kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - uporaba milejšega zakona - storilec - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - vodenje ali nadzorstvo gospodarske dejavnosti - delictum proprium - oprostilna sodba - izrek oprostilne sodbe - opis dejanja v izreku - razlogi za oprostilno sodbo
Osrednja teza pritožb je, da bi moralo prvostopenjsko sodišče za obtožence uporabiti KZ-1A kot milejši zakon. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je novela KZ-1A v 240. členu kot dodaten zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti določila delovanje "pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti", s čimer je kaznivemu dejanju podelila status kaznivega dejanja pravega delictum proprium. Kazenski zakonik, pa tudi vse kasnejše novele KZ-1, so namreč krog storilcev tega kaznivega dejanja zarisali zgolj z uporabo dikcije "Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti ...". V preostalem delu se sicer opis tega kaznivega dejanja v zakonu ni bistveno spreminjal, enake so ostale tudi zagrožene kazni.
Zahteva po t. i. vodstvenem ali nadzorstvenem položaju storilca kot dodatni znak kaznivega dejanja oži krog storilcev, pri čemer mora tožilstvo seveda dokazati tudi ta dodatni zakonski znak. Zato je načeloma norma 240. člena KZ-1A dejansko milejša za storilce, za katere vodstveni oz. nadzorstveni položaj ni izkazan.
Sodna praksa vodenje oziroma nadzor gospodarske dejavnosti po določbi 240. člena KZ-1A opredeljuje kot vodenje in sodelovanje pri upravljanju in poslovodstvu gospodarske dejavnosti in se nanaša na razmerje zaupanja glede razpolaganja, upravljanja ali vodenja. Povedano drugače, vodenje ali nadzor gospodarske dejavnosti zajema vse aktivnosti, ki pomenijo sprejemanje poslovnih odločitev, sklepanje poslov ter upravljanje in razpolaganje s premoženjem družbe. Določba 240. člena KZ-1A je blanketna določba, zato je potrebno upoštevati tudi relevantne predpise s področja gospodarskega prava. Tako ZGD-1 razlikuje med dejavnostjo gospodarskih družb, kot jo opredeljuje 6. člen ZGD-1, in vodenjem poslov (poslovodstvom), za katerega je v 10. členu ZGD-1 določeno, da so to organi ali osebe, ki so pooblaščeni, da vodijo posle.
Ne drži stališče pritožnikov, da je potrebno 240. člen KZ-1A razlagati tako, da je vodenje oziroma nadzorstvo pridržano le lastnikom kapitala, upravam družb ter nadzornim svetom oziroma pripadnikom t. i. top managementa. Področja zlorabe se ne nanašajo (le) na položaj storilca, temveč zlasti na dano zaupanje, ki ne izhaja iz položaja, ampak iz posebnega pooblastila za vodenje ali nadzorstvo. Storilci, ki zlorabijo s pooblastilom posebej dano zaupanje za vodenje ali nadzor, so tako izenačeni s storilci, ki zlorabijo splošni vodstveni ali nadzorstveni položaj, pridobljen na podlagi zakona ali aktov družbe.
DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - PREKRŠKI
VSL00035086
ZDR-1 člen 134, 134/2, 135, 217, 217/1, 217/1-27, 217/2, 217/4. ZPIZ-2 člen 134a, 134a/6, 134a/7. ZP-1 člen 62a, 62a/1, 62a/1-1, 62a/1-2, 65, 65/2, 65/3.
odločba o prekršku - opis prekrška - zakonski znaki prekrška - zahteva za sodno varstvo - pravna opredelitev prekrška - sprememba pravne kvalifikacije - pristojni prekrškovni organ - odprava odločbe o prekršku
Iz opisov prekrškov v izreku odločbe o prekršku izhajajo vsi zakonski znaki prekrška po prvem stavku šestega odstavka 134.a člena ZPIZ-2. Iz izreka odločbe o prekršku namreč ne izhaja le dejstvo, da pravna oseba (delodajalec) za zaposlenega delavca ni izplačala plače za posamezen mesec, temveč je v izreku navedeno še, da pravna oseba posledično (ker predhodno ni izplačala plače) za navedene mesece ni oddala REK-1 obrazca za zaposlenega delavca, kar je razvidno iz aplikacije e-davki na dan nadzora.
