Izpodbijana odločba je sklep, s katerim je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju ugodil pritožbama osumljenega A. A. in zagovornika osumljenega B. B., vloženima zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zoper njiju uvedla preiskavo. Zoper takšno odločitev ni pritožbe, saj drugi odstavek 399. člena ZKP dovoljenost pritožbe zoper sklepe, ki jih senat izda pred ali med preiskavo, veže na izjeme, ki so v zakonu izrecno predvidene, kar v obravnavani zadevi ni primer. Ob tem pa napačen pouk v izpodbijanem sklepu, in sicer, da je dopustna pritožba na Višje sodišče v Mariboru, ne more konstruirati pravice, ki je zakon ne predvideva. Če pritožba zoper sklep ni dovoljena, namreč tega nepravilen pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne more spremeniti.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/3, 274. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-2. ZST-1 tarifna številka 1111, 1112.
nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - doplačilo sodne takse za pravdni postopek - stečajni postopek nad toženo stranko - prekinitev postopka - priznanje terjatve v stečajnem postopku - pravni interes (pravna korist) za tožbo - prenehanje pravnega interesa - zavrženje tožbe - neplačilo sodne takse - domneva umika tožbe - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - znižanje količnika
Glede na kronološki pregled procesnih dejanj pritožbeno sodišče ocenjuje, da je rok za plačilo sodne takse za redni postopek po plačilnem nalogu z dne 6. 12. 2023 potekel, tožnica pa taksne obveznosti, obračunane s tistim plačilnim nalogom, ni izpolnila. Kot rečeno, za tak primer zakon določa domnevo umika tožbe in znižanje taksne obveznosti na tretjino. Te pravne posledice imajo v konkurenci s tistimi, ki naj bi nastopile po oceni prvostopenjskega sodišča (ki jih je izpeljevalo iz tega, da je skupaj s sklepom o nadaljevanju prekinjenega postopka tožbo zavrglo zaradi prenehanje tožničinega pravnega interesa za tožbo, kar po ZST-1 ne privede do znižanja taksne obveznosti), prednost. Tožnica namreč ne more biti v slabšem položaju, kot bi bila v primeru fikcije umika tožbe. Zato je pritožnica kljub temu, da je bila tožba zavržena, upravičena do enakega znižanja taksne obveznosti kot v primeru domneve umika tožbe iz 105.a člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STEČAJNO PRAVO
VSL00081732
Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti člen 7, 7/2-b, 20, 21, 21/1, 21/3, 31, 31/1. ZFPPIPP člen 224, 384, 384/2, 384/6-1, 384/6-2, 384/7, 389, 394, 394/1, 394/1-1, 394/1-2. ZPP člen 235, 235/2.
postopek osebnega stečaja - tuj bančni račun - stečajna masa v postopku osebnega stečaja - sklep o zasegu denarnega dobroimetja - obvezne sestavine - ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja - dolžnikove obveznosti - dokaz s pričami - dolžnost priče - izvrševanje - pooblastila stečajnega upravitelja v drugi državi članici
Dolžnica ima račun v Avstriji in v stečajno maso spada tudi dobroimetje na tem računu (224. in 389. člen ZFPPIPP). Po oceni pritožbenega sodišča je možna tudi izdaja sklepa o zasegu denarnega dobroimetja po 394. členu ZFPPIPP, saj se ta zakonska določba nanaša vse dolžnikove denarne račune in ne zgolj na račune v Sloveniji. Katero premoženje je sestavni del stečajne mase, in obravnavanje premoženja, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka zaradi insolventnosti, določa pravo države, v kateri je bil uveden postopek (točka (b) drugega odstavka 7. člena Uredbe (EU) 2015/848). Skladno z navedeno določbo Uredbe 2015/848 torej sredstva na računih v tujini sodijo v stečajno maso in slovensko sodišče lahko izda sklep o zasegu denarnega dobroimetja na teh računih. Težava pa je dejansko izvrševanje takšnega sklepa. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja na prvi in tretji odstavek 21. člena Uredbe 2015/848: Stečajni upravitelj lahko v drugi državi članici izvršuje vsa pooblastila, ki so mu bila dana na podlagi prava države, v kateri je bil uveden postopek, pri čemer mora ravnati v skladu s pravom države članice, na katere ozemlju namerava ukrepati, zlasti v zvezi s postopki unovčenja premoženja. Ta pooblastila ne smejo vsebovati prisilnih ukrepov, razen če jih odredi sodišče te države članice, ali pravice do odločanja o pravnih postopkih ali sporih.
