Po presoji zakonskih določb in določb o zastaranju kazenskega pregona je za obtoženko milejši zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja tako glede naklepa kot tudi glede določb o zastaranju kazenskega pregona. Kaznivo dejanje po spremenjeni določbi tretjega odstavka 257. člena KZ-1 bi bilo dokončano šele z izplačilom plač posameznim zaposlenim. Po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, pa je bilo kaznivo dejanje dokončano 1. 9. 2015 z izdajo zadnjega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti. Glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje kazenski pregon po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastara v 10 letih od storitve kaznivega dejanja. Pri presoji zastaranja kazenskega pregona pa je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določala, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Glede na obrazloženo je kazenski pregon, upoštevajoč datum zadnje izdaje nezakonitega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti in rok 64 dni iz prej navedenega zakona, zoper obtoženo zastaral 5. 11. 2025, še pred predložitvijo predmetne kazenske zadeve Višjemu sodišču v Ljubljani, saj je bil predmetni kazenski spis predložen 17. 11. 2025.
Opozarjanje delavke na domnevno šikanozno ali diskriminatorno ravnanje v okviru sodnega varstva samo po sebi ne more predstavljati razloga, ki bi delavcu onemogočil reintegracijo. V nasprotnem primeru bi bilo pravno varstvo izvotljeno, delavec pa bi bil zaradi uveljavljanja pravic "dodatno kaznovan”. Prav tako začasna zaposlitev pri drugem delodajalcu po prenehanju delovnega razmerja (zaradi zagotovitve eksistence) sama po sebi ne dokazuje porušenega zaupanja, še posebej ob odsotnosti konkretnih ugotovitev o kršitvah obveznosti ali nelojalnem ravnanju.
Temeljno izhodišče reparacije je, da mora biti položaj delavca tak, kot da nezakonite odpovedi ne bi bilo. Če je delavec po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, da bi si zagotovil socialno varnost, sprejel drugo zaposlitev (s čimer je zmanjševal škodo), ne sme biti postavljen v slabši položaj od delavca, ki se ne bi zaposlil in bi mu bila za celotno obdobje priznana izguba na zaslužku.
V posledici kršitev in ob upoštevanju dejstva, da je bila takrat tožnica na položaju poslovodkinje, in bi kot taka morala skrbeti ne le za izpolnjevanje svojih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč tudi za to, da njeni podrejeni izpolnjujejo njihove obveznosti, je toženka ugotovila, da je bilo medsebojno zaupanje porušeno do te mere, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Taka obrazložitev v izredni odpovedi je ustrezna in dovolj argumentirana, ker očitek o opustitvi registracije izhoda predstavlja zadostno obrazložitev očitane kršitve, in ne pušča nikakršnega dvoma o tem, kaj se tožnici očita.
Ali je tožena stranka tožniku dolžna vrniti zahtevani znesek, ker ga je s svojimi ravnanji "preslepila" oziroma "ogoljufala", sme pravdno sodišče avtonomno presojati v okviru pravnih pojmov obligacijskega prava, med njimi nemoralnosti. O tem lahko razsodi ne glede na vprašanje, ali iz takega dejanskega stanja morda izhajajo tudi znaki storitve kaznivega dejanja. Odločitev pravdnega sodišča torej ni odvisna od okoliščine, ali bo tožena stranka v kazenskem postopku pravnomočno obsojena ali ne. Povedano drugače: obstoj kaznivega dejanja ni predhodno vprašanje za odločitev o tožnikovi tožbi.
Delodajalec se lahko odloči za reorganizacijo tudi ob dobrih poslovnih rezultatih, zato niso bistvene pritožbene navedbe o višjih prihodkih v letu 2022. Gre za legitimno poslovno odločitev toženke, posledica katere je bila tudi dodelitev v pritožbi izpostavljenih dodatnih pooblastil A. A., ki jih ta prej ni imel. Spremembe v organizaciji poslovanja se niso nanašale le na tožnika, predvsem pa niso bile izvedene z namenom njegovega trpinčenja.
Večina predloženih elektronskih sporočil je brez konteksta, nekatera pa sploh niso bila naslovljena na tožnika in tako že pojmovno ne morejo predstavljati trpinčenja tožnika; sporočila pa se nanašajo na delo oziroma gre za kritiko dela in objektivno gledano niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Četudi toženkin način komunikacije (npr. v pritožbi izpostavljeno pošiljanje jeznih in žalostnih čustvenčkov) morda ni najbolj običajen v poslovnem svetu, pa ta še ne predstavlja trpinčenja. Kot že obrazloženo, se je pri toženki zamenjal lastnik in vodstvo, ki je imelo druge prioritete in drug način dela kot prejšnje in je ob ugotovljenih slabših poslovnih rezultatih s tovrstno komunikacijo želelo vzpodbuditi (tudi) tožnika k boljšemu in učinkovitejšemu delu.
V pritožbi izpostavljena sporočila, kot so: "pojdite ven iz cone udobja", "včasih ste zelo naporni, kot v otroškem vrtcu", "sramota", ki se ne nanašajo na tožnika osebno, pač pa na tožnika kot vodjo delovne ekipe oziroma na delo in poslovne rezultate, ne presegajo meja dopustnega.
Toženec je kot dejanski lastnik nevarne stvari uporabo te stvari in razpolaganje z njo prepustil tožniku, ki je delo z njo opravljal in nadzoroval samostojno, s tem pa je nanj prenesel tudi riziko, ki iz te stvari izvira. Odgovornost za nastalo škodo iz te stvari je tako prešla na tožnika, saj ta drugih okoliščin, ki bi kazale na objektivno odškodninsko odgovornost toženca v zvezi s to nevarno stvarjo, ni zatrjeval.
Toženec v času škodnega dogodka ni bil tožnikov delodajalec. Tako je bil tožnik pri opravljanju dela v času nezgode samostojen, zato bi moral sam poskrbeti za varno opravljanje dela.
Pri tožniku je bila na Hrvaškem opravljena operacija sive mrene, vendar pa je sodišče zmotno dokazno zaključilo, da tožnik za opravljeni operativni poseg sive mrene na Hrvaškem ni imel predhodno izdane ustrezne napotnice, in da je bila napotnica izdana le za kontrolni okulistični pregled. Izhajalo je iz stališča, da diagnoza "siva mrena, neopredeljena" ne pomeni avtomatično, da je napotnica izdana za operacijo, saj se lahko na operacijo napoti le na podlagi indikacije oftalmologa.
Če zavarovana oseba pridobi napotnico, ki jo izda ustrezen organ, ni v njeni pravni sferi obveznost, da preverja in presoja upravičenost do njene izdaje. Kot pravilno opozarja že pritožnik, je izvedenka v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnila, da obseg pooblastila na napotnici za okulistični pregled omogoča tudi napotitev na operacijo sive mrene, čeprav bi bila bolj pravilna napotnica z VZ šifro 1195 - operacije sive mrene.
Na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec v sporu glede prenehanja delovnega razmerja ne glede na izid postopka sam krije svoje stroške postopka. Čeprav je pritožbeno sodišče s sodbo z dne 18. 11. 2025 ugodilo pritožbi toženke in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožnica toženki ni dolžna povrniti stroškov postopka, torej niti stroškov nadomestila plače za pričo A. A.