ZFPPIPP člen 224, 224/2, 354, 354/1, 355, 355/2, 355/2-9, 389, 389/1, 389/2, 389/2-2. ZIZ člen 101.
postopek osebnega stečaja - izvzem in omejitev premoženja iz stečajne mase - prejemki izvzeti iz stečajne mase - prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe - prejemki iz delovnega razmerja - stroški prehrane in prevoza - regres - jubilejna nagrada - nujni stroški stečajnega postopka - predlog stečajnega dolžnika
Stroški prevoza na delo, prehrane in drugi prejemki, ki jih delavcu izplačuje delodajalec in ki niso navedeni v 101. členu ZIZ, spadajo v stečajno maso.
URS člen 14. ZUstS člen 40. ZFPPIPP člen 383b, 383b/1, 399, 399/2, 399/2-2, 399/2-2(2), 403, 403/1.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti - ovira za odpust obveznosti - kršitev obveznosti
Dne 23. 4. 2020 je Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-512/18-10 ugotovilo, da je druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, v kolikor se nanaša na 383.b člen tega zakona, v neskladju z Ustavo.
Kot izhaja iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, na katero so redna sodišča vezana, je Ustavno sodišče pritrdilo razlogom Višjega sodišča v Ljubljani glede neustavnosti ureditve, saj je s sprejeto zakonsko ureditvijo kršena človekova pravica do enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
Na navedene razloge Ustavnega sodišča so, kot že rečeno, redna sodišča vezana, saj v primeru ustavnosodne presoje predpisa pomenita izrek ustavne odločbe in njena obrazložitev celoto, zato ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi, vsebovani v obrazložitvi. Sodišča morajo zato, dokler zakonodajalec ne odpravi ugotovljene protiustavnosti, odločiti v skladu z razlogi ugotovitvene odločbe. Glede na navedeno je višje sodišče moralo odločati v skladu s trenutno veljavno zakonodajo.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15, 15/3, 15/4. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49, 49/1.
izvedensko mnenje - nagrada in stroški sodnega izvedenca - upravičenost izvedenca do povrnitve stroškov - specifikacija stroškov - pavšalni znesek povračila stroškov - stroški najemnine - amortizacija - dejanski izdatki - licenca za programsko opremo
Izvedenki ni mogoče priznati stroškov za najem pisarne s tekočimi stroški, stroškov IT opreme in licenc za programsko opremo, dostopa do plačljivih baz AJPES in GVIN, stroškov amortizacije opreme ipd. Pri teh stroških namreč ne gre za stroške, ki bi izvedenki nastali v zvezi z izdelavo konkretnega izvedenskega mnenja, pač pa so to stroški, ki so izvedenki nastali zato, da ta svoje delo kot izvedenka sploh lahko opravlja. Stroškov arhiviranja mnenja izvedenka ni utemeljila in izkazala. Ker niti Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih niti Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku ne določa pavšalne povrnitve stroškov, ji sodišče prve stopnje tudi teh stroškov pravilno ni priznalo.
Tožeča stranka je toženca za obdobje od 1. 12. 2016 do prejema sklepa Vrhovnega sodišča RS (do vključno 20. 12. 2017) reintegrirala v delovno razmerje. Že zgolj v posledici obstoječega delovnega razmerja je toženec za to obdobje upravičen tudi do pravic iz delovnega razmerja (takšno stališče je zavzeto tudi v zadevah npr. VIII Ips 79/2009, Pdp 229/2017). To pomeni, da zaradi sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 70/2017, s katerim je bila ugodilna sodba razveljavljena, ni odpadla podlaga za priznanje pravic iz naslova na novo vzpostavljenega delovnega razmerja. Zaradi tega razveljavitvenega sklepa ni odpadla pravna podlaga izplačil, ki se nanašajo na čas po 1. 12. 2016. Ta izplačila niso pomenila izvrševanje pravnomočne sodbe (I Pd 536/2014), ki je bila kasneje razveljavljena, ampak so pomenila izvrševanje obveznosti iz vzpostavljenega, obstoječega delovnega razmerja.
zavarovalna doba - pokojninska doba - elementi delovnega razmerja
Neprijavljenost v zavarovanje tudi sicer samo po sebi ne izključuje morebitnih elementov delovnega razmerja. Vendar le elementi delovnega razmerja ne dokazujejo obstoja zavarovalne dobe, če ni bilo vključenosti v zavarovanje. Ne glede na določbo 6. člena ZPIZ-2, ki določa, da zavarovalno razmerje nastane ex lege z nastankom pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni mogoče priznati zavarovalne dobe nekomu, ki sočasno ne bi imel vzpostavljene lastnosti zavarovanca. To jasno izhaja iz definicije iz 42. točke sedmega člena ZPIZ-2, v kateri je zavarovana doba opredeljena kot obdobje, ko je bil zavarovanec obvezno ali prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki. To jasno izhaja iz 133. člena ZPIZ-2, po katerem se v zavarovalno dobo praviloma štejejo obdobja zavarovanja, če so bili plačani prispevki. Izjema so le primeri, določeni v 134. členu ZPIZ-2.
Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, in enega od nadaljnjih pogojev. To pa ne velja za vse vrste začasnih odredb. Poleg začasnih odredb, katerih namen je zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika in so namenjene zavarovanju bodoče izvršbe, se v sodni praksi izdajajo tudi tako imenovane regulacijske začasne odredbe, ki se v bistvenih delih pokrivajo z zahtevkom, ki je postavljen v tožbi. V odločbi Up-275/97 je Ustavno sodišče postavilo temelje za njihovo uveljavljanje in zapisalo, da njihov namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.
hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - konkurenčna dejavnost
Po določbah 37. člena ZDR-1 in 39. člena ZDR-1 se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca in da med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez soglasja delodajalca na svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Tako ugotovitev sodišča prve stopnje o konkurenci tožnikovih ravnanj toženi stranki ne temelji na bodočem negotovem dejstvu, ampak je skladna z navedenima določbama ZDR-1.
odškodninska tožba - odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost služb, ki opravljajo komunalno dejavnost - padec na stopnicah - javna pohodna površina - opustitev dolžnega ravnanja - upravljalec javne površine - vzdrževanje javne površine
Res je, da sodišče prve stopnje ni dobesedno zapisalo, da stopnice ne ustrezajo več standardu normalne pohodne poti, pa vendar je iz obrazložitve mogoče razbrati, da se je sodišče s tem ukvarjalo in tudi ugotovilo, da je šlo za poškodbo stopnišča, kjer se dnevno giblje večje število ljudi, da je šlo za večjo poškodbo (kar logično pomeni, da gre za odstopanje od preostalega dela javne površine), ki bi ob ustrezni skrbnosti pregledov morala biti opažena in ki je terjala sanacijo oziroma vsaj označbo, ki bi uporabnike stopnišča opozarjala na poškodovani del stopnišča. Vse to pa po presoji pritožbenega sodišča ustreza ugotovitvi, da poškodovani del stopnišča ni več ustrezal standardu normalne pohodne poti. Sodišče prve stopnje namreč pri svoji odločitvi ni izhajalo iz gole ugotovitve opustitve vzdrževanja, ampak je ugotavljalo tudi potrebnost ukrepanja in s tem odstopanje poškodovanega dela od siceršnje površine.
nezakonito prenehanje delovnega razmerja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - reparacijski zahtevek - zaposlitev pri drugem delodajalcu - zmanjševanje škode - krajši delovni čas
Sodišče je v celoti zavrnilo reparacijski zahtevek za čas od 7. 12. 2016 do 8. 2. 2018 in nato od 1. 9. 2018 dalje do vrnitve na delo. V vmesnem obdobju od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 pa je tožnici iz naslova pravic iz delovnega razmerja priznalo le razliko med krajšim delovnim časom (55 % polnega delovnega časa) in krajšim delovnim časom iz delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, tj. v obsegu 41,29 % polnega delovnega časa, v presežku pa je reparacijo zavrnilo. Torej ji je napačno priznalo le razliko do odstotka delovnega časa po zadnji (transformirani) pogodbi o zaposlitvi. Delavcu, ki je po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi zmanjševal škodo tako, da se je zaposlil pri drugem delodajalcu, za isto obdobje ni mogoče priznati delovnega razmerja tako, da bi seštevek delovnih časov presegal polni delovni čas. Po prvem odstavku 66. člena ZDR-1 lahko delavec z zaposlitvami za krajši delovni čas z več delodajalci doseže polni delovni čas, določen z zakonom.
Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za nepriznanje delovnega razmerja pri toženi stranki za razliko do polnega delovnega časa oziroma največ v obsegu 55 % polnega delovnega časa v času, ko je bila tožnica zaposlena pri drugih delodajalcih za krajši delovni čas.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi šlo za delovne sestanke, kar naj bi potrdili tudi priči. Iz njunih izpovedi ne izhaja, da bi informiranje potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih in obveznih sestankov, ki bi bili kot taki del delovne obveznosti, in ki bi kratili pravico do tedenskega počitka.