V konkretnem primeru so po oceni pritožbenega sodišča najprej potrebna konkretna ravnanja upraviteljice, tako v razmerju do dolžnice (zahteva za posredovanje podatkov po šestem odstavku 384. člena ZFPPIPP) kot v razmerju do banke v Avstriji (upoštevajoč pooblastila stečajne upraviteljice po 21. členu Uredbe 2015/848 v zvezi z določbo 20. člena te uredbe). S tem se bo zagotovil tudi učinek po prvem odstavku 31. člena Uredbe 2015/848.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSL00081228
ZPSVIKOB-1 člen 1, 3, 4, 6, 27, 33, 48. ZPP člen 192.
izključna krajevna pristojnost - odškodninska odgovornost bank - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odločba o izrednih ukrepih - izbris obveznic - imetniki podrejenih obveznic - pravica do izjave - razveljavitev sklepa - nov zakon - eventualno sosporništvo
Druga toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da tožniki, ki s tožbo uveljavljajo odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke, zahtevek zoper primarno in podredno toženko uveljavljajo na različnih pravnih podlagah, tožbo pa vlagajo zoper Banko in podredno poslovno banko.
Po uveljavitvi novega zakona ZPSVIKOB-1 sodišče prve stopnje ni dalo možnosti strankam, da se v postopku izjavijo ter jim glede na določeno izključno krajevno pristojnost ni dalo možnosti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka.
postopek osebnega stečaja - prerekanje terjatev v stečajnem postopku - prednostne terjatve - prispevki - samozaposlena oseba - zdravstveno varstvo - invalidsko in pokojninsko zavarovanje
V drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP je določeno, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Zakon torej kot prednostne terjatve opredeljuje vse prispevke, torej tudi prispevke samozaposlenih oseb.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00081323
OZ člen 3, 198, 333, 333/1, 583, 583/3. SPZ člen 116. ZPP člen 226, 226/1, 226/3, 339, 339/2-8, 451, 452, 453, 458, 458/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - prekluzija v postopku v sporih majhne vrednosti - nedovoljena pritožbena novota - lastninska pravica na nepremičnini - dovozna pot - uporabnina - uporaba tuje stvari v svojo korist - utemeljitev zahtevka - dokazovanje z listinami - predložitvena dolžnost - zemljiškoknjižni izpisek - dokazni predlog - preklic rabe - vsebina pogodbe - avtonomija strank - prekarij - trajno pogodbeno razmerje - odpoved trajnega dolžniškega razmerja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ko gre za razmerje med lastnikom in uporabnikom nepremičnine, za utemeljitev zahtevka na podlagi 198. člena OZ zadošča, da tožnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. Toženec pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje.
Kot primer, ko sodišče ne ukrepa po tretjem odstavku 226. člena ZPP in si ne priskrbi listine po uradni dolžnosti, pravna teorija omenja ravno izpiske iz zemljiške knjige.
Ker je zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin, v obravnavani zadevi ena od temeljnih predpostavk za utemeljenost tožbenega zahtevka, bi morala tožeča stranka dokaze za svoje navedbe o lastništvu nepremičnin predlagati že v tožbi. S tem, ko je predlagala vpogled v zemljiško knjigo za sporne nepremičnine, je to tudi storila. Ko je bila s strani nasprotne stranke opomnjena, da sodišče ni dolžno samo vpogledovati v zemljiško knjigo, je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi sama predložila zemljiškoknjižne izpiske. Stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka s predložitvijo zemljiškoknjižnih izpiskov prekludirana, je ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka že v tožbi predlagala vpogled v zemljiško knjigo, prestrogo.
Ugotavljanje vsebine pogodbe oziroma posameznih pogodbenih določil predstavlja dejansko vprašanje.
