ZDSS-1 člen 34.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 118, 118/2.. ZUTD člen 65, 65/5.. ZPIZ-2 člen 7, 27, 27/4, 202, 202/2, 398.. ZPIZ-1 člen 28, 138, 201.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - starejši delavec - likvidacija - starostna pokojnina - pokojninska doba
Iz podatkov o trajanju in vrsti tožničine pokojninske dobe ne izhaja, da bi jo (delno) dokupila v smislu določb ZPIZ-2. To ne izhaja niti iz izpisa tožničine pokojninske dobe. Tožena stranka namreč dobo, ki se šteje s povečanjem, zmotno šteje kot dokupljeno dobo, ter je zato tudi ni upoštevala pri ugotavljanju pogojev iz 114. člena ZDR-1. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2).
Tožnica bi torej izpolnila pogoj 40 let pokojninske dobe 2. 4. 2020, kar je prej kot v petih letih v smislu določbe 114. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
ZKolP člen 5.. ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 49.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 17/3, 204, 204/4, 208.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot - prevoz na delo in z dela
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016). Toženka tožniku zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.
Veljavni obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje onemogoča ugotovitev istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Vendar pa iz tega stališča ne izhaja vprašanje pomanjkanja pravnega interesa, ampak vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo
V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnik od marca 2014 dalje dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev" in ali je zato upravičen do prejemanja plače, ki je določena za to delovno mesto, za katerega je določena višja plača kot za delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik od marca 2014 do decembra 2015 dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev" in "prodajalec" opravljal enakomerno v polovičnem delovnem času, od januarja 2016 do spremembe sistematizacije, tj. do 1. 10. 2018 pa je dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev" opravljal v polnem delovnem času. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.
ZOdv člen 17, 17/5.. ZOdv-D člen 1.. ZPP člen 154.. ZBPP člen 9.. ZDR-1 člen 31, 54, 54/1, 54/1-3, 55, 55/1, 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za določen čas - nagrada odvetnika - brezplačna pravna pomoč - odločitev o pravdnih stroških - navedba razloga v pogodbi
Zmotno je stališče pritožnika, da bo zaradi določbe petega odstavka 17. člena ZOdv (nasprotna) stranka, ki ima izbranega odvetnika in ne odvetnika, določenega v okviru obveznega sistema zagotavljanja BPP, neopravičeno „obogatena“ oziroma da bo plačala manj stroškov pravdanja, ker ji nasproti stoji stranka, ki jo zastopa odvetnik, določen v skladu z ZBPP.
V primeru delnega uspeha strank tožnikovo stališče ne upošteva temeljnega izhodišča pri odločanju o stroških postopka, t.j. da se povrnejo samo stroški, ki so stranki dejansko nastali in le v primeru, če so bili potrebni za postopek. Če sodišče pri odločitvi o stroških postopka na eni strani upošteva stroške stranke, ki jih je ta imela zaradi plačila nagrade izbranemu odvetniku, na drugi strani pa stroške, odmerjene v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ki jih plača Republika Slovenija (in ne stranka, kateri je bila odobrena BPP), namreč odloči o tistih stroških, ki so dejansko nastali. Zato stranka, ki je dolžna svojega izbranega odvetnika plačati ob upoštevanju višje odvetniške tarife, ni neupravičeno obogatena, če se ti stroški, ki jih je dejansko imela (oziroma se lahko šteje, da jih bo po vsej verjetnosti imela) „pobotajo“, glede na sorazmerni ali celotni uspeh v pravdi, s stroški nasprotne stranke, ki je imela za svoje zastopanje za polovico nižje stroške odvetniškega zastopanja, oziroma je te stroške krila Republika Slovenija. V skladu z 9. členom ZBPP namreč dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Stališče tožnika bi neutemeljeno diskriminiralo stranko, ki je imela zaradi dejstva, ker je ni zastopal odvetnik, določen po ZBPP, dejansko višje stroške postopka, to pa se pri odločanju o povračilu ne bi upoštevalo, saj bi se upoštevali stroški stranke, ki ji je dodeljena BPP, ki pa ji sploh niso nastali, niti niso nastali Republiki Sloveniji. Zato ni utemeljen zaključek pritožbe, da namen zakonodajalca ni bil ustvariti drugačnih (nižjih) stroškovnih posledic med strankama v pravdi.
Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 39/2016, je pogodba o zaposlitvi za določen čas dopustna le v primerih, ki so taksativno našteti v 54. členu ZDR-1. Zato je razumljiva zakonska zahteva, da je tak dopusten razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden že v sami pogodbi. Opustitev navedbe razloga v pogodbi o zaposlitvi posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom. Dopuščanje možnosti, da ob takšni zakonski določbi stranka tudi kasneje med sodnim postopkom navaja razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (kot se je to zgodilo v tem primeru) izniči namen, zaradi katerega je v zakon vnesena obveznost navedbe razloga, ta pa je predvsem v preprečevanju zlorab instituta sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če mora delodajalec že v pogodbi o zaposlitvi za določen čas navesti razlog za takšno sklenitev, se s tem zmanjša možnost sklepanja pogodb o zaposlitvi brez obstoja zakonitega razloga, saj mora delodajalec v sporu dokazovati ta, v pogodbi navedeni razlog in ne kateregakoli drugega.
Vrhovno sodišče RS je v več podobnih zadevah (npr. VIII Ips 46/2019, VIII Ips 173/2017, VIII Ips 1/2011) zavzelo stališče, da primerjava obveznosti strank, tj. primerjava višine pogodbene kazni z nadomestilom za njeno spoštovanje, ni pravilna, ker te obveznosti niso vzajemne. V zadevi opr. št. VIII Ips 46/2019 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je pri znižanju pogodbene kazni treba upoštevati upravičen interes strank in (morebitno potencialno) škodo zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule itd., da glede na naravo in namen pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule ni bistveno razmerje med višino pogodbene kazni in višino nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ter da je prav za preprečitev konkuriranja (in s tem morebitne visoke potencialne škode) lahko načeloma primerno tudi, da se tudi nevarnost sorazmerno kratke konkurenčne dejavnosti zaščiti (odkloni oziroma poskuša preprečiti) z višjo pogodbeno kaznijo.
realizacija - prisilna privedba priče - privedba - pritožba zoper odločitev o stroških
Stroški, ki jih je imela policija z realizacijo privedbe, izhajajo iz specificiranega stroškovnika, kot je to navedeno v izpodbijanem sklepu in okoliščina, da se je priča A. A. po posredovanju policije na sodišču javila brez spremstva policije, ne pomeni, da policija z realizacijo že navedene odredbe ni imela stroškov, kot si to zmotno predstavlja pritožnica.
ZDR-1 člen 34, 35, 83, 83/1, 83/2, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2.. ZVZD-1 člen 54.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo - rok za podajo odpovedi - zdravniški pregled
Tožnica je s tem, ko manjkajočih pregledov, na katere je bila napotena, ni opravila, ponovno kršila obveznosti iz delovnega razmerja, tj. 10. člen pogodbe o zaposlitvi, 34. in 35. člen ZDR-1 in 54. člen ZVZD-1, po katerem se mora delavec odzvati in opraviti zdravstveni pregled, ki ustreza tveganjem za varnost in zdravje pri delu na delovnem mestu. To pa pomeni, da pisno opozorilo tožene stranke ni zaleglo, saj je tožnica z istovrstnimi kršitvami nadaljevala. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da te kršitve predstavljajo utemeljen odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00033972
URS člen 19, 22, 23, 27, 29. ZKP točka 4, 39, 39/2, 39/2-2, 42, 83, 83/2, 148, 157, 157/3, 237. KZ-1 točka 116, 116-4.
