Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Luganska konvencija) (1988) člen 5, 23, 23/1, 23/1-a, 23/1-b, 23/1-c, 23/2. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 25. OZ člen 120.
spor o pristojnosti - mednarodna pristojnost - tuja pravna oseba kot tožena stranka - Bruseljska uredba - dogovor o pristojnosti - splošni pogoji - sodna praksa Sodišča EU - prorogacija pristojnosti - prorogacijska klavzula - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pomanjkljiva trditvena podlaga
Ker je določba o posebni pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji enaka v Luganski konvenciji in v Bruseljski uredbi, je potrebno v skladu s Protokolom št. 2 k Luganski konvenciji pri razlagi Luganske konvencije upoštevati tudi odločitve Sodišča EU v zvezi z razlago Bruseljske uredbe.
Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je pogoj pisnosti prorogacijskega sporazuma izpolnjen le, če je stranka v pogodbi izrecno opozorjena na inkorporacijo prorogacijske klavzule v Splošnih pogojih poslovanja. V tovrstnih situacijah morajo biti Splošni pogoji poslovanja zainteresirani stranki tudi dejansko sporočeni. Na podlagi navedenega torej pogoj pisnosti v okoliščinah konkretne zadeve ni izpolnjen. Iz ponudbe in potrditve naročila namreč ni razvidno, da je bila tožena stranka izrecno opozorjena na umestitev prorogacijske klavzule v Splošne pogoje poslovanja. Poleg tega Splošni pogoji poslovanja tožene stranke niso bili del dokumentacije posredovane ponudbe oziroma potrditve naročila ali predmet kakršnekoli druge oblike komunikacije med pravdnima strankama. Zgolj sklicevanje na Splošne pogoje (z navedbo spletne strani v ponudbi, ne pa v potrdilu naročila), pogoju pisnosti in izrecnega soglasja strank o pristojnosti sodišča iz 1.(a) odstavka 23. člena Luganske konvencije ne zadosti.
Ker v postopku ni bilo sporno, da sta pravdni stranki v konkretnem primeru medsebojno prvič poslovno sodelovali, o ustaljenem poslovnem odnosu, na podlagi katerega bi bila tožena stranka že (predhodno) seznanjena z vsebino spornih Splošnih pogojev poslovanja, sporni dogovor o pristojnosti ni veljaven niti na podlagi 1.(b) odstavka 23. člena Luganske konvencije.
Za potrebe dokazovanja obstoja soglasja o mednarodno pristojnem sodišču bi bilo zato treba sodišču izkazati, da sta stranki o tem dejansko soglašali in sprejeli dogovor o pristojnosti, kar bi moralo biti jasno in natančno izkazano. Kljub temu, da so splošni pogoji običajno del sklepanja pogodb v mednarodni trgovini, slednje ne pomeni, da za veljavnost dogovora o pristojnosti ni potrebno soglasje, saj je glavni cilj 23. člena Luganske konvencije, da med strankama obstoji izrecno in določno soglasje o mednarodni pristojnosti. Da bi toženo stranko seznanila s prorogacijsko klavzulo, ali da bi se o njej pri sklepanju pogodbe pogovarjali oziroma dogovarjali, pa tožeča stranka ni trdila. Prav tako ne, da je tožena stranka pred tem sklepala poslovne odnose z drugimi strankami, ki delujejo v zadevnem sektorju, in da naj bi zato vedela kakšni so običaji.
neplačevanje preživnine - zakonski znaki kaznivega dejanja - zmožnost plačevanja preživnine - konkretizacija zakonskih znakov - kredit - način plačevanja preživnine - prednost obveznosti preživljanja pred drugimi obveznostmi
Okoliščina, da je preživnina bila v tistem času delno poplačana v izvršilnem postopku, pa na kazensko odgovornost obdolženca ne more vplivati.
OZ-UPB1 člen 341, 341/1, 364, 364/2, 369, 369/1, 369/2,.
pripoznava zastarane obveznosti - odpoved zastaranju - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja - 3-letni zastaralni rok
Ni nujno, da je volja dolžnika za pripoznavo dolga izrecno izražena, marveč je lahko izražena tudi na posreden način, s konkludentnimi ravnanji (drugi odstavek 364. člena OZ).
