upravnik - pogodba o upravljanju - stroški obratovanja in upravljanja - poslovna stavba - trditveno in dokazno breme upravnika - plačilo stroškov dobaviteljev
Tožeča stranka v postopku ni podala zadostnih trditev glede višine stroškov obratovanja in upravljanja, saj bi morala glede na ugovor tožene stranke vsako postavko na računu specificirati in dokazati. Tako bi morala dokazati tudi, da so bili računi dobaviteljev res izdani v zatrjevani višini.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074144
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1. ZVZD-1 člen 38. Pravilnik o temeljnih kvalifikacijah za voznike motornih vozil v cestnem prometu (2010) člen 7, 7/3, 13, 13/3.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - lestev
Tožnik sicer pravilno navaja, da je toženka ravnala protipravno, ker ga ob zaposlitvi ni usposobila oziroma ga ni napotila na usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu (skladno z določili 38. člena ZVZD-1). Vendar pa navedena opustitev ni v vzročni zvezi s tožniku nastalo vtoževano škodo. Vzročna zveza ne izhaja že iz tožnikove trditvene podlage, saj tožnik ne navaja, da bi do škodnega dogodka prišlo, ker naj ne bi bil seznanjen, kako je treba na varen in pravilen način zavarovati oziroma privezati tovor. Da s tem ne bi bil seznanjen, ne izhaja niti iz tožnikove izpovedbe. Iz njegove izpovedbe in trditev namreč izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo, ker ni imel lestve.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi na stališču, da bi mu morala toženka za varno vzpenjanje na tovornjak zagotoviti lestev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in Pravilnika o delih in opremi vozil pravilno ugotovilo, da lestev ni obvezna oprema tovornjaka. Nadalje je na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi zakonitega zastopnika toženke ugotovilo, da izvlečna stopnica omogoča varen dostop na prevozno sredstvo z zadnje strani ter da je izvlečna stopnica ustrezno oziroma varno delovno sredstvo za povzpenjanje na prikolico tovornjaka.
razlaga pogodbene volje strank - spor majhne vrednosti - zahteva, da se opravi narok - izpoved stranke - neskrbnost pri podpisu pogodbe - zavarovalna pogodba - odbitna franšiza - delovna nezgoda
Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo.
izvršilni postopek - načelo pravnomočnosti odločbe
Če je bil predlog za izvršbo zavrnjen iz razlogov, ki le začasno preprečujejo izvršbo (npr. če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep, še ni izvršljiva; če še ni pretekel rok za izpolnitev terjatve ali če še ni nastopil pogoj, ki je bil določen v poravnavi; če je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel), to ni ovira za dovolitev izvršbe, ko ti razlogi prenehajo (ko postane odločba izvršljiva; ko preteče rok za izpolnitev terjatve ali nastopi pogoj; ko poteče čas, za katerega je upnik odložil izpolnitev). Drugače pa velja, če je bil predlog za izvršbo zavrnjen iz razlogov, ki trajno preprečujejo izvršbo. Med takšne razloge spada tudi prenehanje terjatve, katere plačilo je bilo dolžniku naloženo z izvršilnim naslovom. Če sodišče predlog za izvršbo pravnomočno zavrne iz tega razloga, kot je to v zvezi s terjatvijo, katere izterjavo upnik (ponovno) zahteva v tem postopku, po pravnomočnosti takšne odločitve upnik ponovne izvršbe za izterjavo iste terjatve ni upravičen zahtevati, in sicer ne glede na to, ali je bila odločitev sodišča v prvi zadevi pravilna ali ne. Morebitne nepravilnosti bi moral namreč upnik uveljavljati v postopku, v katerem je bil izdan zavrnilni sklep, če tega ni storil ali pri tem ni bil uspešen, pa so z nastopom pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za izvršbo tudi morebitne napake sanirane. Na takšno pravnomočno odločitev je sodišče pri odločanju o novem predlogu za izvršbo za izterjavo iste terjatve vezano, zaradi česar mora ponovni predlog za izvršbo zavreči.