izjava osumljenca, dana policiji - pravni pouk o pravicah osumljenca - izločitev dokazov - izjava osumljenca drugi osebi - kaznivo dejanje umora - pravica do poštenega sojenja - zakonitost dokazov - dokaz, na katerega se sodba ne more opirati - nepristranskost sodnika - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - ocena verodostojnosti priče - zakonski znaki kaznivega dejanja - umor iz koristoljubnosti - umor iz nizkotnih nagibov - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - ocena obdolženčevega zagovora - domneva nedolžnosti - umor na grozovit način - priznanje krivde - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka - sprememba sodbe
Izpovedba priče, ki se nanaša na reprodukcijo (ponovitev) izjave osumljenca, ki je dana na poziv policista ob aretaciji, preden je poučen o pravicah iz tretjega odstavka 19. člena Ustave Republike Slovenije, 4. člena ZKP oz. tretjega odstavka 157. člena ZKP, je enake narave kot sama izjava osumljenca (sama izjava pa nima narave dokaza po ZKP), katero je potrebno izločiti na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP. Izpovedba priče o tem, kaj je osumljenec povedal policiji (na vprašanje ali zahtevo le-te) ob odvzemu prostosti, preden ga je policija poučila o njegovih pravicah, ne more konvalidirati ("ozdraviti") nezakonitega postopanja policije, zaradi katerega je izjava osumljenca nedovoljena.
Po oceni pritožbenega sodišča pa je prvenstveno potrebno odgovoriti na vprašanje, ali so dokazi, ki jih je sodišče izvedlo na glavni obravnavi, izšli iz izjave osumljenca, kot jo je povzela priča na glavni obravnavi.
Ob danem številu dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo na glavni obravnavi ter nanje oprlo sodbo, se izkaže, da vsebina dela izpovedbe priče o izjavi obtoženca kot osumljenca ob aretaciji pred danim pravnim poukom, povsem zbledi in na odločitev sodišča prve stopnje ni mogla imeti in ni imela nobenega vpliva (teže). Nobenega razumnega dvoma ni, da bi sodišče prve stopnje sprejelo povsem enako odločitev tudi v primeru, če priča ne bi na glavni obravnavi izpovedala o v pritožbi izpostavljeni izjavi obtoženca kot osumljenca v času odvzema njegove prostosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00034911
KZ-1 člen 196, 196/1.. ZOPOKD člen 36, 36/3.. ZKP člen 387.
sprememba sodbe - kršitev temeljnih pravic delavcev - izplačilo plač - denarna odpravnina - dogovor o plači - pogodba o zaposlitvi - finančno stanje - zagovornik več obdolžencev - zagovornik pravne osebe - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis)
Obdolženec je imel že v pogodbah o zaposlitvi podlago za znižanje ali zvišanje plač delavcem za do 20 %, kar pomeni, da je bilo takšno postopanje z oškodovancema vnaprej dogovorjeno v pisni obliki in da sta delavca v na tak način določeno plačo privolila.
Toženka je bila pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu računovodje. Spornega dne je v imenu tožeče stranke sklenila pogodbo - verižno kompenzacijo, za katero je vedela, da po vsebini ni verižna kompenzacija (pravni posel več udeležencev o medsebojnem odpustu dolga), temveč je šlo za zapiranje terjatev med tožečo stranko in drugo družbo z denarnim tokom (nakazili). O sklenitvi tega posla toženka ni obvestila poslovodstva tožeče stranke do začetka januarja 2015.