Ker delodajalec stori prekršek po prvem stavku šestega odstavka 134.a člena ZPIZ-2, če ni predložil obračuna davčnega odtegljaja, ker ni izplačal plače, je prekrškovni organ v odločbi o prekršku pravilno navedel, da sta storilca kršila drugi odstavek 134. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 7, 33, 34, 35, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.. ZVZD-1 člen 12, 12/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nerazsodnost
S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožniku ne bi smela podati odpovedi samo zato, ker nekaterim drugim delavcem ob enaki kršitvi ni podala pisnega opozorila. Ni namreč enakosti v nepravu.
Tožnikove zdravstvene težave ne omogočajo zaključka, da je izpolnjen dejanski stan v okviru civilnopravnega instituta nerazsodnosti, na katerega je vezana razlaga odgovornosti za kršitev iz pogodbe o zaposlitvi. Le nerazsodnost, glede katere je že Vrhovno sodišče pojasnilo, da pri tožniku ni bila podana v času storitve kršitve, bi izključila odgovornost za storjeno kršitev zaradi nezmožnosti razsojanja v kritičnem obdobju.
ZPrCP člen 107, 107/7, 107/8, 107/12. ZP-1 člen 156.
psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preverjanje psihofizičnega stanja - prepovedane droge - strokovni pregled - zakonitost postopka - ravnanje policista pri izvajanju pooblastil
Že jezikovna in namenska razlaga določbe sedmega odstavka 107. člena ZPrCP pokaže, da sme policist zaradi ugotovitve, ali je udeleženec cestnega prometa pod vplivom prepovedanih drog, izvesti preizkus z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti droge v organizmu samostojno in neodvisno od postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica teh snovi v organizmu. Navedena določba pa daje policistu pooblastilo, da sme preizkus z napravo za hitro ugotavljanje izvesti tudi kot sestavni del postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov.
Glede na dejstvo, da je obdolženec bil seznanjen z rezultatom hitrega testa in policistovo odredbo, se je zavedal, da je odklonitev strokovnega pregleda v nasprotju s policistovo odredbo in se pritožnik ne more uspešno sklicevati, da naj bi strokovni pregled odklonil pod pritiskom policista, češ da bo prihranil stroške pregleda, ker ne gre za zavajajočo ali lažno vplivanje policista na obdolženčevo odločitev, ki je v končni fazi bila povsem njegova in neizsiljena ter jo je obdolženec potrdil s podpisom zapisnika, ki potrjuje skladni izpovedbi obeh policistov, da je odklonitev strokovnega pregleda bila njegova lastna odločitev.
Odsotnost testerja, ki ni zabeležil veljavnega rezultata, ne vzbuja pomisleka, da je prvi test bil negativen in da iz tega razloga drugi test sploh ne bi smel biti odrejen. Ponovljeni test pa je bil izveden kot del enotnega postopka za preverjanje psihofizičnega stanja s časovno kontinuiteto, ki ni prekomerno posegla v osebnost obdolženca v smislu neupravičenega zadržanja, pri čemer je obdolženec med postopkom imel ves čas možnost spremljati postopek in rezultate testa, zaradi česar se kot neutemeljen izkaže tudi pritožbeni očitek, da sta preizkusa bila nezakonito opravljena v njegovi odsotnosti, saj zgolj dejstvo, da med čakanjem na rezultat ni bil neposredno prisoten ob napravi za hitro testiranje, ne predstavlja kršitve, ki bi vplivala na zakonitost postopka.
GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00034486
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1. ZGO-1 člen 152, 153, 153/1, 153/2.
odškodninska odgovornost države - krivdna odškodninska odgovornost - odgovornost za ravnanje drugega - protipravno ravnanje nosilca oblasti - kvalificirana stopnja napačnosti - arbitrarnost - inšpekcijski postopek - gradbeni inšpektor - pristojnost gradbenega inšpektorja - profesionalna skrbnost - nelegalna gradnja - inšpekcijski ukrepi pri neskladni gradnji - sprememba gradbenega dovoljenja - odstranitev objekta
Za odgovor na vprašanje, ali je gradbeni inšpektor ob odločanju kršil profesionalne standarde svoje službe, je ugotavljanje razlogov, s katerimi je gradbeni inšpektor utemeljil izrečeni inšpekcijski ukrep, ključno.
Kakršenkoli poseg v pravne interese oškodovanca še ne pomeni protipravnosti. Napake v postopku, pri dokazni presoji in pri uporabi materialnega prava, ki niso zunaj okvira pravne dopustnosti, ne utemeljujejo protipravnosti ravnanja oblastnega organa. Ravnanja oblastnih organov so protipravna le v primerih kvalificirane napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne.
V inšpekcijskem postopku so bila predmet obravnave zahtevna medsebojno prepletena pravna in dejanska vprašanja (ali je sporna gradnja rekonstrukcija ali novogradnja, nelegalna ali neskladna gradnja, ali se v primeru neskladne gradnje kot inšpekcijski ukrep lahko odredi odstranitev celotnega objekta, ali je na objektu mogoče ugotoviti dodatne neskladnosti – neskladnosti, ki niso bile ugotovljene z odločbo z dne 9. 2. 2009, ali je glede istega objekta možno izreči inšpekcijske ukrepe po 152. in 153. členu ZGO-1). Drugostopenjski upravni organ je večkrat (štirikrat) sprejel razlago prvostopenjskega upravnega organa, v nobeni od odločb drugostopenjskega upravnega organa (z izjemo zadnje) ali upravnega sodišča tudi ni izraženo stališče, da ni (več) pogojev za vodenje inšpekcijskega postopka. Prvostopenjskemu upravnemu organu (posledično pa tudi drugostopenjskemu upravnemu organu, ker njegove odločitve ni spremenil) ni mogoče očitati, da je nerazumno (arbitrarno) ali celo namerno odstopil od jasne materialnopravne določbe (torej določbe, ki ne dopušča različnega tolmačenja). Glede vprašanja, ali sme upravni organ na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1 odrediti uskladitev objekta s pogoji gradbenega dovoljenja tako, da naloži odstranitev celotnega objekta, ni bilo enotne in ustaljene sodne prakse (glej sodbi I U 1077/2010 in II U 439/2009, ki izvirata iz istega časovnega obdobja). Prvostopenjskemu upravnemu organu tako ni mogoče očitati arbitrarnega odstopa od takšne prakse, torej odstopa, za katerega ni navedel razumnih pravnih razlogov. Iz enakega razloga je neutemeljen tudi očitek o namerni prekoračitvi pooblastil. Prvostopenjski upravni organ ni nerazumno vztrajal pri ukrepih po drugem odstavku 153. člena ZGO-1, podlago za to je imel v pravnomočni odločbi z dne 9. 2. 2009.
