kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji - kazen zapora - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - teža kaznivega dejanja - način storitve kaznivega dejanja - osebne okoliščine - način izvršitve zaporne kazni
Pritožba pa utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da teža kaznivega dejanja narekuje izrek zaporne kazni, a je pri tem obdolženčevim osebnim okoliščinam, to je posledicam prestajanja zaporne kazni za njegovo poslovno dejavnost in preživljanje družine, dalo preveliko težo ter nepravilno zaključilo, da ugotovljene okoliščine, vključno s težo kaznivega dejanja, dopuščajo način izvršitve zaporne kazni le ob koncu tedna. Način prevažanja kar 40 tujcev, ki jih je obdolženec v obravnavanem primeru nezakonito prevažal v tako majhnem prostoru, namenjenem za prevoz tovora, ki je bil brez odprtin za zračenje ali naprav za dotok zraka, pri čemer je imel vsak zase le 40 cm x 40 cm prostora, nedvomno predstavlja tako izjemno zavržno in težko kaznivo dejanje, da je tudi po oceni pritožbenega sodišča primeren le izrek zaporne kazni, ki jo mora storilec prestati v zaporu in nikakor ne le ob vikendih.
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Sodišče prve stopnje je tožnikove navedbe glede sestankov zavrnilo z ugotovitvijo, da so bile delovne naloge in obveznosti vnaprej določene s tedenskimi in mesečnim razporedom, in da so bili sestanki namenjeni le krajšim informacijam, povezanim z nemotenim delovanjem vojaške misije. Vendar pa je tožnik v zvezi s sestanki zatrjeval (in izpovedal), da je s poveljnikom voda vsakodnevno opravljal sestanke, na katerih je prevzemal naloge in mu poročal o izvršenih nalogah, da mu je pomagal pri načrtovanju in usposabljanju ter da je v času odsotnosti poveljnika voda vodil sestanke s podrejenimi vojaki. Tožnik je torej zatrjeval dodatne obveznosti iz naslova opravljanja specifične funkcije na misiji, kar je tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS iz sodbe opr. št. VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 lahko bistveno pri presoji kršitve pravice do tedenskega počitka zaradi udeležbe na sestankih. Sodišče prve stopnje bi zato do teh navedb moralo zavzeti jasno stališče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00033339
ZKP člen 148, 148/4, 358, 358-3.
privilegij zoper samoobtožbo - davčni postopek - zbiranje podatkov - pojasnilna dolžnost - krivda - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Na podlagi listinskih podatkov in izpovedbe priče C. C. je zaenkrat mogoče ugotoviti, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnem inšpekcijskem postopku, ki sta bila začeta na podlagi mednarodne izmenjave podatkov davčnih organov, zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s poslovanjem davčnega zavezanca X. d. o. o. in v skladu z zakonsko obveznostjo (člen 145 ZKP) o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo. Razpoložljivo dokazno gradivo, upoštevaje že časovno distanco med naznanitvijo suma storitve kaznivih dejanj s strani davčnega organa ter pričetkom policijskih aktivnosti in neizkazanost morebitnega usmerjanja davčnega organa s strani organov odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ne upravičuje ocene prvostopenjskega sodišča, da je davčni organ vodil prikrito preiskavo zoper obdolženca zaradi določenih kaznivih dejanj, torej pod krinko lastnega nekazenskega postopka, zato da bi se na ta način policija izognila privilegiju zoper samoobtožbo, ki pritiče osumljencu v predkazenskem postopku.
Pritrditi je pritožniku, da v do sedaj izvedenem dokaznem postopku ni mogoče prepoznati konkretne in določne dejstvene podlage, ki bi kazala na to, da je davčni organ že po dejanskem začetku (pred)kazenskega postopka usmerjeno zbiral podatke za kasnejši formalni policijski postopek, kar šele bi lahko razširilo domet prepovedi izsiljevanja samoobremenjujočih izjav oziroma predložitve samoobremenjujočih dokumentov tudi na davčni postopek. Kot vprašljiv se izkazuje tudi dokazni zaključek v sodbi sodišča prve stopnje, da obstaja resen dvom o dejanskem motivu obdolžencev za neizpolnitev sodelovalne in pojasnilne dolžnosti v davčnem postopku; nenazadnje sta bila obdolženca seznanjena, da se v zvezi s poslovanjem gospodarske družbe X. d. o. o. vodi davčni postopek zaradi davčne kontrole in davčnega nadzora, na kar upravičeno opozarja tožilec v pritožbi.
