ZDR-1 člen 116, 116/1, 196.. ZZRZI člen 31, 31/1, 40, 72.. ZPP člen 254.. ZPIZ-1 člen 82, 101.. ZPIZ-2 člen 73, 81, 82.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
ZPIZ-1 ne predvideva dolžnosti delodajalca, da obstoječa delovna mesta prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca ali, da ustanovi novo delovno mesto, ki bo ustrezalo preostali delovni zmožnosti invalida.
Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, pri čemer je ključno zlasti stališče, ki je bilo zavzeto tudi v novejši sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 - nanaša se na poveljnike oddelkov ter njihovo vodenje sestankov, kar pa odraža tudi bistveno razliko od stališča iz sodbe VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019. V tej zadevi je Vrhovno sodišče presodilo, da pripadniku zaradi udeležbe na sestankih (ki tudi niso bili posebej organiziran, formalizirani) tedenski počitek ni bil kršen, medtem ko je v zadevi VIII Ips 54/2019 presodilo, da je bil poveljniku oddelka, ki je vodil sestanke oddelka, tedenski počitek kršen.
V skladu z navedenim je tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi oblikovalo pravilne zaključke in tožniku priznalo odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Pritožba neutemeljeno nasprotuje razlogom v 11. točki obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče ustrezno poudarilo, da je bil tožnik poveljnik izvidniškega oddelka, kar je dolžnost, ki ga je zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije, ne glede na prosti čas pripadnikov oddelka.
spor majhne vrednosti - narok v sporih majhne vrednosti - ustna obravnava - kontradiktoren postopek - možnosti za pripravo obrambe - pritožbeni rok
Toženkino nasprotovanje vsebini drugega odstavka 454. člena ZPP z zatrjevanjem, da bi bilo treba izvesti narok, tudi če stranka zahteve v takem primeru ne poda, tako ni utemeljeno. Stranka mora narok v tem primeru izrecno zahtevati, česar pa toženka ni storila.
Tožena stranka si v pritožbi zmotno razlaga, da glede na fikcijo vročitve ni bila seznanjena s sklepom in da ne more biti prikrajšana za svoje pravice. Kot navede že sama tožena stranka, se pri fikciji vročitve seznanitev z vlogami predpostavlja. Ob tem pa je opozoriti tudi, da mora stranka pravna sredstva, konkretno pritožbo zoper sklep, vložiti pravočasno, to je v roku 15 dni, kot je bila tožena stranka izrecno opozorjena v pravnem pouku.
plačilo sodne takse - zavezanec za plačilo sodne takse - vrednost izpodbijanega dela - enotno sosporništvo - navadno sosporništvo
Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora plačati takso tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ZST-1 ne določa drugače. Izjema, da bi oba tožnika plačala le eno takso, bi veljala le v primeru, če bi imela tožnika položaj enotnih sospornikov. ZST-1 izrecne določbe o taksni obveznosti navadnih sospornikov ne vsebuje, zato je pravilna taksna odmera sodišča, ki pri vsakem tožniku upošteva vrednost njegovega izpodbijanega dela.
sprejem v članstvo lovske družine - pogoji za sprejem v članstvo - odklonitev sprejema v članstvo - zavrnitev prošnje - odklonitveni razlog - obveznost plačila stroškov - neporavnane obveznosti - pravne posledice kršitve - pravne posledice obsodbe
Če za kazniva dejanja, kot najhujša kazniva ravnanja, obstaja rok, ko prenehajo pravne posledice obsodbe, ter če je v Pravilih tožene stranke za prekrške in disciplinsko izključitev določeno, da pravne posledice prenehajo po 5 letih od pravnomočnosti ustrezne odločbe, potem je še toliko bolj logično, da se po določenem času ne morejo več upoštevati kot razlog zaradi katerega lovska družina šteje, da lahko prosilec zlorabi lovsko orožje, določena ravnanja prosilca iz preteklosti.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - zloraba pravic - poslovni delež
Materialno pravo ureja pravno varstvo družbenika, ki meni, da drugi družbenik zlorablja pravice iz poslovnega deleža, vendar ne z ugotovitveno in prepovedno tožbo, katero želi tožeča stranka zavarovati z začasno odredbo. Na voljo ima posebno oblikovalno tožbo korporacijskega prava. Če bi tožeča stranka uspela s postavljenim tožbenim zahtevkom, bi bil drugi toženec "shizofreni družbenik" v d.o.o.. Imel bi formalni status družbenika, vendar brez korporacijskih pravic. Takšnega trajnega položaja naše pravo ne omogoča. Nekdo je družbenik ali pa ni. Kot pojasnjeno, se tožbenim trditvam prilega določena pravna posledica, vendar je ni možno doseči s postavljenim tožbenim zahtevkom.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja terjatve.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00036576
ZDR-1 člen 6, 8, 47, 111, 111/1, 111/1-7, 111/1-8, 111/2, 164.. OZ člen 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - rok za podajo odpovedi - neizrabljen letni dopust
Za presojo zakonitosti odpovedi s formalnega vidika so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik z opominom z dne 24. 5. 2017 pisno opozoril na izpolnitev obveznosti in istega dne o kršitvah pisno obvestil Inšpektorat za delo. S tem je tožnik izpolnil formalne zahteve za zakonitost izredne odpovedi, zato je izredna odpoved, ki jo je tožnik podal 31. 5. 2017, to je v nadaljnjem 30-dnevnem roku, pravočasna. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsebinsko utemeljenost očitka iz 7. oziroma 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (kršitev prepovedi diskriminacije oziroma nadlegovanja), pa je izredna odpoved tožnika tudi zakonita.
