KZ-1 člen 235, 235/2. ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1, 383, 383/1. ZFPPIPP člen 291, 292, 292/2, 491, 491/1. ZR člen 7, 30. ZDDV-1 člen 81.
ponareditev ali uničenje poslovnih listin - opis dejanja - konkretne okoliščine - izvršitveno dejanje - zakonski znak kaznivega dejanja - poslovna listina - stečajni postopek - preizkus materialnega prava po uradni dolžnosti - oprostilna kazenska sodba
V kolikor se pri kaznivem dejanju ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1 zatrjuje izvršitveni način dejanja, da je storilec poslovne listine skril, mora biti takšno njegovo ravnanje, ki predstavlja odločilno dejstvo, v opisu dejanja določno opredeljeno.
odvzem otroka staršem - odvzem otrok staršem in namestitev v rejniško družino - prenehanje ukrepa - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba v družinskih sporih - otrokova korist - ogroženost otroka - pravni standard - tehtanje okoliščin - sposobnosti in zmožnosti staršev - potrebnost in sorazmernost ukrepa - izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti - pravica do stikov otroka s starši
Med postopkom odločanja o potrebnosti izrečenega ukrepa za varstvo otrokove koristi trajnejšega značaja lahko sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Pri ugotavljanju otrokove ogroženosti gre za pravni standard, katerega vsebino napolni sodišče v vsakem primeru posebej. Za njegovo izpolnjenost daje DZ napotilo v drugem odstavku 157. člena. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in da je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju.
V otrokovo korist je zmerno povečevanje stikov z obema staršema in da se stiki, ki so bili določeni do sedaj enkrat mesečno pod nadzorom CSD, določijo prav tako na CSD, vendar brez nadzora.
Predlog za prenehanje ukrepa odvzema otroka staršem in namestitev v rejništvo ni utemeljen.
Ni izkazan temeljni pogoj (nevarnost odtujitve otroka in s tem njegova ogroženost) za izdajo začasne odredbe, s katero bi prenehal izrečen ukrep.
nepogodbena odškodninska odgovornost - zavarovanje odgovornosti lastnika plovila - skrbnost dobrega gospodarja - nepredvidljive okoliščine in višja sila
Po definiciji iz 745. člena Pomorskega zakonika (PZ) v zvezi z določbo 744. člena istega zakona je šlo za plovbno nezgodo ("trčenje ladij"), za katero se uporabljajo določbe PZ in ne splošne določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Po določbi 746. člena PZ za škodo, ki nastane v takih primerih, odgovarja ladja (njen lastnik), za katero se dokaže, da je škoda povzročena po njeni krivdi. V primerih iz 752. člena PZ (naključje, višja sila ali če vzroka ni mogoče ugotoviti) škodo trpi oškodovanec. Povedano pomeni, da ni objektivne odgovornosti in da je dokazno breme za krivdo na oškodovancu.
V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine in v nasprotju z izvedenskim mnenjem tožnici poleg časovne razbremenitve pri delu priznalo še stvarne razbremenitve. V takem primeru ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti te kršitve. Pooblastilo za odpravo takšne kršitve ima pritožbeno sodišče v drugi alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa. Nedvomno so pri tožnici podane številne zdravstvene težave, ki jih podrobno povzema že sodišče prve stopnje. Vendar pa pri tožnici zaenkrat še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti.
prodaja kmetijskih zemljišč - ponudba za prodajo kmetijskih zemljišč - sprejem ponudbe - sklenitev pravnega posla - vrednost kmetijskih zemljišč - razpolagalni pravni posel - predkupna pravica za kmetijska zemljišča
Za toženo stranko vrednost predmetnih zemljišč v času ustne obravnave na Upravni enoti ni bila sporna. Ker je tožena stranka ta ugovor začela uveljavljati šele z dopisom dne 4. 1. 2017, je sodišče prve stopnje sklepalo, da cene zemljišč ne bi bile sporne, če bi upravna enota odobrila pravni posel med toženo stranko in njeno hčerinsko družbo. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bilo ravnanje tožeče stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. V domeni tožene stranke je bila odločitev, za kakšno ceno bo prodala svoje nepremičnine.