Dejansko stanje je glede bistvenega vprašanja, ki se nanaša na realni začetek predkazenskega postopka zoper obdolženca oziroma usmerjenost delovanja davčnega organa v zbiranje podatkov za kazenski postopek zoper obdolženca, ostalo nepopolno ugotovljeno.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 47, 47/3, 48, 48/1, 48/1-2, 49, 49/1, 49/1-3, 51. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 54.
nagrada izvedenca - izvedensko mnenje - študij spisa - preučitev dokumentacije - dodatna dokumentacija - dopolnilno izvedensko mnenje - dodatno izvedensko mnenje
Mnenje je natančno in strokovno, zato je brez osnove pomislek iz odgovora na pritožbo, da izvedenec do nagrade ne bi bil upravičen. Nestrinjanje z mnenjem ni razlog za odrekanje plačila izvedencu. Dodatno izvedensko delo je bilo potrebno zaradi dodatnih vprašanj, ki sta jih stranki izpostavili po pregledu osnovnega mnenja, in ne zaradi pomanjkljivosti osnovnega izvedenskega mnenja.
najemna pogodba - poslovni prostor - odstop od najemne pogodbe
Glede na zgoraj povzeto ugotovljeno dejansko stanje, ki pritožbeno ni izpodbijano, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da gre v konkretni pravdi za odstop od najemne pogodbe ob izpolnjenih pogojih iz 28. člena ZPSPP. Pravilno je tudi razlogovalo, da ugovor kršitve odpovednega roka ni bistven za to pravdno zadevo, ker ne gre za odpoved najemne pogodbe, temveč za odstop od najemne pogodbe. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da nista pravno upoštevna ugovora nevzdrževanja poslovnih prostorov in tožnici podanega zahtevka za znižanje najemnine.
Iz povzetega opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bile obdolženčeve navedbe o tem, da je pošten in resen poslovnež, ki ima določena denarna sredstva v tujini, lažne, niti se mu ne očita, kakršno koli drugo ravnanje oziroma zatrjevanje neresničnih dejstev ali zamolčanje relevantnih dejstev, ki bi pri predstavnici ali direktorju oškodovane družbe (že med izvajanjem posla kot se mu očita) ustvarilo zmoto o namenu obdolženca. Opisane obljube o plačilu, tudi po odobrenem popustu dolgovanega zneska, so zato povsem običajne okoliščine vsakega gospodarskega posla in pomenijo opis zgolj povsem običajnega civilnega razmerja, ki nima znakov očitanega kaznivega dejanja. Predvsem pa, kar je po presoji višjega sodišča bistveno poudariti, opisane obljube obdolženca se nanašajo na čas po zapadlosti terjatve, torej po tem, ko bi (oškodovana) družba svojo terjatev iz tega posla že lahko iztoževala pred sodiščem. Izvajanje pogodbe ali posla pri opravljanju gospodarske dejavnosti v smislu prvega odstavka 228. člena KZ-1, je namreč v skladu z načelom zakonitosti in načelom določnosti, končano že z zapadlostjo terjatve oziroma računov oškodovane družbe. Že Vrhovno sodišče Republike Slovenije je poudarilo, da je preslepitev v pomenu zakonskega znaka po prvem odstavku 228. člena KZ-1 mogoča v tistem obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, torej pred zapadlostjo posameznega izdanega računa oškodovane družbe. Navedena razlaga Vrhovnega sodišča namreč po presoji višjega sodišča pomeni, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije z zapadlostjo posameznega računa oziroma terjatve oškodovanca že dokončano, morebitno neplačilo oziroma kasnejša izterjava terjatve v ločenem sodnem postopku pa ne more več pomeniti izvrševanja kaznivega dejanja med izvajanjem posla.
