CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00082375
Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 4, 5. ZSPJS člen 24, 24/1, 24/2. ZPP člen 350, 350/2, 365, 365-3, 366, 366/1.
Vsebina tožbenega zahtevka je plačilo denarnega zneska (plačilo položajnega dodatka v nominalnem znesku). Tožniku je pravica do položajnega dodatka izrecno priznana v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki glede realizacije pravice napotuje na določila Uredbe. Ta kot kriterij za višino dodatka določa število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih in v nazivih v notranji organizacijski enoti, pri čemer v četrtem členu konkretno določa število zaposlenih, ki je potrebno, da javnemu uslužbencu pripada 5 % dodatek (oziroma 8 %, 10 % ali 12 %). Delodajalce tudi obvezuje k temu, da morajo v primeru spremembe števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih to spremembo upoštevati pri izračunu višine položajnega dodatka s prvim dnem naslednjega meseca (peti člen). Ali in kolikšen znesek položajnega dodatka pripada tožniku, ni prepuščeno presoji toženke, ampak je določno predpisano v Uredbi. Sodno uveljavljanje takšne denarne terjatve, kadar je o njej med delavcem in delodajalcem spor, zato ni pogojeno z obstojem procesne predpostavke - predhodnim uveljavljanjem pravnega varstva pri delodajalcu. Prvostopenjsko zavrženje tožbe je zato nepravilno.
neupravičena obogatitev iz naslova preveč izplačanih plač - neopravičljiva zmota - soglasje volj pogodbenih strank - celotno bruto plačilo - urna postavka - študentsko delo
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9,00 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke.
Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša njeno plačilo 9,00 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno smiselno uveljavlja, da je bila tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9,00 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9,00 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9,00 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je utemeljeno sklepala o obstoju dogovora, da je urna postavka 9,00 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini. Ker urna postavka v višini 9,00 EUR bruto na uro ni bila dogovorjena, se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi VIII Ips 256/2016, kjer je bila v pogodbi o zaposlitvi in aneksih določena plača v previsokem znesku, delodajalec pa je zahteval vrnitev plače, ki je bila določena v nasprotju z veljavno zakonodajo.
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 328, 328/1, 350, 350/2, 353.
nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - predlog za sodno razvezo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je toženka predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z enakimi razlogi, s katerimi je utemeljevala odpoved in ki jih ponavlja tudi v pritožbi (da zaradi spremenjenih navad gostov in s tem povezanimi zahtevami po reorganizaciji nima več potrebe po zaposlovanju delavcev na delovnem mestu krupje za polni delovni čas - na katerem je bila zaposlena tožnica, temveč zgolj za krajši delovni čas in praviloma med vikendi). Tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, kot je v tej zadevi že odločilo Vrhovno sodišče RS, kar pomeni, da na podlagi enakih razlogov predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne more biti utemeljen.
Držijo pritožbene navedbe, da je organizacija poslovanja v pristojnosti toženke. Vendar pa sodišče prve stopnje ni odločalo o organizaciji poslovanja toženke, pač pa o zahtevku, ki je posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe o tem, da naj bi bili podani razlogi za vnovično odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa presegajo ta spor. Toženka s predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne more obiti predpisanega postopka odpovedi te pogodbe iz poslovnega razloga.
Tožnica je s toženko sklenila Partnerski sporazum o sodelovanju pri izvajanju projekta C. v Mestni občini D. z dne 27. 2. 2020 (Partnerki sporazum - A5), na podlagi katerega je toženka za tožnico opravila 160 ur študentskega dela, za kar je prejela plačilo v višini 1.217,60 EUR neto po urni postavki 9 EUR bruto. Tožnica je uveljavljala, da je bila toženki po pomoti obračunana urna postavka v višini 9 EUR bruto namesto 9 EUR bruto bruto, zato od toženke, ki je bila zaradi tega obogatena, po prvem odstavku 190. člena OZ zahteva vrnitev preveč izplačanega neto zneska v višini 353,60 EUR, toženka pa je ugovarjala, da ni prišlo do pomote, ampak je bil takšen dogovor.