ZP-1 člen 56, 56/7, 58, 58/1, 65a. ZUP člen 88, 88/1, 88/4.
vročanje odločb sodišča o zahtevi za sodno varstvo - vročanje pooblaščencu
ZP-1 nima posebne določbe, po kateri se mora odločba o prekršku prekrškovnega organa vročiti kršitelju osebno in njegovemu zagovorniku.
Storilcu se odločba o prekršku vroča po določbah ZUP, kar pomeni, da se uporabljajo med drugim tudi določbe 88. člena ZUP in da se, kadar ima storilec zagovornika, vroča njemu (prvi odstavek 88. člena ZUP); in se tako šteje, da je dokument vročen storilcu, kadar je vročen njegovemu zagovorniku (četrti odstavek 88. člena ZUP).
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin zahtevek za izplačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe, ker je ugotovilo, da je tožena stranka pravilno in utemeljeno uveljavljala zastaranje terjatve. Tožnica je sklenila delovno razmerje pri predhodniku tožene stranke 20. 5. 2005 in je na ta dan imela 21 let, 1 mesec in 24 dni skupne delovne dobe, 20 let delovne dobe v javnem sektorju pa je dopolnila na dan 27. 9. 2007. Zahtevo za izplačilo jubilejne nagrade je vložila šele 8. 11. 2017, pri tem pa ni navedla, katero jubilejno nagrado za 20 let dela zahteva. Tožbo je vložila 7. 3. 2018, zato je ob upoštevanju določbe 206. člena ZDR in 202. člena ZDR-1, kjer je določen splošni petletni zastaralni rok, v katerem zastarajo terjatve, ki izvirajo iz pravic in obveznosti vezanih na delovno razmerje, kamor sodi tudi jubilejna nagrada, ugovor tožene stranke utemeljen.
začasna odredba o stikih - pandemija - omejitev stikov
Smisel začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki je, da se začasno do dokončne ureditve uredijo razmerja med starši in otroki tako, da bo zagotovljena največja korist otroka. Popolna preprečitev neposrednih stikov in omejitev na video klice in skupne sprehode v prisotnosti obeh staršev z upoštevanjem distance, tega ne zagotavlja.
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1. ZZVZZ člen 87, 87/1. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 8, 12, 12/2, 17, 17/1, 19. ZPP člen 212, 214, 214/2.
regres Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - nesreča pri delu - varnost in zdravje pri delu - odgovornost delodajalca - predvidljiva posledica - nastanek in višina škode - trditveno in dokazno breme - soprispevek delavca - deljena odgovornost - skrbnost delavca - običajna skrbnost povprečnega človeka - ravnanje delavca
Delodajalec mora delavca poučiti o varnem načinu dela, četudi se za izvedbo dela uporablja povsem običajno, v prosti prodaji dosegljivo orodje, a zaradi drugih okoliščin postane uporaba tega orodja nevarna za zdravje.
Tožena stranka bi v tem primeru zaradi predvidljivosti konkretne nevarnosti morala že pred nesrečo predvideti nevarnost odskoka napetih kovinskih trakov pri prerezu in sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri tem opravilu. Ker tega ni storila, je ravnala malomarno (krivdno).
