Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je materialnopravno pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da je dopuščanje izbirne pravice imetnika kršenih pravic intelektualne lastnine glede pravne podlage za uveljavljanje zahtevkov zoper kršitelje skladno z določbami 13. člena, v zvezi z določbami prvega odstavka 2. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine ter cilji in namenom citirane direktive, ki jo je sodišče v skladu z določbami 3.a člena, v zvezi z določbami 23. člena Ustave RS dolžno upoštevati pri odločanju, tj. ali lahko imetnik avtorske pravice oz. kolektivna organizacija v primerih, ko avtorska pravica ni bila prenesena oz. nadomestilo za uporabo avtorske pravice ni bilo plačano, zahtevke zoper uporabnike uveljavlja bodisi na podlagi implementacijskega predpisa, to je na odškodninski pravni podlagi po določilih ZASP (168. člen ZASP), bodisi na podlagi splošnih predpisov, tj. na obogatitveni pravni podlagi po določilih OZ (190., 198. čl. OZ)?
Zgolj sklicevanje predlagateljev na sklep Vrhovnega sodišča III R 30/2025 z dne 13. 1. 2026 in pavšalno navajanje, da predmetni izvršilni postopek temelji na istih dejanskih in procesnih okoliščinah, na istih ravnanjih sodišča prve stopnje ter da je neposredno povezan z drugimi sodnimi postopki, v katerih je Vrhovno sodišče že ugotovilo objektivni dvom v nepristranskost, samo po sebi ne more predstavljati podlage za presojo, da so prav vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni nepristranskega odločanja v obravnavani zadevi.
Očitki o dolgotrajnosti postopka in domnevno neizvršenih napotkih višjih sodišč ne predstavljajo "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP. Za odpravo zatrjevanih nepravilnosti imajo stranke na voljo druga pravna sredstva oziroma druge procesne institute v okviru postopka.
Katastrske občine, ki spadajo v določen sodni okraj, so še vedno določene z Zakonom o postopku za ustanovitev, združitev oziroma spremembo območja občine ter območjih občin. Sporne dolžnikove nepremičnine se nahajajo na območju katastrske občine ..., ki je v skladu z 49. točko 8. člena ZPUZSO spadala v območje občine Ribnica oziroma sodnega okraja Ribnica in s tem v območje Okrajnega sodišča v Kočevju in ne na območje Okrajnega sodišča v Ljubljani, kot je v svojem sklepu napačno navedlo Okrajno sodišče v Piranu.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je materialnopravno napačna odločitev pritožbenega sodišča, da gre v primeru terjatve ZZZS (tožeče stranke) do delodajalca za povrnitev refundiranih nadomestil, zaradi neizvedenega zdravniškega pregleda po drugem odstavku 87. člena ZZVZZ, za sukcesivno nastajajočo premoženjsko škodo, in je zato materialnopravno napačna tudi odločitev o pričetku tega zastaranja zahtevka?
Za družbo je nujno potreben cilj zagotovitev ohranitve in dolgoročnega poslovanja podjetja. V tem smislu je pomemben namen družbe, ki je določen zakonsko ali v aktu družbe. Namen tožene stranke je, da na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 69. člena ZOEE v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZOEE in v skladu s Pogodbo izvaja posamezne naloge gospodarske javne službe distribucije električne energije iz drugega odstavka 69. člena ZOEE. Zadržanje dobička bi bilo tako v tem primeru utemeljeno le, če bi bilo z izplačilom bilančnega dobička ogroženo doseganje navedenih ciljev in s tem dolgoročni obstoj družbe.
S tem, ko je sodišče druge stopnje kot relevantne upoštevalo poslovne rezultate, ki so se dejansko izkazali šele po sprejemu izpodbijanega sklepa (upoštevan negativni poslovni rezultat tožene stranke v letu 2022), je relevantne okoliščine v zvezi z uporabo bilančnega dobička dejansko presojalo ex post. Rezultate poslovanja v letu 2022 bi v zvezi z uporabo bilančnega dobička iz leta 2021 lahko upoštevalo le ex ante v okviru predvidevanj v času odločanja skupščine, v kar bi lahko sodili tudi predvidljivi učinki začasnega ukrepa v ZUOPVCE, ki je v času odločanja skupščine že prenehal veljati.
S tem, ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje ter na negativno poslovanje tožene stranke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.
Kot ovira za predajo na podlagi Uredbe Dublin III ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj je relevantna le tista, ki je sistemska in pomeni, da odgovorna država članica ne bo resno obravnavala vložene prošnje za mednarodno zaščito in da bo prosilec v njej izpostavljen življenjskim razmeram v pogojih, ki bi pomenili nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja.