spor majhne vrednosti - narok v sporih majhne vrednosti - ustna obravnava - kontradiktoren postopek - možnosti za pripravo obrambe - pritožbeni rok
Toženkino nasprotovanje vsebini drugega odstavka 454. člena ZPP z zatrjevanjem, da bi bilo treba izvesti narok, tudi če stranka zahteve v takem primeru ne poda, tako ni utemeljeno. Stranka mora narok v tem primeru izrecno zahtevati, česar pa toženka ni storila.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - zloraba pravic - poslovni delež
Materialno pravo ureja pravno varstvo družbenika, ki meni, da drugi družbenik zlorablja pravice iz poslovnega deleža, vendar ne z ugotovitveno in prepovedno tožbo, katero želi tožeča stranka zavarovati z začasno odredbo. Na voljo ima posebno oblikovalno tožbo korporacijskega prava. Če bi tožeča stranka uspela s postavljenim tožbenim zahtevkom, bi bil drugi toženec "shizofreni družbenik" v d.o.o.. Imel bi formalni status družbenika, vendar brez korporacijskih pravic. Takšnega trajnega položaja naše pravo ne omogoča. Nekdo je družbenik ali pa ni. Kot pojasnjeno, se tožbenim trditvam prilega določena pravna posledica, vendar je ni možno doseči s postavljenim tožbenim zahtevkom.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja terjatve.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00035772
ZDR-1 člen 156.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Poudarek pritožbe je v izpodbijanju dokazne ocene, na podlagi katere je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka v pretežni meri ugodilo. Pri tem se je utemeljeno oprlo zlasti na vsebino pisne izjave priče, poveljnika oddelka, ki je bil tožniku, s katerim sta bila v vsakodnevnem kontaktu, neposredno nadrejen in mu je praviloma odrejal naloge, zaradi česar je bil po pravilni oceni sodišča bolje seznanjen z dejanskimi okoliščinami tožnikovega dela (in s tem povezanimi okoliščinami koriščenja tedenskega počitka) kot ostale priče, ki jih poudarja pritožba in so bile navedeni priči nadrejene. Izjavil je, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, kar je tudi obrazložil. Določna izjava te priče ima večjo dokazno moč kot posplošeni pisni izjavi prič (poveljnika kontingenta in njegovega namestnika), pridobljeni v zadevi drugega vojaka, da je bilo vsem v kontingentu jasno, da je treba zagotavljati tedenski počitek in da se v ta namen vodijo evidence obremenjenosti. Iz pisne izjave priče (poveljnik čete) izhaja podobno kot iz navedenih dveh izjav - da evidence odražajo dejansko stanje. Sicer pa je ta priča še izjavila, da se ne more natančneje opredeliti do dela tožnika in tudi tožnik je povedal, da s pričo ni imel nobenega kontakta. Kot priča zaslišan (poveljnik voda) pa je izpovedal, da je evidence vodil njegov namestnik, medtem ko mu natančnejši način vpisovanja podatkov s strani namestnika ni bil znan. Sodišče prve stopnje je utemeljeno menilo, da samo navodilo o tem, da je potrebno voditi evidence, še ne pomeni, da so bile tudi pravilno izpolnjene. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da tožniku ni bilo zagotovljenih 22 dni tedenskega počitka.
Pavšalen in zato neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prisojena denarna odškodnina v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih, ker toženka v pritožbi te trditve ni utemeljila z navedbo nobene konkretne zahteve iz sodne prakse.
Sodišče prve stopnje je del tožbe glede davkov in prispevkov resda napačno zavrglo, namesto da bi zahtevek v tem delu zavrnilo, sploh, ker se je ob tem v pretežnem delu sklicevalo na razloge iz zadeve VIII Ips 226/2017, ki pa jih Vrhovno sodišče RS ni zavzelo v zvezi z vprašanjem pristojnosti in zavrženjem tožbe, kot utegne izhajati iz prvostopenjske odločbe, ampak v zvezi z zavrnitvijo zahtevka. Takšna odločitev je temeljila na vprašanju, kdaj nastane obveznost delodajalca, da za delavca obračuna in odvede davke in prispevke. Za zavrnitev zahtevka iz tega naslova je bilo ključno stališče, da navedena obveznost delodajalca nastane šele po pravnomočnosti sodne odločbe.
Če dajatev do konca glavne obravnave še ni zapadla v plačilo (311. člen ZPP), ima to za posledico zavrnitev zahtevka, kar pa ima po vsebini podobne učinke kot zavrženje (sploh preuranjene) tožbe.
