prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev na pravdo - ugotovitev zakonite dedne pravice - dedna pravica - določitev verjetnejše pravice - sporna dejstva med dediči - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - zakonito dedovanje - izločitev dela zapuščine
Sodišče naproti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je pravica pritožnika manj verjetna že iz razloga, ker se obstoj zunajzakonske skupnosti v zapuščinskem postopku ne domneva, ampak mora tisti, ki jo zatrjuje, njen obstoj in s tem dedno pravico po zapustniku šele izkazati. Pri presoji o tem, koga se napoti na pravdo, je treba upoštevati, da je tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, dolžan to dokazati, ne pa tisti, ki trdi, da pravice ali pravnega razmerja ni.
ZPP člen 334, 334/1, 343, 343/4, 365, 365-1. ZD člen 163.
zapuščinski postopek - sklep o dedovanju - izročilna pogodba - zavrženje nedovoljene pritožbe - odpoved pritožbi - odpoved pravici do pritožbe - nedovoljena pritožba - razglasitev sodbe
Stranka se lahko odpove pritožbi od trenutka, ko je sodba razglašena (če se sodba ne razglasi, pa od takrat, ko ji je vročen njen prepis). Ker se je pritožnik veljavno in nepreklicno odpovedal pritožbi, je njegova pritožba vložena zoper sklep o dedovanju nedovoljena, zaradi česar jo je bilo potrebno zavreči.
ZPP člen 116, 116/1, 117, 117/1, 117/2, 117/3, 120, 120/1.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga - rok za vložitev predloga - zamuda roka
Ob nespornem dejstvu, da se je 15 dnevni rok iz sklepa iztekel 28. 11. 2019, je dne 23. 12. 2019 vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje o nadaljevanju sodnega postopka, zagotovo prepozen in s tem izgubljeno upravičenje za vzpostavitev stanja iz 1. odstavka 116. člena ZPP. Na podlagi 1. odstavka 120. člena ZPP je lahko sodišče prepozen predlog z izpodbijanim sklepom le zavrglo.
začasna odredba - ukrepi za varstvo koristi otroka - pogoji za izrek ukrepa - ogroženost otroka - varstvo in vzgoja otroka - odvzem otroka
Sodišče in CSD morata izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka. Sodišče izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je otrok ogrožen, ogroženost pa je podana, če je otrok utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda posledica storitve ali opustitve staršev.
begosumnost - pripor - oseba s prebivališčem v tujini
Glede na to, da obtoženec nima prijavljenega niti začasnega, niti stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, hišni pripor kot nadomestni ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, nikakor ne pride v poštev, hkrati pa ni mogoče spregledati v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izpostavljenih okoliščin, da je obtoženec kazniva dejanja izvrševal v več evropskih državah, s čimer si očitno zagotavlja sredstva za preživljanje ter da pogosto menjuje osebna imena, kar je njegov manever za izogibanje kazenskim postopkom na širšem območju Evrope.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00035564
ZZZDR člen 51, 51/2, 57. OZ člen 39, 39/2, 86. ZS člen 83, 83/2, 83/3. ZOdv člen 17, 17/5. ZPP člen 44, 44/2, 44/3.
upnikova zahteva za določitev deleža na skupnem premoženju - skupno premoženje bivših zakoncev - obseg skupnega premoženja - načelo realne subrogacije - življenjska in ekonomska skupnost - obstoj življenjske in ekonomske skupnosti - tožba za razvezo zakonske zveze - delež na skupnem premoženju - sporazum o delitvi skupnega premoženja - ničnost sporazuma - nemoralen pravni posel - nedopustna podlaga - izigravanje upnikov - odločitev o pravdnih stroških - zastopanje na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči - vrednost spornega predmeta - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami - postopek zavarovanja
Dokazno breme, da v času nakupa sporne nepremičnine ne bi obstajala več dejanska zakonska zveza, je na tistem, ki to trdi. V tem primeru sta to trdila toženca, zato onadva nosita dokazno breme o tem, da med njima ob nakupu sporne nepremičnine ni bilo (več) notranje komponente skupnosti oziroma medsebojne naklonjenosti ter posledično življenjske skupnosti. Pri tem je treba ob upoštevanju, da so določene formalnosti, ki jih zakon predvideva ob sklepanju in razvezi zakonske zveze, namenjene tudi varstvu pravnega prometa, vprašanje dejanskega prenehanja zakonske zveze v razmerju do tretjih oseb, kar je tožnica, presojati z večjo mero zadržanosti in v skladu z načelom restriktivnosti. Toženca bi torej morala s stopnjo prepričanja dokazati, da je njuna življenjska in ekonomska skupnost razpadla že pred nakupom nepremičnine v Č., kar pa jima, kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, ni uspelo.
