razveza zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze za enega od zakoncev - procesna sposobnost stranke - pooblastilo odvetniku
Sodišče prve stopnje je odločitev o razvezi zakonske zveze pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 98. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), po kateri sme vsak zakonec, če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna, zahtevati njeno razvezo. Tisti izmed zakoncev, ki zahteva razvezo zakonske zveze mora torej dokazati, da je zakonska zveza zanj nevzdržna, ob čemer do nevzdržnosti zakonske zveze lahko pripelje katerikoli vzrok oziroma skupina vzrokov. Pri tem ni pomembno, ali je nevzdržna tudi za drugega zakonca, ker sodišče razveže zakonsko zvezo tudi, če drugi zakonec razvezi nasprotuje. Drži, da morata tako sklenitev kakor tudi razveza zakonske zveze temeljiti na svobodni odločitvi vsakega posameznika, za razvezo zakonske zveze pa zadošča že, da eden izmed njiju sklenjene zakonske zveze ne more ali ne želi več ohranjati.
ZPP člen 140, 141, 141/1, 142, 142/1, 142/2, 325, 325/1.
vročanje sodnih pisanj - vročitev sodbe sodišča druge stopnje - vročitev v hišni predalčnik - navadna vročitev - predlog za dopolnitev sodbe - prepozen predlog - zavrženje predloga
Vrhovno sodišče RS je v odločbi III Ips 1/2020 zavzelo stališče, da med pisanja, za katera ZPP predvideva osebno vročitev, spadajo zgolj tožba, sodba sodišča prve stopnje, sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, izredno pravno sredstvo, nalog za plačilo sodne takse in vabilo. Ob tem je pojasnilo, da je določbo treba razlagati tako, da se navedba izrednega pravnega sredstva nanaša na vložitev tega pravnega sredstva samega in ne na odločbo, zoper katero je izredno pravno sredstvo dovoljeno. Za odstop od te uveljavljene sodne prakse, ki ji vrhovno sodišče dosledno sledi tudi pri presoji pravočasnosti predlogov za dopustitev revizije in je podprta s pravno teorijo, pritožba ne ponudi utemeljenega razloga. Pritožbeno sodišče zato ne more pritrditi nasprotnim pritožbenim navedbam o drugačni jezikovni razlagi prvega odstavka 142. člena ZPP.
obnova sodnega postopka - postopek ureditve meje - upravni postopek ureditve meje in parcelacije - nepravdni postopek ureditve meje - možnost obravnavanja pred sodiščem
Pritožnikova parcela v času urejanja meje ni mejila na parceli predlagateljev in nasprotne udeleženke. Pritožnik zato ni bil stranka postopka sodne ureditve meje po takrat veljavnem 132. členu ZNP in se neutemeljeno sklicuje na procesno kršitev nezmožnosti sodelovanja v postopku.
Dejstvo, da se je s spremembo mejne linije v nepravdnem postopku zožala javna pot, do česar je prišlo z upoštevanjem katastrskih podatkov, sicer kaže na dejanski interes pritožnika za sodelovanje v postopku, ne utemeljuje pa njegovega pravnega interesa in mu ne zagotavlja položaja udeleženca, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
tožba na ugotovitev obsega skupnega premoženja - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - obstoj skupnega premoženja - presoja sklepčnosti - aktiva in pasiva premoženja - ugotovitev obstoja terjatve - osebni stečaj - pomanjkanje pravnega interesa - neizkazano prikrajšanje - pravica do pravnega sredstva - dodelitev brezplačne pravne pomoči - pravica do izjave - poizvedbe sodišča
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožničin zahtevek na ugotovitev deležev na skupnem premoženju ni sklepčen, saj deležev na premoženju, ki ga ni, ni mogoče ugotavljati. Materialnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka je sklepčnost. Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica. Bistveni element sklepčnosti je torej logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami. Če te povezave ni, obstaja nasprotje med tožbenimi trditvami in tožbenim predlogom, in je zato treba takšen tožbeni zahtevek zavrniti. Ali povedano drugače: sodišče lahko s sodbo ugodi le zahtevku z dejansko podlago v tožbenih trditvah, ki imajo ob ustrezni aplikaciji materialnega prava za posledico utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato ta del zahtevka zavrnilo iz napačnih razlogov. Zavrniti bi ga moralo zato, ker iz trditve, da skupnega premoženja pravdnih strank ni, ni mogoče izpeljati materialno pravne posledice, da deleža pravdnih strank na tem neobstoječem skupnem premoženju obstajata. Izvajanje dokaznega postopka glede tega dela zahtevka zato ni bilo potrebno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00073692
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 285c, 354, 354/1, 354/2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pravna opredelitev kaznivega dejanja - priznanje krivde - zavrnitev priznanja krivde - nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - preizkus po uradni dolžnosti - nevarnost za življenje in zdravje - konkretna nevarnost
Ker sprejem priznanja krivde vodi v izrek obsodilne sodbe, je sodišče dolžno ugotavljati ustreznost pravne opredelitve dejanja v obtožbi, ko odloča o sprejemu priznanja krivde. Če oceni, da državni tožilec v obtožbi ni pravilno presodil, katera dejstva so pravno pomembna in katera ne, mora priznanje krivde zavrniti.
