Izvedenski organ pri tožniku ne ugotavlja I. kategorije invalidnosti, torej da bi šlo za popolno izgubo delovne zmožnosti, oziroma da tožnik ne bi bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali da ne bi bil zmožen opravljati svojega poklica ter da ne bi imel več preostale delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi svojo odločitev utemeljeno oprlo na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, na katerega ugotovitve tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni podal pripomb, niti glede omenjenega posebnih pripomb nima v pritožbi. Omenja zgolj zdravstveno stanje, ki pa je bilo v celoti upoštevano pri podaji izvedenskega mnenja.
Tožnik uveljavlja pravico in sicer priznanje invalidske pokojnine. Toženec je navedeno pravico tožniku priznal že z izpodbijanima odločbama in sicer od 16. 1. 2023 dalje. Sodišče prve stopnje je v tem primeru v tem delu tožbo utemeljeno zavrglo, saj je bila tožniku omenjena pravica že priznana ob ugotovitvi, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti in ni bilo ugotovljeno, da tožnik ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let (druga alineja 41. člena ZPIZ-2). Sodišče je tudi pravilno pojasnilo, da se invalidska pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja (prvi odstavek 111. člena ZPIZ-2).
V zadevi je sporno, ali je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti in če je, ali so izpolnjeni pogoji, da se tožnici prizna pravica, da drugo delo opravlja dve uri dnevno oziroma 10 ur tedensko. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je podala Komisija FA. Primerjava podanih izvedenskih mnenj pokaže, da so mnenja glede ugotovljenega zdravstvenega stanja v bistvu enaka. Ključna razlika je zgolj pri vprašanju, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za več kot 50 % (kar bi predstavljalo podlago za razvrstitev tožnice v II. kategorijo invalidnosti), ali pa je zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %. V tem primeru gre namreč za III. kategorijo invalidnosti. Vsaka od teh kategorij invalidnosti pa vpiva na pridobitev različnih pravic, ki gredo zavarovancem na podlagi invalidskega zavarovanja. V primeru II. kategorije invalidnosti pridobi zavarovanec pravico do poklicne rehabilitacije (72. člen ZPIZ-2). Pravico do premestitve pa pridobi zavarovanec II. kategorije le v primeru, ko je dopolnil več kot 55 let starosti (2. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2) oziroma po končani poklicni rehabilitaciji (1. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2). Skladno s 3. alinejo drugega odstavka istega člena se torej pravica do premestitve priznava invalidom III. kategorije invalidnosti, pri katerih je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %.
Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je toženka, zaradi opisane avtomatizacije delovnega procesa, pogodbe o zaposlitvi odpovedala osmim delavkam, zaposlenim na delovnem mestu operater, ki so delo pretežno opravljale na liniji krožne žage; ter da so na delovnem mestu operater ostale zaposlene le še delavke, ki jih zakonodaja ščiti pred odpovedjo (invalidke in starejše delavke), ki so morale zaposlitev obdržati. Toženka je nadalje že v izpodbijani odpovedi navedla, da je izbor delavk za podajo odpovedi opravila ob upoštevanju storilnosti delavk, njihove pridnosti in samoiniciativnosti ter večopravilnosti, česar tožnica med postopkom na prvi stopnji niti ni konkretizirano prerekala. Na tak način je toženka razumljivo in objektivno utemeljila izbiro delavk, zaposlenih na tem delovnem mestu, ki jih je obdržala v delovnem razmerju. Tožnica ne izpodbija ugotovitve, da je večino časa delala na liniji krožne žage (na kateri zaradi avtomatizacije ni več potrebe po operaterjih) in manj časa na liniji stiskalnice. Morebitnih drugih linij oziroma delovišč, na katerih bi tožnica še lahko opravljala delo na delovnem mestu operater, pa pritožba ne konkretizira, sicer pa tega tožnica ni določno navedla niti v postopku na prvi stopnji.
Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela je urejena v določbah 28. do 35. člena ZZVZZ. Zavarovanec mora pravico najprej uveljavljati pri tožencu in šele v primeru, da je s svojim zahtevkom neuspešen, lahko pravico do nadomestila uveljavlja pred sodiščem.4 Za obdobja, za katera še ni bilo predsodnega odločanja toženca, tako niso izpolnjene procesne predpostavke, ker tožnik po prejemu obvestila o nadomestilu plače ni zahteval izdaje odločbe. Sodišče je pravilno zavrglo tožbo, s katero tožnik zahteva plačilo razlike nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela in plače.