Že dejstvo, da je bila za nepremičnino, ki predstavlja skupno premoženje tožencev, sklenjena kupoprodajna pogodba v obliki notarskega zapisa, ki je vsebovala ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo (priloga B21), pred sklenitvijo Sporazuma, toženca pa sta kljub temu v Sporazumu ugotovila, da njuno skupno premoženje ne obstaja, v povezavi z dejstvom, da sta Sporazum sklenila, ko je njuna življenjska skupnost še obstajala in ko sta vedela za obstoj dolga drugega toženca do tožnice po pravnomočni sodbi, s stopnjo prepričanja izkazuje namen tožencev izigrati upnike, konkretno tožnico, kar je v nasprotju z moralnimi načeli.
Dolžniki utemeljeno navajajo, da so vložili pritožbo po pooblaščencu v elektronski obliki. Njihova pritožba je bila podpisana, čeprav na njej ni bilo običajnega fizičnega podpisa oz. parafe, temveč je ta vsebovan(a) v elektronskem nosilcu.
Krajevno pristojno je sodišče, na območju katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno, če pa je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno na območju raznih sodišč ali na meji teh območij ali če je negotovo, na katerem območju je bilo storjeno ali poskušeno, pa je pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo postopek, če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bila najprej zahtevana uvedba postopka. Obtožencema se očita kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, storjenim na škodo družbe B. d.o.o. (sedaj C. d.o.o.) iz Ljubljane. Glede na zagroženo kazen za obravnavano kaznivo dejanje je podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, upoštevaje kraj storitve kaznivega dejanja (Ljubljana) pa je krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, zato je v tej kazenski zadevi sodilo stvarno in krajevno pristojno sodišče. Obtoženčeva zagovornica je pri sodišču prve stopnje sicer predlagala združitev tega kazenskega postopka s kazenskim postopkom, ki je zoper obtoženega A. A. tekel pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I K 68322/2010, vendar je sodišče njen predlog s sklepom zavrnilo. Po določbi petega odstavka 32. člena ZKP se sicer res v primeru subjektivne koneksitete, torej ko zoper enega obtoženca pri istem sodišču teče več kazenskih postopkov, praviloma izvede enoten postopek in izda ena sodba. Vendar pa združitev postopkov ni obvezna, saj iz zakonskega teksta izhaja, da sodišče tako ravna praviloma.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00034389
URS člen 22, 39. OZ člen 131, 179. KZ-1 člen 158, 158/1, 159, 159/1.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - protipravnost ravnanja - pripravljalna vloga v pravdi - poseg v čast in dobro ime - razžalitev - objektivna žaljivost - žalitev - poseg v osebnostno pravico - kaznivo dejanje obrekovanja - kaznivo dejanje razžalitve - namen zaničevanja - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - tehtanje pravic v koliziji - svoboda izražanja
Pri tehtanju med pravico tožnikov do časti in dobrega imena ter pravico tožencev do svobode izražanja je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je šlo za izjavo med strankami v pravdnem postopku, v katerem so toženci zgolj varovali svoje pravice in je bila namenjena predstavitvi pravnih in dejanskih okoliščin, s katerimi so toženci želeli doseči zavrnitev tožbenega zahtevka, pri čemer so imeli toženci v opisanih dejstvih zadostno podlago za podajo vrednostne sodbe, in sicer da so talci tožnikov in da je poskus vzpostavitve solastnine šikanozen. Ker pravica do svobode izražanja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, zajema tudi pravico do podaje osebnih občutkov in stališč v zvezi z vloženo tožbo, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženci v navedenih okoliščinah niso imeli namena razžaliti tožnikov, niti ni izkazan njihov zaničevalni namen, saj so pripravljalno vlogo na sodišče vložili z namenom zaščite svojih pravic, poleg tega so opisane konkretne okoliščine z grožnjo po naselitvi v gospodinjstvo lahko sprožile čustveni odziv tožencev, ki se je izrazil z zapisanim v pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2018.
