predhodno ni obvestil o kršitvi ter mu dal možnosti, da se o njej izjavi, obenem pa kontradiktornosti v postopku odločanja ni zagotovilo samo v okviru sodnega postopka, je v nasprotju z jamstvi poštenega sojenja iz 29. člena Ustave RS.
Določba petega odstavka 157. člena ZKP določa (le), da lahko pridržanje po drugem odstavku tega člena traja največ oseminštirideset ur, pri čemer jezikovna razlaga navedenega pravila ne izključuje možnosti, da policija osumljenca po pridržanju izpusti na prostost ter ga nato znova iz enakih razlogov pridrži.
Po sodni praksi ESČP zagotavljanje pripornikove udeležbe v postopku preko videokonference samo po sebi ni v nasprotju s 6. členom EKČP, (i) če zasleduje legitimen cilj in (ii) če je izvedeno na način, ki obrambe ne postavi v občutno slabši položaj nasproti tožilstvu. Legitimni cilji so lahko zagotavljanje javne varnosti, varovanje pravic oškodovancev in prič ter zagotavljanje sojenja v razumnem roku in s tem povezanega rednega reševanja pripada zadev. Obramba ni postavljena v občutno slabši položaj, če je priporniku omogočeno vidno in slušno spremljanje dogajanja na naroku, sodišču, strankam in drugim udeležencem pa na enak način omogočena zaznava pripornika, ter če je priporniku omogočen zaupen posvet z zagovornikom.
V dokaznem položaju, ko si nasproti stojita le obdolženčev zagovor in oškodovančeva izpovedba, mora sodišče posebej skrbno obrazložiti, zakaj verjame oškodovančevi izpovedbi in ne zagovoru, pri čemer si mora prizadevati, da dokazne zaključke, če je to le mogoče, preverja tudi s kontrolnimi dokazi. V obravnavani zadevi je odločilno, da je sodišče glede vseh kaznivih dejanj razpolagalo z najmanj enim neposrednim dokazom (izpovedbo oškodovanca), ki ga je lahko dokazno ocenilo skladno z zahtevami 355. člena ZKP, zato ne drži navedba vložnikov, da je sodišče eno dejanje utemeljevalo z drugim. Dopustno pa je, da je sodišče pri ocenjevanju posameznih izpovedb upoštevalo tudi sliko, ki jo je pokazal dokazni postopek kot celota.
V Zakonu o kazenskem postopku ni določbe, ki bi narekovala drugačno štetje rokov v primeru, da je obdolžencu sodba vročena dvakrat. Zato velja splošno pravilo prvega odstavka 87. člena ZKP, da se roki, ki so določeni v zakonu, ne smejo podaljšati. Pravno relevantna je zgolj prva vročitev odločbe, saj rok za vložitev pritožbe ni podaljšljiv. Z njegovim iztekom, če pritožba ni vložena, nastopi pravnomočnost.
Bistvo kaznivega dejanja poslovne goljufije je prav v tem, da ima ravnanje storilca, s katerim je oškodovanca spravil ali držal v zmoti, za posledico, da oškodovanec v svojo škodo razpolaga s premoženjem. Preslepitveni namen pa je, kot subjektivni znak poslovne goljufije, odločilni element, ki glede na dane okoliščine konkretnega primera, razmejuje civilno neizpolnitev obveznosti od kaznivega dejanja preslepitve. Gre za zavest storilca, da kljub danim zavezam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da subjektivne okoliščine niso predmet opisa kaznivega dejanja, temveč sodijo v obrazložitev sodbe, pri čemer se na te okoliščine sklepa na podlagi navedb v izreku sodbe.
Ni mogoče sprejeti stališča zahteve, da je bilo o tem delu obsojenčevega ravnanja že pravnomočno razsojeno v prekrškovnem postopku, saj je bil v okviru prekrškovnega postopka obravnavan zgolj en izsek istega historičnega dogodka, v okviru kazenskega postopka pa še preostali del. Kršitev načela ne bis in idem torej ni podana, saj se obsojencu v kazenskem postopku ne očita identična stvar, kot se mu je očitala v okviru prekrška zoper javni red in mir.
V obravnavanem primeru ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe napačno oziroma očitno protispisno navedlo, da oškodovanka v preiskavi ni izpovedovala, čeprav je bila v resnici zaslišana, predstavlja bistveno neskladje med dejanskim stanjem in razlogi sodbe.
Obravnavana situacija, ki zajema kvalificirano obliko očitanega kaznivega dejanja, je drugačna, saj relevantna določba po drugem odstavku 307. člena KZ-1 (ne glede na to, da se sklicuje na prvi odstavek 307. člena KZ-1) obsega dodatni razlikovalni element - v tem primeru hrambo "velike količine" prepovedanega orožja - katerega prekršek po 19. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 ne vsebuje, zato o prekrivanju s prekrškom po tej določbi že iz tega razloga ni mogoče govoriti. Določbi prvega in drugega odstavka 307. člena KZ-1 tudi nista v takšni povezavi, da bi morebitna neustavnost prvega odstavka nujno vplivala na neustavnost drugega odstavka po tem členu, sicer pa vložnik s tem v zvezi v zahtevi ne ponudi prav nobene argumentacije.