OZ člen 10, 86, 86/1, 132, 183. ZPP člen 163, 183, 183/3, 285.
ničnost pogodbe - pasivna legitimacija - enotno in nujno sosporništvo - materialno procesno vodstvo - navadna škoda - povrnitev stroškov postopka - stroški odvetniških storitev - pravno priznana škoda - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - vzročna zveza
Pri materialno procesnem vodstvu je potrebna previdnost, saj sodnik s svojo aktivnostjo ne sme poseči v načelo dispozitivnosti, niti ne sme prekršiti svoje dolžnosti, da obe stranki obravnava nepristransko in enakopravno. Sodnik se torej ne sme pretvoriti v zagovornika stranke. Poziv sodnika tožeči stranki, da naj zaradi zgrešene stvarne legitimacije tožbo naknadno razširi na novega toženca, bi to mejo prekoračil.
Stranka lahko praviloma zahteva povračilo stroškov samo v pravdi, v kateri so ji ti stroški nastali.
ZPIZ-2 člen 194.. OZ člen 190.. URS člen 50, 50/2.
starostna pokojnina - vrnitev preplačila
Na podlagi pravnomočne odločitve o lastnosti zavarovanca in upravičenosti le do sorazmernega dela pokojnine, je odpadla pravna podlaga za izplačevanje starostne pokojnine v polnem znesku.
Pritožbeni očitek, da gre za neenakopravno obravnavo uživalcev pokojnine z drugimi, ki opravljajo določeno delo in zavarovanje za njih ni obvezno, tako ni utemeljen. Že Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 202/2017 z dne 6. 3. 2018 izpostavilo, da v okviru pravice do socialne varnosti Ustava RS v drugem odstavku 50. člena nalaga državi ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in skrb za njegovo delovanje. Zakonodajalec določa pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz tega zavarovanja, ima pa tudi dolžnost, da zakonodajo spreminja, če to narekujejo spremenjena družbena razmerja. Slednje pomeni, da zakonodajalec lahko enak pravni položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno, kar samo po sebi ne pomeni kršitve 2. člena Ustave RS. V pokojninsko zavarovanje je vgrajeno načelo nezdružljivosti opravljanja kakršnega koli dela ali dejavnosti in hkratnega uživanja pravic iz tega zavarovanja. Z ZPIZ-2 je bila ukinjena možnost opravljanja dela oziroma dejavnosti v celoti in hkratnega uživanja polne pokojnine. Izjeme kombinacije dela oziroma opravljanja dejavnosti in prejemanja dela pokojnine ureja ZPIZ-2 za zavarovance, ki pričnejo opravljati delo oziroma dejavnost, ki je podlaga za obvezno zavarovanje iz 14., 15., 16. in 17. člena zakona, to je za vse tako imenovane aktivne statuse. Dvojni status je urejen preko pravice do delne pokojnine, ponovnega vstopa v zavarovanje in izplačevanje sorazmernega dela že priznane pokojnine ter izplačila 20 % starostne ali predčasne pokojnine.
Krajevno pristojno je sodišče, na območju katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno, če pa je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno na območju raznih sodišč ali na meji teh območij ali če je negotovo, na katerem območju je bilo storjeno ali poskušeno, pa je pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo postopek, če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bila najprej zahtevana uvedba postopka. Obtožencema se očita kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, storjenim na škodo družbe B. d.o.o. (sedaj C. d.o.o.) iz Ljubljane. Glede na zagroženo kazen za obravnavano kaznivo dejanje je podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, upoštevaje kraj storitve kaznivega dejanja (Ljubljana) pa je krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, zato je v tej kazenski zadevi sodilo stvarno in krajevno pristojno sodišče. Obtoženčeva zagovornica je pri sodišču prve stopnje sicer predlagala združitev tega kazenskega postopka s kazenskim postopkom, ki je zoper obtoženega A. A. tekel pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I K 68322/2010, vendar je sodišče njen predlog s sklepom zavrnilo. Po določbi petega odstavka 32. člena ZKP se sicer res v primeru subjektivne koneksitete, torej ko zoper enega obtoženca pri istem sodišču teče več kazenskih postopkov, praviloma izvede enoten postopek in izda ena sodba. Vendar pa združitev postopkov ni obvezna, saj iz zakonskega teksta izhaja, da sodišče tako ravna praviloma.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00034389
URS člen 22, 39. OZ člen 131, 179. KZ-1 člen 158, 158/1, 159, 159/1.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - protipravnost ravnanja - pripravljalna vloga v pravdi - poseg v čast in dobro ime - razžalitev - objektivna žaljivost - žalitev - poseg v osebnostno pravico - kaznivo dejanje obrekovanja - kaznivo dejanje razžalitve - namen zaničevanja - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - tehtanje pravic v koliziji - svoboda izražanja
Pri tehtanju med pravico tožnikov do časti in dobrega imena ter pravico tožencev do svobode izražanja je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je šlo za izjavo med strankami v pravdnem postopku, v katerem so toženci zgolj varovali svoje pravice in je bila namenjena predstavitvi pravnih in dejanskih okoliščin, s katerimi so toženci želeli doseči zavrnitev tožbenega zahtevka, pri čemer so imeli toženci v opisanih dejstvih zadostno podlago za podajo vrednostne sodbe, in sicer da so talci tožnikov in da je poskus vzpostavitve solastnine šikanozen. Ker pravica do svobode izražanja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, zajema tudi pravico do podaje osebnih občutkov in stališč v zvezi z vloženo tožbo, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženci v navedenih okoliščinah niso imeli namena razžaliti tožnikov, niti ni izkazan njihov zaničevalni namen, saj so pripravljalno vlogo na sodišče vložili z namenom zaščite svojih pravic, poleg tega so opisane konkretne okoliščine z grožnjo po naselitvi v gospodinjstvo lahko sprožile čustveni odziv tožencev, ki se je izrazil z zapisanim v pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2018.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00034551
KZ-1 člen 196, 196/1. ZKP člen 10, 10/1, 357, 357-4.
prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - ne bis in idem - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - obstoj kaznivega dejanja - kolektivno kaznivo dejanje - kršitev temeljnih pravic delavcev
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje, ki je zato pravno pomembno dejstvo glede presoje že razsojene stvari in podlaga za uporabo 4. točke 357. člena ZKP v zvezi z 10. členom ZKP.
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko stranka vloži takrat, kadar iz upravičenega vzroka zamudi rok za kakšno pravno dejanje in zato izgubi pravico opraviti to dejanje (116. člen ZPP). Kot upravičen vzrok ni mogoče šteti napake, ki bi nastale na strani države oziroma sodišča, pač pa dogodke, na katere nista vplivala ne državni organ ne stranka.
Nadalje zmotno meni pritožba, da je podaja soglasja k mediaciji predstavljala njeno voljo, da se zadeva reši na drugačen način in da zato niso bili podani razlogi za izdajo zamudne sodbe. Toženki je poziv na odgovor na tožbo - obrazec Odg_d9 bil vročen, iz njega izhaja, da mora toženka na tožbo odgovoriti v roku 30 dni, sicer bo sodišče izdalo zamudno sodbo, prav tako bo sodišče izdalo zamudno sodbo v kolikor odgovor na tožbo ne bo obrazložen.
Res je sicer, da naj bi obdolženec očitana mu kazniva dejanja izvrševal ob zlorabi alkohola in da so v postopku angažirani izvedenci zavzeli stališče, da je nevarnost ponovitve podana le v primeru, če bi obdolženec nadaljeval s konzumiranjem alkohola, vendar pa zagovornik ne pojasni, na podlagi česa bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da obdolženec v bodoče alkohola ne bi več konzumiral.
Predhodna ravnanja obdolženčevih strokovnih pomočnikov ne morejo biti obravnavana tako kot da jih je pritožnik sam opravljal oziroma, da bi mu bila na takšen način pripisana, ampak ne gre zgolj za število vlog in njihovo sosledje, ampak za časovni razpon in zlasti razloge, zaradi katerih so bile vloge podane.
Namen, zaradi katerega je sodnica posameznica kaznovala zagovornika je v tem, da omogoči izvedbo postopka brez zavlačevanja iz 15. člena ZKP, zagovornikove zahteve za izločitev sodnice pa so očitno merile na zavlačevanje postopka.
glavna obravnava - dokazni postopek - dopolnitev dokaznega postopka - znova začeta glavna obravnava - nadaljevanje glavne obravnave - sprememba obtožnega predloga
Prvi odstavek 353. člena ZKP določa, da sodišče na novo začne glavno obravnavo, če med posvetovanjem spozna, da bi bilo potrebno dopolniti postopek ali razjasniti posamezno vprašanje. Vendar pa na novo začeti glavno obravnavo ne pomeni, da se znova prebere obtožnica in ponovijo vsi že izvedeni dokazi, temveč se ta nadaljuje v ustreznem delu oziroma fazi. Glavna obravnava se mora namreč na novo začeti, ker je bila že končana, ni pa razlogov, da bi se morala začeti od začetka. Kdaj se mora glavna obravnava začeti znova, določa 311. člen ZKP, in sicer, če se je spremenila sestava senata ali če je bila glavna obravnava preložena za več kot tri mesece, predsednik senata pa lahko odloči, da se začne znova tudi v primeru, ko je bila obravnava preložena.