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikovi navedbi, da mu po plačilu stroškov ter vseh (treh) preživnin ostane le znesek, ki ne zadostuje za njegovo preživljanje, vendar je pritožnik spregledal, da je prvostopenjsko sodišče prav tako ugotovilo, da bo mogel in moral poiskati še dodaten vir preživljanja, da bo lahko izpolnjeval svoje preživninske obveznosti in imel sredstva za lastno preživljanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00033178
ZZZDR člen 59, 59/1. ZPP člen 2, 2/1, 189. ZMZPP člen 67, 67/2.
darilna pogodba - skupno premoženje bivših zakoncev - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zakonca - razpolaganje s skupno nepremičnino brez soglasja zakonca - naknadno ugotavljanje obsega skupnega premoženja - nepremičnine v tujini - ugotovitev ničnosti darilne pogodbe - izbrisna tožba - neveljavna vknjižba lastninske pravice - zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja - posebno premoženje zakonca - višina deležev zakoncev na skupnem premoženju - ugovor višjega deleža na skupnem premoženju - uveljavljanje nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju
Skupno premoženje zakoncev je enoten in nedeljiv pojem, vendar to ne preprečuje vložitve tožbe, ki ne zajema vseh predmetov skupnega premoženja. V skladu s sodno prakso lahko zakonec v ločenih pravdah uveljavlja zahtevek za ugotovitev, da posamezne stvari spadajo v skupno premoženje, vendar bo določitev deležev na skupnem premoženju v prvi pravdi (čeprav je predmet postopka le ena stvar iz skupnega premoženja) zaradi učinka res iudicata zavezovala tudi v naslednji pravdi, katere predmet bo druga stvar, ki prav tako spada v skupno premoženje. Zakonec zato ni dolžan s tožbo zajeti vsega premoženja, vendar bo delež, ki ga bo ugotovilo sodišče v prvi pravdi, predstavljal delež na vsem premoženju in ne le na posamezni stvari, ki je predmet konkretnega postopka.
Sodna praksa je zavzela stališče, da za substanciranje dokaznega predloga ne zadošča, da stranka zgolj navede sodni spis in listine, v katere naj sodišče vpogleda, brez da bi pri tem natančno navedla, katero dejstvo naj se z vpogledom v določeno listino posameznega spisa ugotovi in kako bi to vplivalo na končno odločitev. Takšen dokazni predlog ni ustrezno substanciran, strankine neaktivnosti pa ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki v zvezi z višino stroškov za odpravo novo ugotovljenih napak. Tožena stranka je stroške natančno opredelila in predložila račune za odpravo napak s specifikacijami ter dokazila o njihovem plačilu. Tožeča stranka pa ni pojasnila, zakaj višina stroškov ni ustrezna. Zgolj dvom tožeče stranke v višino stroškov ne zadošča niti standardu specificiranega prerekanja niti s takšnimi pavšalnimi trditvami ne more omajati predloženih dokazov tožene stranke.
Pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno prvostopenjskega sodišča, da navržena navedba tožeče stranke, da vzrok za napake ni slaba izvedba hidroizolacijskih del, kljub pravilu, da se negativnih dejstev ne dokazuje, ne zadošča za njen uspeh v pravdi. Tožeča stranka bi kot gradbenica in strokovnjak na svojem področju morala podrobneje pojasniti, zakaj zamakanje oziroma zatekanje vode s stropa v prostorih neposredno pod oziroma v bližini strehe ni posledica izvedbenih del gradbinca, čeprav je to po naravi stvari običajno vzročno povezano. Upoštevati je namreč treba, da tožena stranka kot naročnik ni strokovnjak na tem področju, zato od nje ni mogoče pričakovati poglobljenih odgovorov na strokovna vprašanja s področja gradbene stroke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00035817
ZZVZZ člen 87. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 9, 9-3. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15.
zahtevek zavoda za zdravstveno zavarovanje zoper delodajalca - regresni zahtevek - povrnitev škode - stroški zdravljenja - nadomestilo plače - nesreča pri delu - delo na višini - padec delavca - varstvo pri delu - odgovornost delodajalca - očitek protispisnosti - dokazna ocena - pravno relevantna dejstva - neizvedba dokaza - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga - postavitev izvedenca - trditveno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga
Sprejete dokazne ocene tožeča stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na vprašalnik o poškodbi, ki ga je dne 5. 9. 2016 izpolnil poškodovani delavec (zavarovanec) in v katerem je ta navedel, da je padel z višine treh metrov. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je delavec padel z višine enega metra in pol, saj so to potrdili vsi ostali izvedeni dokazi. Tako tudi ni mogoče spregledati, da takšna višina izhaja iz listin v spisu, ki so bile sestavljene neposredno po samem škodnem dogodku, med tem ko je bil vprašalnik o poškodbi sestavljen več kot leto dni kasneje. Navedbe tožeče stranke v pritožbi, da je višino padca v tej listini naknadno vpisal zavarovanec sam, kar je na zaslišanju tudi priznal, skrbno in vestno sprejete dokazne ocene ne morejo izpodbiti. Pravno relevantno dejstvo v tem sporu je namreč zgolj ugotovitev prave višine, s katere je poškodovani delavec padel, ne pa okoliščine in razlogi poškodovanega delavca za nepravilno navedbo. Neutemeljen je zato očitek sodišču prve stopnje, da ni dalo končnega odgovora, saj se je to do pravno relevantnega dejstva določno opredelilo.
Pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Iz pritožbenega očitka je mogoče razbrati, da pritožnica meni, da sodišče prve stopnje ni dalo zadostne teže določenemu dokazu, to je obrazcu R8, saj je delavec višino padca 3 m na ta obrazec naknadno vpisal sam. Tožeča stranka s temi pritožbenimi navedbam dejansko ne uveljavlja zgoraj navedene kršitve določb postopka, saj niti ne trdi, da bi bilo podano nasprotje med tem, kar se o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov navaja v razlogih sodbe in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, pač pa napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem pa ugotovljeno dejansko stanje. Ta pritožbeni očitek pa je pritožbeno sodišče že presojalo in ga kot neutemeljenega zavrnilo.
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00034504
ZVEtL-1 člen 43. SPZ člen 105. SZ-1 člen 4. SZ člen 2.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - merila - stanje v naravi - dotlejšnja raba stvari - raba nepremičnine - drvarnica - pomožni objekt - sestavni del stanovanja - samostojen predmet stvarnih pravic - stavba
Sodišče prve stopnje je namreč pri svoji odločitvi ustrezno upoštevalo predpisana merila za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Pri tem ni poseglo v javni interes, na katerega se sklicuje pritožba. Res morajo biti javne površine dostopne vsem pod enakimi pogoji, vendar je dokazni postopek jasno pokazal, da sporni del pripadajočega zemljišča nikoli ni bil v uporabi nasprotne udeleženke ali v javni rabi. Sodišče se je na naroku, ki ga je ob sodelovanju izvedenke opravilo na kraju samem, lahko prepričalo, da stanje v naravi in sledi pretekle rabe potrjujejo, da so sporni del pripadajočega zemljišča uporabljali in vzdrževali sami etažni lastniki.
Pomožni zunanji objekti oziroma prostori v njih so lahko skupni del glavne stavbe ali pa imajo položaj individualnih pomožnih prostorov posameznih stanovanj v glavni stavbi, upoštevaje drugi stavek drugega odstavka 105. člena SPZ in tretji odstavek 4. člena SZ-1. Tudi po prejšnjem SZ, ki je olastninil nekdanja družbena stanovanja, so pomožni stanovanjski prostori, kot med drugim drvarnice, ne glede na to, ali so bili v stanovanjski hiši ali zunaj nje, sodili k stanovanju in bili njegov sestavni del (drugi odstavek 2. člena SZ).
postopek prisilne poravnave - aktivna legitimacija upnika - upniki kot upravičeni predlagatelji za začetek postopka prisilne poravnave - finančne terjatve
Ob upoštevanju revizorskega mnenja se tako izkaže za napačno sklepanje sodišča prve stopnje, „da bi moral biti upnik imetnik terjatve do dolžnika v znesku najmanj v višini 266.994,20 EUR, da bi bil aktivno legitimiran za vložitev predloga upniške prisilne poravnave.“ Do navedenega nepravilnega zaključka sodišča prve stopnje je prišlo, ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določil ZFPPIPP in ni upoštevalo razlikovanja med finančnimi in poslovnimi terjatvami (oziroma obveznostmi, 20a. člen ZFPPIPP).
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - odvzem poslovne sposobnosti - dejansko stanje - dokazna ocena - začasni skrbnik - zaslišanje stranke - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - opustitev zaslišanja
V razgovoru, ki ga omenja izpodbijani sklep, je sodišče nasprotnemu udeležencu zastavilo samo eno vprašanje. Na ta način si gotovo ni moglo samo ustvariti mnenja o tem, kakšno je stanje nasprotnega udeleženca.