Pavšalno nasprotovanje v smislu nevednosti ali izražanje pavšalnega dvoma v verodostojnost trditev tožene stranke in predloženih listin nikakor ne more zadoščati, da bi sodišče dvomilo v pravilnost trditev in predloženih listin. Posplošenih, nekonkretiziranih zanikanj nasprotnikovih trditev se ne upošteva. Zato se trditve tožeče stranke o tem, da so bile storitve opravljene in plačane skladno z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane. Priznanih dejstev ni treba dokazovati.
Dokazno vrednost predloženih listin bi sodišče lahko presojalo le ob predpostavki, da bi tožena stranka trditvam tožeče stranke nasprotovala s konkretiziranimi ugovori, ki bi prevalili na tožečo stranko tudi breme dokazovanja takšnih trditev.
Z nepazljivim ravnanjem je delavec bistveno prispeval k nastanku večje škode, kot bi jo sicer bilo mogoče pričakovati zaradi odskoka kovinskih trakov pri prerezu pri povprečno skrbni poslovno sposobni osebi. Po presoji pritožbenega sodišča ni bilo mogoče pričakovati, da bo delavec glede na predvidljivo, splošno znano nevarnost, ob prerezu napetega kovinskega traka, dal glavo v neposredno bližino slednjega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00033992
ZPP člen 108, 108/1, 130, 130/1, 180. ZPOmK-1 člen 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-2, 63a/3-3, 63a/3-5, 63b, 63b/2. ZIL-1 člen 48, 48/1, 48/1-b, 114, 119, 120.
nesklepčna tožba - nepopolna tožba - nelojalna konkurenca - dejanja nelojalne konkurence - določenost tožbenega zahtevka - kršitev blagovne znamke - razlikovalni učinek znaka - znak sestavljen iz besed ali črk - prepoved uporabe znamke - registracija blagovne znamke - pravica do uporabe znamke v gospodarskem prometu - bonitetne ocene
Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali ne. Tožbeni zahtevek iz tožbe, ki je neodpravljivo nesklepčna, ni utemeljen.
Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih elementov obsegati zlasti določen zahtevek. Zahtevek je določen takrat, kadar je popolnoma individualiziran, da ni nobenega dvoma o tem, kaj tožnica zahteva od tožene stranke. Če tožnica zahteva denimo povračilo odškodnine, je ta zahtevek nedoločen v primeru, kadar zahteva npr. plačilo primerne odškodnine. V primeru tožbe na prepoved dejanj nelojalne konkurence pa je nedoločen takrat, kadar tožbeni zahtevek ne vsebuje konkretnih dejanskih stanov, ki jih ni mogoče subsumirati niti pod generalno klavzulo iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 niti pod katerega od posameznih primerov nelojalne konkurence iz tretjega odstavku istega člena, ob upoštevanju generalne klavzule.
S I. točko izreka je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženki nalaga prepoved dejanj, usmerjenih v prekinitev poslovnega razmerja med tožnico in njenimi kupci oziroma k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij, izvedenih na način, da tožena stranka subjektom na trgu neresnično zatrjuje ekonomsko oziroma kakršnokoli drugačno povezanost s tožečo stranko, ter se ji s tem prepovedujejo dejanja nelojalne konkurence.
Drži pritožbeni očitek, da zgoraj opisano ravnanje tožnice ni zajeto v I. točki izreka izpodbijane sodbe, saj predstavitve toženke (zanjo njene agentke) ni mogoče razumeti kot zatrjevanja ekonomske povezanosti toženke s tožnico. Prav tako drži, da ne pomeni ravnanja, ki bi bilo usmerjeno k prekinitvi poslovnega razmerja med tožnico in N. P. ali k oteževanju njunega razmerja.
Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da zato, ker očitano ravnanje, ki izhaja iz trditvene podlage tožnice, ni zajeto v prepovednem zahtevku, tožba ni sklepčna.
