Na pisno izvedensko mnenje je dala toženka vrsto pripomb in vprašanj ter predlagala zaslišanje izvedenke. Izvedenka je na to natančno in sistematično pisno odgovorila. Ko je zatem sodišče stranki izrecno pozvalo k izjavi o tej dopolnitvi, sicer bo štelo, da se z izvedenkino ekspertizo strinjajo, je toženka molčala. Ta molk je sodišče upravičeno razumelo kot njeno sprijaznjenje s stroškovnimi izsledki izvedenke, ki je toženkine pripombe v pisni dopolnitvi argumentirano ovrgla. Zato s tem, ko izvedenke ni še ustno zaslišalo, ni bistveno kršilo določb postopka.
ZPP ne prepoveduje, da bi sodnica pravno odločilna dejstva spoznavala posredno, torej tako, da bi o njihovem obstoju izkustveno in logično sklepala iz t. i. pomožnih (indičnih) dejstev.
Postopki po Zakonu o duševnem zdravju so nujni (prvi odstavek 33. člena. ZDZdr). Prav tako sodišče samo navaja, da je tolmačko kontaktiralo na dan naroka in je bila slednja na voljo takoj, kar pa še ne pomeni, da zadeve ni mogoče opredeliti po prvem odstavku 47. člena Pravilnika. Kot navaja pritožba, je delo, ki ga je za tisti dan imela za opraviti (šlo je za pisno delo od doma) odložila in dobro uro zatem, ko jo je sodišče kontaktiralo že opravljala svoje delo na naroku.
V tej zadevi sodišče ni ocenilo, da je toženka pripoznala dolg konkludentno, pač pa se tudi višje sodišče strinja, da je toženkina pripoznava navedenega zneska iz dopisa izrecna, jasna in nedvoumna.
Ker so že z uveljavitvijo izrednih ukrepov omejevanja javnega življenja nastopile okoliščine, ki utemeljujejo nastop začetka zadržanja zastaranja, presoja posebnih okoliščin obravnavanega primera z vidika 360. člena OZ ni potrebna.
Pritožbi pravilno izpostavljata, da je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, kdaj točno je sploh prišlo do očitanega dogodka, kar pa neposredno vpliva tudi na čas za nastanek nekaterih poškodb pri oškodovancu. Prvostopenjsko sodišče je namreč v 19. točki izpodbijane sodbe preuranjeno zaključilo, da obstaja resen dvom, da so oškodovančeve poškodbe nastale v obravnavanem dogodku, pri čemer je svojo presojo oprlo zgolj na podatek iz Obvestila zdravniku, da naj bi do napada prišlo približno 30 minut pred pregledom, torej okoli 20.00 ure (oškodovanec je bil pri zdravniku pregledan ob 20.27 uri) in da v tako kratkem času krasta na licu in podplutba na desni nadlahti, ne bi mogle nastati. Pri tem pa je prezrlo druge relevantne spisovne podatke, zlasti navedbo oškodovanca ob podaji ovadbe, da se je dogodek zgodil ob 18.40, ter izpovedbo priče Č. Č., ki je pred policijo čas dogodka ocenila na približno 19.00 uro.
Vprašanje točnega časa dogodka pa je odločilnega pomena, saj je izvedenec na glavni obravnavi pojasnil, da se določene poškodbe, kot sta podplutba in krasta, razvijejo z določenim časovnim zamikom, praviloma v razponu ene do dveh ur po poškodovanju.
Res se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Gre le za pomožni pravili, ki ju je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti pri razlagi pogodbe, za kateri ni potrebno, da bi ju tožena stranka izrecno uveljavljala, ker gre za materialnopravni pravili, v skladu s katerimi je treba razlagati pogodbena določila.
Višje sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila frizerska oprema pritiklina frizerskega salona v smislu prvega odstavka 16. člena SPZ. Vendar pa tožena stranka ni vzela v najem frizerskega salona, temveč poslovni prostor. Poslovni prostor se lahko uporablja za različne namene in se tudi je. Pred toženo stranko je bila v tem prostoru pekarna, po njegovem odhodu pa pisarna. Ne gre torej za poslovni prostor z le eno namembnostjo - opravljanje frizerskih storitev. Poslovni prostor torej funkcionira ne glede na to opremo, saj je njegova gospodarska raba raznolika. To pa pokaže, da frizerska oprema ni predstavljala niti pritikline poslovnega prostora in zato tudi iz tega razloga lastninska pravica na njej ni mogla preiti na tožečo stranko. Pri tem je sicer res, da tožena stranka ni uveljavljala izrecno, da ne gre za pritiklino, vendar je ves čas trdila, da lastninska pravica na nobeni podlagi ni prešla na tožečo stranko, kar je moralo sodišče prve stopnje presojati z vseh upoštevnih materialnopravnih vidikov, kar je tudi storilo, pri tem pa ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke.
Glede na zakonsko podlago za priznanje preživnine razvezanemu zakoncu oziroma pogoje, na podlagi katerih lahko pravica do preživnine preneha, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je med dohodke toženke štelo varstveni dodatek, slednje pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo.
Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v 2. členu določa, da sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek socialno varstvena prejemka, namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati.
Pritožbena izjava ima restriktiven pomen in kadar pritožnikove volje ni mogoče zanesljivo ugotoviti, velja domneva, da se obseg izpodbijanja v celoti pokriva s pritožbenim interesom. Zaradi nasprotujočih si trditev v pritožbi je treba šteti, da se sodba izpodbija v celoti.
Zgolj zato, ker je bila cenitev iz drugega sodnega postopka uporabljena za ugotovitev vrednosti nepremičnin v izvršilnem postopku, stroški, ki so udeležencu tistega postopka v zvezi s cenitvijo nastali, ne postanejo stroški izvršilnega postopka, v katerem je bila cenitev uporabljena, in ne pomenijo stroškov, za katere velja prednostni vrstni red poplačila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ.
Namen določbe prvega odstavka 8. člena ZPPDej je, da prvi prevoz pokojnika poteka pod nadzorom javne službe, kar preprečuje morebitne zlorabe, neurejenost ali kršitve sanitarnih standardov.