Pravna opredelitev dejanja je podvržena preizkusu sodišča, ki je-kljub priznanju krivde obtoženega-dolžno samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika možnih pravnih podlag.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00076221
ZST-1 člen 14, 14/1. ZPP člen 76, 81, 100, 100/1, 208, 208/1, 339, 339/1.
smrt tožnika - nadaljevanje že začetega postopka po smrti tožnika - poziv dedičem k nadaljevanju postopka - pravni naslednik - napačna oznaka stranke - pooblastilo za zastopanje - kvalificirani pooblaščenec - sklep procesnega vodstva - zapisnik o naroku - obrazložitev sklepa - pravnomočen sklep - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - taksna obveznost - taksna oprostitev - oprostitev plačila sodnih taks - osebna veljavnost
Dopustno je, da sodišče o nekaterih procesnih vprašanjih odloči s sklepom, ki ga vnese v zapisnik naroka. Tudi v takem primeru mora sodišče sklep obrazložiti in zapisati pravni pouk. Izjema je dopustna, kadar stranke na zapisnik izrecno izjavijo, da se odpovedujejo obrazložitvi sklepa in/ali pritožbi zoper sklep.
V sodni praksi je utrjeno stališče, da mora sodišče v primeru strankine smrti čimprej v postopek pritegniti pravne naslednike, tako da se lahko postopek nadaljuje z živo osebo. Pokojnik ne more biti stranka postopka.
Taksna oprostitev je strogo osebna in se pravni naslednik tožnika na taksno oprostitev, ki je bila podeljena tožniku, ne more sklicevati.
Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3, 9, 18. URS člen 54. DZ člen 151, 151/3, 189, 196.
razmerja med starši in otroki po razvezi zakonske zveze - sprememba zakona med postopkom - dokončanje že začetih postopkov - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - pravice in dolžnosti staršev - konfliktnost med starši - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - izvedensko mnenje - postavitev drugega izvedenca - izvajanje starševske skrbi - določitev stikov med staršem in otrokom - obseg in način izvajanja stikov - kraj prevzema in oddajanja otroka - začasna sodna poravnava - preživljanje mladoletnega otroka - višina preživnine - določitev višine preživnine - potrebe otrok in zmožnosti staršev - porazdelitev preživninskega bremena - ocena potreb - izkoriščenje socialnih transferjev - neupoštevanje otroškega dodatka - preživet čas pri preživninskem zavezancu - vključitev otroka v vrtec - javni vrtec - brezplačna storitev - plačilo vrtca - začetek obveznosti za plačilo preživnine - prisoja preživnine od dneva vložitve tožbe
Tudi ko starša živita ločeno, velja pri presoji otrokove koristi načelno izhodišče, da mu je v največjo korist, če varstvo in vzgoja potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev še vedno vzpostavljena. Pritrditi je zato treba udeležencu, da DZ kot prvenstveno rešitev uveljavlja skupno varstvo in vzgojo otrok. Določitev takšne oblike vzgoje in varstva lahko prepreči le ogrožanje otrokove koristi. Nedvomno je ta oblika vzgoje in varstva otroka v nasprotju z njegovimi koristmi takrat, ko med starši obstaja zelo visoka stopnja konflikta. Na dlani je tudi, da sodišče staršev k skupni vzgoji in varstvu ne more prisiliti. Siljenje k nenehnemu dogovarjanju, če starša tega ne želita ali nista zmožna, bi nasprotovalo otrokovi koristi in s tem narekovalo odločitev, da se otrok zaupa v vzgojo in varstvo samo enemu od staršev.