Stranka in odvetnik se lahko dogovorita za višjo nagrado, vendar sodišče tega dogovora ne more upoštevati pri naložitvi stroškov nasprotni stranki. Stvar razmerja med pooblaščencem in stranko je koliko ga ta plača.
podjemna pogodba - odstop od pogodbe - dodatni rok za izpolnitev - rok izpolnitve kot bistvena sestavina pogodbe - izdelava projektne dokumentacije
Tožeča stranka, če bi hotela odstopiti od pogodbe pred iztekom roka skladno z določbo 628. člena OZ, bi morala toženi stranki določiti dodatni rok. Res je, da gre pri določbi 628. člena OZ za specialno ureditev odstopa od podjemne pogodbe glede na določbo 105. člena OZ, ki ureja odstop od vsake pogodbe, pri kateri rok izpolnitve ni bistvena sestavina, vendar pa ureditev iz drugega odstavka 628.člena OZ ne izključuje uporabe 105.člena OZ. Če rok za izpolnitev podjemnikove obveznosti ni bistvena sestavina pogodbe, naročnik ne pridobi pravice odstopiti od pogodbe že z nastopom zamude, temveč mora prej podjemniku dati primeren dodatni rok za izpolnitev in šele, če se pokaže, da tudi v dodatnem roku delo ne bo opravljeno, sme naročnik pred iztekom dodatnega roka odstopiti od pogodbe.
Tožeča stranka ni odstopila od pogodbe zaradi zamude roka, temveč v dopisu 24. 4. 2014 navaja, da ocenjuje, da medsebojno pogodbeno sodelovanje ni več smiselno.
Tako je glede na vsebino dopisa z dne 24. 2. 2014 sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ravnanje tožeče stranke presojati skladno z določbo 648. člena OZ, ki določa, da vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče, vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00036576
ZDR-1 člen 6, 8, 47, 111, 111/1, 111/1-7, 111/1-8, 111/2, 164.. OZ člen 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - rok za podajo odpovedi - neizrabljen letni dopust
Za presojo zakonitosti odpovedi s formalnega vidika so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik z opominom z dne 24. 5. 2017 pisno opozoril na izpolnitev obveznosti in istega dne o kršitvah pisno obvestil Inšpektorat za delo. S tem je tožnik izpolnil formalne zahteve za zakonitost izredne odpovedi, zato je izredna odpoved, ki jo je tožnik podal 31. 5. 2017, to je v nadaljnjem 30-dnevnem roku, pravočasna. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsebinsko utemeljenost očitka iz 7. oziroma 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (kršitev prepovedi diskriminacije oziroma nadlegovanja), pa je izredna odpoved tožnika tudi zakonita.
pravna oseba - predlog za oprostitev plačila sodne takse - obravnavanje predloga - predlog za odlog oziroma obročno plačilo takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - razveljavitev plačilnega naloga
Predlog za oprostitev plačila sodnih taks vsebuje tudi podrejeni predlog za odlog ali obročno plačilo sodnih taks. O manj kot stranka zahteva, je mogoče odločati tudi brez izrecnega strankinega predloga.
Pritožba pravilno navaja, da je sodišče v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič , ko je navedlo, da so bila vsa dejstva, v zvezi s katerimi so bile te priče predlagane, že v zadostni meri ugotovljena na podlagi listinskih dokazov in izpovedi strank ter druge priče, nedopustno oblikovalo vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00034557
ZFPPIPP člen 14, 271, 271/1, 271/1-1, 271/1-2, 391, 391/1, 391/1-1, 391/1-1(1). ZPP člen 190, 191. OZ člen 1019. SPZ člen 66.