V 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih podeljene trajne pravice uporabe spornih nepremičnin ni mogoče pravno opredeliti kot prekarij, ki bi ga bilo mogoče kadarkoli preklicati. Prekarij je posebna oblika posodbene pogodbe, pri kateri čas trajanja in namen uporabe nista določena (tretji odstavek 583. člena OZ). Prekaristično razmerje traja do preklica lastnika stvari, ki lahko prekarij prekliče kadarkoli želi, brez omejitev. Bistvena značilnost prekarija je njegova začasnost in preklicnost. Ker 5. člen pogodbe o vzajemnih razmerjih govori o trajni pravici uporabe, ne gre zgolj za začasno neobvezno posodbo, ki jo lahko lastnik nepremičnin kadarkoli prekliče. Poleg tega ni mogoče šteti, da ni bil določen namen uporabe spornih nepremičnin.
pozneje najdeno premoženje zapustnika - dodatni sklep o dedovanju
Ker zapuščinski postopek ne more biti namenjen ugotavljanju lastninske pravice med zapustnikom (oz. dediči) in tretjim, tudi sodišče ne more z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju nadomestiti samega pridobitnega načina, četudi (bi) obstaja(la) volja zemljiškoknjižnega lastnika.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1. ZDSS-1 člen 19, 41, 41/5. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - odpovedni razlog - dejanske okoliščine - konkretiziranost - nezakonitost odpovedi - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi
V pritožbi toženka neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita že zato, ker ni ustrezno obrazložena oziroma konkretizirana.
Iz odpovedi ne smejo izostati konkretni razlogi za njeno podajo niti v primeru, da je delavec še pred njeno podajo ustno seznanjen z možnostjo odpovedi in z razlogi zanjo. Toženka bi morala v odpovedi navesti konkretne dejanske okoliščine, ki so privedle do tega, da za tožnika ni bilo več dela, čeprav mu je že julija 2023 povedala, da zanj dela več ni in da mu zato ni več treba hoditi v službo. Zahteva po individualizaciji odpovednega razloga ne pomeni, da mora delodajalec v odpovedi razloge za odpoved dokazovati, niti ni tega od toženke zahtevalo sodišče prve stopnje. Sklicevanje toženke na stališče, da delodajalcu ni treba v odpovedi pojasnjevati vsake podrobnosti okoliščin, zaradi katerih se pogodba o zaposlitvi odpoveduje, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 13/2024, ne more vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Toženka namreč drugače kot delodajalec v citirani zadevi sploh ni navedla nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevanim poslovnim razlogom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081552
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. SPZ člen 32, 33. ZPP člen 151, 151/1, 163, 163/4.
motenje posesti - odklop električne energije - motenje posesti z odvzemom električne energije - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pasivna legitimacija v sporu zaradi motenja posesti - motilno dejanje - sprememba posestnega stanja - neporavnane obveznosti - neplačilo računov - pogodba o dobavi električne energije - priklop električne energije - pridržanje odločitve o pravdnih stroških
Tožnica bi morala za verjetno izkazati, da je motilno dejanje (izklop elektrike v stanovanju) storil toženec ali da je bilo storjeno po njegovem nalogu ali v njegovo korist. V pravdi zaradi motenja posesti mora namreč tožeča stranka za uspeh dokazati ne le zadnje mirno posestno stanje in motilno ravnanje, pač pa tudi, da je posest s samovoljnim in protipravnim ravnanjem motila prav tožena stranka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00081505
KZ-1 člen 37. ZKP člen 344, 344/1.
opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - napeljevanje - sprememba obtožnega akta - sprememba obtožnice - zloraba procesnih pravic
Napeljevanje pomeni posebno obliko izvršitvenega ravnanja kot samostojno ravnanje napeljevalca, ki mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opisovanjem ravnanja napeljevanega. V konkretnem opisu ni zaznati dejstev in okoliščin, ki bi na določen način predstavljala opredelitev napeljevanja kot enkratnega dogodka v realnosti: iz opisa bi moralo biti jasno razvidno, na kakšen način naj bi obtoženi pri A. A. povzročil odločitev za storitev kaznivega dejanja (na primer s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem oziroma podobnim ravnanjem).