Vendar pa bi bila v tej zadevi sprememba izpodbijanega ugodilnega dela sodbe v zavrnitev tožbenega zahtevka preuranjena. Drži tudi pritožbeni očitek, da je sam tožbeni zahtevek premalo določen in da pušča dvom o tem, kaj je toženka sploh dolžna opustiti
prisilna poravnava - upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave - pravica do pritožbe zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave - aktivna legitimacija delničarja - pravica delničarja do pritožbe - korporacijske pravice delničarjev - odprava insolventnosti - domneva insolventnosti - ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - pravica do učinkovitega sodnega varstva - zloraba pravic - zloraba postopka prisilne poravnave
Dolžnik in njegovi lastniki imajo ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da v primeru insolventnosti sprejmejo potrebne ukrepe za odpravo insolventnosti. Če tega ne storijo, pa je treba upnikom, ki imajo pri poplačilu terjatev prednost pred lastniki podjetja zagotoviti možnost, da predlagajo prisilno poravnavo, če jim je s tem zagotovljeno največje mogoče poplačilo njihovih terjatev. Insolventni dolžnik mora v primeru insolventnosti podjetja ukrepati hitro in učinkovito. Ureditev, ki upnikom, ki imajo pravico do poplačila svojih terjatev pred lastniki družbe omogoča, da prevzamejo iniciativo pri sprejemu ukrepov za odpravo insolventnosti, ni neustavna. Nobenega razloga ni, da bi se v takem primeru dajalo prednost lastnikom podjetja tako, da bi imeli še po uvedbi postopka upniške prisilne poravnave možnost izpeljati skupščino z namenom dokapitalizacije družbe.
Glede na navedeno ne držijo pritožbene trditve, da je v zvezi s takšno situacijo podana protiustavna pravna praznina zaradi nesorazmernega posega v premoženjske in korporacijske pravice delničarjev, ki so že izrazili interes za sanacijo dolžnika in zahtevali sklic skupščine.
Postopek prisilne poravnave se v primeru upniškega predloga za prisilno poravnavo začne na podlagi domneve, da je dolžnik insolventen. Začetek insolvenčnega postopka na podlagi domneve o insolventnosti dolžnika je v ZFPPIPP pravilo, ne pa izjema. Tudi v primeru upniškega predloga za začetek stečajnega postopka lahko domnevo insolventnosti izpodbija v predhodnem postopku le dolžnik, če vloži ugovor po drugem odstavku 235. člena ZFPPIPP, ne morejo je pa izpodbijati dolžnikovi delničarji. Lastniki podjetja lahko domnevo insolventnosti dolžnika izpodbijajo šele s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka, pri tem pa morajo dokazati, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP). V primeru prisilne poravnave, ki se začne na predlog dolžnika, pa je domnevo insolventnosti dopustno izpodbijati z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave (1. točka 172. člena ZFPPIPP). ZFPPIPP za vse postopke prisilne poravnave določa, da mora vložnik ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave dokazati solventnost dolžnika. Pri tem ni pomembno, ali je vložnik ugovora dolžnik, upnik ali osebno odgovorni družbenik dolžnika.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 204, 204/4, 205, 208.. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - prevoz na delo in z dela - kraj opravljanja dela - službena pot
Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožničine poti za službene poti, za katere tožnici pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - načela za odmero nepremoženjske škode - lahka telesna poškodba - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - stroškovna odločitev - obrazložitev stroškovne odločitve - odmera pravdnih stroškov
Sodišče prve stopnje je tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 1.600 EUR. Pritožbeno sodišče je prisojeno odškodnino v obravnavani zadevi primerjalo s sodno prakso v podobnih primerih in ugotovilo, da primerjava potrjuje primerno umeščenost tožnici prisojene odškodnine v okvir prisojenih odškodnin za takšno vrsto škode, zato ni pogojev za njeno zvišanje. Sicer pa pritožba ne navede konkretnega primera iz sodne prakse, ki bi bil primerljiv s tožničinim primerom in kjer bi bila prisojena odškodnina višja od konkretnega primera.
Država je za starše in otroke vzpostavila sistem brezplačne storitve tudi na področju družinske sistemske psihoterapije, zato bi sodišče prve stopnje moralo napotiti starše in otroka na kliniko oziroma zdravstveno institucijo, ki to storitev opravlja brezplačno, ker je tak ukrep potreben, ker starša ne izvajata starševske skrbi v korist otroka in je zato potrebna intervencija države. Iz teh razlogov ni odločilno, da imata udeleženca nadpovprečne dohodke, zato pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo določiti zdravstveno institucijo, ki storitev nudi na stroške obveznega zdravstvenega zavarovanja.
