Tožena stranka je pri odločanju po 530. členu ZKP vezana na določila Zakona o splošnem upravnem postopku, v skladu s katerim lahko stranka pred upravnim organom navaja nova dejstva in dokaze ne glede na to, ali jih je predhodno navajala v drugem, sodnem postopku.
Tožena stranka dejstev v zvezi z vprašanjem, ali bi predaja tožnika BIH pomenila resno nevarnost za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ki bi vodilo v močno trpljenje, ni ugotavljala. Relevantno dejansko stanje je tako ostalo neraziskano, zato je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.
Za ugotavljanje okoliščin, ali obstaja verjetnost, da bi bil tujec v državi prosilki mučen ali da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo, skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena ZKP v zvezi z 528. členom ZKP, sta pristojni kazenski sodišči in minister za pravosodje ne more posegati v okoliščine, ki jih je že ugotavljalo kazensko sodišče in katerega odločitve so pravnomočne, saj za to ni pristojno. Republika Slovenija - Ministrstvo za pravosodje RS je po 530. členu ZKP pristojna le, da ugotovi ali je tožniku (tj. tujcu, katerega izročitev se zahteva) priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč.
Tožnik ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, v upravnem delu postopka izročitve in zato v tem upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločitve ministra za pravosodje, ne more več uspešno uveljavljati.
Kar zadeva bivanjske razmere, s katerimi naj bi bil tožnik soočen v zaporu, se tožena stranka ne bi smela opreti samo na zagotovila državnega organa pravobranilstva iz ZDA, ampak bi morala uporabiti tudi poročila o stanju v konkretnem zaporu, kamor naj bi bil tožnik nastanjen, s strani mednarodnih organizacij, ki se sistematično ukvarjajo s spremljanjem tega področja v ZDA. Če teh poročil ni, potem pridejo v poštev tudi poročila drugih inštitucij ali prispevki posameznih komentatorjev, raziskovalcev, novinarjev, katerih analize oziroma poročila je treba ustrezno oceniti z vidika njihove dokazne vrednosti. Tožnik je svoj del dokaznega bremena izpolnil s tem, ko se je skliceval na tri članke. Tožena stranka zaradi napačne razlage določil prvega in tretjega odstavka 530. člena ZKP teh dokazil sploh ni ocenjevala in tako ni izpolnila svojega dokaznega bremena oziroma svojih procesnih obveznosti, da odvrne dvom v to, da bi zaradi bivanjskih razmer v zaporu MCC Chicago prišlo do kršitve pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Ker tožena stranka v konkretnem primeru opisane kakovosti informacij, vrste informacij in navedenih elementov bivanjskih in režimskih razmer v zapornem kompleksu MMC Chicago ni poskušala pridobiti, razen od pravosodnega organa ZDA, kar pa z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah ne zadošča, in tovrstnih informacij ni upoštevala, je s tega vidika izpodbijani akt nezakonit oziroma je tožena stranka napačno uporabila določilo prvega odstavka 530. člena ZKP v zvezi z tretjim odstavkom 530. člena ZKP in procesnim vidikom obveznosti na podlagi 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.