Glede na materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 63/2018, lahko zavod za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje denarne dajatve, ne glede na odločitev o ustavitvi izplačevanja dajatve, odloča o preplačilu in vračilu sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje. Po stališču revizijskega sodišča je pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, varovana le, če so še naprej izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pravni in dejanski pogoji za priznanje in izplačevanje, torej uživanje že priznane pokojninske dajatve. Če nastane novo dejstvo med izplačevanjem denarne dajatve, je to lahko podlaga za novo upravno odločbo o neobstoju pravice do izplačevanja. Navedeno pravno posledico je nosilec zavarovanja dolžan ugotoviti ob spremembi dejanskih okoliščin priznane pravice in na temelju 194. člena ZPIZ-2 izdati odločbo o preplačilu. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00034828
SPZ člen 154, 154/2. OZ člen 50. ZPP člen 313, 313/3.
navidezna (simulirana) pogodba - navidezna prodajna pogodba - prava pogodbena volja - dokazno breme - prenos lastninske pravice - hipoteka - zavarovanje kredita - sprememba lastništva nepremičnine - denarni tok - delna neizpolnitev - soglasje volj - dogovorjena kupnina - vrednost nepremičnine - rok za izpolnitev obveznosti
Sprememba lastništva nepremičnine, na kateri je ustanovljena hipoteka zaradi zavarovanja kredita, ne vpliva na obstoj hipoteke oziroma nima za posledico njenega prenehanja. Preneha pa hipoteka v primeru poplačila terjatve, ki je zavarovana s hipoteko.
Tožnik je sam trdil, da je bila obveznost pokojnega sina na podlagi sklenjenih pravnih poslov, da pomaga tožniku pri odplačevanju kredita, iz tega pa ob predpostavki, da je bil dolg družbe oziroma denarna pomoč, ki jo je potreboval tožnik, nižja od v pogodbah določene kupnine, izhaja, da je bilo (delno) navidezno le pogodbeno določilo glede višine kupnine, kar pa ne pomeni, da pravna posla v celoti ne veljata oziroma da ni bilo soglasja volj pogodbenih strank glede obveznosti tožnika, da na zapustnika prenese lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah. Tudi sicer pa (delna) neizpolnitev pogodbe ne pomeni, da je pogodba navidezna.
Ker je dogovorjena kupnina oziroma odmena za prenos lastninske pravice na nepremičnini na pogodbeno stranko (kupca) lahko nižja od dejanske vrednosti nepremičnine, tožnik navideznosti prodajnih pogodb prav tako ne more utemeljiti z navedbami, da ni bilo ekvivalence med pogodbenimi obveznostmi tožnika in zapustnika.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00034983
OZ člen 247, 417. ZFPPIPP člen 261. ZPP člen 190.
gradbena pogodba - stvarne napake - procesni pobot - pogodbena kazen - deljena odgovornost - pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka - odstop terjatve med stečajnim postopkom - jamčevalni zahtevek - odstop terjatve med pravdo
Terjatev je bila s strani podizvajalca veljavno odstopljena toženi stranki pred stečajem tožeče stranke. Pogoji za pobot so se izpolnili s trenutkom, ko je bila tožeča stranka obveščena o odstopu terjatve, to pa je bilo z vročitvijo pripravljalne vloge na naroku. Odstopljene terjatve toženi stranki tudi ni bilo treba prijaviti v stečajnem postopku. ZFPPIPP v 261. členu namreč določa pobot na podlagi zakona v kolikor obstajata medsebojni terjatvi med stečajnim dolžnikom in posameznim upnikom ob začetku stečajnega postopka. Upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki preneha zaradi pobota, ne prijavi v stečajnem postopku, mora pa v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka o pobotu obvestiti upravitelja.
Pogodbena kazen olajšuje položaj pogodbi zvesti stranki, saj ji ni treba dokazati vseh elementov odškodninske odgovornosti nasprotne stranke pač pa mora dokazati le, da gre za kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja (v tem primeru zamude) in da vzrok za kršitev obveznosti izvira iz dolžnikove sfere. Zamudo lahko povzroči več vzrokov - npr. tako ravnanja izvajalca kot naročnika. Zato je potrebno ugotoviti ali vzrok za posamezno obdobje zamude izhaja iz sfere izvajalca ali naročnika. Če je vzrok za zamudo tudi v sferi naročnika, se izvajalec ne glede na to ne more razbremeniti plačila pogodbene kazni, v kolikor je tudi sam izvajalec že v zamudi iz vzroka, za katerega sam odgovarja.