ZPIZ-2 člen 70, 71, 131, 131-2. ZIUOM člen 1, 10, 11, 13. URS člen 52. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (1982) člen 65. ZPIZ člen 205. ZUOPP-1 člen 4.
priznanje zavarovalne dobe - poklicna rehabilitacija - invalidnost - srednja šola - izobraževanje otroka s posebnimi potrebami
Kot poklicna rehabilitacija se po določbi 131. člena ZPIZ-2 izjemoma šteje tudi čas, ko oseba še ni vključena v delovni proces. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožniku ne gre (niti ne more iti) za poklicno rehabilitacijo po določbah 70. člena ZPIZ-2 oziroma v času nastanka invalidnosti veljavne zakonodaje. Tožnik je bil ob nastanku invalidnosti mladoleten in tako ni bil vključen v delovni proces. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe ZIUOM, ki je veljal v času srednješolskega izobraževanja tožnika, zmotno pa je zaključilo, da v okoliščinah konkretnega primera ne gre za poklicno rehabilitacijo po določbah tega zakona.
Pritožba utemeljeno opozarja, da ni pravne podlage za razlikovanje med otroki, ki so invalidi že od rojstva in tistimi pri katerih do invalidnosti pride zaradi poškodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00075550
ZZVZZ člen 87, 87/1.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - regresni zahtevek zavoda - odškodninska odgovornost delodajalca - delo na višini - nezgoda pri delu - vzrok nezgode - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu - varnostni ukrepi - nadzor nad delavcem - obstoj protipravnosti - opustitev dolžnostnega ravnanja - vzročna zveza
Delavec je skupaj s sodelavcem kritičnega dne opravljal montažo ventilov na že izvedeno inštalacijo, pri čemer je uporabljal premični gradbeni oder, za kar je bil usposobljen, prav tako je šlo za zelo izkušenega delavca, ki je bil dela na višini in uporabe odra vajen. Glede na navedeno je nadzor delavcev večkrat dnevno zadostil potrebnemu nadzoru nad varnostjo pri delu in strožje dolžnosti nadzora (npr. prisotnosti nadrejenega (delovodje) ves čas opravljanja dela) delodajalcu ni mogoče naložiti.
Zgrešena je razlaga pritožnice, da tudi, če je poškodovani delavec ravnal kakorkoli napačno, to ne pomeni, da je bila vzročna zveza med opustitvami tožeče stranke in nastalo škodo pretrgana. Toženi stranki namreč sploh ni bila dokazana nobena opustitev konkretnega dolžnostnega ravnanja, ki bi zmoglo odvrniti nastanek škode, zato o (ne)pretrganju vzročne zveze med opustitvijo in škodo ni mogoče govoriti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075092
ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu - delovna obveznost - vsebina del - dela izven delokroga - soočenje prič - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje z zaključkom, da je tožnik izven njegovega delokroga in v nasprotju z navodili samovoljno odlagal odpadke v press kontejner, zaradi česar sodišču ni treba ugotavljati okoliščin v zvezi s pokrovom press kontejnerja, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in s tem v zvezi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi (čiščenje dvorišča in pobiranje smeti, ločevanje odpadkov in praznjenje zabojnikov) nepravilno delilo na posamezna opravila v povezavi z ravnanjem z odpadki, ki naj bi spadala v tožnikov delokrog, in tista, ki naj bi ga (v teoriji) presegala oz. bila zunaj njega, namesto da bi pravilno ravnanje z odpadki pri drugi toženki obravnavalo kot celoto glede na dejanski potek tega dela in presodilo tudi, ali je bilo res nepričakovano, da bodo tožnik in njegovi sodelavci odpadke odnašali vse do press kontejnerja in jih odlagali vanj.
Nepristojnost sodišča zaradi sklenjenega arbitražnega sporazuma se upošteva zgolj na ugovor stranke. Ker prva toženka tega ugovora ni podala, druga toženka pa ga kot navadna sospornica ne more podati namesto prve toženke, ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Prva toženka in druga toženka sta sospornici, zaradi atrakcije pristojnosti je za obe stranki krajevno pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za eno izmed strank.