tožba za razveljavitev pogodbe - razveljavitev preužitkarske pogodbe - pogodba o preužitku - pogodbena stranka - tožena stranka v stečaju - osebni stečaj pravdne stranke - izpodbojna pogodba - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - objektivni pogoj izpodbojnosti - insolventnost dolžnika - poroštvo - solastništvo nepremičnine - sosporništvo - pogoji za sosporništvo - nujno sosporništvo solastnikov - odtujitev stvari med pravdo
V postopku osebnega stečaja so izpodbojni pravni posli, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro oseb, ki imajo v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, v obdobju zadnjih petih let pred uvedbo postopka osebnega stečaja (1. alineja 1. točke prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP), če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP) in če je bil stečajni dolžnik v času sklenitve posla insolventen (drugi odstavek 271. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Pravni posli, ki jih stečajni dolžnik sklene ali izvede v dobro oseb, ki imajo v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, so izpodbojni ne glede na to, ali je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (drugi odstavek 391. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).
Napačno je pritožbeno stališče o nujnem sosporništvu nekdanjih solastnikov nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe o preužitku. Nujno sosporništvo je (pod)vrsta enotnega sosporništva in je podano, kadar so upravičenci po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravico, v katero posega tožba. Nujno sosporništvo tedaj predstavlja procesno nujnost in če tožnik s tožbo ne zajame vseh solastnikov, ni tožena prava stranka. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Tožbeni zahtevek se nanaša zgolj na razpolaganja, ki jih je eden od solastnikov spornih nepremičnin opravil v toženčevo korist v obsegu svojih (so)lastninskih upravičenj.
predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje - darilna pogodba
Tožnica ni uspela s potrebno verjetnostjo izkazati že prvega od obeh za izdajo predlagane začasne odredbe (272. člen ZIZ) potrebnih pogojev – to je verjetnega obstoja zatrjevane terjatve (ugotovitvenega zahtevka iz naslova obstoja in deležev na skupnem premoženju). Tožnica (ključnega) zatrjevanega dejstva, da sta bili nepremičnini pridobljeni v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, ni z ničemer izkazala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00034488
ZZZDR člen 12. ZD člen 4a, 10, 10/2. ZPP člen 8, 163, 163/4, 339, 339/2, 339/2-14. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 18-1.
dedna pravica - ugotovitev dedne pravice - obstoj zunajzakonske skupnosti - tožba za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti - ugotovitvena tožba - nedopustna vsebina ugotovitvene tožbe - predhodno vprašanje - dediči kot enotni in nujni sosporniki - pravni standard - obstoj življenjske skupnosti - notornost razmerja - dokazna ocena - metodološki napotek - pomanjkljiva dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločitev o pravdnih stroških - poseben sklep o stroških - premoženjski spor
Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti ni dopustno postaviti samostojnega zahtevka, ker gre za ugotavljanje dejanskega razmerja, kar ni dopustna vsebina ugotovitvene tožbe. Poleg tega se lahko obstoj zunajzakonske skupnosti v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZZZDR ugotavlja zgolj kot predhodno vprašanje, kar pomeni, da o tem ni mogoče postaviti samostojnega zahtevka, niti vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Ker je zahtevek za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti kot tak nedopusten, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavreči in ne zavrniti ter meritorno odločiti le o tožničini dedni pravici.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje je površna in selektivna, kar onemogoča celovit pritožbeni preizkus sodbe. Sodišče ni dolžno izvesti nebistvenih dokazov, torej tistih, ki bi potrdili strankino trditev, če bi uspeli, a kljub temu ne bi privedli do zanjo ugodne odločitve. Kadar pa je sodišče v dokaznem postopku izvedlo tudi takšne, torej nebistvene dokaze, mora v sodbi utemeljiti, zakaj zatrjevana dejstva, ki so jih ti dokazi potrdili, niso vplivala na izid pravde. Ker sodišče prve stopnje tej zahtevi ni zadostilo, ni mogoče preveriti, ali preostali izvedeni dokazi res niso bistveni. Vse opisane pomanjkljivosti ne predstavljajo le kršitve 8. člena ZPP, ki lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člena ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00033992
ZPP člen 108, 108/1, 130, 130/1, 180. ZPOmK-1 člen 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-2, 63a/3-3, 63a/3-5, 63b, 63b/2. ZIL-1 člen 48, 48/1, 48/1-b, 114, 119, 120.