ZPP člen 214, 214/2, 214/3. OZ člen 353. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 63, 63/2.
gradbena pogodba - obračun del - končna situacija - plačilo na podlagi začasnih situacij - gradbena knjiga - ugovor zastaranja - začetek teka zastaranja - neprerekane navedbe - obrazloženo prerekanje navedb nasprotne stranke
V 14. točki obrazložitve je sodišče zapisalo ugotovitev, da tožeča stranka ni konkretno prerekala trditve tožene stranke, da sporna končna situacija vsebuje vsa dela, vtoževana v tem postopku. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka to prerekala, pri čemer se sklicuje na navedbo, da je prerekala "vse navedbe, s katerimi se ni izrecno strinjala", ne spremeni pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje. Že iz določbe 212. člena ZPP (v zvezi s 7. členom ZPP) izhaja, da mora stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek (oziroma ugovore) in zanje predložiti dokaze. Iz določbe drugega odstavka 214. člena ZPP izhaja, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, pri čemer se za neprerekana dejstva štejejo tudi dejstva, ki jih nasprotna stranka ni obrazloženo prerekala. Upoštevajoč navedeno ureditev v ZPP v povezavi z ustaljenim stališčem sodne prakse zgolj pavšalna navedba (praviloma na začetku vsake vloge), da stranka "prereka vse navedbe nasprotne stranke, s katerimi se ne strinja", ne pomeni, da je stranka (konkretno) prerekala takšno navedbo, ter se zato na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP to dejstvo lahko štejejo za priznano.
KORUPCIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VSL00034492
URS člen 26. ZIntPK člen 13, 16, 46, 75. ZVOP-1 člen 9.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - odgovornost za delo državnega organa - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - kvalificirana protipravnost - varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - preprečevanje korupcije - nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev - izplačila na podlagi avtorskih pogodb - razpolaganje s proračunskimi sredstvi - javnost podatkov - objava osebnih podatkov - objava na spletni strani - zakonska podlaga - razlaga določb zakona - sporno pravno vprašanje - sodba vrhovnega sodišča
Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje, ki utemeljuje pravico do povračila škode po 26. členu URS. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri tem je VSRS večkrat poudarilo, da je treba pri presoji, ali je bilo ravnanje nosilca oblasti protipravno, izhajati iz narave njegovega dela. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa, ki je ena od predpostavk odškodninske odgovornosti države, tista kršitev oziroma napaka organa, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
Ker je bila dikcija 75. člena ZIntPK pomensko odprta in ker je tudi 13. člen ZIntPk dajal KPK široke možnosti zbiranja osebnih podatkov (ne glede na določbe drugih zakonov), pritožbeno sodišče zaključuje, da je v trenutku objave KPK imela razumno podlago za sklepanje, da je njeno ravnanje v skladu z zakonom. Te zakonske določbe so dajale tudi podlago za sklepanje (ki ni bilo očitno nerazumno, arbitrarno ipd.), da lahko KPK objavi tudi podatke o prejemkih posameznikov za dvanajst let, čeprav so roki hrambe za podatke pri Upravi za javne prihodke minili po desetih letih in čeprav 46. člen ZIntPK določa, da lahko KPK na svoji spletni strani objavi le podatke o dohodkih in premoženju funkcionarja, ki so bili pridobljeni v času opravljanja funkcije in eno leto po prenehanju funkcije. Šele naknadno je VSRS zavzelo stališče, da je tako tolmačenje KPK napačno in da bi za vzpostavitev spletne baze Supervizor morala obstajati jasna zakonska podlaga.
OZ člen 7, 488, 488/1, 490, 490/1, 490/2. SPZ člen 64, 64/2, 64/4.
pravna napaka - pravna napaka prodane stvari - odgovornost prodajalca za pravne napake - jamčevanje za pravne napake pri prodani stvari - predpostavke prodajalčeve odgovornosti za napako - sankcije za pravne napake - obvestilo o napaki - izguba pravice iz pravne napake - zloraba pravice
Obvestilo o napaki ni predpostavka prodajalčeve odgovornosti za pravne napake. V takem primeru je lahko podana kvečjemu odškodninska odgovornost kupca, ne more pa opustitev notifikacijske dolžnosti prodajalca razbremeniti odgovornosti iz naslova pravnih napak.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033395
OZ člen 299. ZPP člen 22. ZIZ člen 62, 62/2.
zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - regresni zahtevek zavarovalnice - plačilo zakonskih zamudnih obresti - zamuda s plačilom - dolžnikova zamuda - nastop zamude - rok za izpolnitev obveznosti - poziv upnika na plačilo - ugovor krajevne pristojnosti - uveljavljanje ugovora krajevne pristojnosti
Predmet tožbenega zahtevka so bile zakonske zamudne obresti od po višini nespornega regresnega zneska 3.344,98 EUR zaradi izgube zavarovalnih pravic po zavarovalni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama.
Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, kot to velja za uveljavljanje regresnih zahtevkov, pa pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ker je tožnica dokazala, da je prvič pozvala toženko k izpolnitvi obveznosti z regresnim zahtevkom, toženka na drugi strani pa ni niti zatrjevala, da bi ji bil dolg iz naslova zakonskih zamudnih obresti v sklenjenem dogovoru o načinu plačila odpuščen, je sprejeta odločitev pravno pravilna.
Toženka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala ugovor krajevne pristojnosti (drugi odstavek 62. člena ZIZ), a se ni pritožila zoper sklep, s katerim je bilo odločeno, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00035946
ZIZ člen 272, 272/1, 278. ZZZDR člen 84. DZ člen 110. OZ člen 540. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 365, 365-3.
spor o premoženjskih razmerjih med zakoncema - tožba za vrnitev darila - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - darilna pogodba med zakoncema - nagib za darilo - razveza zakonske zveze - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - verjeten obstoj terjatve - verjetnost kot dokazni standard - nesklepčnost tožbe - zavrnitev tožbenega zahtevka - skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - pomanjkljiva obrazložitev sklepa o začasni odredbi - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Ni pravilno stališče, da terjatev za vrnitev darila ni verjetno izkazana že zato, ker tožbeni zahtevek na vrnitev darila ni zapadel, saj zakonska zveza med pravdnima strankama še ni razvezana. Za verjetnost omenjene terjatve glede na prvi odstavek 272. člena ZIZ zadostujejo trditve obeh pravdnih strank o vloženi tožbi na razvezo zakonske zveze in o prenehanju njune življenjske skupnosti.
Četudi je cilj hitra odločitev o utemeljenosti začasnega sodnega varstva in je dokazni standard pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe nižji kot pri dokončni odločitvi (verjetnost), odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ne sme ostati neobrazložena.
zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - novo sojenje pred drugim sodnikom - kaznivo dejanje velike tatvine - sostorilstvo - pogojna obsodba - seja senata sodišča druge stopnje - prepoznava osumljenca po fotografijah na policiji
Glede na zgoraj povzeta pritožbena izvajanja se tudi pritožbenemu sodišču poraja dvom v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede celokupnega prispevka obdolžene k storitvi kaznivega dejanja in zanesljivost ugotovljene identitete obdolženega.
Po očitku obtožbe predstavlja odločilen pogoj za neposredno izvršitev kaznivega dejanja tudi obdolženkino opazovanje okolice in preprečevanje, da ju s storilcem vlomne tatvine kdo ne zasači. Tega odločilnega dejstva, in s tem zanesljivega odgovora na vprašanje ali je obdolženkino sodelovanje pri kaznivem dejanju treba šteti za sostorilstvo ali zgolj za pomoč, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.
Priča Z.P. je v preiskavi in na glavni obravnavi določno trdil, da je na policiji prepoznal osumljenca po fotografijah, vendar v sodnem postopku obdolženca ni prepoznal. Da se odstranijo dvomi bo zato potrebno pričo podrobneje in natančneje kot do sedaj izprašati o tem, kako je potekala prepoznava osumljenca po fotografijah na policiji.
Tožnik mora razumeti, da pravdni postopek, v katerem lahko uveljavlja svoje pravice, predpisuje tako formalne kot vsebinske zahteve, ki jih ne s tožbo ne z njeno popravo ni izpolnil. Tožnik sploh ni opisal konkretnega življenjskega primera, iz katerega naj bi izhajala odškodninska obveznost tožencev, ki jo je opredelil v dopolnitvi tožbe na 100.000,00 EUR za prvega in na 150.000,00 EUR in 20.000,00 EUR za drugega in tretjega; ne tožba ne njena dopolnitev nista docela razumljivi, obe skupaj in vsaka zase sta nepopolni in ne ustrezata vlogi, ki bi bila sposobna obravnavanja. V tožbi navaja zgolj to, da naj bi ga prvi toženec 21. 8. 2019 fizično napadel, v dopolnitvi tožbe pa, da so toženci na sodišču lagali in da je bil sam obsojen na 4 in pol leta zapora. Na podlagi tega se tožnikovega tožbenega zahtevka se ne da individualizirati – ni jasno, kakšna oz. katera škoda naj bi mu bila storjena, s čim konkretno, kaj predstavlja zahtevani znesek, predloženih ni nobenih dokazov, vlogi nista v zadostnem številu izvodov.