URS člen 14. ZUstS člen 40. ZFPPIPP člen 383b, 383b/1, 399, 399/2, 399/2-2, 399/2-2(2), 403, 403/1.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti - ovira za odpust obveznosti - kršitev obveznosti
Dne 23. 4. 2020 je Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-512/18-10 ugotovilo, da je druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, v kolikor se nanaša na 383.b člen tega zakona, v neskladju z Ustavo.
Kot izhaja iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, na katero so redna sodišča vezana, je Ustavno sodišče pritrdilo razlogom Višjega sodišča v Ljubljani glede neustavnosti ureditve, saj je s sprejeto zakonsko ureditvijo kršena človekova pravica do enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
Na navedene razloge Ustavnega sodišča so, kot že rečeno, redna sodišča vezana, saj v primeru ustavnosodne presoje predpisa pomenita izrek ustavne odločbe in njena obrazložitev celoto, zato ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi, vsebovani v obrazložitvi. Sodišča morajo zato, dokler zakonodajalec ne odpravi ugotovljene protiustavnosti, odločiti v skladu z razlogi ugotovitvene odločbe. Glede na navedeno je višje sodišče moralo odločati v skladu s trenutno veljavno zakonodajo.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi šlo za delovne sestanke, kar naj bi potrdili tudi priči. Iz njunih izpovedi ne izhaja, da bi informiranje potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih in obveznih sestankov, ki bi bili kot taki del delovne obveznosti, in ki bi kratili pravico do tedenskega počitka.
razrešitev upravitelja - razlogi za razrešitev stečajnega upravitelja - položaj in pristojnosti upravitelja - stečajna masa - dolžnikovo premoženje, ki gre v stečajno maso
Glede na navedeno pravno podlago (224. člen ZFPPIPP) je jasno, da mora upravitelj doseči, da se v stečajno maso vključi vse dolžnikovo premoženje.
ZPIZ-2 člen , 19, 19/1, 30, 30/1, 37.. ZPIZ-1 člen 22, 49.
starostna pokojnina - nadomestilo za primer brezposelnosti
Le za čas, ko je bil tožnik upravičen do prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti, se to obdobje šteje v pokojninsko dobo in ta čas je bil tožniku tudi pravilno upoštevan. Ni pa pravne podlage, da bi se tožniku v pokojninsko dobo upoštevalo obdobje, ko je bil sicer prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar ni bil prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti.