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša plačilo 9 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno uveljavljala, da je tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, pa to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je verjela, da je urna postavka 9 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reintegracija delavca - poziv na delo - obrazložitev odpovednega razloga - pravica do izjave stranke - trditvena podlaga strank
Obveznost poziva na delo oziroma vrnitve delavca nazaj na delo (reintegracija) ni izpolnjena že s prijavo v socialna zavarovanja, temveč z dejansko vrnitvijo delavca na delo. Neobstoj dela je okoliščina, ki je pomembna šele po izpolnjeni obveznosti reintegracije.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 7. ZDSS-1 člen 34.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - vestno opravljanje dela - prepoved škodljivega ravnanja - izguba zaupanja - banka
Tožnik je nekritično kršil pravila poslovanja toženke v nasprotju s pričakovanjem, da naj bi kot vodja poslovalnice nadzoroval njihovo dosledno izvrševanje. Nad presojo o izgubi zaupanja v ustreznost njegovega ravnanja v bodoče ne more prevladati pritožbeno sklicevanje na preteklo uspešno delo tožnika.
Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Ker tožnik dokaznega predloga za predložitev priporočil toženke o sankcioniranju kršitev ni podal, bi bila pridobitev te listine po uradni dolžnosti v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP).
Ker ni neenakosti v nepravu, se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na neenako obravnavo v primerjavi z drugimi delavci, ki so bili za podobno kršitev manj strogo sankcionirani. Ob tem, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je toženka ravnala v drugih (podobnih) primerih.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - predodelitev zadeve drugemu sodniku - napačen pravni pouk - kazenska ovadba zoper razpravljajočega sodnika - neopravičljivi razlogi za preklic naroka - Sodni red
Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da vložena kazenska ovadba toženca (in priče) zoper sodnico, kar ponovno izpostavlja pritožnik v pritožbi, ni razlog, zaradi katerega se toženec ni mogel udeležiti razpisanega naroka. Vložena kazenska ovadba zoper razpravljajočo sodnico tudi ni razlog za preklic in preložitev naroka, pri čemer stališče druge sodnice v drugi pravdni zadevi, na katerega se ponovno sklicuje pritožnik, ni zavezujoče za odločitev v predmetni pravdni zadevi. Kazenska ovadba še ni dokaz, da je bilo v njej naznanjeno kaznivo dejanje storjeno, zato niso pravno upoštevne sicer obširne navedbe pritožnika, s katerimi se zavzema za drugačno stališče.
razpravno načelo - izjeme od razpravnega načela - preiskovalno načelo - pomanjkljiva trditvena podlaga - materialno procesno vodstvo
Ker sodišče ni ugotovilo, da bi stranki pravdo uporabljali za obid zakona, odločbe v tej zadevi ne bi smelo opreti na dokaz z zaslišanjem priče C. C., saj nobena od strank njegovega zaslišanja ni predlagala.
Stranki sta odgovorni, da v zadevi preskrbita ustrezno trditveno podlago in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage. Ker sodišče ni ugotovilo, da bi stranki pravdo uporabljali za obid zakona, odločbe ne bi smelo opreti na dokaz z zaslišanjem priče, ki je ni predlagala nobena od pravdnih strank. Prav tako sodišče ni smelo samo dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage na podlagi izpovedbe priče in stranke.
stroški postopka - vrednotenje okoliščin - uspeh strank v postopku
V skladu s 154. členom ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Odločitev o stroških postopka skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo ni zgolj rezultat matematične operacije, temveč mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Citirana določba drugega odstavka 154. člena ZPP s predpisanim standardom upoštevanja vseh okoliščin primera omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki,1 ki jih sodišče prve stopnje v tej zadevi ni ustrezno upoštevalo s tem, da je stroške odmerilo na podlagi uspeha strank.
Za dovolitev obravnavane izvršbe je bistveno, da izvršilni naslov predstavlja izjemo po 2. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, na podlagi katere je zoper dolžnika dovoljeno izdati sklep o izvršbi tudi po nad njim začetim stečajnim postopkom.
Predmet tega individualnega delovnega spora je odškodninska odgovornost toženke kot delodajalke zaradi nesreče pri delu, ki se je tožniku zgodila dne 26. 3. 2020 v prostorih družbe A. d. o. o. V zvezi z istim škodnim dogodkom poteka tudi pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem, ki teče pod opr. št. P 41/2020, kjer tožnik zahteva plačilo odškodnine od družbe A. d. o. o., na delo h kateri je bil napoten s strani toženke. Odločitev v sporu P 41/2020 ne predstavlja predhodnega vprašanja o odškodninski odgovornosti toženke. Odškodninska odgovornost toženke ni odvisna od odškodninske odgovornosti A. d. o. o. Ker ne gre za predhodno vprašanje, ni možna prekinitev postopka po 21. členu ZDSS-1.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081639
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 272, 272/2, 272/3. OZ člen 87.
tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba - hipotekarni bančni kredit - kredit v CHF - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - obstoj verjetnosti terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - preplačilo - valutno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razvoj sodne prakse - novejša sodna praksa - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
V tej pravdi se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnikoma za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se nacionalna zakonodaja in sodna praksa razlagata lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.