Civilnopravna pogodba, sklenjena med pravdnimi strankami, ni ovira za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja toženke pri tožeči stranki in posledično za ugotovitev delovnega razmerja, če so izkazani vsi elementi iz 4. člena ZDR (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca in opravljanje dela za plačilo, osebno in nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom delodajalca).
ZDR v 11. členu določa, da se pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če zakon ne določa drugače. OZ pa v prvem odstavku 86. člena določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnimi predpisom ali moralnim načelom nična, če namen kršenega predpisa ne odkazuje na drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Glede na ugotovitev, da je utemeljen toženčev ugovor o ničnosti poroštvene pogodbe - pogodbe o vodenju lokala in garanciji (1024. člen OZ), s katero je bila določena njegova solidarna obveznost za dolgove toženke, je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da solidarna odškodninska odgovornost toženca na tej podlagi ni podana.
Celo v primeru, če delodajalec delavca na podlagi 85. člena ZDR-1 pisno opozori na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, ta delavec nima samostojnega pravnega varstva zoper tako pisno opozorilo, čeprav se izrecno nanaša na delavcu očitane kršitve. Sodna presoja obstoja takih kršitev je mogoča šele ob sodni presoji kasneje izdane odpovedi.
obstoj delovnega razmerja - vmesna sodba - rok za sodno varstvo - elementi delovnega razmerja - pogodbeno opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja zmotno kot bistveno štelo ugotovitev, da je tožena stranka tožniku za posamezne predstave zagotovila in plačala nastanitev. Zagotavljanje nastanitve gostujočim avtorjem (umetnikom) s strani naročnika ni neobičajno, pri čemer je sodišče prve stopnje v zvezi s tem spregledalo izpoved priče, da je tožena stranka stanovanje zagotavljala samo pogodbenim sodelavcem, ne pa tudi zaposlenim solistom. Na pogodbeno sodelovanje in ne na obstoj delovnega razmerja pa kaže tudi dejstvo, da tožena stranka tožniku honorarja za opravljeno delo ni izplačevala mesečno, kot se plačuje plača delavcu v delovnem razmerju.
Ob zaključku, da je podana resna in konkretna obdolženčeva ponovitvena nevarnost, ko je sodišče imelo pred očmi serijo očitanih mu kaznivih dejanj, izvršenih v kratkem obdobju in celo tekom preizkusne dobe, ter upoštevaje obdolženčevo kriminalno udeležbo v preteklosti, se tudi zaključek o neogibni potrebnosti pripora izkaže kot povsem utemeljen. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča tako intenzivne ponovitvene nevarnosti ni moč preprečiti z milejšimi ukrepi, niti s pritožbeno predlaganim hišnim priporom. Če pretnja izvršitve zaporne kazni ni bila garant za preprečitev kriminalnega recidiva, tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni moč utemeljeno pričakovati, da bi obdolženec spoštoval pravila hišnega pripora in da bi bil ta nadomestni ukrep zadosten ukrep za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti.
odškodninska odgovornost - silobran - udarec z roko - konkretna in resna nevarnost - istočasnost napada in obrambe
Glede na zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje ni mogoče zaključiti, da je toženčevo ravnanje, ko je udaril (vsaj enkrat) tožnika z odprto dlanjo v obraz, bila neogibno potrebna obramba. Ob dejstvu, da se toženec ni počutil v nevarnosti, ker je bil tožnik pijan, tožnikovo ravnanje ni pomenilo nedvoumne in dovolj konkretne ter resne grožnje za poškodovanje toženca. Toženec je z udarcem (vsaj enim) z odprto dlanjo povzročil poškodbe tožniku. Toženec v svojih trditvah ni navedel dejstva o tem, v kateri fazi konflikta s tožnikom je le-tega udaril z odprto dlanjo v obraz, svojega udarca ni časovno umestil v okoliščine škodnega dogodka.
Ob odsotnosti toženčeve trditve o dejstvu, da je tožnika udaril istočasno, ko se je tožnik zaletel vanj in ob upoštevanju ugotovitve v izpodbijani sodbi, da se toženec ni počutil v nevarnosti, ker je bil tožnik pijan, toženec pa je tožnika umiril s prijemom za vrat z levico in z dvignjeno desnico ter za grožnjo, da bo poklical policijo, niso podani ključni elementi silobrana. Istočasnost in neogibna potrebnost toženčevega ravnanja (udarca).