odpoved s ponudbo nove pogodbe - odpravnina - ustrezna zaposlitev - kraj bivanja - oddaljenost kraja bivanja od kraja opravljanja dela
Tožena stranka je tožniku ponudila ustrezno zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in za čas, ki je bil dogovorjen v prejšnji pogodbi. Tožnik je uveljavljal in dokazoval pot na delo in z dela, upoštevaje pri tem javni prevoz ter tudi njegovo hojo do avtobusne postaje. Pritožbeno sodišče poudarja, da peti odstavek 91. člena ZDR-1 določa le vožnjo z javnim prevoznim sredstvom, ne pa celoten čas, potreben za prihod na delo. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je namen zakonodajalca upoštevati javni prevoz na relaciji, ki je najhitrejša in najbolj smotrna, brez nepotrebnega podaljšanja poti. Takšno pot pa je sodišče ugotovilo, da traja pot od tožnikovega doma do delovnega mesta in nazaj skupaj 2 uri in 24 minut, kar pomeni manj kot 3 ure. Sodišče je pri tem svojo odločitev utemeljilo tudi s tem, da gre za sicer "v kraju sodišča splošno znano razdaljo", da se prestopi na drug avtobus, sicer na isti postaji. Pritožbeno sodišče ne dvomi v takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo sprejema. Dodaja, da je tožnik na glavni obravnavi pred pritožbenim sodiščem navedel, da je njegova pot na delo in z dela trajala štiri ure. Zmotno vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati ves čas prihoda na delo in z dela, torej tudi hojo od doma do postaje in od postaje do delovnega mesta, kar pa iz petega odstavka 91. člena ZDR-1 ne izhaja.
ZPIZ-2 člen 194.. OZ člen 190.. URS člen 50, 50/2.
starostna pokojnina - vrnitev preplačila
Na podlagi pravnomočne odločitve o lastnosti zavarovanca in upravičenosti le do sorazmernega dela pokojnine, je odpadla pravna podlaga za izplačevanje starostne pokojnine v polnem znesku.
Pritožbeni očitek, da gre za neenakopravno obravnavo uživalcev pokojnine z drugimi, ki opravljajo določeno delo in zavarovanje za njih ni obvezno, tako ni utemeljen. Že Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 202/2017 z dne 6. 3. 2018 izpostavilo, da v okviru pravice do socialne varnosti Ustava RS v drugem odstavku 50. člena nalaga državi ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in skrb za njegovo delovanje. Zakonodajalec določa pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz tega zavarovanja, ima pa tudi dolžnost, da zakonodajo spreminja, če to narekujejo spremenjena družbena razmerja. Slednje pomeni, da zakonodajalec lahko enak pravni položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno, kar samo po sebi ne pomeni kršitve 2. člena Ustave RS. V pokojninsko zavarovanje je vgrajeno načelo nezdružljivosti opravljanja kakršnega koli dela ali dejavnosti in hkratnega uživanja pravic iz tega zavarovanja. Z ZPIZ-2 je bila ukinjena možnost opravljanja dela oziroma dejavnosti v celoti in hkratnega uživanja polne pokojnine. Izjeme kombinacije dela oziroma opravljanja dejavnosti in prejemanja dela pokojnine ureja ZPIZ-2 za zavarovance, ki pričnejo opravljati delo oziroma dejavnost, ki je podlaga za obvezno zavarovanje iz 14., 15., 16. in 17. člena zakona, to je za vse tako imenovane aktivne statuse. Dvojni status je urejen preko pravice do delne pokojnine, ponovnega vstopa v zavarovanje in izplačevanje sorazmernega dela že priznane pokojnine ter izplačila 20 % starostne ali predčasne pokojnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00035985
SPZ člen 10. ZZK-1 člen 8. ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/3. ZPP člen 154, 154/1, 337, 337/1.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - izločitvena pravda - pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo - lastninska pravica v pričakovanju na predmetu izvršbe - nevpisana lastninska pravica - nakup nepremičnin - obremenitev nepremičnine s hipoteko - hipoteka na podlagi zaznambe izvršbe v zemljiški knjigi - zavarovanje terjatve - prava uka stranka - skrbnost stranke - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - varnost pravnega prometa - pritožbena novota - sodna praksa
Za zaključek o obstoju tožničine lastninske pravice v pričakovanju oziroma pravice, ki preprečuje izvršbo, sta vprašanje njene skrbnosti pri usklajevanju zemljiško-knjižnega stanja z dejanskim, in okoliščina, ali gre (pri tem) za osebo, ki se ukvarja z nepremičninskimi posli, nebistvena. Toženec namreč hipoteke ni pridobil na pravno-poslovni podlagi in se zato na načelo zaupanja v zemljiško knjigo oziroma varnost pravnega prometa ne more sklicevati.