Kadar posle sklepajo pravne osebe, jih v njihovem imenu in za njihov račun sklepajo njihovi zakoniti ali pooblaščeni zastopniki. Tožeča stranka je trdila, da toženka kot računovodja ni bila nikoli pooblaščena za sklepanje pravnih poslov, ki vključujejo denarni tok in ki bi vplivali na finančni položaj tožeče stranke, toženka pa, da je imela vsa pooblastila, ki se nanašajo na finančno poslovanje družbe. Vsaka stranka pa nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist. V opisani situaciji je bilo dokazno breme glede obstoja pooblastila za sklenitev spornega posla na strani toženke (212. člen ZPP), tožeča stranka je zgolj zatrjevala negativno dejstvo o neobstoju pooblastila. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da toženka sodišču ni dokazala, da je imela pooblastilo za sklenitev spornega posla.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe - zavrženje tožbe - neizpolnitev pogojev - neizpolnitev procesne predpostavke
Dolžnik s tožbo lahko zahteva ugotovitev, da je izvršba nedopustna, če je njegov ugovor pravnomočno zavrnjen (če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev).
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odpoved delavca - odjava iz zavarovanj
Stranki sta sklenili dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, in sicer prvo za čas od 7. 3. 2018 do 29. 1. 2019, drugo pa za čas od 30. 1. 2019 do 14. 1. 2021. Slednja se torej nanaša na sporni čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Prvi odstavek 8. člena Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene za obdobje najmanj enega leta, kar pa ne pomeni, da druga pogodba v spornem obdobju ne bi bila veljavno sklenjena. Nerelevantne so navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče ugotoviti datum sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj to ni odločilno dejstvo spora, bistvo katerega je vprašanje, ali je imela sporna odpoved z dne 16. 1. 2019 relevantni učinek in ali je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnika, ki je še februarja 2019 delal pri njej, brez ustrezne podlage nezakonito odjavila iz zavarovanja z 31. 1. 2019. Zato je njegovemu zahtevku pravilno ugodilo.
ZZK-1 člen 5, 99, 99/1, 148. ZN člen 38.a, 64, 64/3.
vknjižba lastninske pravice - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - začetek učinkovanja vpisov v zemljiško knjigo - overitev zemljiškoknjižnega dovolila - časovni žig - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - načelo zaslišanja strank v postopku
V tem pritožbenem postopku je odločilno, ali je bilo zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se predlaga vpis, overjeno pred ali po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v korist države. Overitev je bila opravljena 14.11.2018, istega dne je bilo (ob16:06:41) vloženo obvestilo o listini, ki je podlaga za vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve obravnavanih nepremičnin.
Pritožnik vztraja, da je bila overitev opravljena prej, vendar nima ustreznega listinskega dokaza, ki bi brez vsakršnega dvoma potrjeval to dejstvo. Obvestilo je opremljeno s časovnim žigom, overitvena klavzula pa ne.
O povrnitvi stroškov izvedenca ali prič ni mogoče odločiti neodvisno od uspeha strank in okoliščin primera, ki jih bo moč ugotoviti ob koncu postopka, zato pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločilo pred zaključkom postopka.
URS člen 29.. ZKP-UPB8 člen 213.č, 307, 307/3, 371, 371/1, 371/1-3.. ZIKS-1 člen 74.
nedovoljen dokaz - osebni pregled - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pravica do obrambe - odpoved pravici - nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi
Sporna odredba je bila izdana za osebni pregled pripornika na podlagi 74. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki se na podlagi 213.č člena ZKP smiselno uporablja tudi za pripornike in osebnega pregleda pripornika ni mogoče enačiti z osebnim pregledom na podlagi ZKP, saj je obravnavani ukrep namenjen zagotavljanju varnosti, reda in discipline v zavodu za prestajanje kazni zapora (pripora) ter ga opravijo pravosodni policisti. V izpodbijani odredbi je kot razlog za izdajo odredbe naveden sum, da pripornik pri sebi skriva nedovoljene stvari in teh z varnostnim pregledom ni mogoče ugotoviti.
Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je obtoženčeva pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (29. člen Ustave RS). Tej pravici pa se lahko odpove izrecno, bodisi s konkludentnim ravnanjem, kamor je mogoče šteti tudi izostanek iz glavne obravnave. Obtoženka je vedela, da bo na glavni obravnavi vpogledan tudi videoposnetek njenega obiska v ZPKZ, saj je prejela obtožbo, v kateri državno tožilstvo sodišču predlaga izvedbo tega dokaza, pa kljub temu na glavno obravnavo ni pristopila. Tej pravici se je obtoženka torej odpovedala s tem, ko iz neutemeljenih razlogov na glavno obravnavo ni pristopila, zato po mnenju pritožbenega sodišča zatrjevana kršitev ni podana.
Stališče sodišča prve stopnje, da je zahtevek, ki temelji na trditvah o izpodbojnosti pogodbe, postavljen ustrezno, ni pravilno. Tudi v primeru, ko pravni red dopušča uveljavljanje zahtevka zaradi obstaja pogojev za izpodbojnost pogodbe po smrti ene izmed pogodbenih strank (v konkretnem primeru preživljanke) s strani dedičev, zgolj dajatveni zahtevek ne zadošča, ampak je potreben tudi ustrezen oblikovalni zahtevek, z uveljavitvijo katerega izpodbojna pogodba izgubi pravno veljavo. Takšno stališče je sprejeto tudi v sodni praksi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00035980
OZ člen 50, 86, 86/1, 299, 299/1, 378, 378/1. SPZ člen 132. ZPP člen 154, 154/1, 313, 313/1, 313/2.
ničnost pogodbe - lex commissoria - prepoved komisornega dogovora - slamnati kupec - fiduciarni posel - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - goljufija (prevara) - prodajna pogodba - najemna pogodba - posojilna pogodba - poroštvo - namen prodaje - neplačana kupnina - plačevanje najemnine - ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje - načelo neposrednosti - dokazna ocena - zaprt krog med seboj povezanih indicev
Pogodba, ki jo sklene "slamnati" kupec v poslovnem interesu nekoga drugega, kot tudi fiduciarni posel sama po sebi veljata in nista navidezna in zato brez učinka. V konkretnem primeru gre za nasprotovanje prisilnim predpisom, in sicer 132. členu SPZ (prepoved komisornega dogovora). Zato sta obe pogodbi nični.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00036785
ZDR-1 člen 85, 85/2, 118.. ZJU člen 154, 154/3.. ZUP člen 87, 87/3, 87/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - zagovor - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Druga izredna odpoved je bila podana v času, ko o prvi izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019, ki je predmet tega spora, pristojna komisija še ni odločila (odločba komisije z dne 27. 3. 2019 je postala dokončna z vročitvijo tožniku 4. 4. 2019), zato prva odpoved v času izdaje druge odpovedi še ni učinkovala, saj ni bila dokončna in izvršljiva. V času odločanja komisije o prvi izredni odpovedi je bil tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato mu je tožena stranka v tem času lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz drugega razloga. To pa pomeni, da je za odločitev o trajanju delovnega razmerja v času po 4. 4. 2019 bistveno, kdaj je učinkovala druga odpoved z dne 20. 3. 2019. Že zato, ker sodišče prve stopnje navedenega ni štelo za relevantno dejstvo, je odločitev sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja in naloženi reintegraciji (kar vse je povezano tudi z odločitvijo o predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) napačna.
skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja bivših zakoncev - obseg in deleži na skupnem premoženju
Po vsem obrazloženem ne drži, da je zmoten zaključek sodišča, da je prispevek pravdnih strank k skupnemu premoženju enakovreden. Sodišče prve stopnje je pri oceni pravilno upoštevalo, da je toženec prejemal plačo, tožnica pa ne, pravilno je ocenilo in upoštevalo, da je enakovreden prispevek obeh pravdnih strank k ustvarjanju prihodkov iz naslova dopolnilne dejavnosti izdelave kmetijskih strojev in pravilno upoštevalo ob pravilni ugotovitvi obstoja elementov življenjske skupnosti, da je pretežni del skrbi za gospodinjstvo in otroka padel na tožnico.