ZPP člen 70, 270, 270/1, 270/2, 339, 339/2, 339/2-1. Sodni red (2016) člen 156, 156/5. URS člen 23, 23/2. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-6. ZUTD člen 118, 118/2, 118/6, 155.
ničnost upravne odločbe - pravica do naravnega sodnika - ničnostni razlog - pavšalne navedbe - evidenca brezposelnih oseb
Ničnost po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki jo skozi svojo pritožbo na več mestih pavšalno smiselno navaja tožnik, je podana le, če je v odločbi takšna nepravilnost, ki je po izrecni zakonski normi razlog za ničnost, kar pomeni, da mora biti nepravilnost v materialnem zakonu že v naprej opredeljena kot razlog za ničnost. Takšne nepravilnosti pa tožnik v obravnavanem primeru konkretizirano niti ne zatrjuje.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - zavezanec za plačilo nadomestila - neposredni uporabnik zemljišča - lastnik - najemnik - davek na dodano vrednost (DDV) - neupravičena pridobitev - izdatek za drugega - stroški pravdnega postopka
V primeru najema nepremičnine je neposredni dejanski uporabnik nepremičnine najemnik, ki je posledično tudi zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.
Ker je na podlagi zakona v primeru najema nepremičnine zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča najemnik, lahko v primeru, da je NUSZ plačal lastnik nepremičnine, na podlagi 197. člena OZ lastnik od najemnika zahteva povračilo plačanega zneska. Lastnik povračila plačanega zneska od najemnika ne bi mogel zahtevati le, če bi bilo med lastnikom in najemnikom izrecno dogovorjeno, da plačilo NUSZ bremeni lastnika.
ZST-1 člen 3, 3/2, 5, 5/1, 5/1-4, 34a, 34a/1. ZST-1D člen 48.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog - nastanek taksne obveznosti - dovoljeni pritožbeni razlogi
Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je taksna obveznost nastala z vročitvijo sodbe in sklepa z dne 6. 6. 2023, kar je skladno s 3. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1, ki je veljal v času vložitve tožbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo z novelo ZST-1D spremenjeni ZST-1 (48. člen ZST-1D).
Sodišče prve stopnje je v navedeni sodbi in sklepu določilo toženca kot sozavezanca za plačilo sodne takse v višini 13,74 % (drugi odstavek 3. člena ZST- 1). Toženec bi moral določitev taksnega zavezanca izpodbijati v pritožbi zoper navedeno odločbo. Zato navedb toženca, da ni taksni zavezanec, v pravnih sredstvih zoper plačilni nalog ni več dovoljeno uveljavljati.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 83, 83/4, 89, 89/1, 89/1-1, 112.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - utemeljenost odpovednega razloga - navidezni odpovedni razlog - diskriminacija
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo delovno mesto samostojni ekonomist in s tem tudi delovno mesto tožnika ukinjeno iz dejansko obstoječih in utemeljenih razlogov, zaradi katerih je prenehala potreba po zaposlitvi tožnika, ne pa zaradi navideznih razlogov. Prav tako je v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev (t. i. individualni odpust, kar je tudi predmet tega individualnega delovnega spora) delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihove pogodbe o zaposlitvi ne bi več potreboval. Tožena stranka je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 6. členu ZDR-1 neveljavna. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ocenilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila posledica kršitve prepovedi diskriminacije.
nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - samostojni podejetnik - hišni zapor
Skladno s 5. točko prvega odstavka 15. člena ZZVZZ imajo med prestajanjem hišnega zapora zavarovanci vse pravice iz obveznega zavarovanja, do katerih so sicer upravičeni zavarovanci iz navedene točke. To pomeni, da imajo tudi pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. Samozaposlenim zavarovancem na prestajanju hišnega zapora ni mogoče utemeljeno odrekati pravice do obravnavanega nadomestila, če dela niso mogli opravljati zaradi priznanega bolniškega staleža.
Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da bi moral tožnik v času, ko je prestajal hišni zapor, če je imel namen delati oziroma opravljati dejavnost v drugem kraju, zaprositi sodišče oziroma probacijsko enoto za izdajo dovoljenja za zapustitev prostora, kjer se izvršuje hišni zapor. Ključno v tej zadevi je dejstvo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo. Začasna nezmožnost za delo že sama po sebi izključuje pridobivanje dovoljenja za izhod iz prostora, kjer se izvršuje hišni zapor. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče naložiti dodatno obveznost, da kljub izkazani začasni nezmožnosti za delo od sodišča zahteva dovolilnico, da bo opravljal delo oziroma dejavnost v drugem kraju.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 118, 161. ZPP člen 115, 115/1, 287, 289, 289/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - zagovor pred odpovedjo - enako varstvo pravic - zavrnitev dokaznih predlogov - odsotnost stranke kljub vročenemu vabilu na zaslišanje - okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da omogoči zagovor - sodna razveza - višina denarnega povračila
Teža očitanih kršitev z znaki kaznivega dejanja, prepričanost toženke v obstoj teh kršitev in posledično omajanje zaupanja v tožnico, ter toženkin argument, da glede na ugotovljene kršitve ni bilo mogoče pričakovati nadaljevanja delovnega razmerja, niso bile okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke upravičeno pričakovati, da ji ne omogoči zagovora.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - predpostavke za vložitev odškodninske tožbe - pravno priznana škoda - sorazmernost - pravnomočna sodba
Sodišče druge stopnje je s sodbo ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencema, da sta dolžna plačati tožeči stranki nerazdelno 3,922.878,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glavni razlog za ugoditev pritožbi je bil, da je tožeča stranka izkazala vse predpostavke odškodninske obveznosti, tudi zatrjevano škodo. Že iz tega izhaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da terjatev tožeče stranke ne obstaja z verjetnostjo.
Res je, da sodišče prve stopnje praviloma nima znanja za oceno vrednosti motornega čolna. Vendar glede na predhodno ugotovitev o nedoseganju dosedanjega zavarovanja niti 5 % vtoževane terjatve ni mogoče kar sklepati, da bo vrednost motornega čolna očitno presegala nezavarovani 95 % del terjatve.
V obravnavani zadevi je sporno vrednotenje dveh pripravljalnih vlog. Vprašanje vrednotenja posameznih vlog je upoštevaje OT, stvar pravilne uporabe materialnega prava. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin primera (prvi odstavek 155. člena ZPP). To velja tudi v primeru vrednotenja posameznih pripravljalnih vlog.
stroški nepravdnega postopka - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je nasprotna udeleženka glede na ugotovljeno premoženjsko stanje zmožna kriti stroške tega postopka (torej razpolaga vsaj s sredstvi, ki so tudi po plačilu stroškov predmetnega postopka potrebni za njeno preživljanje), ki predstavljajo odmerjene stroške za sodnega izvedenca psihiatrične stroke.
Po določbi prvega odstavka 39. člena ZDR-1 je poudarek na dejanskem opravljanju dejavnosti in ne na dejavnosti, ki jo ima poslovni subjekt vpisano v registru, kar pomeni, da za presojo konkurenčne prepovedi ni odločilen datum registracije dejavnosti.
Utemeljeno toženec v pritožbi opozarja na neutemeljenost tožbenega zahtevka za povrnitev škode zaradi predpriprave pregleda cistern. Iz cenika tožeče stranke za preglede vozil in cistern izhaja, da pripravo cisterne na pregled izvede samostojni podjetnik in ne tožeča stranka. Da zato tožeči stranki zaradi predpriprave pregleda ni nastala škoda, je toženec izpostavil v pripravljalni vlogi. Teh trditev tožeča stranka ni prerekala niti ni npr. zatrjevala, da bi del plačila za predpripravo pregleda cistern pripadal samostojnemu podjetniku, preostali del pa tožeči stranki. Zato je treba v ugotovljenih okoliščinah šteti, da tožeča stranka ni bila prikrajšana zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in ji iz tega naslova ne pripada odškodnina v obliki izgubljenega dobička.
Pri ugotavljanju vzročne zveze med kršitvijo konkurenčne klavzule in škodo v obliki izgubljenega dobička gre za rekonstrukcijo oškodovančevega poslovanja, ki bi najverjetneje nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka - kršitve konkurenčne klavzule, oziroma za sklepanje, kakšen bi bil oškodovančev dobiček v prihodnjem obdobju, ki se opravi na podlagi preteklih ter v času škodnega dogodka predvidljivih okoliščin. Opraviti je treba primerjavo oškodovančevega dejanskega položaja s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če oškodovalčevega dejanja ne bi bilo. Na ta način se oblikuje hipotetični scenarij "nekršitve". Predpostavka za priznanje odškodnine za povrnitev škode v obliki izgubljenega dobička je obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu to ne bi bilo preprečeno. Z vidika procesnega prava zadošča mejni prag zadostne verjetnosti, to je verjetnost, ki presega 50 odstotkov.
Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati odškodnino v dejanskem ali pavšalnem znesku 20.000,00 EUR, če ne spoštuje konkurenčne klavzule. Zmotno je pritožbeno stališče toženca, da v pogodbi o zaposlitvi določena obveznost povrnitve škode v dejanskem znesku ali pavšalnem znesku predstavlja alternativno obveznost, tj. obveznost z več predmeti, pri čemer je dolžnik dolžan dati le enega, da bi bil prost obveznosti (384. člen OZ). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je s pogodbo o zaposlitvi v tem delu dogovorjen le en predmet obveznosti, tj. plačilo denarne odškodninske obveznosti, le višina te obveznosti je bila določena različno.
Navedeno pogodbeno določilo o povrnitvi škode zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule je nejasno. Razumeti ga je mogoče kot povrnitev škode v dejanskem znesku, lahko pa tudi kot povrnitev škode v pavšalnem znesku. Ker je pogodbena določba nejasna, jo je treba razlagati v skladu s 83. členom OZ, ki določa, da je treba v primerih, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke.
omejitve pri delu - III. kategorija invalidnosti - časovne omejitve - policist - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo treba natančneje določiti, da se sedenje vsaki dve uri prekine in da se tožnik razhodi za 15 minut do pol ure. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da to ni potrebno. Tožnik bo že sam vedel, koliko hoje oziroma razgibavanja mu je v določenem trenutku potrebno. Ne pomeni pa to, da si bo takrat vzel prosto, temveč bo opravljal druga dela skladno z ostalimi razbremenitvami, ki imajo v sestavi tudi hojo.
Utemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je tožnik v sporu uspel v celoti. Sodišče je namreč odpravilo odločbi toženca. Tožniku je priznalo dodatno razbremenitev pri delu. Tožnikov tožbeni zahtevek je šel v smeri priznanja dodatnih razbremenitev, kar pomeni, da je bila tožba potrebna. S tem, ko je sodišče zavrnilo podredne zahtevke za priznanje drugačnih razbremenitev, pa niso nastali posebni stroški.
izvršba na nepremičnino v solastnini - pogoji za odlog izvršbe - razlogi za odlog izvršbe - odredba o prodaji - sorazmernost med višino terjatve in vrednostjo predmeta izvršbe
Določbe 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ ni mogoče razlagati na način, da je terjatev v višini 135.000,00 EUR očitno nesorazmerna, posebej še, ker gre za terjatev, ki temelji na (gospodarski) pogodbi, sklenjeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Ena četrtina vrednosti stavbe v nobenem primeru ne predstavlja očitnega nesorazmerja. Poleg tega je namen zakona, da se izvršba odloži, če gre za tako majhno terjatev, da je realno pričakovati, da jo bo v času odloga dolžnik poravnal na drug način. Sicer bi se odlog dejansko spremenil v položaj iz 169. člena ZIZ, ki pa se po izrecni določbi osmega odstavka tega člena za terjatve, kakršna je predmetna, ne uporablja.