SPZ člen 77, 77/4, 79, 80. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1. ZNP člen 37.
sodna ureditev meje - potek meje - zadnja mirna posest - stanje v zemljiškem katastru - ograja - skupna lastnina - izpodbojna zakonska domneva - dobrovernost posestnika - pisna izjava - pristnost podpisa - pravni prednik - katastrska meja
Za konkretni primer je neprepričljivo poudarjanje nasprotnega udeleženca, da sme v skladu z 79. členom SPZ lastnik nepremičnine do polovice širine s svoje strani uporabljati mejno ograjo, oziroma njegovo sklicevanje na domnevo iz 80. člena SPZ, v skladu s katero so mejne ograje skupna lastnina lastnikov sosednjih nepremičnin. V konkretnem primeru je bilo namreč ugotovljeno, da so ograjo z obeh strani uživali (vzdrževali, uporabljali) le predlagateljica in njeni pravni predniki.
IZVRŠILNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00034993
ZDSS-1 člen 70, 70/1.. ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3.
začasna odredba - verjetno izkazana terjatev - dodatek za pomoč in postrežbo
Začasna odredba je sredstvo za zavarovanje denarne ali nedenarne dajatve do pravnomočne rešitve o glavni stvari. Njen namen je v preprečitvi ali celo nemožnosti izpolnitve oziroma v zavarovanju določenega dejanskega stanja glede upnikove terjatve, da bi se na tak način odstranilo ali vsaj zmanjšalo ogrožanje bodoče izvršbe. Vendar pa je hkrati osnovni namen začasne odredbe v tem, da omogoča hitro vmesno odločitev sodišča, ki ne temelji na ugotavljanju materialne resnice, temveč na hitrosti.
Sodišče prve stopnje je imelo dovolj podlage za zaključek, da je v tej fazi postopka več okoliščin takih, ki govorijo v prid izkazane verjetnosti obstoja terjatve, torej, da tožnica potrebuje dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kot pa neobstoja le teh in da je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo - duševna neprištevnost
Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da sodna razveza pogodbe o zaposlitvi ni dopustna, ker je bilo ugotovljeno, da je očitano kršitev, zaradi katere mu je tožena stranka podala izredno odpoved, storil v stanju neprištevnosti. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča o samodejni prepovedi sodne razveze v primeru, ko delavec stori kršitev v stanju neprištevnosti, ker trpi za kronično psihično boleznijo, kot v tožnikovem primeru. Ne drži namreč, da bi v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi tožnik izgubil delo zaradi bolezni oziroma da v tem primeru sodišče tožniku v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ne bi zagotovilo enake obravnave glede na njegovo zdravstveno stanje (6. člen ZDR-1). Pri sodni razvezi po 118. členu ZDR-1 ne gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali za kakšno drugo odpoved, temveč za drug način prenehanja delovnega razmerja (77. člen ZDR-1). Mora pa sodišče glede na podan predlog za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 presojati vse okoliščine in interese obeh strank ter ugotavljati, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje med strankama tega postopka.
OZ člen 168, 171. ZGO-1 člen 2, 2/1, 2/1-12. ZPP člen 213, 254, 254/3.
odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - vzrok za nastanek škode - odvodnjavanje meteornih voda - zamakanje - prispevek oškodovanca k nastanku škode - soodgovornost oškodovanca - dolžnostno ravnanje - neskladna gradnja - ocena stroškov - pravno pomembno dejstvo - izvedensko mnenje, pridobljeno izven postopka - imenovanje novega izvedenca
Napačno je materialnopravno izhodišče izpodbijane sodbe, da bi moral tožnik na svojem objektu izvesti hidroizolacijo in pri gradnji uporabiti kvalitetnejši beton. To bi bil dolžan storiti, če bi mu tako nalagal veljaven pravni red (česar toženec ni zatrjeval), ne pa kot odziv na gradnjo na sosednjem zemljišču. Tožnikova opustitev bi bila torej lahko upoštevna le, če bi mu pravni red nalagal določeno dolžnostno ravnanje. Ker pa tožnik ni opustil kakšnega dolžnostnega ravnanja, ni podlage za njegovo soodgovornost. Toženčeva gradnja, ki je vplivala na pot meteornih voda, je bila edini (izključni) pravno relevantni vzrok za nastanek škode (če te gradnje ne bi bilo, oziroma, če bi bila gradnja izvedena tako, da bi predvidela ustrezno odvodnjavanje meteornih voda, najverjetneje ne bi prišlo do zamakanja).