Drži pritožbena trditev udeleženca, da imata oba starša ustrezne starševske kapacitete in da je toženec primeren oče in da mu glede starševstva ni kaj očitati. Vendar je v obravnavanem primeru sodišče ugotovilo okoliščine, ki preprečujejo odločitev o skupni vzgoji in varstvu otrok. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da se otroke zaupa v vzgojo in varstvo materi, ki izkazuje boljše starševske kapacitete, ima bolj stabilno osebnostno strukturo, poleg tega je bila primaren negovalec otrok, ter jim zna postavljati meje in poskrbeti za otroke materialno in čustveno.
Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju sodne izvedenke, ki je menila, da je pri določanju obsega stikov najbolje slediti že sklenjenemu dogovoru staršev. Takšni stiki namreč potekajo redno in brez zapletov. Ni razloga, da bi se stike, ki se izvršujejo že dalj časa in na katere so se tako otroci kot udeleženca navadili, razširjalo.
Starša sta tista, ki sta po zakonu dolžna preživljati svoje mladoletne otroke. Ustaljena sodna praksa zato narekuje, da se zneski, prejeti iz socialnih transferjev, ne odštevajo od ugotovljenih otrokovih potreb ali da se upoštevajo neposredno za njihovo zadovoljevanje. To velja tako pri določitvi preživnine od sodne odločbe dalje, kot pri njeni določitvi od predloga do izdaje odločbe. Nasprotno stališče bi bilo v korist tistega preživninskega zavezanca, ki svoje preživninske obveznosti ne izpolnjuje tekoče.
Tako kot pri vprašanju stvarnih pravic glede infrastrukturnih omrežij, je treba tudi pri posesti nad njimi izhajati iz dejstva, da sta tako spodnja kot zgornja postaja krožne kabinske žičnice s kabelsko kanalizacijo fizično in funkcionalno povezana in tako skupaj tvorijo novo celoto - novo sestavljeno stvar in imajo le kot sestavljena stvar gospodarsko vrednost in svojo namembnost.
URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZPSPP člen 24, 24/1, 24/2, 26, 26/1, 26/2. ZVarD člen 4, 4/1.
najemna pogodba za poslovni prostor za nedoločen čas - sodna odpoved najema poslovnih prostorov - primeren čas za odpoved - odpovedni rok - diskriminacija - sodba presenečenja - pravica do izjave stranke
Sodišče druge stopnje izpostavlja dejstvo, da ZPSPP dejansko varuje najemnika, ko v najemnih pogodbah za nedoločen čas določa sodno odpoved (26. člen), hkrati pa, da odpovedni rok ne sme biti krajši od enega leta (drugi odstavek 24. člena). Enoletni odpovedni rok, ki je določen v ZPSPP kot v specialnem predpisu je dejansko obdobje, namenjeno temu, da najemnik svoje poslovanje uredi na drug način, torej, da v tem času svoje poslovanje glede na to, da mu je najemno razmerje odpovedano, temu primerno prilagodi.
Izpodbijanje zakonske domneve s posplošenimi navedbami bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam določil in ki se odraža v zaupanju v ravnanje nosilcev javnih pooblastil. Za toženčev pritožbeni uspeh ne zadostuje le sklicevanje, da obvestila pošte ni prejel, temveč bi za to dejstvo moral predložiti dokaze, ki bi izkaz v vročilnici ovrgli. Ne gre za dokazovanje negativnega dejstva, temveč za izpodbijanje resničnosti podatkov iz javne listine, z navedbo prepričljivih in konkretnih okoliščin o razlogih za neprejem obvestila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00074675
OZ člen 60, 60/1, 86, 88, 88/1, 90, 90/2. ZZK-1 člen 243, 243/4, 244, 244/1, 244/3. SPZ člen 9, 23, 37, 37/2, 40, 49, 49/1. ZPP člen 13, 13/2, 181, 181/3, 196.