Tožilstvo ima pravico spremeniti obtožnico; vendar morajo biti za uporabo tega instituta izpolnjeni, v skladu s prvim odstavkom člena 344 ZKP, določeni objektivni in subjektivni pogoji. Subjektivni pogoj je izpolnjen, ko se je po presoji tožilca spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, objektivni pogoj pa, ko na takšno spremembo dejanskega stanja kažejo med dokaznim postopkom izvedeni dokazi, ko gre za spremembo v okviru istega historičnega dogodka ter ko sprememba obtožnice ne predstavlja zlorabe procesne pravice tožilca.
Zloraba procesnega upravičenja pomeni kršitev načela poštenega postopka, in sicer v situaciji, ko tožilstvo formalnopravno pravilno uporabi procesno upravičenje, vendar pa z namenom, ki ni v skladu z zakonsko predpisanim; institut spremembe obtožbe po prvem odstavku člena 344 ZKP zasleduje uresničitev načela materialne resnice, ni pa namenjeno dopolnjevanju konkretnega opisa s konstitutivnimi zakonskimi znaki. V primeru, ko tožilstvo ne uporabi svojih procesnih upravičenj v skladu z njihovim namenom, je sodišče takim procesnim dejanjem dolžno odreči pravno relevantnost.
Kot zmotno se izkazuje pritožničino stališče, da sodna praksa in pravna terorija zahtevata, da sodišče odloči o spremenjeni obtožnici, prvotni obtožni akt pa ignorira; sodišče druge stopnje razume, da je sodišče dolžno presoditi dopustnost spremembe in glede na rezultat te presoje izdati končno odločitev.
Dolžnost tožilstva je, da korektno izvaja svojo funkcijo v javnem interesu na način, da določno opredeli obtožbeni očitek, saj je le na ta način mogoče zagotoviti pošten postopek oziroma obtožencu možnost za učinkovito obrambo v skladu s členom 29 Ustave RS. Nedopustno je stališče okrožne državne tožilke, ki v pritožbi nakazuje na možnost drugačne pravne kvalifikacije opisanega; tako razlogovanje je v nasprotju z načelom zakonitosti, ki od tožilca terja jasno zamejitev dejanskih in pravnih vprašanj že v trenutku vložitve obtožnice.
Napeljevanje, pomoč in sostorilstvo pomenijo posebne oblike udeležbe, vsaka s svojimi objektivnimi značilnostmi, ki morajo biti v konkretnem dejanskem stanu določno opredeljene na način, da jih je sploh mogoče ločiti.
DZ člen 7, 154, 154/1, 173, 174. URS člen 54, 54/1, 56, 56/1.
ukrepi za varstvo koristi otroka - odvzem otroka in namestitev v rejniško družino - odvzem otroka staršem - odvzem ali omejitev starševske skrbi - odvzem pravice do stikov - omejitev pravice do stikov - nujni odvzem - določitev stikov - način izvrševanja stikov - stiki prek video klica - pravica do osebnih stikov - ogroženost otroka - odvisnost od drog
O ponovni vzpostavitvi osebnih stikov deklice z nasprotno udeleženko, vendar ne samostojnih ampak ob prisotnosti tretje osebe, bo po mnenju izvedenke mogoče odločati šele po tem, ko bo nasprotna udeleženka vsaj v obdobju šestih mesecev izkazovala popolno abstinenco od PAS. V takšnem položaju se izpostavlja kot edina možnost za ohranjanje vezi otroka z biološkim staršem neoseben stik oziroma stik z uporabo komunikacijskih naprav.
Tožnica je s toženko sklenila Partnerski sporazum o sodelovanju pri izvajanju projekta C. v Mestni občini D. z dne 27. 2. 2020 (Partnerki sporazum - A5), na podlagi katerega je toženka za tožnico opravila 160 ur študentskega dela, za kar je prejela plačilo v višini 1.217,60 EUR neto po urni postavki 9 EUR bruto. Tožnica je uveljavljala, da je bila toženki po pomoti obračunana urna postavka v višini 9 EUR bruto namesto 9 EUR bruto bruto, zato od toženke, ki je bila zaradi tega obogatena, po prvem odstavku 190. člena OZ zahteva vrnitev preveč izplačanega neto zneska v višini 353,60 EUR, toženka pa je ugovarjala, da ni prišlo do pomote, ampak je bil takšen dogovor.