plačilo sodne takse - zavezanec za plačilo sodne takse - uspeh stranke v postopku - uspeh stranke v postopku, ki je bila oproščena plačila sodnih taks - dolžnost plačila sodne takse kot stroškov postopka nasprotne stranke - pritožbene novote v pritožbenem postopku
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo četrtega odstavka 15. člena ZST-1, ki govori o dolžnosti plačila sodne takse stranke, ki je v postopku delno uspela.
Sodišče v primeru ugotovitve, da so izpolnjeni pogoji za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, nima možnosti tehtanja ali naj odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče ali ne, temveč je to dolžno storiti. Navedeno pa pomeni, da v postopku dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče nima zakonske podlage, da bi upoštevalo kakršnekoli okoliščine v zvezi s samim prekrškom ali v zvezi z osebnostjo storilca ter njegovo potrebo po veljavnem vozniškem dovoljenju. Storilec tako zmotno meni, da preklic odložitve izvršitve ni obligatoren in da je treba presojati vse okoliščine primera posebej.
ZFPPIPP člen 327, 332, 332/1, 332/2, 345, 395, 395/2.
ocena vrednosti premoženja - izklicna ali izhodiščna cena - posebna pravila o prodaji premoženja, ki je predmet ločitvene pravice - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - izročitev in izpraznitev nepremičnine
Stečajni postopek se ne vodi v korist stečajnega dolžnika, temveč v korist upnikov. Upravitelj mora ravnati v njihovo največjo korist in poskrbeti, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov. V konkretnem primeru bi pridobivanje ponovnih ocen vrednosti premoženja na željo dolžnice – zgolj zaradi določitve morebitnega drugačnega izhodišča pri prodaji – povzročilo zgolj dodatne stroške v breme upnikov in stečajne mase ter podaljševalo postopek prodaje, kar pa bi bilo v nasprotju z načeli stečajnega postopka.
priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških - vročitev odločbe o prekršku
Iz dokumentacije, ki jo je sodišču prve stopnje predložil pristojni organ države izdaje, ne izhaja, da bi odločba o prekršku, katere izvršitev se zahteva, bila vročena storilcu, kar lahko vpliva na presojo obstoja razloga za zavrnitev po 9. točki 186. člena ZSKZDČEU-1.
Po drugem odstavku 15. člena ZST-1 mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik te stranke. Po ustaljenih stališčih sodne prakse to velja ne glede na to, ali je bila v pravdi uspešna stranka oproščena taks na podlagi zakona ali na podlagi prošnje za taksno oprostitev.
zamudna sodba - zavrnilna zamudna sodba - ničnost sklepa skupščine - udeležba na skupščini - imenovanje članov nadzornega sveta - sodelovanje delavcev pri upravljanju - neodpravljiva nesklepčnost - pravni standard - obstoj protipravnosti - obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje
Ne gre slediti sklicevanju tožnikov na samo pravico udeležbe na skupščini. Udeležba na skupščini je res pravica delničarja (delničar je I.). S podpisom zapisnika skupščine delničar izjavi voljo, da sodeluje na skupščini, s čimer izrabi svojo pravico. Po presoji višjega sodišča to pomeni, da bi A. A. za udeležbo na skupščini v imenu I. potrebovala soglasje pooblaščenih zastopnikov, bodisi B. B. bodisi C. B. Še zlasti to velja v situaciji, ki jo poudarjajo tožniki, torej da pravico udeležbe na skupščini ne gre neposredno enačiti s pravico do veljavnega glasovanja na skupščini. Če je pravica glasovanja na skupščini pogojena s soglasjem enega izmed zastopnikov I. iz družine A. in enega izmed zastopnikov iz družine B., ni nobenega razloga, da takšno stališče ne bi obveljalo tudi za udeležbo na skupščini.