izbrisna tožba - povezane pogodbe - enovit pravni posel - materialnopravna neveljavnost vknjižbe - vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja - pogodbeni prenos lastninske pravice - načini pridobitve lastninske pravice - pogojni prenos lastninske pravice - pogojno zemljiškoknjižno dovolilo - nedopusten pogoj - ničnost pogodbe - ničnost kot predhodno vprašanje - ničnost zavezovalnega pravnega posla - načelo kavzalnosti - vmesni ugotovitveni tožbeni zahtevek - enotno sosporništvo - pasivna legitimacija - pravnomočno razsojena stvar - načelo varstva dobrovernega pridobitelja - dobrovernost nadaljnjega pridobitelja - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - domneva dobre vere - dobrovernost - nepoštenost pridobitelja - razpolagalna sposobnost - raziskovalna dolžnost dobrovernega pridobitelja - fiduciarna lastnina - pričakovana lastninska pravica - skupni namen pogodbenikov - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - pogodba o naročilu (mandatna pogodba) - navidezna prodajna pogodba - nedopustna podlaga pogodbe - bistvene sestavine pogodbe - prepoved manjšega pomena
Toženca sta enotna sospornika, ker četrti odstavek 243. člena ZZK-1 določa, da izbrisni upravičenec proti odsvojitelju in pridobitelju kot "nujnima sospornikoma" uveljavlja zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe, ker je tožnik s tožbo zajel oba toženca, ker učinki delne zamudne sodbe posegajo v pravni položaj toženca, ker je tožbeni zahtevek zoper toženko lahko utemeljen le ob predhodni predpostavki, da je utemeljen tožbeni zahtevek zoper toženca, ker je glede na ZZK-1 in naravo spornega razmerja spor mogoče rešiti le na enak način, ker presoja ničnosti pogodb ne predstavlja ločenega zahtevka, temveč je zgolj predhodno vprašanje v kontekstu izbrisnega zahtevka, glede katerega ni mogoče odločiti različno v razmerju do tožencev, ker je ugotovitev ničnosti pogodbe, neveljavnost vknjižbe pridobitve lastninske pravice v korist toženca in izbris te pravice, predpostavka za dopustnost presoje izbrisnega zahtevka zoper toženko.
Nepremičninsko stvarno pravo ne dopušča pogojnih ali z rokom omejenih vknjižb lastninske pravice, s tem, da je ničnost pravnega posla skrajna sankcija. Namen prepovedi pogojnega razpolaganja z lastninsko pravico iz drugega odstavka 37. člena SPZ je zaščititi pridobitelja, da lahko le-ta z lastninsko pravico razpolaga na absoluten način.
Zavezovalni pravni posel mora biti veljaven v trenutku, ko naj bi prenos lastninske pravice pridobil učinek. To je takrat, ko se vloži predlog za vpis v zemljiško knjigo. Zavezovalni pravni posel tudi ne sme biti od vsega začetka ničen ali neobstoječ in ni odločilno, da je bil pred razveljavitvijo opravljen vpis v zemljiško knjigo.
Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje le pridobitelj, ki je pošten (dobroveren), če pa je pravico dobil nepošteno (v slabi veri), ga to ne varuje. Standardu poštenega ravnanja je zadoščeno šele, če je pravnoposlovni pridobitelj skušal v razumni meri poizvedeti, zakaj stanje v naravi vzbuja dvom v resničnost zemljiškoknjižnih podatkov, da takšno aktivnost v zvezi z ugotavljanjem resničnega (dejanskega) lastninskega stanja pravna teorija in sodna praksa opredeljujeta kot kupčevo "raziskovalno dolžnost", da je od dejanskih okoliščin posameznega primera odvisno, kakšna je ta raziskovalna dolžnost je (in kaj mora kupec storiti, da jo izpolni).
Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje le pridobitelj, ki je pošten (dobroveren) - če je pravico dobil nepošteno (v slabi veri), ga to ne varuje - in če si nasproti stopita neskrbna in nepoštena stranka, je treba dati varstvo prvi, čeprav ni izkazala potrebne skrbnosti, pa bi jo sicer mogla in morala.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 392, 392/7, 397, 397/2.
razveljavitev sodbe - preizkus ali so še dani razlogi za pripor - obstoj utemeljenega suma - pravnomočna obtožnica - priporni razlog begosumnosti - nujnost in sorazmernost ukrepa
Na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v primeru razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotoviti, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpraviti.
Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo razveljavilo, vendar to ne pomeni, da utemeljen sum, da sta obtoženca storila očitano kaznivo dejanje ni več podan. Pri tem je treba izhajati iz pravnomočne obtožnice, ki to stopnjo suma potrjuje in bo podlaga za ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 397. člena ZKP). Izvedeni dokazi na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje niso ovrgli osnovne predpostavke za pripor.
odgovornost za stvarne napake - obstoj škode - dejansko vprašanje - razmejitev dejanskih in pravnih vprašanj - ni predhodno vprašanje - izrek odločbe
Obstoj škode nima značaja pravnega vprašanja, pač pa predstavlja dejansko vprašanje. Ne gre za predhodno vprašanje, če je treba, da bi o zadevi sodišče lahko meritorno odločilo, ugotoviti le obstoj ali neobstoj določenih dejstev, tudi če se ta ista dejstva ugotavljajo v kakšnem drugem postopku.
Za vezanost na rešeno predhodno vprašanje mora biti v matičnem postopku predmet zahtevka ugotovitev obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja. Vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se izvaja le iz izreka odločbe o pravici ali pravnem razmerju, o katerih je bilo v nekem drugem postopku odločeno kot o glavnem vprašanju. Vezanost na predhodno vprašanje nikoli ne more zajemati ugotovitev v obrazložitvi. Pravnomočen in izvršljiv namreč postane zgolj izrek sodne odločbe, ne pa razlogi v obrazložitvi.
Poškodba ni zakonski znak prekrška, ki se očita storilcu, zagotovo pa gre za okoliščino, na podlagi katere je mogoče sklepati, da storilec kot skrbnik psa A. ni z ustrezno vzgojo in šolanjem ter z drugimi ukrepi zagotovil, da pes A. ne bi bil nevaren za okolico, saj je bil spuščen in je pritekel na lokalno cesto ter ugriznil D. D.
Glede na to, da iz odločbe o prekršku jasno izhaja, da se storilcu očita kršitev določbe drugega odstavka 11. člena ZZZiv in da je storil prekršek po tretjem odstavku 46.a člena ZZZiv, ki predpisuje globo za posameznika ter se hkrati sklicuje na prvi odstavek istega člena, ta pa v 7. točki kot prekršek določa ravnanje v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena ZZZiv, je na ta način dovolj jasno opredeljeno, storitev katerega prekrška se očita storilcu in tudi njegova pravna opredelitev po presoji pritožbenega sodišča zadosti zahtevi iz četrtega odstavka 56. člena ZP-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074055
KZ-1 člen 53, 53/2, 57, 57/1, 57/2, 58, 194, 194/1. ZKP člen 194, 194/3.
neplačevanje preživnine - pogojna obsodba - dolžnost plačevanja preživnine - preizkusna doba - pritožba državnega tožilca
Prvostopenjsko sodišče je z razumnim, sprejemljivim in zadostnim razlogovanjem razmejilo inkriminirano obdobje na čas, ko je bil obdolženi objektivno zmožen rednega dajanja preživnine za svoje otroke A. A., B. B. in C. C., od časa, ko plačila preživnine zanje objektivno ni bil zmožen.
Sodišče prve stopnje je v točkah 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo zakonite in pravilne zaključke, ki jih je glede na ugotovljeno nedoločnost obtožbenega očitka, prepoznano v tem, da ni jasne in določne opredelitve, koliko je po posameznih uskladitvah in za kakšen čas znotraj inkriminiranega obdobja preživnina za posameznega otroka znašala, ustrezno in smiselno pojasnilo.
DZ člen 83, 83/3, 83/4, 83/5. ZIZ člen 272. ZFPPIPP člen 97, 97/1, 97/2, 131, 131/3, 309, 309/1, 310, 310/1, 311, 311/2, 330, 330/2.
postopek osebnega stečaja - prodaja nepremičnine v postopku osebnega stečaja - skupno premoženje zakoncev - prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku - izločitvena pravica zakonca - pritožba zoper sklep o prodaji - izdaja začasne odredbe - prepoved prodaje nepremičnine - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik
Ker upnica ne trdi, da prodaje premoženja, na katerega se nanaša predlagana začasna odredba, ni uspela preprečiti v postopku osebnega stečaja nad A. A. in zakaj ne, niti ne trdi, da upravitelj prodaja premoženje, ki naj bi bilo skupno premoženje zakoncev, kljub določbam ZFPPIPP, ki mu preprečujejo prodajo, potrebe po izdaji začasne odredbe ni utemeljila. Navedeno smiselno velja za predlagano začasno odredbo tudi v delu, ki temelji na trditvi, da je upnica predkupna upravičenka.