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša plačilo 9 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno uveljavljala, da je tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, pa to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je verjela, da je urna postavka 9 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reintegracija delavca - poziv na delo - obrazložitev odpovednega razloga - pravica do izjave stranke - trditvena podlaga strank
Obveznost poziva na delo oziroma vrnitve delavca nazaj na delo (reintegracija) ni izpolnjena že s prijavo v socialna zavarovanja, temveč z dejansko vrnitvijo delavca na delo. Neobstoj dela je okoliščina, ki je pomembna šele po izpolnjeni obveznosti reintegracije.
DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00081590
OZ člen 190, 255, 280, 283, 311, 312, 313, 314, 323, 324, 336, 346, 427, 543. ZOR člen 99, 99/1, 307, 307/1, 308, 308/1, 348, 446, 754, 762, 762/3. ODZ paragraf 940, 941. ZDen člen 2, 2/1.
mandatna pogodba - pogodba o delu - zaupnost razmerja med pogodbenikoma - pravica do nagrade - plačilo mandatarju - znižanje nagrade - zastopanje v denacionalizacijskem postopku - nagrada za posel - merilo uspeha - vsebina pogodbene obveznosti - višina provizije - darilna obljuba - darilo iz hvaležnosti (remuneracijsko darilo) - dokazi in dokazovanje - dokazna ocena - nadomestna izpolnitev - novacija - pobot (kompenzacija) - pobotni ugovor v pravdi
Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 7. ZDSS-1 člen 34.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - vestno opravljanje dela - prepoved škodljivega ravnanja - izguba zaupanja - banka
Tožnik je nekritično kršil pravila poslovanja toženke v nasprotju s pričakovanjem, da naj bi kot vodja poslovalnice nadzoroval njihovo dosledno izvrševanje. Nad presojo o izgubi zaupanja v ustreznost njegovega ravnanja v bodoče ne more prevladati pritožbeno sklicevanje na preteklo uspešno delo tožnika.
Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Ker tožnik dokaznega predloga za predložitev priporočil toženke o sankcioniranju kršitev ni podal, bi bila pridobitev te listine po uradni dolžnosti v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP).
Ker ni neenakosti v nepravu, se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na neenako obravnavo v primerjavi z drugimi delavci, ki so bili za podobno kršitev manj strogo sankcionirani. Ob tem, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je toženka ravnala v drugih (podobnih) primerih.
nadzorovana obravnava - sprejem v nadzorovano obravnavo na podlagi sklepa sodišča - pogoji za nadzorovano obravnavo - sprejem na zdravljenje brez privolitve - privolitev prizadete osebe - privolitev v zdravljenje - zdravstvene težave - svobodna volja - privolitvena sposobnost - sposobnost razumeti posledice svojih dejanj - odločilna dejstva
ZDZdr v 30. členu govori o postopkih pred sodiščem. Eden teh je postopek za sprejem na zdravljenje v nadzorovano obravnavo brez privolitve na podlagi sklepa sodišča (5. alineja drugega odstavka 30. člena ZDZdr). Drugačnega sodnega postopka sprejema na zdravljenje v nadzorovano obravnavo kot brez privolitve zakon torej ne pozna, kar pomeni, da v primeru, ko oseba poda soglasje, ni podlage za izvedbo sodnega postopka po določbah ZDZdr za sprejem na zdravljenje v nadzorovano obravnavo.
ZPP člen 365, 365-2, 366. ZST-1 člen 8. ZIZ člen 15, 29b, 29b/1, 29b/2, 29b/5.