Kot je razvidno iz pritožbi priloženega naloga SKB banke d.d., je dolžnik plačal sodno takso 22. 4. 2024. Tega dne je dal nalog svoji banki, torej že po izteku roka za plačilo sodne takse, ko je že nastopila zakonska fikcija umika ugovora. Dolžnika v tem primeru ne varuje toleranca iz prvega odstavka 6.b člena Zakona o sodnih taksah.1 Varovala bi ga samo v primeru, če bi dal nalog za nakazilo denarnih sredstev pred iztekom roka, se pravi pravočasno, nakazilo pa bi iz kakršnega koli razloga prispelo na račun sodišča v okviru tolerance nadaljnjih treh delovnih dni.
Prvi odstavek 114. člena ZDR-1 res določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pritožba tudi pravilno navaja, da je delodajalec dolžan pred podajo odpovedi preveriti, ali gre za varovano kategorijo delavca.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala njenih trditev, da je bila v času odpovedi varovana - starejša delavka. Drži, da je v zvezi s tem v spis vložila odločbo ZRSZ (in ne ZPIZ, kot zmotno navaja v pritožbi) z dne 4. 1. 2024, vendar pa ta ne more nadomestiti manjkajočih tožničinih trditev (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Pritožbene navedbe, da bo tožnica 26. 3. 2027, ko bo dopolnila 57 let starosti in dobrih 41 let pokojninske dobe, izpolnila pogoje za priznanje starostne pokojnine, in da ji je zato ob odpovedi do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo do pet let pokojninske dobe, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).
Dolžnik ne more izpodbiti domneve o trajnejši nelikvidnosti s trditvami o obstoju premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti v razumnem roku. Kot že navedeno, prodaja dolžnikovega stanovanja, ki naj bi bilo njegovo premoženje za poplačilo upnikov, traja nerazumen čas (več let).
Ker je bila sodna odločba, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba zaradi izvrševanja stikov, spremenjena s kasnejšo odločitvijo pristojnega sodišča - začasno odredbo, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustavilo izvršbo po uradni dolžnosti in razveljavilo že opravljena izvršilna dejanja. Ker pa je s tem odpadel tudi pravni interes dolžnice za odločanje o ugovoru, je ugovor zavrglo, prav tako upnikov predlog za izrek denarne kazni. Posledično je pravilna izpodbijana odločitev v stroškovnem delu, saj so v tem primeru, ko je izvršilno sodišče moralo ustavitvi izvršbo in razveljaviti opravljena izvršilna dejanja, stroški, ki so v tem postopku nastali dolžnici, le-tej bili povzročeni neutemeljeno, ne glede na to, da je bil ob samem začetku postopka morda predlog za izvršbo še utemeljeno vložen. Dolžnica je namreč imela pravico v drugem postopku poskušati doseči razveljavitev izvršilnega naslova, nazadnje pa je v tem izvršilnem postopku propadel upnik, katerega stroški, glede na ustavitev izvršbe in razveljavitev vseh opravljenih izvršilnih dejanj, posledično niso potrebni za izvršbo.
Razveljavitev (učinkov) razpolagalnega posla na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika lahko povzroči, da znova nastane terjatev upnika, ki je z razveljavljeno izpolnitvijo prenehala, vendar le, če je razveljavljen samo razpolagalni pravni posel, ne pa tudi zavezovalni pravni posel, saj z razveljavitvijo zavezovalnega pravnega posla terjatev preneha. Nova terjatev nastane le v razmerju do stečajnega dolžnika. Povedano drugače, pogodba o kratkoročnem posojilu, sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v konkretnem primeru ni prenehala, sodna poravnava pa glede na tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP in že glede na samo dejstvo, da je stranka stečajnega postopka, s tem pa tudi izpodbojne tožbe in v konkretnem primeru sodne poravnave, le stečajni dolžnik, ne pa tudi zastavni dolžnik, nima vpliva na konkretni neposredno izvršljivi notarski zapis v razmerju do zastavnega dolžnika. Če temu ne bi bilo tako, bi upnik v razmerju do zastavnega dolžnika nenazadnje izgubil izvršilni naslov. Enako tudi v stečajnem postopku priznana terjatev kot res iudicata velja le v razmerju do stečajnega dolžnika.