Dokaz o tem, da je gradnja skladna, graditelja še ne oprosti odškodninske odgovornosti za nastalo škodo. Škoda namreč lahko izvira tudi iz gradnje, ki je izvedena v skladu s pogoji iz gradbenega dovoljenja.
Izven postopka pridobljeno mnenje ne zagotavlja nepristranskosti (izvedenca) in kontradiktornosti, zato lahko predstavlja le del strankinih navedb. Upoštevanje izpovedbe osebe, ki je takšno mnenje izdelala, oziroma obrazložila, bi predstavljalo obid tega pravila.
Ker nastala škoda še ni bila odpravljena, je ocena stroškov sanacije (in v njej predviden način sanacije), ki jo je po več ogledih stanja na terenu na podlagi svojega znanja in izkušenj izdelal izvedenec, v tem postopku edina podlaga za odločanje o višini odškodninskega zahtevka.
prenehanje stvarne služnosti - pogoji za prenehanje služnosti - prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti - bistveno spremenjene okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena
Po jasnem stališču teorije in sodne prakse mora biti nekoristnost objektivna in popolna, da bi lahko služnost iz tega razloga prenehala. Stvarna služnost poti je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav to zemljišče pridobi ali že ima tudi drugačno povezavo. Na tej pravni podlagi tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj glede na ugotovljeno ni mogoč zaključek o popolni nekoristnosti služnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - UZANCE
VSM00041160
OZ člen 659, 659/2.. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 19, 19/2, 34.
gradbena pogodba - klavzula ključ v roke - nepredvidena dela - nujna nepredvidena dela - presežna dela - vročitev prepisa zvočnega posnetka naroka - bistvena kršitev določb postopka
Glede na izid dokaznega postopka tako tožnica ni uspela dokazati, da je šlo za nujna nepredvidena dela, saj iz nobenega dokaza ni razvidno, da je šlo za dela, ki so bila "nujna, da se zagotovijo trdnost objekta, pravilen potek del in normalna uporaba zgrajenega objekta ali da se prepreči nastanek škode". Zgolj pritožbeno sklicevanje oz. zatrjevanje teh okoliščin iz citiranega določila pa v tej smeri ne zadošča oz. ne uspe omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju. V tej zvezi sodišče druge stopnje še izpostavlja, kar je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo tudi sodišče prve stopnje, da se tožnica do zadnje (četrte) dopolnitve izvedenskega mnenja sploh ni opredelila, prav tako pa ni predlagala imenovanja novega izvedenca, zaradi česar je šteti, da se je tožnica s podanim izvedenskim mnenjem strinjala. Iz tega razloga so sedanje pritožbene vsebinske pripombe na izdelano izvedensko mnenje tudi prepozne.
Izvedenka svojega dela ni v celoti opravila, saj je bila naknadno razrešena, vendar je do trenutka razrešitve opravila določena pripravljalna dela, in sicer študij spisa, zbiranje in proučevanje dokumentacije, za kar ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo nagrado.
zahteva za preiskavo - zavrnitev zahteve za preiskavo - ponovna zahteva - oškodovanec kot tožilec - preiskava - utemeljen sum
Sodišče prve stopnje je vlogo oškodovancev kot tožilcev, ki sta jo vložila po svojem pooblaščencu 24. 12. 2019 in jo naslovila kot obtožnico, pravilno obravnavalo kot zahtevo, da se kazenski postopek zoper obdolženko, potem ko je bila zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena, ponovno uvede. Pravilno je tudi zaključilo, da se oškodovanca kot tožilca v njej sklicujeta na dokaze, ki so bili v spisu že v času, ko je sodišče odločalo o zahtevi za preiskavo in da nista predložila novih dokazov, na podlagi katerih bi se senat prvostopenjskega sodišča lahko prepričal, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka.