ZOR člen 444, 444/1, 444, 444/1. ZPPSL člen 125, 125/1, 125, 125/1.
terjatev
Pri odstopu terjatve namesto izpolnitve preide terjatev v premoženje prevzemnika že s samo sklenitvijo pogodbe in se zato praviloma s tem tudi zmanjša bodoča stečajna masa odstopnika. Vendar pa je drugače v primeru sočasne izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika oziroma njene izpolnitve vnaprej.
glavna obravnava v odsotnosti toženca - vabilo na glavno obravnavo - javna listina
Tisti del potrdila o vročitvi, ki ga je sestavilo sodišče, namreč vsebina sodne pošiljke, je javna listina (230. čl. ZPP/77). Dokazne moči javne listine pa zgolj trditve pritožnice, češ da vabila na narok ni prejela, ne morejo omajati (prim. 3. odst. 230. čl. ZPP/77). Da je tožena stranka prejela 18.3.1999 sodno pošiljko, naslovljeno nanjo, pa potrjuje, kot je bilo že zapisano, zlasti njen žig na potrdilu. Drugačne zgolj pavšalne pritožbene trditve, ne morejo vzbuditi dvoma v to okoliščino.
Tretjetožena stranka je samostojna pravna oseba, ki razen istega družbenika s prvotoženo stranko nima nič skupnega. Tudi, če bi se izkazalo, da je drugotožena stranka prvotoženo zlorabila v korist tretjetožene stranke (primerjaj 3. alineo 1. odstavka 6. člena ZGD), zahtevka zoper tretjetoženo stranko na podlagi 6. člena ZGD tožeča stranka ne more uveljavljati. Tega lahko uveljavlja le zoper družbenika ali tihega družbenika prvotožene stranke, takega statusa tretjetožene stranke pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.
O obrazloženem ugovoru proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine izvršilno sodišče vsebinsko ne odloča, temveč sklep o izvršbi razveljavi v delu, s katerim je dovoljena izvršba, postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.
Ker zakon za vročitev vabila na prvi narok za glavno obravnavo ne zahteva osebne vročitve, se šteje, da je stranka pravilno vabljena, če vabilo prejme eden od odraslih članov njegovega gospodinjstva.
Pritožnik sam navaja, da je obtoženki mogoče dokazati eventualni naklep, pri čemer pa pritožbeno sodišče pripominja, da je za tovrstno kaznivo dejanje že glede na njegovo naravo potrebna najvišja stopnja krivde, to je zavedanje in hotenje storilca, da uporabi ponarejen vrednostni papir kot pravi.
Račun izstavljen s strani tožeče stranke je enostranska listina, zato ne zadostuje za dokaz poslovnega razmerja strank. Zato je ugovor nasprotne stranke o pomanjkanju legitimacije ob tako ugotovljenem dejanskem stanju utemeljen.
Sodišče prve stopnje je obtoženčevo ravnanje, ko je pazniku v Zavodu za prestajanje kazni nudil aktivni odpor, zato so morali pazniki uporabiti silo, pravilno pravno opredelilo poskus kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi. S postavitvijo sodnega izvedenca psihiatra je pridobilo izvedeniško mnenje, na podlagi katerega je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec vsled kaznivega dejanja prišteven, saj je sodni izvedenec upošteval zdravstveno dokumentacijo, svoje mnenje pa je oprlo tudi na samo vedenje obtoženca ob storitvi kaznivega dejanja in na njegov zagovor glede dogodka, ki ga je obtoženec natančno opisal.
Ker je dolžnik navedel, da ne zanika svojega dolga, je treba šteti, da izpodbija sklep o izvršbi samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo in postopek nadaljevati kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova (3. odst. 62. člena ZIZ). Slabo finačno stanje oziroma nelikvidnost dolžnika ne more biti razlog, da upnik ne bi smel z izvršbo uveljaviti svoje terjatve.
Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev terjatve, ki pa jih upnik lahko (uspešno) uveljavlja le zoper osebo s katero je v dolžniško-upniškem razmerju, čemur pa dolžnik (smiselno) tudi ugovarja, zato je tak ugovor potrebno šteti za obrazložen.
Dolžnik s tem navaja dejstvo, s katerim ni uspel v pravdnem postopku iz katerega izvira izvršilni naslov, tj. v postopku v katerem mu je bila v plačilo naložena v predmetni izvršbi uveljavljana terjatev, ter dejstvo, ki izhaja iz obdobja (10.4.1996) pred nastopom izvršljivosti izvršilnega naslova, dolžnik pa ni zatrjeval, da tega dejstva ni mogel navajati v zgoraj navedenem pravdnem postopku, zato sta takšni ugovorni navedbi neutemeljeni.
Z navedbo, da prispevki niso bili plačani, ker niso bile izplačane plače, dolžnik ugovarja svoji obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, kar pa v izvršilnem postopku ni (več) mogoče.
Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali razliko med zneskom uveljavljane terjatve 31.032.220,90 SIT na dan 31.05.1998 in zneskom terjatve, za katero je sodišče dovolilo izvršbo - glavnico 25.000.000,00 SIT z obrestmi po kreditni pogodbi z dne 19.10.1995, predstavljajo pravilno obračunane obresti (revalorizacijske, pogodbene in zamudne) do katerih je upnik upravičen na podlagi izvršilnega naslova.
Kazenska odgovornost je pogoj za izrek denarne kazni ali mladoletniškega zapora pri starejšem mladoletniku. Pri mlajšem mladoletniku, kot je obravnavani mladoletnik, pa se kazenska odgovornost ne ugotavlja, pač pa je po čl. 75 KZ treba pri izbiri vzgojnega ukrepa upoštevati mladoletnikovo starost in njegovo duševno razvitost, njegove psihične lastnosti in nagnjenja ter nagibe, iz katerih je dejanje storil, pa tudi težo in naravo kaznivega dejanja ter še ostale okoliščine, navedene v tem zakonitem določilu.
Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje prejelo subsidiarni obtožni predlog oškodovanke kot tožilke,še v času veljavnosti starega ZKP (torej pred 23.1.2000) je, zaradi umika subsidiarnega obtožnega predloga in posledične ustavitve kazenskega postopka, nastale stroške kazenskega postopka dolžna nositi oškodovanka kot tožilka v skladu z noveliranim III. odst. 96. čl. ZKP. Določila ZKP, ki urejajo tek kazenskega postopka, se namreč uporabljajo takšna, kot veljajo v času njihove uporabe (izdaja sodbe, sklepa).