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposliti iz poslovnih razlogov. Ugotovilo je, da je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi razlog odpovedi dovolj konkretizirala. Kot razlog je navedla, da je uporabnik, pri katerem je tožnik opravljal delo, toženki odpovedal zagotavljanje tožnika kot delavca na delovnem mestu višji programski inženir. Toženka je konkretno navedla razlog, ki ga je zgolj dopolnila v odgovoru na tožbo. Tožnik je na podlagi pogodbe, sklenjene med toženko in uporabnikom, pri uporabniku opravljal specifično delo oziroma je imel specifični nabor dela, ki ga toženka ni ponujala, zato je bila odpoved uporabnika povod in vodilni razlog za toženkino podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Da pa je toženka dejansko preverjala možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer izpovedi direktorice toženke in listinskih dokazov v spisu. Ker toženka tožniku ni našla zaposlitve pri uporabniku za primerljivo delo, ki ga je tožnik pri njem opravljal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, niti ga ni našla pri drugih uporabnikih njenih storitev, mu je tako pravilno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
ZIZ glede izterjave bodočih preživninskih terjatev predpisuje dva različna in neodvisna pravna instituta. Na podlagi sklepa po določbi 106. člena ZIZ se rubež in hkrati izplačilo s strani dolžnikovega dolžnika opravi ob zapadlosti vsakega posameznega obroka. Gre za izvršbo, saj sodišče dovoli izvršbo na denarno terjatev dolžnika za izterjavo občasnih dajatev, ki bodo zapadle v določenih časovnih presledkih v obdobju dveh let od dneva vložitve predloga brez ponovne zahteve po njihovi zapadlosti. To pomeni, da upniku ni potrebno za vsak zapadli mesečni obrok preživnine vlagati novega predloga za izvršbo. Pri izvršbi na podlagi 106. člena ZIZ dolžnikov dolžnik ne sme zarubiti celotnega zneska vseh bodočih terjatev, temveč mora ob zapadlosti plačati le posamezni preživninski obrok, ki zapade v plačilo v obdobju, za katerega je izvršba dovoljena. Po določbi 259. člena ZIZ v primeru izdaje sklepa o predhodni odredbi za zavarovanje bodočih preživninskih terjatev, pa lahko dolžnikov dolžnik že ob prejemu sklepa o izvršbi in sklepa o predhodni odredbi zarubi dolžnikova sredstva v celotni višini zneska vseh bodočih preživninskih terjatev, za katero je dovoljeno zavarovanje, pri čemer posameznih zneskov ob njihovi zapadlosti ne sme izplačati upniku vse dotlej, dokler za njihovo izterjavo ni dovoljena izvršba. Upnik je v konkretni zadevi vložil predlog za izvršbo za izterjavo zapadlih zneskov preživnine ter predlog po določbi 106. člena ZIZ, zato mu za sestavo pripadajo stroški sestave predloga za izvršbo, ne pa tudi stroški sestave predloga za zavarovanje.
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tarifne številke 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi moral toženec zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, tj. delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage.
Ob navedenih dejanskih materialnopravnih razlogih je pravilen dokazni zaključek sodišča v 18. točki obrazložitve, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi delodajalčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 25. 12. 2021, zaradi česar je podan razlog za odklonitev pravice po 5. alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD.
Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, toženka ni dokazala, da je tožniku 11. 5. 2023 (ali pozneje) v skladu z določili ZDR-1 in ZPP vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s ponudbo nove z dne 8. 5. 2023. To pomeni, da ta odpoved ni učinkovala, zato je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika z odjavo iz zavarovanj dne 9. 10. 2023 nezakonito. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno presojo, izčrpnih prvostopenjskih razlogov po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev.
Ker ni dokazano, da je toženka vročila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 11. 5. 2023, je zmotno pritožbeno zavzemanje, da je s tem dnem začel teči 30‑dnevni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Glede na prvostopenjsko ugotovitev je tožnik za to, da ga je toženka z dnem 9. 10. 2023 odjavila iz obveznih zavarovanj, izvedel 16. 10. 2023, ko je prejel po pošti obvestilo o tej odjavi in delovno knjižico. Dne 7. 11. 2023 vložena tožba je zato pravočasna.
Tožnik je resda izpovedal, da mu je bilo v telefonskem razgovoru s toženko v juniju 2023 rečeno, da mu je potekel rok za "sodno pritožbo" in da mu teče rok za prekinitev delovnega razmerja. Vendar pa tega ni mogoče tolmačiti kot nedvoumno seznanitev tožnika s tem, da toženka šteje odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023 za vročeno in učinkujočo. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da je telefonski razgovor (in v tem okviru izpostavljena izpoved tožnika) potekal v zvezi s tem, zakaj se ni zglasil na delovno mesto pri drugem delodajalcu, ne pa o podaji in vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023.