spor iz razmerij med starši in otroki - določitev preživnine - začasna odredba o preživljanju otrok - začasna preživnina - nujnost izdaje začasne odredbe - preživninske potrebe otroka - preživninske zmožnosti staršev - spremenjene okoliščine - preiskovalno načelo - nevezanost na zahtevek
Sodišče prve stopnje v okviru stroškov tožničinega lastnega preživljanja ni moglo upoštevati zgolj njenih stroškov bivanja, ampak je treba upoštevati tudi njene ostale nujne stroške (prehrana, obleka in obutev, higiena itd.), čemur sodišče ni pripisalo ustreznega pomena. Poleg tega ni upoštevalo tožničine trditve (toženec je ni prerekal in zato velja za priznano), da ima poleg kronične bolezni (slednja je prisotna že od leta 2003) sedaj tudi bolezen hrbtenice (diagnosticirana v oktobru 2019), zaradi česar ima dodatne izdatke za zdravljenje, katerih večino mora trpeti sama, ker jih obvezno zdravstveno zavarovanje ne krije. Vse to bistveno znižuje tožničine preživninske zmožnosti, in sicer v tolikšnem obsegu, da tožnica ne zmore kriti povečanih izdatkov iz naslova nujnih potreb hčerk. Ob tem ni nepomembno, da mora tožnica poskrbeti tudi za ostale, neeksistenčne potrebe deklic, ki po rednem teku stvari neizogibno nastajajo.
GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00034486
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1. ZGO-1 člen 152, 153, 153/1, 153/2.
odškodninska odgovornost države - krivdna odškodninska odgovornost - odgovornost za ravnanje drugega - protipravno ravnanje nosilca oblasti - kvalificirana stopnja napačnosti - arbitrarnost - inšpekcijski postopek - gradbeni inšpektor - pristojnost gradbenega inšpektorja - profesionalna skrbnost - nelegalna gradnja - inšpekcijski ukrepi pri neskladni gradnji - sprememba gradbenega dovoljenja - odstranitev objekta
Za odgovor na vprašanje, ali je gradbeni inšpektor ob odločanju kršil profesionalne standarde svoje službe, je ugotavljanje razlogov, s katerimi je gradbeni inšpektor utemeljil izrečeni inšpekcijski ukrep, ključno.
Kakršenkoli poseg v pravne interese oškodovanca še ne pomeni protipravnosti. Napake v postopku, pri dokazni presoji in pri uporabi materialnega prava, ki niso zunaj okvira pravne dopustnosti, ne utemeljujejo protipravnosti ravnanja oblastnega organa. Ravnanja oblastnih organov so protipravna le v primerih kvalificirane napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne.
V inšpekcijskem postopku so bila predmet obravnave zahtevna medsebojno prepletena pravna in dejanska vprašanja (ali je sporna gradnja rekonstrukcija ali novogradnja, nelegalna ali neskladna gradnja, ali se v primeru neskladne gradnje kot inšpekcijski ukrep lahko odredi odstranitev celotnega objekta, ali je na objektu mogoče ugotoviti dodatne neskladnosti – neskladnosti, ki niso bile ugotovljene z odločbo z dne 9. 2. 2009, ali je glede istega objekta možno izreči inšpekcijske ukrepe po 152. in 153. členu ZGO-1). Drugostopenjski upravni organ je večkrat (štirikrat) sprejel razlago prvostopenjskega upravnega organa, v nobeni od odločb drugostopenjskega upravnega organa (z izjemo zadnje) ali upravnega sodišča tudi ni izraženo stališče, da ni (več) pogojev za vodenje inšpekcijskega postopka. Prvostopenjskemu upravnemu organu (posledično pa tudi drugostopenjskemu upravnemu organu, ker njegove odločitve ni spremenil) ni mogoče očitati, da je nerazumno (arbitrarno) ali celo namerno odstopil od jasne materialnopravne določbe (torej določbe, ki ne dopušča različnega tolmačenja). Glede vprašanja, ali sme upravni organ na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1 odrediti uskladitev objekta s pogoji gradbenega dovoljenja tako, da naloži odstranitev celotnega objekta, ni bilo enotne in ustaljene sodne prakse (glej sodbi I U 1077/2010 in II U 439/2009, ki izvirata iz istega časovnega obdobja). Prvostopenjskemu upravnemu organu tako ni mogoče očitati arbitrarnega odstopa od takšne prakse, torej odstopa, za katerega ni navedel razumnih pravnih razlogov. Iz enakega razloga je neutemeljen tudi očitek o namerni prekoračitvi pooblastil. Prvostopenjski upravni organ ni nerazumno vztrajal pri ukrepih po drugem odstavku 153. člena ZGO-1, podlago za to je imel v pravnomočni odločbi z dne 9. 2. 2009.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036406