Sodišče prve stopnje ni moglo zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke, saj se ta kljub prejetemu vabilu naroka za glavno obravnavo ni udeležil in svojega izostanka tudi ni opravičil, kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi pojasnilo. Po drugem odstavku 258. člena ZPP je sodišče v tem primeru smelo zaslišati le tožečo stranko.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 49, 82, 82/3, 82/4, 204, 204/5, 208.. ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 49.. ZKolP člen 5.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot
Tožnik je na podlagi izdanih odredb toženke opravil poti v druge kraje, kar niso bile poti na delo na sedež delodajalca oziroma v kraj dela, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je te poti pravilno štelo kot službene poti po 205. členu KPDŽP in posledično tožniku prisodilo razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela ter povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 118, 118/1, 118/2.. OZ člen 3, 39, 39/3, 39/4.
sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nadurno delo
Višina denarnega povračila se sicer lahko primerja z odpravnino, ki bi delavcu pripadala po zakonu. Ta primerjava pa je lahko le okvirna, saj se kriterij za odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz 108. člena ZDR-1 razlikuje od kriterijev iz 118. člena ZDR-1, ki jih je potrebno upoštevati pri odmeri denarnega povračila po tej določbi. Podobna sta le kriterija, ki upoštevata trajanje delavčeve zaposlitve, ostalih kriterijev pa zakon pri odmeri odpravnine sploh ne določa, vsebuje pa jih pri odmeri višine denarnega povračila. Zato so napačne pritožbene navedbe, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena 14 let, lahko upravičena do denarnega povračila le v višini ene plače.
Ni nepomembno, da so okoliščine na strani tožene stranke privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Te so dejansko predstavljale zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj je bil odpovedni razlog navidezen in je po ugotovitvi sodišča prve stopnje prikrival osebni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, kar utemeljuje višje denarno povračilo. Okoliščina, da je pred tem tekel "postopek" izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni bistvena za odmero denarnega povračila. Ob upoštevanju pravic, ki jih je tožnica uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožnici, stari 39 let, pripada denarno povračilo v višini šest mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.
Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica do plačila za nadurno delo ni upravičena zato, ker ji nadurno delo ni bilo odrejeno in ker ni imela pisne odobritve. Pritožbeno sodišče je v primerljivi zadevi (Pdp 996/2015) pojasnilo, da mora delodajalec v primeru, ko delavec z njegovim vedenjem opravlja nadure, bodisi te ure delavcu tudi priznati kot opravljene nadure ali pa mu, če šteje, da njegova prisotnost na delu ni potrebna, opravljanje dela preko polnega delovnega časa prepovedati. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile nadure opravljene z vednostjo tožene stranke (pri čemer ni ukrenila ničesar, da bi tožnici opravljanje teh nadur preprečila, če bi štela, da tožnici niso bile odrejene), kar pomeni, da je tožena stranka tožnici nadurno delo dopuščala, je sodišče utemeljeno ugodilo tudi zahtevku za plačilo nadurnega dela.
KZ-1 člen 187. DZ člen 160, 160/1, 162, 162/1, 162/1-1, 162/1-4, 163, 163/1, 163/3, 173, 173/1.
začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - začasna ureditev stikov - izročitev osebnih dokumentov - omejitev starševske skrbi - omejitev stikov - obseg in način izvajanja stikov - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - telefonski stiki z otrokom - največja otrokova korist - odtujenost otroka od matere - ogroženost otroka - interes otroka - spremstvo staršev - potrebnost izdaje začasne odredbe - pridržanje odločitve o pravdnih stroških
Ker nadzor nad izvajanjem stikov ni bil odrejen zaradi odtujenosti in potrebe po postopnem navezovanju, temveč da se prepreči možnost, da bi predlagateljica otroka s svojim ravnanjem ogrozila, in ker iz poročil CSD izhaja, da deček zaradi odtujitve od matere ne kaže prizadetosti, je trenutno določen obseg osebnih stikov v otrokovo največjo korist.