izvršba - ugovor zoper sklep o izvršbi - umik ugovora - plačilni nalog - sodna taksa za pritožbo - neplačilo sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - fikcija umika
Dolžnica zgolj s pritožbenimi navedbami, da je sodno takso plačala in je v nalogu pozabila navesti sklicno številko, zaradi česar plačilo takse naj ne bi bilo zaznano, pri čemer pa potrdila o plačilu pritožbi ni priložila, ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da dolžnica sodne takse po plačilnem nalogu z dne 13. 9. 2024 ni plačala.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - predodelitev zadeve drugemu sodniku - napačen pravni pouk - kazenska ovadba zoper razpravljajočega sodnika - neopravičljivi razlogi za preklic naroka - Sodni red
Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da vložena kazenska ovadba toženca (in priče) zoper sodnico, kar ponovno izpostavlja pritožnik v pritožbi, ni razlog, zaradi katerega se toženec ni mogel udeležiti razpisanega naroka. Vložena kazenska ovadba zoper razpravljajočo sodnico tudi ni razlog za preklic in preložitev naroka, pri čemer stališče druge sodnice v drugi pravdni zadevi, na katerega se ponovno sklicuje pritožnik, ni zavezujoče za odločitev v predmetni pravdni zadevi. Kazenska ovadba še ni dokaz, da je bilo v njej naznanjeno kaznivo dejanje storjeno, zato niso pravno upoštevne sicer obširne navedbe pritožnika, s katerimi se zavzema za drugačno stališče.
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3. ZKP člen 358, 358-1.
kaznivo dejanje razžalitve - relativna javna oseba - pravica do časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja - svoboda govora - tehtanje ustavnih pravic - namen zaničevanja - politična dejavnost - politični govor - svoboda političnega izražanja - tema v javnem interesu - resna kritika - izključitev protipravnosti
Nasprotno pa je po oceni pritožbenega sodišča izjava obtoženega (čeprav gre za negativno vrednostno sodbo), še sprejemljiva kritika in ne zaničevanje zasebnega tožilca per se, ker je z njo (to je s celotno izjavo) načel pomembno družbeno temo v splošnem interesu, pri tem pa je bila podana tudi zadostna dejanska podlaga za takšno resno kritiko, ki je bila znotraj širšega vsebinskega političnega konteksta. Zato je po presoji pritožbenega sodišča izjavo obtoženega mogoče šteti kot visoko varovano politično izražanje.
Višje sodišče zavrača tudi argumentacijo sodišča prve stopnje, da bi se lahko obtoženi na problematični narativ zasebnega tožilca odzval tako, da bi kritiko uperil neposredno zoper ravnanje in ne osebo zasebnega tožilca ter brez uporabe objektivno žaljivega izraza fašist, predvsem pa z dodatno vsebinsko navedbo razlogov za kritiko. Pravice do svobode izražanja po mnenju pritožbenega sodišča ni dopustno omejevati v smislu zasledovanja t. im. politične korektnosti, še zlasti ne pri opravljanju funkcije poslanca, kot izvoljenega predstavnika ljudstva, saj bi to pomenilo nesorazmeren poseg v demokratični proces sprejemanja odločitev zakonodajne veje oblasti, v ospredju katerega je ravno javna diskusija o družbeno perečih temah. Ustavno sodišče RS je prav tako že izpostavilo, da pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se lahko avtor izjave na ravnanje oškodovanca odzval na drugačen, manj žaljiv način.
Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje sledilo pritožbeni tezi, da je obtoženi inkriminirano izjavo podal kot resno kritiko pri opravljanju politične dejavnosti, pri čemer se je (glede na širši kontekst zadeve) odzval na prehodno ravnanje zasebnega tožilca, ki je dal povod za izrečene besede s svojimi javnimi in sovražnimi stališči. Čeravno je vsebina sporočila žaljiva, je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi ravnal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, saj ta ne izhaja iz izjave pod obtožbo kot celote. Prvostopenjsko sodišče je namreč vsebino izjave razlagalo pretirano ozko, tako da je v fokus presoje vzelo le besedo "fašist" in jo presojalo na podlagi jezikoslovne in zgodovinske razlage, kar pa je pripeljalo do napačnega zaključka, da obtoženi s tem očitkom pač ni mogel zasledovati javnega interesa pri izpolnjevanju politične dejavnosti. Sodišče druge stopnje pri tem izpostavlja, da je takšna interpretacija vprašanja, na kakšen način je (še) dopustno zasledovati javni interes, pretirano ozka in bi v pomembni meri izvotlila namen pravice do svobode izražanja s politično cenzuro. Ker po oceni pritožbenega sodišča ni izkazan subjektivni zaničevalni namen obtoženega, je ugotovilo, da je podan tretji odstavek 158. člena KZ-1, kot razlog za izključitev protipravnosti.