Glede na navedeno se izkaže, da evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v navedenih potrošniških sporih omogoča znatno znižane standarde sicer strogo pojmovanih pogojev za ureditvene začasne odredbe.
sodna taksa za pritožbo - odmera sodne takse za pritožbo - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog - laična pritožba - taksna obveznost - taksna tarifa
Ker je sodišče prve stopnje s plačilnim nalogom III Pg 253/2024 toženi stranki znesek sodne takse pravilno odmerilo je utemeljeno zavrnilo njen (s tem povezan) ugovor.
Pogodbena določba, iz katere izhaja obveznost vračila sorazmernih stroškov specializacije, ne določa nesorazmernih pogojev glede opravljanja dela, obsega dela in prepovedi zaposlovanja drugje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pogodbena ureditev niti ne sega na področje, ki ga varuje pravica do proste izbire zaposlitve (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-82/17 z dne 9. 4. 2020). Ker pri pogodbeni ureditvi ne gre za poseg v ustavno pravico do proste izbire zaposlitve, odpade presoja, ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti, za kar se zmotno zavzema pritožba z navedbami o očitno pomanjkljivem testu sorazmernosti.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. ZPP člen 286, 286/1, 286/3. ZDR-1 člen 45, 144, 146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/3, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5. OZ člen 131, 132, 179, 190.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - neizkoriščen tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Pravilno je zaključilo, da je toženka z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR 1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR 1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR 1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR 1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).
nepremoženjska škoda - soprispevek - višina odškodnine
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bi moral tožnik kot povprečno skrben kupec oz. obiskovalec trgovine, v kateri je bil redna stranka, ob ustrezno pazljivi hoji skozi oddelek keramičnih ploščic, upoštevaje: (-) da v trenutku padca dejansko ni iskal izdelkov med policami (tako kot je sicer to v tožbi trdil), ampak je le hodil skozi oddelek s keramičnimi ploščicami, z namenom, kot je to pojasnil v svoji izpovedbi, da pride na oddelek s kljukami; (-) da ni uspel izkazati, da bi naj razstavljena ploščica, ki je bila nepritrjena na tleh, prekrila celotno širino pohodne poti, ter niti zatrjevane slabe osvetlitve, lahko nepritrjeno ploščico (ob ustrezni skrbnosti) opazil in se ji izognil, s čimer bi preprečil škodni dogodek.
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3. ZKP člen 358, 358-1.
kaznivo dejanje razžalitve - relativna javna oseba - pravica do časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja - svoboda govora - tehtanje ustavnih pravic - namen zaničevanja - politična dejavnost - politični govor - svoboda političnega izražanja - tema v javnem interesu - resna kritika - izključitev protipravnosti
Nasprotno pa je po oceni pritožbenega sodišča izjava obtoženega (čeprav gre za negativno vrednostno sodbo), še sprejemljiva kritika in ne zaničevanje zasebnega tožilca per se, ker je z njo (to je s celotno izjavo) načel pomembno družbeno temo v splošnem interesu, pri tem pa je bila podana tudi zadostna dejanska podlaga za takšno resno kritiko, ki je bila znotraj širšega vsebinskega političnega konteksta. Zato je po presoji pritožbenega sodišča izjavo obtoženega mogoče šteti kot visoko varovano politično izražanje.
Višje sodišče zavrača tudi argumentacijo sodišča prve stopnje, da bi se lahko obtoženi na problematični narativ zasebnega tožilca odzval tako, da bi kritiko uperil neposredno zoper ravnanje in ne osebo zasebnega tožilca ter brez uporabe objektivno žaljivega izraza fašist, predvsem pa z dodatno vsebinsko navedbo razlogov za kritiko. Pravice do svobode izražanja po mnenju pritožbenega sodišča ni dopustno omejevati v smislu zasledovanja t. im. politične korektnosti, še zlasti ne pri opravljanju funkcije poslanca, kot izvoljenega predstavnika ljudstva, saj bi to pomenilo nesorazmeren poseg v demokratični proces sprejemanja odločitev zakonodajne veje oblasti, v ospredju katerega je ravno javna diskusija o družbeno perečih temah. Ustavno sodišče RS je prav tako že izpostavilo, da pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se lahko avtor izjave na ravnanje oškodovanca odzval na drugačen, manj žaljiv način.
Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje sledilo pritožbeni tezi, da je obtoženi inkriminirano izjavo podal kot resno kritiko pri opravljanju politične dejavnosti, pri čemer se je (glede na širši kontekst zadeve) odzval na prehodno ravnanje zasebnega tožilca, ki je dal povod za izrečene besede s svojimi javnimi in sovražnimi stališči. Čeravno je vsebina sporočila žaljiva, je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi ravnal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, saj ta ne izhaja iz izjave pod obtožbo kot celote. Prvostopenjsko sodišče je namreč vsebino izjave razlagalo pretirano ozko, tako da je v fokus presoje vzelo le besedo "fašist" in jo presojalo na podlagi jezikoslovne in zgodovinske razlage, kar pa je pripeljalo do napačnega zaključka, da obtoženi s tem očitkom pač ni mogel zasledovati javnega interesa pri izpolnjevanju politične dejavnosti. Sodišče druge stopnje pri tem izpostavlja, da je takšna interpretacija vprašanja, na kakšen način je (še) dopustno zasledovati javni interes, pretirano ozka in bi v pomembni meri izvotlila namen pravice do svobode izražanja s politično cenzuro. Ker po oceni pritožbenega sodišča ni izkazan subjektivni zaničevalni namen obtoženega, je ugotovilo, da je podan tretji odstavek 158. člena KZ-1, kot razlog za izključitev protipravnosti.
OZ člen 131, 163, 179, 174, 169. ZCes-1 člen 15, 16, 8. ZGJS člen 53. ZPP člen 8.
opravljanje javne službe - redno vzdrževanje javnih cest - odgovornost koncedenta
Tožena stranka, za katero zakon predvideva odgovornost za redno vzdrževanje javnih cest, da je zagotovljena varna uporaba (15. člen ZCes-1), pri čemer se obveznost razteza tudi na njene sestavne dele (prvi odstavek 8. člena ZCes-1), se ni razbremenila svoje subsidiarne odškodninske odgovornosti zaradi ugotovljenega neskrbnega vzdrževanja. Za tožnico, ki izvajalca vzdrževanja ni poznala in je lahko upravičeno domnevala, da je to Občina Laško, kot tudi, da prenosa ni bilo (toženka je šele na prvem naroku podala ugovor pasivne legitimacije), bi drugačno, s pritožbo uveljavljano ravnanje predstavljalo nesorazmerno breme, ki ga od nje v danih okoliščinah ni moč zahtevati; v tem smislu je potrebno razumeti stališče o subsidiarni odgovornosti v II Ips 702/2008 z dne 17. 11. 2011, v skladu s katerim odgovornost koncedenta nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od izvajalca v razumnem roku ni dobil odgovora oz. je ta zahtevek zavrnil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00082559
URS člen 54. DZ člen 138, 138/1, 138/3, 186. ZNP-1 člen 34. ZPP člen 337.
dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - skupno starševstvo - preživnina - višina preživnine - časovne meje pravnomočnosti - objektivno nova dejstva
Sodna praksa tolmači določbo 189. člena DZ v smislu, da morata starša praviloma prispevati k preživljanju svojih otrok v istem deležu od svojih prejemkov, pri čemer se med prejemki staršev ne upoštevajo niti otroški dodatki niti regres za prevoz na delo in prehrano na delu. To pomeni, da povračil prevoznih in materialnih stroškov, ki jih delodajalec povrne svojemu zaposlenemu, ni mogoče šteti za prihodek, ki bi bil upošteven v smislu 189. člena DZ. Enako velja za vračilo posojila s strani delodajalca.
ZPP člen 7, 8, 116, 212, 284, 286. ZZZDR člen 51, 58, 59. SPZ člen 72.
premoženjska razmerja med zakonci - delež - razdelitev skupnega premoženja - trditveno breme - materialno procesno vodstvo - delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku
Po določilu petega odstavka 72. člena SPZ se za vprašanja skupne lastnine smiselno uporabljajo določila o solastnini, za delitev katere 70. člen SPZ v primeru nesoglasja predvideva nepravdni postopek. Aktualna sodna praksa tako izjemoma omogoča takšno delitev tudi v pravdi, med drugim tudi, če za delitev obstaja soglasje pravdnih strank, v nasprotnem primeru pa se delitev opravi v nepravdnem postopku. V zvezi z grajo o napačni odločitvi v delu, ki se nanaša na delitev v pravdi, pritožbeno sodišče izpostavlja, da odločitev o višini solastniških deležev res predstavlja že delitev v pravdi, vendar je za njeno pravilnost pravno pomembno zgolj to, da tožena stranka delitvi v pravdi ni nasprotovala.