nesklepčna tožba - nepopolna tožba - nelojalna konkurenca - dejanja nelojalne konkurence - določenost tožbenega zahtevka - kršitev blagovne znamke - razlikovalni učinek znaka - znak sestavljen iz besed ali črk - prepoved uporabe znamke - registracija blagovne znamke - pravica do uporabe znamke v gospodarskem prometu - bonitetne ocene
Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali ne. Tožbeni zahtevek iz tožbe, ki je neodpravljivo nesklepčna, ni utemeljen.
Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih elementov obsegati zlasti določen zahtevek. Zahtevek je določen takrat, kadar je popolnoma individualiziran, da ni nobenega dvoma o tem, kaj tožnica zahteva od tožene stranke. Če tožnica zahteva denimo povračilo odškodnine, je ta zahtevek nedoločen v primeru, kadar zahteva npr. plačilo primerne odškodnine. V primeru tožbe na prepoved dejanj nelojalne konkurence pa je nedoločen takrat, kadar tožbeni zahtevek ne vsebuje konkretnih dejanskih stanov, ki jih ni mogoče subsumirati niti pod generalno klavzulo iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 niti pod katerega od posameznih primerov nelojalne konkurence iz tretjega odstavku istega člena, ob upoštevanju generalne klavzule.
S I. točko izreka je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženki nalaga prepoved dejanj, usmerjenih v prekinitev poslovnega razmerja med tožnico in njenimi kupci oziroma k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij, izvedenih na način, da tožena stranka subjektom na trgu neresnično zatrjuje ekonomsko oziroma kakršnokoli drugačno povezanost s tožečo stranko, ter se ji s tem prepovedujejo dejanja nelojalne konkurence.
Drži pritožbeni očitek, da zgoraj opisano ravnanje tožnice ni zajeto v I. točki izreka izpodbijane sodbe, saj predstavitve toženke (zanjo njene agentke) ni mogoče razumeti kot zatrjevanja ekonomske povezanosti toženke s tožnico. Prav tako drži, da ne pomeni ravnanja, ki bi bilo usmerjeno k prekinitvi poslovnega razmerja med tožnico in N. P. ali k oteževanju njunega razmerja.
Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da zato, ker očitano ravnanje, ki izhaja iz trditvene podlage tožnice, ni zajeto v prepovednem zahtevku, tožba ni sklepčna.
Vendar pa bi bila v tej zadevi sprememba izpodbijanega ugodilnega dela sodbe v zavrnitev tožbenega zahtevka preuranjena. Drži tudi pritožbeni očitek, da je sam tožbeni zahtevek premalo določen in da pušča dvom o tem, kaj je toženka sploh dolžna opustiti
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00034707
OZ člen 3, 5, 5/1, 6, 6/2, 39, 39/4, 86, 86/1, 112, 112/1, 112/2, 372. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/1, 21/2. ZVPot člen 1, 1/3, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/2, 24, 24/1. ZPP člen 274, 274/1, 343. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZBS-1 člen 4, 11, 12.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - pogodba o dolgoročnem posojilu - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - valutna klavzula - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost - ničnost pogodbe - oderuška pogodba - causa credendi - prosto urejanje pogodbenih razmerij - varstvo potrošnikov - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - enaka vrednost vzajemnih dajatev - razveza pogodbe - dokazna ocena - pacta sunt servanda - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj
Izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne more biti odvisna od zainteresiranosti (sodelovanja) potrošnika. Banka je namreč dolžna pojasnilno dolžnost opraviti v vsakem primeru, in sicer v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika (torej celo, če bi kreditojemalec že sam imel višjo raven strokovnega znanja).