Ker je sodišče pravilno izdalo sklep, da se po pravnomočnosti sklepa o izvršbi nadaljuje izvršba z rubežem na sredstvih dolžnika na računu, na katerega je upnik sporočil, ne more dolžnik preprečiti nadaljevanja z izvršbe z ugovorom, da novote v tem delu niso dovoljene. Ker o zatrjevani invalidnini ni predložil dokazov, je ugovor tudi neutemeljen.
Izvršilno sodišče ni pooblaščeno presojati pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova. Zatrjevana nepravilnost izvršilnega naslova ni ugovorni razlog, ki lahko preprečuje izvršbo.
sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - utemeljen ugovor - razlogi za ugovor - preizkus po uradni dolžnosti
V izvršilnem postopku, v katerem sodišče sodbo, ki predstavlja izvršilni naslov, le še prisilno izvrši, lahko dolžnik ugovarja tudi takrat, kadar je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti sodbe.
V izvršilnem postopku sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, torej le v obsegu prisojenega (ne več, lahko pa manj).
S sklepom o krajevni nepristojnosti izvršilno sodišče še ni odločilo o upnikovem predlogu za izvršbo in tudi ni ocenjevalo obstoja drugih procesnih predpostavk (litispendence). Za uveljavljanje takega ugovora v pritožbi zoper sklep o nepristojnosti zato upnik nima pravnega interesa.
Po določilu 19. člena ZGD mora družba pri svojem poslovanju uporabljati firmo v obliki, v kakršni je vpisana v register, pri čemer se v register vpiše tudi skrajšana firma. Tožena stranka, ki se je ves čas postopka predstavljala s pomanjkljivo firmo (kakršna v sodni register ni vpisana) in s tem povzročila pri tožeči stranki pomanjkljivo popravo tožbe s firmo v skrajšani obliki, zgolj zaradi take pomanjkljive navedbe njene firme ne more uživati pravnega varstva.
Tako si je v obravnavani pravdni zadevi, v kateri je tožnik zahteval izločitev razpravljajoče sodnice, o kateri bi moral odločiti predsednik sodišča po 1. odst. 74. čl. ZPP/77, le ta po ugotovitvi, da njegov sin odvetnik I. S. iz Novega mesta zastopa eno izmed toženih strank, kar za predsednika sodišča po analogiji 71. čl. ZPP/77 (ki določa izločitev sodnika pri sojenju) predstavlja izločitveni razlog iz njegove 3. tč., pravilno za svojega namestnika po 1. odst. 72. čl. ZPP/77 določil podpredsednika sodišča. Predsednika sodišča namreč tožnik kot stranka ni izločal, da bi o njegovi zahtevi moralo po 2. odst. 74. čl. ZPP/77 odločati neposredno višje sodišče, kot zmotno opozarja pritožnik, pač pa gre za izključitev po predlogu oziroma presoji samega predsednika zaradi tako imenovanega izključitvenega razloga (1. do 5. tč. 71. čl. ZPP/99), ko je predsednik sodišča (kot tudi sodnik) izključen po zakonu samem, zaradi česar mora takoj prenehati z delom oz. ne sme odločiti o predlagani izključitvi razpravljajoče sodnice. Ravno za takšen primer, kot je obravnavani, torej ZPP določa, da si predsednik sodišča določi namestnika, pri čemer je predsednik ravnal pravilno, ko si je za namestnika določil podpredsednika sodišča (ki je seveda tudi sodnik) in ne kateregakoli drugega sodnika, kar pritožba spet prezre, saj je po prepričanju pritožbenega sodišča edino podpredsednik pooblaščen predsednika nadomeščati pri odločanju o tistih sodnih zadevah, pri katerih po ZPP-ju odloča v vlogi predsednika in ne zgolj kot sodnik (smiselna uporaba čl. 61/1 in 2 v zvezi z čl. 60/1 Zakona o sodiščih (Ur.list RS št. 19/94 s spremembami)).
Tožena stranka je v ugovoru oporekala le plačilu najemnine, ni pa prerekala ostalih vtoževanih stroškov, zato sodišče prve stopnje dejstev v zvezi z ostalimi stroški glede na to, da takrat niso bila sporna, ni bilo dolžno ugotavljati. Dokazujejo se namreč le sporna dejstva.
Lastnik stanovanja ne more (na primer pogodbeno) prevaliti na najemnika z zakonom lastniku naloženega bremena zagotovitve popravil v zvezi z vzdrževanjem najemnega stanovanja na svoje stroške. Če za taka popravila ne poskrbi najemnik stanovanja, to ni razlog za odpoved najemne pogodbe po drugi alinei prvega odstavka 53. člena SZ.
Če sodišče napačno revalorizira znesek že plačane odškodnine, na tak izračun ni mogoče opreti odločitve. Ker pa je to dejstvo odločilnega pomena, je dejansko stanje tako nepopolno ugotovljeno in je potrebno sodbo v tem delu razveljaviti.
Kadar sodišče druge stopnje ne more odločiti o ugovoru, ker niso ugotovljena vsa odločilna dejstva, vrne zadevo sodišču prve stopnje, da vnovič odloči o ugovoru.
Ker je dvigalo v večstanovanjski hiši ena od skupnih naprav; v skladu z določbo prvega odstavka 33. člena SZ pa stroški prenove in izboljšav skupnih naprav bremenijo lastnike v sorazmerju z njihovim lastniškim deležem, ki ga imajo na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah stanovanjske hiše bi bila dolžnica, čeprav dvigala po lastnih trditvah ne uporablja, dolžna plačati tudi stroške prenove dvigala.