osebni stečaj - dodatne naloge in pristojnosti upravitelja med preizkusnim obdobjem - pravica do nadomestila stečajnega upravitelja - predujem za kritje stroškov stečajnega postopka
V postopku osebnega stečaja, v katerem se izvede postopek odpusta obveznosti, se torej zastavlja vprašanje, ali se v primeru, če vrednost unovčene stečajne mase presega znesek plačil iz sedmega odstavka 233. člena ZFPPIPP, ta plačila vrnejo v dobro proračuna sodišča, četudi v stečajni masi ni drugih sredstev za plačilo nagrade upravitelja za opravljanje dodatnih nalog in pristojnosti v postopku odpusta obveznosti oziroma ali je v smislu osmega odstavka 233. člena ZFPPIPP pri odločanju o tem, kolikšen znesek se vrne v proračun sodišča, poleg zneska plačil iz sedmega odstavka 233. člena ZFPPIPP treba upoštevati tudi nadomestilo upravitelja za izvajanje dodatnih nalog v postopku odpusta obveznosti.
Upraviteljica utemeljeno opozarja, da zakon upravitelju nalaga vrsto dodatnih nalog, ki jih mora opravljati v postopku odpusta obveznosti znotraj postopka osebnega stečaja in upravitelju tudi daje pravico do nagrade iz naslova teh nalog. Ob razlagi, kakršno je uporabilo sodišče prve stopnje, se torej upravitelju nalaga določena opravila, za katera se pogosto že v naprej ve (ko iz predloga za začetek postopka osebnega stečaja oziroma otvoritvenega poročila izhaja, da dolžnik nima nobenega premoženja; ko gre za nezaposljivega oziroma težko zaposljivega dolžnika ...), da upravitelj plačila zanje ne bo prejel. Takšna razlaga pa je v nasprotju z določbami ZFPPIPP, ki upravitelju nalagajo opravljanje določenih nalog v postopku odpusta obveznosti in mu dajejo tudi pravico do nagrade za opravljanje teh nalog.
Po presoji pritožbenega sodišča je zato pri odločanju o tem, kolikšen znesek se vrne v proračun sodišča, poleg zneska plačil iz sedmega odstavka 233. člena ZFPPIPP treba upoštevati tudi nadomestilo upravitelja za izvajanje dodatnih nalog in pristojnosti v postopku odpusta obveznosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSC00074565
KZ-1 člen 211, 228. ZKP člen 105, 105/2. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 227/2, 383, 383/1, 383/2, 383/2-1.
goljufija - poslovna goljufija - premoženjskopravni zahtevek - adhezijski postopek - osebni stečaj - načelo koncentracije - napotitev na pravdo
Pritožnik upravičeno opozarja na t. i. načelo koncentracije iz prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP, ki sporoča, da lahko upniki svoje zahtevke za izpolnitev obveznosti, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (obtoženčeve obveznosti do oškodovancev so nastale pred 8. 4. 2016), v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavljajo samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (kar tu ni). V kontekstu odločanja o premoženjskopravnih zahtevkih v t. i. adhezijskem postopku, ki po svoji vsebini pomeni pritegnitev pravde h kazenskemu postopku, pa je bistveno, da dokler teče postopek osebnega stečaja (tj. ne glede na to, ali je upnik v tem postopku prijavil svojo terjatev ali ne), vložitev tožbe na plačilo terjatve (smiselno enako uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka) v "vzporednem" pravdnem (ali adhezijskem) postopku ni dopustna. To pa v adhezijskem postopku ne more imeti drug(ačn)e posledice, kot je napotitev vseh oškodovancev z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP že iz tega razloga, torej tudi tistih, ki jim je sodišče prve stopnje premoženjskopravne zahtevke (deloma ali v celoti) priznalo.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o stikih - začasna ureditev stikov - stiki med očetom in otrokom - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - način izvajanja stikov - prisotnost tretje osebe ob stiku
Pritožba ne pojasni, v čem naj bi prisotnost predlagateljeve partnerke deklico ogrožala. Iz mnenja CSD izhaja, da je oče sposoben stike z deklico izvajati samostojno; ima ustrezne starševske kapacitete in bo znal v času stika poskrbeti za deklico in varovati njene koristi. Z ničemer ni izkazano, da bi bila deklica ob stikih z očetom ogrožena na način, ki bi narekoval posebno omejevanje stikov oz. določitev načina izvajanja stikov (omejitev prisotnosti tretjih oseb ali drugačen poseg v stike med deklico in očetom).