Presojo dopustnosti tožničine tožbe (tudi v delu, v katerem se nanaša na priznanje obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2019 ter s tem povezane zahtevke), ki je bila vložena dne 13. 9. 2019 priporočeno na sodišče, se opravi (tudi) glede na določbo tretjega (ne le prvega in drugega) odstavka 200. člena ZDR-1, kot utemeljeno opozarja pritožba. Za to presojo pa je bistveno, ali je razmerje, za katero tožnica uveljavlja priznanje delovnega razmerja, prenehalo in ali je bila tožba vložena v nadaljnjem tridesetdnevnem roku. Kot je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo sodišče prve stopnje, je do prenehanja razmerja med pravdnima strankama prišlo dne 16. 8. 2019, ko je tožnica prenehala z delom. Tožba, vložena dne 13. 9. 2019, je pravočasna in s to tožbo lahko tožnica uveljavlja zahtevke tudi za čas, na katerega se je nanašala predhodna zahteva za izpolnitev obveznosti in odpravo kršitev pravic (čas od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2019), glede katere po drugem odstavku 200. člena ZDR-1 tožnica sodnega varstva ni uveljavljala.
vožnja pod vplivom alkohola - preizkus alkoholiziranosti - zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom je javna listina
Neutemeljene so tudi trditve, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nezakonit, da ga ni mogoče šteti kot zakonit dokaz in da bi ga sodišče v postopku odločanja moralo izločiti iz spisa. Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana, zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavi uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v 11. točki obrazložitve, kjer je pravilno poudarilo, da se postopek preizkusa alkoholiziranosti in iz njega izvirajoči zapisnik vodita po pravilih upravnega postopka, prekrškovni postopek pa se začne šele, če je ugotovljeno, da ima obdolženec v organizmu več alkohola, kot je z zakonom dovoljeno.
zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti - elektronski alkotest kot indikator alkoholiziranosti - zakonitost dokazov - preizkus alkoholiziranosti z alkotestom - vožnja pod vplivom alkohola
Neutemeljeno je tudi vztrajanje pri stališču, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nima nobene dokazne vrednosti, ker 107. člen ZPrCP ni usklajen z določbami 1., 55., 57. in 109. člena ZP-1, ki zahteva uporabo ustreznega tehničnega sredstva, med katere elektronski alkotest ne spada. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zakonitost uporabe elektronskega alkotesta izhaja iz prvega in drugega odstavka 107. člena ZPrCP in tako ni nobenega dvoma, da tudi elektronski alkotest kot indikator sodi med tehnična sredstva za ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku. Zatrjevanja o neusklajenosti 107. člena ZPrCP z določbami ZP-1 so tako zgolj plod obdolženčevega napačnega razumevanja predpisov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00037794
ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZPP člen 164, 165, 165/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 2, 14, 22, 23, 25, 33, 67.
ničnost kreditne pogodbe - potrošniški kredit - valutna klavzula - kreditna pogodba v CHF - menjalni tečaj - potrošnik - stanovanjski kredit - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pojasnilna dolžnost banke - zavajanje potrošnikov - ocena tveganj - vsebina kreditne pogodbe - trditvena in dokazna podlaga - nedopustne pritožbene novote - pravica do izjave - višina zamudnih obresti - kršitev ustavnih določb
Ne glede na morebitno utemeljenost nekaterih pritožbenih stališč o zmotnosti stališča o zadostnosti pojasnila, ki ga je tožnici dala toženka (banka) pred sklenitvijo pogodbe, in o poštenosti toženkinega ravnanja, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da tožnica ni dokazala, da bi bilo podano znatno neravnotežje v pogodbenih položajih pravdnih strank in da bi toženka, ki bi ravnala pošteno, lahko razumno pričakovala, da se tožnica ne bi odločila za sklenitev sporne pogodbe.
Za presojo poštenosti pogodbenega pogoja ni nujna ugotovitev, da je banka pomanjkljive informacije podala namenoma. Za zaključek o nepoštenosti zadostujeta ugotovitvi, da je podano znatno neravnotežje med položajema pogodbenih strank in da bi banka lahko razumno pričakovala, da potrošnik po celoviti predstavitvi ponujene kreditne opcije te ne bi sprejel.
Da bi bilo mogoče oceniti prepričljivost tožničine trditve, da tveganja, ki je bilo imanentno kreditu v CHF, noben razumen človek, ki najema stanovanjski kredit, ne bi sprejel, manjkajo podatki bodisi o "obnašanju" kredita v CHF ob določenih spremembah tečaja, bodisi o primerjavi tega kredita s kreditom v EUR ob upoštevanju celotne cene enega in drugega kredita.