ZDR-1 člen 6, 7, 7/4.. ZDR člen 6a.. ZDPra člen 4.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - neenaka obravnava - diskriminacija
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila delitev zadev med tožnico in druge državne pravobranilce izvedena na podlagi pravil, ki so temeljila na Državnopravobranilskem redu, in ki so bila enaka za vse državne pravobranilce. Delitev se je izvedla po vrstnem redu prispelih zadev, glede na vrsto zadeve in ob upoštevanju šifranta državnih pravobranilcev. Do odstopanj je prihajalo, če so državni pravobranilci predhodno že obravnavali zadevo, če so imeli posamezni državni pravobranilci ustavljen pripad ali če je bila z odredbo generalnega državnega pravobranilca določena zadeva dodeljena določenemu državnemu pravobranilcu ali več njim. Bistveno je, da tožena stranka tožnici spisov ni dodeljevala mimo vzpostavljenih pravil in drugače, kot je veljalo za druge državne pravobranilce, z namenom doseči večjo obremenjenost tožnice.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica v delo prejemala težje spise. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da na vpisniku pri dodeljevanju zadev tožnici niso imeli nobenih navodil. Sodišče v izvedenih dokazih ni imelo podlage za ugotovitev, da se je želelo tožnico dodatno obremeniti s težjimi spisi, tudi ne z odredbami generalnega državnega pravobranilca o predodeljevanju zadev.
Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice glede pravil za dodeljevanje zveznih spisov. Med seboj povezane spise je generalni državni pravobranilec lahko dodelil enemu ali več državnim pravobranilcem. Gre za odraz organizacije dela, ki ne more predstavljati trpinčenja tožnice. To, da je včasih prihajalo do odstopa od tega pravila, ni bilo posledica šikaniranja tožnice, ampak pomanjkljivega beleženja ključnih besed pri posameznih zadevah v vpisniku, o čemer je izpovedala vpisničarka.
Vpogled delodajalca v spis za potrebe zaključevanja spisov, da se preverijo roki oziroma preveri, ali je treba opraviti kakšno drugo procesno dejanje, ne predstavlja nezakonitega nadzora nad delom tožnice, ampak zgolj zagotavljanje tekočega dela.
Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da na trpinčenje kažejo odredbe o pregledu tožničinih spisov in njihovem zaključku. Sodišče je ugotovilo, da je pred tem tožnica vodjo oddelka obvestila, da je preobremenjena, da ima preveč svojih spisov, poleg tega mora še nadomeščati dlje časa odsotnega sodelavca. Vodja je zato sodelavcu poslala elektronsko sporočilo, s katerim ga je obvestila o zatrjevani preobremenjenosti tožnice in o tem, da ima več nezaključenih zadev, čeprav jo je že spomladi 2011 prosila, da spise zaključi. Izdajo odredbe je vodja predlagala zaradi pridobitve transparentnih podatkov o obremenjenosti tožnice. V teh okoliščinah je sodišče pravilno menilo, da so se pregledali spisi zato, da bi se zagotovilo pravočasno delo tožene stranke. Izjava državne pravobranilke ob tem, ko je pregledovala spise, kaj vse ni narejeno, tudi če bi se nanašala zgolj na tožničino delo, ni bila nedopustna. Šlo je le za izražanje objektivnega dejstva o obsegu (ne)opravljenega dela. Sicer pa je, zaslišana kot priča, zanikala, da bi se na tožnico drla. Nenazadnje je do pregleda spisov prišlo ravno v posledici tožničine prošnje po razbremenitvi. V tej zvezi ni pomembno, ali je bila tožnica zaradi opisanega razburjena.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da imenovanje tožnice ''politična'' ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Na podlagi izpovedi prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je izraz ''političen/politična'' nanašal na način imenovanja na funkcijo državnega pravobranilca, kadar so bili imenovani na predlog ministra mimo seznama najustreznejših kandidatov, sestavljenega s strani generalnega državnega pravobranilca. Tako so imenovali ne le tožnico, ampak tudi nekatere druge državne pravobranilce.