Zakonski pogoj ekonomske nujnosti za poseg v pravico do minimalne dividende je treba razlagati v povezavi z namenom ohranitve obstoja družbe in njenega relativnega položaja oziroma konkurenčnosti. Za presojo nujnosti zadržanja dobička po prvem odstavku 399. člena ZGD-1 so pomembne okoliščine ob sprejemu sklepa o uporabi bilančnega dobička, upoštevne pa so tudi predvidljive okoliščine prihodnjega poslovanja družbe.
Tožba po 399. členu ZGD-1 je oblikovalne narave, saj tožeča stranka z njo zahteva, da sodišče spremeni sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička. Da lahko sodba razvije oblikovalni učinek, mora biti odločitev o oblikovanju pravnega razmerja vsebovana v izreku sodbe.
Poznejše izplačilo pretežnega dela istega prenesenega dobička ne more samostojno utemeljiti zavrnitve oblikovalnega tožbenega zahtevka za spremembo sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička. Podlaga za nastanek obligacijske terjatve delničarja do izplačila dobička je sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička, kadar ta sklep na podlagi 399. člena ZGD-1 spremeni sodišče, pa pravnomočna sodba. Poznejše izplačilo istega prenesenega dobička bi bilo zato lahko upoštevno zgolj kot ugovor izpolnitve terjatve za izplačilo pripadajočega dela bilančnega dobička.
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Gambija je za pritožnika varna izvorna država (razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz druge alineje 52. člena ZMZ-1). Sodišče je sicer dolžno v okviru presoje preverjati, ali označitev tretje države za varno izvorno državo izpolnjuje materialne pogoje za tako označitev, in v primeru, če prosilec izkaže tehtne razloge, ki se nanašajo na njegove osebne okoliščine, šteti, da je ta domneva ovržena. Vendar pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča tehtnih razlogov ni izkazal. Sklicevanje na nasilen družinski dogodek v otroštvu, v zvezi s katerim naj bi policija ne ukrenila ničesar, ob tem, da je pritožnik zdaj star 22 let, groženj svojih polbratov pa ni prijavil policiji, ne daje podlage za sklepanje o sistemski neučinkovitosti državne zaščite v državi izvora.
Pritožba zoper sodbo se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe strankam (prvi in tretji odstavek 73. člena ZUS-1). Po določbi drugega odstavka 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je vložena po poteku zakonskega roka. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZPP se šteje, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev.
Predlog se v delu, ki se nanaša na peto do deseto vprašaje, zavrže, sicer pa zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Stranka lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja procesna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa le, če izkaže, da ima ona ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
Predlog se zavrne.
Kadar zavarovano terjatev plača porok, se razvezni pogoj iz prvega odstavka 207. člena SPZ še ne izpolni ter v zavarovanje odstopljena terjatev še ne preide nazaj na dolžnika.
Sklep o stroških, sklep o popravi stroškovne odločitve in sklep, s katerim je odločeno o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ne spadajo med sklepe, opredeljene v prvem odstavku 384. člena ZPP, ker ne predstavljajo sklepov, s katerimi bi se postopek glede spora o glavni stvari končal.
Predlagatelji so sprva vložili predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja v upravnem postopku, kasneje pa še v nepravdnem. Prvega so umaknili, izbrali so torej nepravdni postopek. V tem postopku jim mora zato biti omogočena celovita vsebinska presoja utemeljenosti njihovega predloga - a največ takšna, kot bi je bili deležni v vsakem od obeh možnih postopkov. Ne glede na to posebnost je predlog lahko materialnopravno utemeljen le, če je (oziroma bi bil) utemeljen po določbah vsaj enega od predpisov, torej bodisi po določbah ZIKS bodisi po določbah ZDen.
Vrhovno sodišče ne najde nobene podlage za razlago, da je predlagateljem treba vrniti odvzeto premoženje ne glede na obe zakonski ureditvi oziroma tako, da bi sodišče ugotovilo predlogu za vrnitev premoženja, odvzetega po 1. oz. 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, pod drugačnimi pogoji, pogoji, ki jih predpisuje ZIKS. Takšna razlaga bi povzročila neenako obravnavo položajev, ki jih je sodna praksa več kot dve desetletji obravnavana enako, in bi zato pomenila nedopusten poseg v pravico do enakega varstva pravic.
Predlog se zavrne.