stroški stečajnega postopka - vrste stroškov stečajnega postopka - nujni stroški stečajnega postopka - soglasje k plačilu stroškov stečajnega postopka - sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje dalo upravitelju soglasje za plačilo stroškov, ki se neposredno nanašajo na postopek XI Pg 2314/2017 v znesku 2.769,20 EUR. Ta znesek je celo nižji od zneska, ki ga je odvetniku priznalo pravdno sodišče. Navedeni znesek pa, kot je obširno in natančno pojasnilo sodišče prve stopnje, vključuje tudi nagrado odvetnika za odgovor na pritožbo v znesku 516,37 EUR, ki pa zato, ker je bila navedena storitev opravljena po izdaji sodbe, ni vsebovana v znesku stroškov, ki jih je pravdno sodišče toženi stranki naložilo s sodbo. Stroški v izpodbijanem sklepu vsebujejo tudi stroške nagrade v zvezi z odvetniškimi storitvami, ki so bile opravljene v zemljiškoknjižnih postopkih. Zaradi navedenega je skupni znesek stroškov, določen v izpodbijanem sklepu, višji od zneska stroškov, priznanih v prej navedeni sodbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034562
OZ člen 131, 131/3, 132, 133, 187. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZGO-1 člen 32.
odškodninski tožbeni zahtevek - sestavine tožbe - trditvena podlaga - pravna podlaga - vzpostavitev prejšnjega stanja ali sanacija - pravno relevanten vzrok za nastalo škodo - konkurenca več vzrokov za nastanek škode - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - protislovnost razlogov sodne odločbe - odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - odškodninska odgovornost izvajalca gradbenih del - gradnja kanalizacije - vzdrževanje komunalnega omrežja - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - krivda - obseg škode - protipravna škoda - povrnitev škode, ki presega običajne meje - škoda na stanovanjski hiši - stavbna škoda zaradi gradbenih del - razpokanje fasade objekta - statična stabilnost objekta - (ne)zavarovana škodna nevarnost - obseg zavarovalnega kritja - zmanjšanje premoženja - nadomestna gradnja - sanacija objekta
Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožničinega odškodninskega zahtevka izhajalo iz določila tretjega odstavka 133. člena OZ, ki se nanaša na škodo, nastalo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Tožnica, čeprav se ni izrecno sklicevala na to pravno podlago, je vendarle navedla dovolj dejstev, ki so sodišču omogočila takšno presojo, ne da bi pri tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tudi ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, presoditi z vseh možnih pravnih vidikov.
Dejstvo, da so gradbena dela po ugotovitvah izvedenca potekala brez nepravilnosti, v skladu s projektom in gradbenim dovoljenjem ter ob upoštevanju pravil gradbene stroke, ni bistveno. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti toženk (tretji odstavek 131. člena OZ). Škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, namreč ne izvira iz protipravnega ravnanja. Protipravna je le škoda, ki presega običajne meje.
V konkretnem primeru ni šlo za počasno škodljivo učinkovanje tresenja, značilno za dinamične obremenitve zaradi prometa, pač pa za posamezne tresljaje ob uporabi težke gradbene mehanizacije, ki so povzročili pokanje zidov in odpadanje ometa na tožničini hiši. Obravnavani škodni dogodek zato po presoji pritožbenega sodišča ustreza zavarovani nevarnosti, kot je opredeljena v toženkinih zavarovalnih pogojih.
Po 132. členu OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in (ali) preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Škodo torej predstavlja razlika v obsegu oškodovančevega premoženja pred škodnim posegom in po njem. Toženke zato upravičeno grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugotavljalo stanja objekta pred začetkom gradbenih del, češ da to ne bi bilo smotrno. Po presoji pritožbenega sodišča gre vsekakor za odločilno dejstvo, brez katerega ni mogoče ugotoviti, za koliko se je zmanjšalo tožničino premoženje zaradi spornih gradbenih del.
Če tožničina hiša že pred posegom toženk res ni bila več uporabna, potem toženke za povzročene razpoke ne odgovarjajo, saj te, upoštevaje trditveno podlago tožbe in v sodbi ocenjeno dokazno gradivo, niso zmanjšale tožničinega premoženja. Če pa je tožnica hišo kljub njenemu slabemu stanju še uporabljala, lahko od toženk zahteva le povračilo stroškov za sanacijo razpok, ki so jih povzročila sporna gradbena dela. Te stroške je izvedenec že ocenil, vendar sodišče teh njegovih ugotovitev v sodbi ni povzelo, kar pomeni, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj - državno tožilstvo - nedovoljeno pravno sredstvo - nedovoljeno izredno pravno sredstvo
Ker je edini upravičeni vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti državno tožilstvo, je sodišče s strani toženca vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti (kot nedopustno) upravičeno zavrglo.