Ustava v 30. členu določa, da ima, kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu. Navedeno pomeni, da država odgovarja za škodo, ki jo je utrpela oseba, ker ji je bila prostost sicer odvzeta zakonito, a je bil nato kazenski postopek zoper njo ustavljen. Gre za javnopravno odškodninsko odgovornost države za škodo, ki ne izhaja iz protipravnega izvajanja oblasti oziroma za odškodnino za odvzem prostosti, ki je bil kljub zakonitosti postopka neutemeljen. Pravica do odškodnine iz tega naslova je izraz človekove pravice do osebne svobode (prostosti) in je tudi konvencijsko zagotovljena (3. člen Protokola št. 7 k EKČP).
Po prvem odstavku 538. člena ZKP ima pravico do odškodnine tisti, ki je bil neupravičeno obsojen ali mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost, torej fizična oseba. Za zahtevke po določbah XXXII. poglavja ZKP je izključena aktivna legitimacija družbe.
V času od 12. 3. 202o do 31. 5. 2020 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ. Razglašena epidemija in na njeni podlagi izvedeni ukrepi so trajali tako kratek čas, da pravna varnost in varstvo toženke zaradi zadržanja zastaranja ne moreta biti prizadeta. Na drugi strani neupoštevanje okoliščin epidemije covid-19 in sprejetih ukrepov, predvsem pa njihov širši namen in poudarjeno varstvo družbe kot takšne, ob pretogi uporabi pravil o zastaranju na strani tožnice pomeni popolno izgubo pravice do sodnega varstva.
Sodišče mora morebitni obstoj posebnih okoliščin obravnavanega primera ovrednotiti z vidika 360. člena OZ, sicer krši pritožnikovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave oziroma 6. člena EKČP. Zastaranje je neločljivo povezano z učinkovitostjo uveljavljenega pravnega sredstva. Pravila zastaranja zahtevajo prožno razlago, kontekstualni pristop. Pri njihovi razlagi je treba upoštevati tako splošni kontekst kot tudi specifičnost okoliščin obravnavnega primera. Pretoga razlaga pravil o zastaranju je protiustavna.