14. člen ZSKZ se nanaša na zemljišča v družbeni lastnini, ne pa na zemljišča v lasti kapitalskih družb z znanimi lastniki. Če pa je imela kapitalska družba med svojimi sredstvi (zgolj) pravico uporabe na nepremičnini, tedaj ta zemljišča niso v njeni lasti in so bila predmet podržavljanja na podlagi 14. člena ZSKZ. S tem je bilo res poseženo v pravico uporabe, vendar na ustavno dopusten način, saj se je pravica uporabe transformirala v obligacijsko pravico.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v primeru ponudbe prodaje kmetijskih zemljišč, v katero so zajeta tudi stavbna zemljišča, dopustno postopek prodaje obravnavati po različnih pravnih režimih.
Zmotni so razlogi sodišča druge stopnje, da tožnik nima aktivne legitimacije, ker nima nobene (obligacijske) pravice, ki bi bila prizadeta z materialnopravno neveljavno vknjižbo. Tožnik kot predkupni upravičenec spornega kmetijskega zemljišča nima zgolj pravice do sklenitve pogodbe, ampak je bil zavezovalni pravni posel celo že sklenjen v trenutku, ko je prva toženka prejela njegov sprejem ponudbe, kot je Vrhovno sodišče RS že pojasnilo v svojem načelnem pravnem mnenju z dne 6. 4. 2012. Aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe na podlagi 243. člena ZZK-1 pa ima tudi predkupni upravičenec oziroma imetnik obligacijske pravice.
Prav tako zavrnitev zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe v drugi pravdi tožniku ne jemlje predkupne pravice, ki jo je le-ta že pridobil zunaj pravde. Veljavnost zavezovalnega pravnega posla med tožnikom in prvo toženko je pogojena samo z odobritvijo upravne enote.